Volkašin, serbski kralj, izgled gerde nehvaležnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Volkašin, serbski kralj, izgled gerde nehvaležnosti
M. V.
Besedilo je bilo prirejeno po srbščini.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (11. zvezek), 1865, 62–68
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizo pred petsto leti je na Serbskem vladal silni car Štefan Dušan, eden najimenitniših in najmogočnejših tačasnih vladavcev v Evropi. Serbski narod je bil vesel, ko je Dušan prevzel vlado nad Serbijo, ker je bil hraber, da mu ni bilo enacega. Postave je bil visoke in obraza tako lepega, da je bil, kakor neki pisatelji pravijo, najviši in najlepši med vsemi ljudmí, ki so tačas živeli. Radost serbskega naroda je bila torej pravična. Dušan je premagal svoje in serbske sovražnike, pomnožil je število vojščakov, razširil je deržavi meje, vredil je zemljo, dal jej je modre postave in povzdignil je serbsko deržavo na tako moč in slavo, da so tujci s poštovanjem imenovali ime silnega serbskega carja. Pod Dušanom je bila Serbija v najboljšem stanji, Dušanovo vladanje moremo imenovati zlati vek serbskega naroda. Ne prej ne pozneje niso imeli Serbi tacega vladavca, kakor je bil Dušan. Serbska deržava se je tačas razprostirala od jadranskega pa skoro do černega morja od zahoda na vzhod, pa od Save in Donave do gorskega in jonskega morja od sevra na jug, in razun serbskih zemelj ste bili pokorni Dušanovim zapovedim tudi Bolgarska in Gerška. Dušan je hotel celó Carigrad osvojiti, ali ni mu se dalo, da to stori. Serbska slava je bila kratka, Dušan umre, z njegovo smertjo ugasne tudi zvezda serbske slave in serbskega gospostva.

Ta silni serbski car Dušan potuje nekoč v Dobrovnik pa ga pot nanese na malo mesto po imenu Mernjak v gornji Zeti in tu je bil prisiljen prenočiti. Carja in njegove spremljavce prenoči in, kakor je mogel, jim postreže neki Mernjava, siromaški grajščák. Car je opazil iskreno prizadetje, s kterim je Mernjava njemu stregel; vidil je lepi red v hiši siromaškega grajščaka, ki je s carjem v pogovoru razodeval veliko razumnost in previdnost. Mernjavovi otroci so bili krasni, odrasli, krepki mladenči, ki bi mogli s časom biti, kedar bi se dobro odredili in omikali, deržavi in carju v tistih viharnih časih verli služabniki in podporniki. Vse se je carju dopadlo, kar je vidil pri Mernjavu; zató pokliče, ko se verne s pota v svojo prestolno mesto, Mernjava k sebi z vso njegovo družino. Siromaški grajščak postane tako dvorjan pri carji Dušanu.

Mernjava je imel tri sine: Volkašina, Oglješa in Gojka, po očetu so se imenovali Mernjaviči iu Mernjavčeviči. Car Dušan je lepo skerbel tudi za te Mernjavove sinove, podaril jim je velike dvorske službe: Volkašina postavi za peharnika ali točaja in Oglješa za orožjenosca. Gojko je bil še mlad, on je še le pod carjem Urošem, Dušanovim sinom, začel dobivati neko važnost.

Ko je Dušan mnoge zemlje od svojih sosedov osvojil in svojemu carstvu pridodal, pa ko se je ravnal z vojsko iti na Carigrad, razdelil je vse svoje carstvo na neke oblasti in vsako oblast je podal posebnim plemenitnikom, da so ž njo verdévali. S to priliko je dal Dušan Volkašinu in bratu njegovemu Oglješu vzhodne predele, ki so se stezali od Balkana do reke Donave. Mernjakova sinova sta prišla tako do najviših služeh v deržavi, bila sta enaka s pervimi starimi in slavnimi serijskimi družinami in postala sta silna in važna tako, da si tega nikoli nista mogla nadjati. Dušan je mislil, da mu bosta iskreno vdana plemenitaša, da bosta podpora njegove moči, da bosta njemu in njegovemu sinu pomagala z vso svojo močjó in pri vsaki priložnosti: saj sta vse, kar koli sta imela, imela le od Dušana. Ali je mogel misliti Dušan, da bosta tista končala njegovo hišo in družino, kterima je on dal službe, bogastvo in moč, ktera je on povzdignil iz praha? Dušan se je zmotil v Mernjavovih sinovih: on je na svojih persih izredil strupene kače, ki bodo smertno pičile njegov lastni zarod; on je odgojil volka pa mu dal, naj varuje mirno ovčico; on je poklical k sebi razbojnike, pa se je na nje zanašal, da mu varujejo blago. Dušanov sin Uroš je plačal ta očetov pregrešek.

