Voz z oslicami

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Voz z oslicami
J. E. Rubin
Besedilo ni v celoti digitalizirano, konec manjka.
Izdano: Amerikanski Slovenec 1. maj 1903 (12/20), 6
Viri: dLib 20
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsako leto je prihajal v vas voz z oslicami. Otroci smo obstopili ta voz kot nekaj posebnega in si ogledali obe oslici, voz in njega prebivalce ... Ustavil se je vselej pod lipo na koncu vasi, tam, kjer se je navadno ustavljal tudi Ribničan, kadar je prišel prodajat in popravljat rete in rešeta. Pod lipo je bilo sploh postajališče za vsakega tujca, ki je prišel v vas.

Prihajal je v vas še drug voz, ki nam je tudi delal veselje: vozili so ga psi in na vozu je bila muzika-lajna ... Oboje nam je ugajalo; vpreženi psi so nam zdeli nekaj čudovitega in večkrat smo poizkušali tudi mi vpreči pse in jih privabiti na vožnjo, a se nam ni posrečilo, pokazali so nam zobe. Zato smo tembolj občudovali te krotke, vprežene pse: vodil jih je deček naših let, muziko lajno pa je vrtil mož s sivo brado, ki mu je manjkalo desne roke. Psi so vozili lajno od hiše do hiše, in deček je pobiral darove ...

A vsekako bolj smo se vsakokrat razveselili voza z oslicami. Kadar je prišel, je bila vas kot oživljena. Mi smo bili namreč povse domači s prebivalci voza, kajti v tem vozu so bili otroci, ki so se vozili po svetu, ki so vedeli mnogo povedati in so bili prav taki kot mi, samo še bolj raztrgani in govorili so po "hrvaško". Pri nas govori vsak po "hrvaško," če ne govoro čisto po naše. Voz je imel na prodaj lepih, bliščečih reči, in sicer prav po nizki ceni: še rajši, kot za denar pa so ti dajali za različne stare stvari, ki so se dale popolnoma brez škode odnesti od doma. Prodajali so tudi porcelanaste posode in kupovali lase od deklet. Pripovedovali so, da hodi ta voz z oslicami že jako dolgo v vas, in da se je razumela nekdanja njegova posestnica na čudne skrivnosti: bila je baje čarovnica. Ko je staremu Mrmlju pripovedovala srečo, mu je pokazala neko karto, o katere pomenu pa ni hotela nič povedati, češ da je boljše, da molči ... Črez štirinajst dni potem je Mrmlja ubilo v gozdu drevo ... Pri mrliču so ljudje ugibali, da je morala tista karta pomeniti smrt, in da je starka Mrmlju zato ni hotela razložiti. Tako so pripovedovali stari ljudje od preteklosti voza z oslicami ... No, sedanji njegov gospodar je bil čisto navaden človek in njegova žena tudi ni imela ciganskega obraza ... Vaščanje so z obema govorili po domače, posebno vaščanke. Mi pa smo se seznanili z otroki. Vsako leto je bil v vozu en prebivalec več: ležal je na mehki pernici in mnogo jokal. Tako smo pomnili mi otroci že nekaj let ... Voz je vsakokrat v vasi postal navadno črez nedeljo, potem pa smo se poslovili od njega; za spomin nanj pa je vsak od nas navadno kaj dobil: ali zrcalce, piščalko, kar nas je bilo fantov, deklice pa različno svetinje za vratom in krasne lasnike v kitah ...

***

Prešla so leta ... Pomladanski čas je bilo, ko je prišel voz z oslicami zopet v vas. Ustavil se je pod lipo, kakor vedno. Sedem prebivalcev je imela pod svojo streho mala, potujoča hiša ... Kdo bi mogel našteti vseh imena; bila so tuja, čudna, nikdar si jih nismo mogli zapomniti. Samo ime najstarejše deklice smo poznali: klicali so jo za Martino, kar so vaščanje brž okrajšali in so klicali po svoje: Tina. Da smo si pa zapomnili njo, to je bilo tako le:

Dve leti poprej se je bil ustavil pri nas voz z oslicami, kot po navadi. Poleti je bilo, ko je mnogo dela na polju. Martina je imela šestnajst let. Zvečer je šla na vas po mleka. Pride k posestniku Štramaluku. Štramaluk je živel sam z ženo brez otrok. Sedel je za mizo in počival, a ona je kuhala večerjo. Premišljal je težave starih dni, ko ni nikogar, da bi prinesel stolec pod noge, češ: Na, počij si! Želel si je včasih hčere; mislil si je, da bi ga hči zelo ljubila, da bi mu prinesla vedno kaj dobrega na mizo, češ: Na, oče, pokrepčaj se po delu! Tudi on, je mislil, bi zelo ljubil svojo hčer ... A Bog ni dal; dal mu je denarja v skrinjo, dal polne kašče, dal živine poln hlev, hčere mu ni dal ... Britko je tožil Štramaluk, a bilo je zaman; ni ga bilo, da bi mu postregel, in ni imel srečnih starih dni.

