Volk z bobnom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Volk z bobnom.

Predno bistra Sava ostavlja deželo Kranj¬sko, prinaša ji mirno tekoča Krka, vijoča se po veliki Krški ravnini, svoje vode, nabrane na skoro 76 kilometrov dolgi poti, in se žnjo združi pri Brežicah. Od tod teče Sava daleč naprej, dokler ji še mejna Sotla iz štajerske strani ne izroči svojih valov. Tukaj dela Sava in čez Gorjance držeča Kranjska meja pomolek, ki je najbolj pomaknjen proti jutru in sega v sosedno hrvaško zemljo. V tem skrajnem kotu vojvodine Kranjske je stala borna koča, krita s slamo sredi zanikarno rastočih jablan in nekaterih zanemarjenih sliv. Za drevjem je bil majhen breg s slabo obdelano njivico, kjer je rastlo nekaj korenstva, sočivja, zelja in koruze. Njivico je obdajalo razno grmičevje, katero' sta slastno obirali dve kozi. Varuh jima je bil pastirček, najstareji deček uboge družinice, ki je prebivala pod skromno streho ter živela v jako bednem stanu. Stariši so bili pošteni in bogaboječi in so morali s pičlimi poljskimi pridelki in s kozjim mlekom rediti sebe in čvetero majhnih otročičev. Kako trdo jim je bilo to, ker si niso mogli ničesar druzega prislužiti ! Oče, priden in delaven mož, je težko čakal, da bi bil najstareji deček toliko dorastel, da bi si mogel sam že kruhek služiti. O mali maši je Tonček, tako je bilo kozjemu pastirčku ime, dovršil 12. leto. Doma so ga najraje klicali Ante. Kljubu skromne hrane je bil čvrste postave, zdrav kakor riba in pogumen. Sveta seveda ni poznal več kakor -od doma do farne cerkve, ki je bila eno uro hoda oddaljena, a še vsako nedeljo ni mogel z očetom ali materjo v cerkev k sv. maši. Moral je varovati doma svoja bratca in sestrico.

Bila je nedelja in oče se odpravi k božji službi sam. Mati mora ostati doma, ker je najmlajše dete nekaj bolno. Ko se oče iz cerkve vrne, pokliče Anteja predse in mu reče: "Glej, Ante, pri sv. maši sem molil za naše zdravje in prosil Boga, da bi nam olajšal življenje, ker se nam jako trdo godi. Prišla mi je pametna misel, da bi tebe, ljubi Ante, dal h kakemu boljšemu gospodarju v službo. Čvrstega zdravja si, velik dosti in srčnosti ti tudi ne manjka pri delu, četudi bi bilo težavno. Z dobrim nisi razvajen, zato bodeš lehko vse prestajal, ko bi te kaj bridkega zadelo. Potrpljenje železna vrata prebije in potrpežljivost ti bode lajšala vse težave!"

Ante je verno poslušal očeta in brez premisleka je odgovoril: "Dragi oče! Prav rad izpolnim vašo željo. Ne bojim se tujih ljudi, še menj pa dela. Bog mi le daj svojo pomoč in zdravje, pa bo vse prav!"

"Dobro! Prav vesel sem tvoje odločnosti", odvrne mu oče. Pripravi se! Jutri za rano odpraviš se od doma in greš po okrajni cesti naprej proti meji naše dežele. Tam bodeš srečal moža, ki ti bode prišel naproti. Dogovorila sva se danes po sv. maši, da te vzame k sebi za pastirja in da se ti bode dobro godilo, ako ga bodeš ubogal in bodeš marljiv pri delu, ki ti ga bode odkazal."

