Volku zopet tanka prede

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Volku zopet tanka prede
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


12. Volku zopet tanka prede

Zvitorepko je hudo jezilo, da se ji njena nakana ni povsem posrečila. Volk se je sicer privlekel ves razbit in potolčen domov, toda živel je vendar še. Lisici pa bi bilo najbolj po godu, da bi ga bile kmetske batine pobile na smrt. Toda svoje nezadovoljnosti ni pokazala volku, marveč se mu je jela zopet sladkouslili: »Sinoči ti je šlo hudo za nohte, striček; mene bi bili gotovo tudi premlatili, da jim nisem bas zadnji hip upihala. Sva pač lahko vesela, da je bila tema kakor v mehu, sicer bi najina ko¬žuha danes že visela poleg drugih kož pri krznarju. Le nikar mi preveč ne tuguj, dragi mi striček, morebiti ti bo to še kdaj prav koristilo v veliki zadregi, čemur si se sinoči priučil v smrtni nevarnosti." Volk pa čemerno zarenči: »Tvoje blebetanje, kuma, mi ne uteši lakote: le kar hitro mi priskrbi kos mesa; pa pošten kos ga mora biti, in ne tisti kurji skraki, o katerih mi neprestano govoriš!14 »Striček," pravi Zvitorepka, »le malce potrpi; ne daleč odtod vem za kmeta, pri katerem so ne dolgo tega klali; svinjče ima nasoljeno v velikem čebru v kleti, in prav tja jo mahneva ter si ga odnescva, kolikor se bo dalo. Toda počakati morava, da se zmrači; saj vidiš, da je še velik dan ter bi naju kmetic gotovo spazil.« Volk pa odgovori jezno: „Že zopet same prazne be¬sede: kdo bi te neki poslušal! Priskrbi mi jesti, pa mir besedi j; če ne, pa požrem tebe!" »No, pa bodi po tvojem!" odvrne lisica; „toda vedi. mesa je dosti za sedem nosačev; spremil me boš torej vendar, če že ne drugega, in mi pomagal odnašati!" - -Tisto pa že, tisto," prikima volk, »odnašat grem prav rad, zakaj pa ne? Ali to ti pa povem, rjavka, če bi mi pretila nesreča kakor včeraj, mi privedi iz gozda pomoči!" Odpravila sta se na pot, opletajoč jo črez grm in strm. Odzvonilo je bas opoldne, ko sta dospela pred klet Molčečki je smuknila lisica skoz lino, a kmalu je zopet polukala ven. »Vse je po najini volji, striček Lakotnik: le kar noter se skobacaj!" je pošepnila volku. Temu ni bilo treba dvakrat veleti: a lina je bila tako majčkena, da se je jedva, jedva prekomatal skoz ozko od¬prtino. Mesa je bilo v kleti ogromen čeber in volk se ga je takoj lotil, češ: »Časa za odnašanje je še itak dosti; le kar po njem!" Tudi lisica si je privoščila marsikak dober košček, a med tem so ji švigale oči vse na okrog in tudi skoz lino je pogostoma smuknila ven in noter, faoteč se prepričati, ali ji je truplo Še dovolj vitko za tesni izhod. Volku se zdi to čudno in jo vpraša: »Ljuba lisička«, povej mi: Čemu pa begaš neprestano sem pa tja, zdaj ven. zdaj noter?" ..Paziti moram, da naju kdo ne zaleže," odvrne navi-hanka: »le glej, striček, da se mi ne preobješ!" A volk pravi: »Ne spraviš me ne strani, dokler je še kaj v čebrur Kmet, ki je z družino ravno tedaj južinal, je zaslišal ropot, ki ga je napravila lisica, sem ter tja skakajoč. Stopil je torej ven pred klel, da bi se prepričal, odkod to ne¬prestano rogoviljenje. Ko ga je lisica zapazila, je bliskoma švignila skoz lino ter jo pobrisala v goščavo. Tudi volk jo je hotel posmukniti, ko je zagledal kmeta; ker si je pa bil presilno naphal trebuh z mesom, je obtičal v ozki od¬prtini ter ni mogel ne naprej, ne nazaj. Rinil je in rinil, kobacal in komaral, a vse zaman; tičal je trdno, kakor Čep v pilki. Kmet je sklical med tem hlapce in vso vaško dečad. ki so s krepelci in cepci volka tako premlatili, da je kakor mrtev obvisel v lini. Nato so ga potegnili iz luknje in vaški paglavci so vlačili krvaveče truplo po cestah, veselo kričeč in uokajoč. Ko se jim je zdelo, da je že docela mrtev, so ga naposled vrgli na gnojišče koncem vasi, kjer je obležal nezavesten. Kako je volk na¬posled vendarle upihal kašo, o tem izprašujete zaman pravljico našo! Zvitorepka pa je zadovoljna stopicala po gozdu, ve¬seleč se, da se je konci iznebila požrešnega Lakotnika; a tudi v volčjo kolibo se ni več vrnila, temveč odslej je rokovnjačila kar na svojo roko po gozdu in pustopoljini.