V sobo stopi Martina. Štramaluku se je dopadla še kot otrok; taka bi bila moja hči, si je mislil včasih.

»Ali bo kaj mleka?« je vprašala Martina boječe. Bila je navajena tudi ljudi, ki pode zvečer reveža izpod strehe.

»Ej, bo, bo,« pritrdi Štramaluk. — V sobo pride Štramaluška.

»Daj mleka,« reče on, in starka odide z Martino iz hiše.

Takrat je pala Štramaluku nova misel v glavo ... Čemu potujočemu človeku otroci? Nima jim dati postelje ne jedi. Zakaj bi se ne naučili ljudje delati? ... Vsi ne morejo razdeliti med seboj voza ... Kako naj žive? Tisto dvoje oslic in kupčija z drobnarijo ne more preživiti vseh ...

Šel je starec drugi dan na delo po cesti ... Težko sopel in vroče mu je bilo. V senci lipe je postal ...

»Dobro srečo!« mu je želel gospodar voza z oslicami.

»Da jo Bog da!« odgovori Štramaluk.

»Greste na delo?«

»Da ... Dela dosti, delavcev malo, a pri vas nasprotno. Dajte mi delavcev!« ... se pošali starec z namenom.

»Vzemite, vzemite, imamo jih preveč, vzemite, katerega hočete; zasluži si lahko krompirja ...«

Otroci, ki so sedeli in ležali na travi pod lipo, so se ustrašili ... Menda je vsakaterega razkrbelo, če bi moral iti s Štramalukom.

»Dajte mi Martino za zmerom; priuči se delu, dam ji doto, lahko se dobro omoži ...«

Tujec je ostrmel. Prehitro je prišla resnica.

»Dajte me, oče!« je rekla Martina in vstala iz svojega ležišča. Dobro si je bila zapomnila dobrega starca prejšnji večer.

»Zvečer se domenimo,« je rekel gospodar voza z oslicami, in Štramaluk je odšel na polje ...

Drugi dan se je Martina poslovila od bratov in sestric. Vsi so jokali ... Voz z oslicami je odšel zopet dalje po svetu. Martina je ostala na pragu svoje nove očetovske hiše in dolgo zrla za njim, ko je izginjal kot črna pika na prašni, beli cesti ...

Deklica je ostala v vasi in se privadila vsem delom v hiši ... Dobro se ji je godilo. A vendar je začela hirati, umirati ... Peti dan je kar naenkrat zajokala pred starcem Štramalukom, objela mu noge, naslonila mu glavo na koleni in prosila:

»Peljite me za njimi, jaz umrjem ...«

Starec sam se je razjokal. Kaj je hotel? .. Kdo bi se ne jokal? .. »Zakaj nočeš ostati pri nas?« jo je vprašal.

»Ne morem; prejokala sem celo noč.«

Žal je bilo starcu deklice. Bila je priročna in postrežljiva. Vzljubil jo je kot lastno hčer. Znala mu je ustreči ...

»Ona ti bo skuhala gomilic,« jo je tolažil; »vsaj počakaj, da se pozdraviš.«

»Ni zdravja, oče, če ne živim med svojimi.« — Težko je bilo starcu. Rekla mu je — oče.

»Potolaži se, saj bo bolje; črez leto pridejo spet nazaj, tedaj jih vidiš in pojdeš z njimi; a če se privadiš, ne pojdeš, nikamor po svetu ...«

»Ne morem, ne morem!« je jokala deklica in tudi starec je jokal. Ni mu dana sreča. Niti tujci ne marajo njegovega velikega bogastva ...

»Potrpi, jutri naprežem in te peljem za njimi,« jo je potolažil, in deklica mu je od hvaležnosti poljubovala roki ...