Bil je lep jesenski dan, ko se Ante odpravi iz očetovske hiše na pot, vzemši seboj malo koruznega kruha in nekoliko jabolk, da si za slučaj žeje osveži suho grlo. Mati ga še pokriža in ko se še pri očetu, bratcih in sestri, poslovi, nastopi srčnega koraka daljno pot. Čez dve uri hoda sreča kmetiča, ki ga ustavi in od nog do glave premotruje. Videti je bilo, kakor da bi bila znana drug drugemu, vender je deček še dvomil, da bi bil mož isti, katerega je oče imel v mislih, zato se ni upal nagovoriti ga. Možu pa se je takoj zdelo, da je deček prav oni, katerega je oče v službo ponujal; zato ga je ustavil in prašal, kdo da je in kam je namenjen? Ker mož ni bil osoren in je bil videti dobrega srca, storilo se je milo Anteju in stopile so mu solze v oči. Iz žepa je vzel raztrgano ruto in si brisaI debele solzne kaplje raz svoje lice. Kmetič to opazivši, ga prime rahlo za rame in ga tolaži rekoč: "Ne plakaj in nič se ne boj! . Ti si tisti deček, ki ga oče pošilja k meni v službo. Le povej mi svoje in očetovo ime !"

"Doma mi pravijo Ante, po očetu sem pa Baričev. Stariši so tam pri kranjsko-hrvatski meji, v samoti imajo revno kočo in poleg nje malo zemlje, ki jo sicer skrbno obdelujejo, a jim komaj toliko rodi, da sebe in nas čvetero otrok skromno preži ve. Poslali so me od doma, da si poiščem službe pri kakem gospodarju. Rekli so mi oče, da mi pride novi gospodar naproti. Morda ste vi oni dobri mož?" Vse to Ante modro pripoveduje tujcu, ki ga prime za roko in mu veli iti žnjim po stranski poti čez polje na novi dom.

"No, zdaj pa že vem vse, odvrne mu tuji mož. "Glej, pri meni boš za pastirja! Tako sva se dogovorila s tvojim očetom pred farno cerkvijo. Prišel sem ti naproti, da te popeljem na svoje posestvo. Le pojdi z menoj in urno stopaj, da bodeva prej doma!"

Veselo pobira deček stopinje za možem po mehki poljski stezi in zvedavo povprašuje, kakšno živino bo pasel in koliko. Ante je bil posebno vnet za konje, zato je bil ves iz sebe, ko je čul moža, da ima konje. Jako težko je pričakoval trenutka, da bi zajahal čilega konjiča in jezdil žnjim na pašo ali na vodo. Urnih stopinj sta kmalu prišla na kmetov dom. Tukaj je dobil Ante kos koruznega kruha in malo sira, da si je utešil svoj želodec, po katerem je jelo že kruli ti. A ni se še dobro oddahnil, veleval mu je gospodar, naj gre žnjim, da mu bode pokazal, kje bode njegova konja pasel.

Ante je bil sicer truden od dolge poti, a ni si upal ugovarjati, ker je med potjo obljuboval, da bode priden in da bode zvesto pazil na čredo, ki mu jo bode izročil v varstvo. Gospodar mu obesi na rame torbico s kruhom, sirom in s čutarico vina. Iz staje pripelje dva konjiča, jednega zajaše gospodar, na druzega je moral zlesti Ante, kar mu iz prva ni šlo prav izpod rok. Pristavil si je stolec, prijel se za konjsko grivo in se pognal rujavcu na hrbet. Tako jezdita do paše in tukaj zveže gospoda! oba konjiča skupaj. da bi se pasla na trati pod varstvom Anteja. Ko mu kmetič še ukaže, da naj skrbno pazi na konja, odide domov.

Nekaj časa ni obrnil Ante nikamor oči, konjiča že dolgo nista bila pod tako strogim nadzorstvom. Pastirček ju je motril od nog do glave in v grmu si je odlomil listnato vejo, da je žnjo muham in brenceljnom branil posedati na varovanca.

Tako je minulo več ur in Ante se je prepričal, da ima opraviti z jako pohlevno živaljo in ker je bil še od jutranjega potovanja utrujen, vsedel se je v travo, vzel iz torbice južino in jo slastno povžil ter se okrepčal s požirkom vina. A to krepilo je bilo zanj usodepolno. Lotil se ga je zaspanec in ni se mogel premagati. Mislil si je, malo smem vender poležati v mehki travici, saj konjiča sta pohlevna in se ne oddaljujeta s tega mesta. Iz vida ju tudi ne pustim, čeprav tu malo počivam. Kljubu njegovi trdni volji pa se je zgodilo drugače. Nehote so mu padle trepalnice na oči in komaj je zamižal, je tudi zaspal ter ni več slišal, kaj se je godilo poleg njega. Ni še preteklo pol ure in konja sta postala nemirna ter se zaletavala po trati zdaj sem zdaj tja. Slutila sta nevarnost in res, iz bližnjega gozda priklatil se je lačen volk, napadel jednega konjiča ter ga razmesaril, da je bilo joj. Ko je svoji požrešnosti zadostil, zbežal je nazaj v gozd. Drugi konj je k sreči ostal še živ in zdrav, a privezan je bil še vedno na ostanke raz-kosanega konja.