Dušanova smert je ožalostila ves serbski narod, vergla je v žalost vso zemljo, vsi so za Dušanom jokali kakor za očetom in materjo, ker je bil on steber deržavne močí, zvezda serbske slave. Edini Volkašin se je morebiti v sercu radoval Dušanove smerti. Res da, njemu je tudi pod Dušanom bilo dobro, imel je največo deržavno službo, opravljal je vso oblast serbske deržavo, Dušan ga je obsul s svojo milostjo, ali za nesitega človeka je bilo vse to malo. Dušan je bil močen, njegova železna roka je znala v pokornosti deržati vse podložno, pa za to, dasi ravno je Volkašin tudi pomišljal na kaj hudobnega, ni smel svoje namere pokazovati; njegovo upiranje carski oblasti in namere izdajstva bi bil Dušan brez dvombe s smertjo kaznoval. Ali ko je nehala vladati nad Serbijo silna Dušanova roka, vžgale so so v Volkašinu želje za še večo oblastjo; pa precej začne misliti, kako da ustrani mladega Uroša, sina Dušanovega.

Po smerti Dušanovi serbsko carstvo prejde v roko Dušanovega sina, mladega Uroša, ki ga je Dušan, ko je živel, kronal za serbskcga kralja in ki je bil po očetovi smerti povzdignjen na carski prestol. Uroš je takrat imel dvajset let. Mlademu in neskušenemu je bilo težko vladati s silnim carstvom, kakor mu ga je oče zapustil. Že v detinstvu se je bil Uroš navadil na Volkašina. Na dvoru svojega očeta ga je večkrat videl, tu je videl, kako ga je Dušan poviševal in pred druge stavil, in vedel je tudi, da je Volkašina Dušan tako visoko povzdignil, in da Volkašin za vse, kar je imel in kar je bil, moral hvaležen biti Dušanu. Uroš je tedaj mislil, da bo najbolje storil, ako se nasloni na Volkašina. Po pravici se je mogel nadjati, da mu bo on v težkem opravljanji z deržavo iskreno pomagal. Uroš se je popolnoma zaupal Volkašinu, ki je bil tačas despot in ki se je pod Urošem začel imenovati kralja. Opravljanje z bolgarsko zemljo je izročil Volkašin svojemu bratu Gojku, drugi brat Oglješa je opravljal z Janino, on sam pa s pravo Serbijo, s ktero je sicer sam car opravljal.

Serbski plemenitaši niso radi gledali, da se je tako nad drugimi poviševal Volkašin. Še ko je Dušan živel, ni jim bilo po volji, da se Mernjaviči enačijo z ostalimi plemenitniki, ki so se ponašali z imenitnimi predniki, ali takrat si nikdo ni upal pregovoriti proti Dušanovi naredbi. Po Dušanovi smerti pa, ko se začne Uroš naslanjati na Volkašina in v vseh opravkih njegove svete poslušati, oserčijo se neki in svetujejo Urošu, naj se varuje Volkašina in njegovih bratov, naj jim odvzeme oblast in zemlje, s kterimi so opravljali, pa jih dá bolj siromaškim plemenitašem, ki so ga ljubili, Mernjaviče pa naj pozapre, da mu ne bodo nevarni. Uroš ni poslušal svetov svojih in deržavnih prijateljev, ampak se še bolj z otročjim zaupom nasloni na Volkašina ter mu pové, kako ga nekteri nagovarjajo, da ga od sebe odstrani. Volkašina ni nič ganilo to Uroševo sinovsko zaupanje, on je imel svoj cilj, ki ga je hotel doseči; bil je pripraven vse podreti, vsakega pogubiti, ki bi mu bil v tem na potu. Ko je zvedel, da neki plemenitaši Uroša šuntajo na-nj, izostane z carjevega dvora, začne se uterjati v svojej deželi, nabiral je vojščake, obdal se s stražo, da ga varuje, in pripravljal se je vsakoverstno na brambo, ako bi ga kdo napadel. Serbska zemlja je bila tedaj že razdeljena na mnoge oblasti, s kterimi so neodvisno od Uroša opravljali nekdanji Dušanovi vojvodi. Plemenitaši, ki so pred svetovali Urošu, naj prežene Volkašina in njegova brata, ker so videli, da jih Uroš ne posluša, da še le njihove svete odkriva Volkašinu in da se še bolj na-nj oslanja, odpadejo sami od mladega carja, pa so počeli skerbeti sami zase. Vrelo je po vsej zemlji; plemenitaši so sovražili Volkašina, ali ta je vzel v svoje roke vso deržavno oblast in se ravnal, da postane pravi gospodar Serbije. Ni bilo mogoče ogniti se vojski med samimi Serbi, in res so se kmalo srečali orožani ljudjé raznih plemenitašev z Volkašinovimi vojščaki. Res, da je bil Volkašin premagan, ali to mu ni mnogo škodovalo, on se je obderžal in uterdil v deželi, ki jo je s silo prevzel.

