Vozni listek
| Vozni listek Frane Milčinski - Ježek |
| |||||||||||||
Najprej kupim vozni listek. Potem vstopim. Ko vlak odpelje, se spomnim, kaj vse sem pozabil doma. A zdaj je prepozno. Nad pozabljenimi predmeti se kvečjemu lahko zjokam. A tudi jok jih ne bo priklical.
Potem pride sprevodnik in hoče videti vozne listke. Prosim, zakaj ne! Iščem vozni listek, a ga ne najdem. Ni ga in ni. Sprevodniku prisegam, da sem ga imel, in skušam napraviti pošten obraz. A sprevodnik mi ne verjame. Ne sme mi verjeti. Država ga plača zato, da mi ne verjame. Izstavi mi nov vozni listek. Potovanje je draga zabava.
No, zdaj, ko imam drugi listek, najdem tudi prvega. A čemu bi mi dva? Enega vržem proč. Naravno! Skozi okno, ko se peljemo čez most. Ob tej priliki mi pade v oko saja. »Prosim lepo«, opozorim sopotnike, »saja mi je padla v oko. Tu v desnem očesu je, če smem prositi.« Sopotniki so ustrežljivi. S tremi robci naenkrat mi suvajo v oko. Od bolečin napihujem obraz kot avtomobilsko pneumatiko. Končno pa mi sajo izbezajo. Toda oko mi ne dela več. Razumeli boste – trije robci naenkrat, to je prevelika sila. Saja pa je resnično zunaj. A desno oko ni več za rabo. Sopotnikom se zahvalim za pomoč.
Potem pričnem preklinjati. Sistematično, iz dna duše, s pesniškim zanosom. Najprej prekolnem ta vlak, potlej še vse druge, ki vozijo po svetu. Navsezadnje se pomudim pri Stephensonu. Slava mu, hardušfikslaudon!
Jaz preklinjam, a moja postaja mine. Peljati se moram eno postajo predaleč.
Pri pospravljanju prtljage mi vrže sosed na glavo kovčeg, a se opraviči. Zdaj ne preklinjam več. Ne morem. Pred očmi se mi dela šahovska deska, v glavi imam telegraf in roke se mi tresejo kot Ljubljana leta 1895.
Izstopim in si mislim: Zdajle grem, ležem pod kostanj, si odpnem pas in umrem.
Hočem s perona, a me ne puste. Vozni listek, prosim! Prosim, zakaj pa ne! Vsakdo, ki se vozi z vlakom, ima vozni listek. Iščem po žepih. Pet minut, deset minut, pol ure. Pa ga ne najdem. Odprem kovčeg. Vozni listek je majhna reč, daš ga sem ali tja, kdo bi vedel, kam. Vse, kar imam v kovčegu, zložim po peronu. Srajco, čevlje, zobno ščetko, pravopis, igralne karte. A voznega listka ni. Sploh nikjer. Na vsem svetu ne.
Na čelo mi stopi mrzel pot, v glavi se mi zavrti. Iz previdnosti se priporočim bogu v nadaljnji postopek.
Odpeljejo me v bolnišnico.
In ko mi dajejo klistir, opazijo, da imam za klobukom zataknjen vozni listek.
Partir, c'est mourir un peu. (Potovati se pravi, malo umreti.)