Ante je še vedno trdno spal in sanjalo se mu je, da jaha proti domu s svojim konjičem, češ naj bi ga oče videl, kako se na njem spretno vede. V sanjah se mu je zdelo, da je že doma pred očetovo hišo in da mu je treba raz konja stopiti - in tu se zbudi, pomenca svoje oči ter se ozre po svojih konjih. Kako se je prestrašil, zagle:davši poleg stoječega konja druzega, ki je bil ves razmesarjen, da mu je drob gledal pri rebrih iz života in da se ga je glava komaj še držala. Ves oplašen stoji pred njima, praska se po glavi in le na jok se mu sili. Kaj mu je storiti? Spomni se, da mora živega konja odvezati in rešiti iz neprijetne družbe. Kako rad bi bil to storil! Konj ga je žalostn9 gledal, kakor da bi ga hotel prositi, naj mu pomaga. Ante se je na moč prizadeval storiti, kar je bilo skrajno potrebno, a vse je bilo zaman. Ves obupan sklene, pohiteti na gospodarjev dom in potožiti mu nesrečo. Žalosten je ubiral stopinje, ker se je silno bal, da bode hudo kregan ali neusmiljeno tepen.

Stopivši čez gospodarjev prag, potoži s tresočim glasom, kaka nezgoda je enega izmed obeh konj zadela. Gospodar posluša, a ne reče niti žal besede. Veleva mu pa, da se takoj vrne žnjim na pašnik. Brez odloga se odpravita na kraj nesreče, kjer kmetič hitro oprosti živega konja neljube zveze, a pastirja pa k mrtvecu priveže. Gospodar sede na zdravega konjiča in jezdi domov.

Ubogega pastirja begale so bridke misli. Strah ga je bilo. Dan se je nagnil in mrak je polegel po planjavi. Čimdalje bolj se je temnilo. Krog in krog je vladala tihota, niti najmanjšega glasu ni bilo slišati iz bližine. Ante je mislil, zdaj je nastopila njegova zadnja ura, ker priklatil se bode vsak čas volk, ki mu je konja ugonobil. Prišel bode, da se nasiti z mrhovino ostalo na trati in da bode tudi privezanca napadel in umoril. Groza ga je mučila; skoro obupal je, da se bode mogel rešiti iz opasnega položaja.

Zdaj se spomni, da ima v žepu nožič. Hitro seže po njem in začne konju nogo v kolenu odrezavati, kar se mu je tudi dobro posrečilo, a oprostiti se ni mogel verige, ki ga je vezala s konjsko nogo. Vzame jo torej k sebi in se napoti proti bližnji hosti. Da veriga ni rožljala, povil jo je s svojo strgano ruto in tako obremenjen pride v goščavo. Noč je bila jako temna in nad listnatim drevjem ni bilo niti videti zvezdic na nebu. Ante pa je bil vender še toliko srčan, da je previdno taval naprej po strašni samoti. Z velikim trudom prerije se do majhne trate. Tu postoji in pazno gleda okrog sebe, kam bi se zdaj obrnil, da bi hitreje prišel do kakega bivališča. Kar se mu iz nasprotne strani nekaj zasveti. Bil je v gošči ogenj.

