Volk v pasti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Volk v pasti
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


11. Volk v pasti

Ko je solnce zatonilo za gore, je volku vsaj toliko odleglo od žgočih bolečin, da je mogel zopet misliti na ed in na svoj prazni želodec. „Kuma,u reče torej Zvito¬repki, ..kuretine se mi je zahotelo; ne veš li za kakega putelinčka, ker v takih rečeh si ti pač bolj iznajdljiva in tanjega nosu nego jaz." Lisica, ki ni bila vajena tako prijaznih ogovorov od osornega strica, pravi sladkoustno: „Treba, da se malce s potrpljenjem namaieš, striček Lakotnik: sicer bi naju utegnili ljudje spaziti, ker se še ni storila trda noč, kakor vidiš:" »No dobro, pa še potrpiva eno urico!" Toda minilo je jedva pičle pol ure in volk je jel vnovič jadikovati: „Kuma, meni je želodec tako ovihnil na desno plat, da moram na vsak način naložiti tudi nekaj v levi konec; brž mi priskrbi nekaj grižljajev!" „Striček," odgovori zasmehljivo lisica, Jaz vem sicer za kokoŠinjak, v katerem čepi prav lepo rejen petelin: toda pot do tja se precej vleče in ti bi mi utegnil med potom opešati in umreti same lakote!" »Zastran mene si le nikar ne beli glave, kuraa!« od¬vrne Lakotnik; „ne besedici mi, ampak pobrini sc rajši za pošteno večerjo, če nočeš, da požrem tebe!" Zvitorepka je vodila volka daleč tja na drugi konec pustopoljine, kjer je vedela za samostrel, ki ga je bil lovec nastavil nalašč za lisice. Kada bi se bila namreč že iznebila svojega požrešnega gospodarja in se osvetila za vse razžalitve. Ko sta dospela do vrzeli, v kateri je bila na¬stavljena past. je lisica dejala: „Le kar tu-le noter, striček Lakotnik; če sc hočeš s petelinčkom mastiti, treba se malo potruditi!" Lakotnik se da" prelestiti in stopica v temno odprtino: željcen tava po temi, a naposled vzroji: »Zvitorepka, meni se zdi, da me hočeš zopet zbedačiti; kamor pošlatam, otipam le prazne stene, a o kurah ni ne sluha, ne duha!" Lisica sc ogorčena obregne nad njim: „Ali misliš, boter moj dragi, da ti bodo kar v usta priletele? Kar je sedelo kur spredaj, te sem že zdavna jaz sama podavila; ako te ni strah, skobacaj se nekoliko dalje v stajo, kjer je še nekaj pitanih petelinov!" Volk jc ubogal in koleštral globlje v samostrel, izti-kajoč za perotnino. Zvitorepka se je zadovoljno namuzala ter nagloma sprožila past, da je zapiralo z vso silo tre¬ščilo ob vhodu na tla: nato pa jo je brzo posmukala v gozd. Ko je Lakotnik videl, da je ujet, je začel tuliti in zavijati, da je bilo strah. S tuljenjem pa ni dosegel drugega. kakor da je vzbudil kmete, ki so spali v soseščini. Z gnoj¬nimi vilami, s cepci in sklestki oboroženi, so planili po njem in ga pošteno namlatili. Ker pa je bilo temno kakor v peči, se je naposled le izmuznil razjarjenim kmetom. Tuleč in javkajoč jo je popihal v svoj gozdni brlog.