Štramaluška pa je tolažila moža:

»Cigan je cigan; vzemi mu prostost, pa si mu vse vzel ...«

Drugo jutro je Štramaluk zapregel svojega vranca in odpeljal Martino po tisti cesti, koder je bil odšel pred šestimi dnevi voz z oslicami. — —

Od takrat tedaj smo natančneje poznali Martino. In po tem dogodku se je tisto spomlad že drugič zopet vrnil v vas voz z oslicami. Sedem prebivalcev je imel, kakor smo dejali — in Martina je bila tudi zopet med njimi. Imela je tedaj osemnajst let.

***

A tisti dan je bilo nekaj posebnega, kajti po cesti od druge strani se je pripeljala "komedija". "Komedijo," smo mi otroci in sploh naši vaščanje imenovali vsako vozečo se hišo, a tudi sploh vsako družbo, ki je zvečer v vaški krčmi kazala različne igre, šale in razne umetnosti, ki smo jih mi prištevali čarovnijam, a starci so rekli, da znajo taki ljudje slepiti. A kaj bi pravil ...

Pripeljala se je torej komedija. Privleklo jo je par težkih, močnih konj, in voznik jo je zapeljal — po stari navadi — pod lipo ...

»E ha,« je zavpil gospodar voza z oslicami ... »Kam voziš? Ali ne vidiš, da tam stoje oslice, a tu moj voz. Ali si, vraga, neumen, a!i si pijan? ..«

»Kaj me briga!« je odgovoril voznik; »meni so rekli zapeljati sem, pa sem zapeljal.« In je še nekoliko pognal konje, da je prišla "komedija" v senco. Zunanji konj je prišel tako ravno za mlajšo oslico, ki je povesila ušesa nazaj in se plašno ozrla. Konj je stegnil gobec in zahrskal: menda se mu je dobro zdelo, da je vožnje konec. Prestrašena oslica je zarigala z neprijetnim glasom in udarila z obema zadnjima nogama obenem — po nesreči ravno v oje ... Konj se je ustrašil in zavil na stran, in gotovo bi bil zlomil oje, da ni zadel ob drugi voz in da ga ni voznik prijel za uzdo.

»To imaš!« je vpil gospodar voza z oslicami in prijel trmoglavo oslico, ki je skakala na desno in levo.

»Pa se umakni!« je odgovoril voznik in udaril z bičem konja po gobcu, oslico pa po zadnjih nogah ...

Prebivalci voza z oslicami — posebno mlajši — so se spustili v jok. Da bi kdo pretepal njihove oslice, temu nisi bili vajeni.

Iz "komedije" so se vsuli ljudje, črnozagorelih obrazov, kodrastih las in raztrgani kot ciganje. Prvi je bil gospodar — visok, močan, širokopleč človek s črnimi, dolgimi brki in gosto brado; za njim je prišla njegova debela žena, nepočesana in v zamazani obleki; za njo pa troje otrok istotako zanemarjenih; vsi so zagnali krik v čudnem jeziku ... Dvoje enakih, kuštrastih glav je gledalo še skozi okno.

Gospodar "komedije" je ponosno stopil z voza in pogledal na ljudi pod lipo.

»Ne bo prostora za vse,« je rekel gospodar voza z oslicami prijazno in privezoval oslico k lipi.

»Se boš pa umaknil,« je odgovoril komedijant v slabi slovenščini.

»Ej, gospod, menda ne veste, da smo bili mi prej tu.«

»To mi je malo mar,« odgovori širokopleči komedijant oblastno; »mi smo na komunski zemlji; kam naj sicer zapeljem? .. Vselej sem se ustavil tu. Jaz sem govoril z županom, pisal sem mu, preden sem prišel.«

»A zato ni treba drugih preganjati. Prostora je za vse ... Kdor pride prej, ima pravico, sicer ...«

»Ej boš videl pravico!« je vpil komedijant in začel raznašati pod lipo svoje stvari, ki so bile spravljene v različnih delih njegove vožeče se hiše. Žena je začela raznašati posodo, otroci pa so vpili in grdo gledali na drugi voz. Voznik je izpregal.

Gospodar voza z oslicami je godrnjaje nekoliko umaknil voz, zapeljal oslici v drugo senco in velel svojim umakniti se.

A oblastnemu komedijantu to bilo dosti; prijel je za tuji voz in ga porinil iz sence proti cesti, za njim pa še nekoliko prestavil mizo, ki se mu je zdela tudi na poti.

»Ej, bratec, tako ne pojde!« je vpil gospodar voza z oslicami, »jaz pokličem vaške može, da razločijo ...«

»Pokliči, pokliči!« se je drl komedijant in zgrabil kolec od voza, oči pa so se mu zaiskrile kot zverini. Videti je bilo, da je to čisto divji človek.