Ante pospeši svoje korake in se nameri naravnost proti onemu ognjišču. Nadjal se je, da pride do dobrih ljudi, ki se ga bodo usmilili in mu dali tudi kaj jesti, saj je bil že jako lačen. Ko se ognjn približa, zagleda krog njega osem mož sedečih na tleh. Pili in jedli so kakor pri kaki gostiji. Poleg njih je stal sod, iz katerega so si v vrč natakali vino. Na deski pa so imeli pečenega prašička, ki ga je bolj prileten mož na kose rezal in med svoje tovariše delijo Ante stopi pred družbo, ki je ostrmela, zagledavši mladoletnega dečka pred seboj ob tako pozni uri. Vsi zagrme nad njim: "Kaj pa ti tukaj iščeš ? Kdo si?" Takega trdo srčnega sprejema se Ante ni nadejal in komaj, da je jecljal par besedic: "Nič, nič ne iščem. Ante mi je ime, grozno sem lačen in žejen; lepo vas prosim, dajte mi malo jesti!" U slišijo mu prošnjo in ga dobro pogoste. Ko se dečko nasiti in iz vrča dobi še piti, izprašujejo ga, od kod je prišel, kje je doma in kaj ga je zaneslo v ta kraj. Ante, zdaj ojačen, na drobno pripoveduje, kako se mu je prigodilo in kako kruto se je njegov gospodar maščeval nad njim zaradi konja, ki mu ga je volk razmesaril. Možje so kar zijali, ko jim je Ante pripovedoval vso dogodbo, a nihče ni vmes posegal s kako besedo. Ko je končal, velevali so mu sesti v travo malo v stran, med seboj so se pa bolj tiho pomenkovali, menda kaj jim je zdaj storiti. Eden izmed mož vzame majhno sekiro, izbije obroče s soda, vzame dno ven, zgrabi dečka, dene ga v sod, dno nazaj zabije ter o broče pritrdi.

Ante je čepel v tesnem zavetju s prva misleč, da so si možje dovolili žnjim malo pošaliti. A ta misel ga je kmalu zapustila. 'Krog soda je vse utihnilo. Možje so odšli. Ante pa je kukal skozi sodovo luknjo in se prepričal, da je sam, ker iz zadnjih ogorkov je tu in tam še zaplapulalo, da se je posvetilo okrog soda. Zdaj je šele prišel do spoznanja, da je padel med tolovaje, ki so se zbali, da bi jih izdal in so ga zato zaprli v sod.

Dasi je Ante v tesni hišici komaj krenil, vender je bila luknja v nji tolika, da je obe roki skozi njo lehko pomolil.

Gozdna tla so bila pokrita nekaj z odpadlim list jem in nekaj s suhimi vejami. Kar se začuje šum in priklati se iz gošče izstradan volk, ki se nameri proti ognjišču, kjer je še žrjavica tlela in so ležale obrane kosti ondi pečenega in snedenega prašička. Ob sodu jih je bilo največ na kup zmetanih, zato začne volk tu svojo pojedino in slastno grize le površno objedene prašičje kosti, da mu je hrustalo, škripalo in pokalo pod ostrim zobovjem. Tik za volčjim repom je stal sod z jetnikom Antejem. Misli si: "Kaj, ko bi zdaj zgrabil volka z obema rokama za rep?" Rečeno, storjeno! Ante se ohrabri, zbere vse svoje moči, oprime se volčjega repa z vso silo in potegne volka k sebi tako, da mu je sod stal tik za zadnjima nogama. Plaho se volk zvija, renči, tuli, kaže zobe, grize navzad, a nič ne pomaga. Spusti se v beg in vleče sod naprej med drevjem in grmovjem, po kamenju in koreninah, da je kar pokalo in bobnelo. Seveda Anteju se ni kaj prijetno zdelo, ko je sod po grčah in robovih odskakoval. Dobil je zdaj z jedne, zdaj z druge strani kak sunek in tudi udarec na glavo; vender ga to ni pripravilo ob zavest. Krčevito je držal volka za rep, dokler niso obroči popadali s soda in se doge niso razsule po skalnatih tleh. Ante je bil prost tesnega zapora in izpustil je volka za rep. Ta je od prevelikega strahu bežal po goščavi, ne da bi se ozrl le enkrat še po velikem bobnu, ki ga je moral precejšno pot vleči seboj.

Ante je bil rešen in ko se je zdanilo, prišel je na gozdno pot, ki ga je dovedla v bližnjo vas. Tu je našel novega gospodarja, pri katerem je več let zvesto služil in se mu ni slabo godilo. Rad je gospodarjevi družini in svojim tovarišem pripovedoval, kako je volk za seboj vlekel boben in njega rešil iz čudne ječe.