Sčasoma je premagal vse nasprotnike in Uroša je tako pod sé spravil, da je bil samo senca vladarja, da je bil car samo še po imenu; vso oblast je imel Volkašin v rokah. Sin silnega carja Dušana, naslednik velikega serbskega carstva, potomec slavne rodovine Nemanjske ni imel nič svojega: serbske zemlje so porazdelili med sé grabežljivi plemenitaši, carsko oblast je po sili sebi prisvojil hudobni Volkašin; Uroš je živel od njegove milosti, ker mu je bil Volkašin dal kos zemlje, da se od nje živi. Uroševo stanje je bilo joka vredno, prežalostno: njegov oče je zapovedoval milijonom, s svojo močjó je podiral carstva, on pa ni imel s čim, da zadosti vsakdanjim potrebam. Uroš je bil podoben detetu, ki je prejel od roditeljev silno blaga, pa je zató vendar le primorano, da se živí s svojim potom, ker so njemu zapuščeno blago utajili in vzeli tisti, ki so bili postavljeni, da ga varujejo in branijo.

Jednoč zapusti Uroš dvor Volkašinov in gré h knezu Lazarju, misleč, da bode tamkaj mogel mirneje živeti; toda zastonj, za njega ni bilo nič več dobrega na tem svetu, on ni imel nobenega prijatelja več. Lazar ga v svojem dvoru ni rad gledal in mu grenil življenje z vsakdanjim očitanjem. Uroš je bil prisiljen verniti se nazaj k Volkašinu. Neki pripovedujejo, da je Uroš tačas tako slabo živel, da ni imel večkrat kaj jesti, ampak da se je moral boriti z lakoto in žejo. Ali je kdaj mogel pomisliti silni Dušan, da bo njegov ljubljenec, njegov edinec terpel tako revo in siromaštvo? Zares, zeló je premenljiva človeška sreča!

Uroš se na zadnje le naveliča tacega življenja, pa odloči zapustiti svojo domovino in preseliti se iz zemlje, ktere je bil po imenu gospodar in ktera mu ni dajala ni tega, kar je za življenje najpotrebneje; hotel je pobegniti od ljudí, ki so bili njegovi služabniki, zdaj pa so neusmiljeni gospodarji. Namenil je bil oditi v mesto Dobrovnik, ki je bilo sosedno serbski deržavi. Serbski vladavci njegovega rodu so temu mestu mnogo dobrega storili. Car Dušan mu je podelil zlate pravice, ki jih je mladi Uroš koj pervo leto svojega vladanja poterdil, pa se je zató nadjal, da ga bodo Dobrovčani radi sprejeli za gosta. Ali tudi to se Urošu ni po sreči zgodilo. Volkašin je res vzel vso oblast v svoje roke in se od dne do dne vse bolj uterjal v svoji moči, ali ga je spet zato v sercu zeblo, da bi se mogli, dokler je Uroš živ, Serbje znositi nad njim, da bi se vtegnili združiti, da iztergajo njemu iz rok vso moč in jo dajo Urošu, čigar je bila po pravici in po postavi. Volkašin je že zvedel, da se Uroš namerja v Dobrovnik umakniti, kjer bi mogel brez vsake nevarnosti živeti. Zató odloči na zadnje spraviti Uroša s pota in tako pomnožiti dozdanja svoja gerda dela z novim grehom. Gre na lov in Uroša s seboj povabi. Uroš gre, da se nikoli ne verne nazaj. Na Kosovem polji, pričo toliko serbskih nesreč, v kraju, ki se je klical Nekudima, pri nekem studencu udari Volkašin Uroša po glavi in ga ubije. Tako je bil ta nečlovek in pogubitelj serbskega naroda hvaležen Dušanu zato, da ga je iz praha in iz nizke koče povzdignil na najviše časti, in Urošu, ker ga je naredil za pervega zraven sebe! Zadnji serbski vladavec od Nemanjevega rodú pogine na ta sramotni način v tridesetem letu življenja 2. decembra 1367. leta.

Volkašin se ni mogel dolgo veseliti prestola, ki je bil omadeževan z nedolžno kervjó mladega carja Uroša. Turci, ki so se bili do teh dob naselili v Evropi, počnó napadati na zemlje serbske. Oglješa, Volkašinov brat, je bil pervi, ki se je moral s Turki poskusiti. Volkašin zbere vojsko bratu na pomoč. Zavolj nepremišljenosti serijskih vojvodov premagajo Turci na vodi Marici leta 1371 popolnoma Serbe. Pripoveduje se, da je v tem boju poginilo blizo 10.000 serbske vojske. V boju sta poginila tudi Volkašinova brata Oglješa in Gojko. Volkašin sam pobegne z malo konjiki, ki so bili zraven njega. Ko prejde črez reko Marico, pride do nekega studenca in misleč, da ni več nevarnosti zanj, razsede s konja, odloži težko bojno obleko in leže, da si odpočije. Njegov sluga Nikolaj Arsojevič, videvši mu na vratu zlate verižice, ki so je vitezi po tedašnji navadi na sebi nosili, polakomi se za blagom in ko je Volkašin počival, odseka mu glavo leta 1371. Volkašin je kakor sluga ubil s svojo roko carja Uroša, svojega gospodarja, pa je tudi on kakor gospodar poginil od roke svojega služabnika. Pravični Bog je kaznoval hudobneža že na tem svetu.