Volk v ovčji koži
| Volk v ovčji koži Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Bližal se je pust, čas norčij in maškarad. Stari in mladi na planini so se veselili in si pripravljali vse mogoče preobleke.
Lisica se je odločila, da se bo našemila v kokoš in je porabila za svoj kostum ničkoliko kokoši. Zajec se je pripravljal, da se bo pokazal kot medved, medved pa je razmišljal, kako bi bilo, če bi se napravil v človeka. To je bilo smešno! Kanja je hotela biti netopir, koza pa kar afriška antilopa! In mladi, vročekrvni volk se je odločil, da se bo našemil v ovco. Saj ni mogel vedeti, da se je pred davnimi stoletji že neki njegov prednik našemil v ovco, pa so ga razkrinkali in napodili, ker takrat sploh ni bil pustni čas.
Volk si je torej sešil ovčji kožuh in se učil po ovčje blejati. Kar dobro mu je šlo, če je blejal po tihem in pazil, da ni vmes renčal. Prišel je pustni torek. Vse živali so se našemile in se sprehajale v smešnih skupinah po pašnikih. Tudi volk, preoblečen v ovco, se je pomešal mednje in prav po tihem in nežno blejal. Ampak kamorkoli je prišel, so vsi zavpili:
»Volk v ovčji koži! Volk v ovčji koži! Reši se, kdor se more!« In so se razbežali.
Volk se je zelo začudil.
»Kakšna maškarada pa je to?« je zaklical, kolikor se je dalo po ovčje. »Od kod pa veste, da sem volk – kaj pa, če nisem?«
K njemu je prišla velika, spotegnjena kokoš, ki ji je izpod perja gledal košat, rdečkast rep.
»Kokodak,« je rekla, »ali ne veš, da se volkovi zmeraj našemijo v ovce? Zato da lažje koljejo in mesarijo.«
Volk je strmel vanjo in dejal:
»Ne, tega nisem vedel. Mislil sem, da sem si to jaz prvi izmislil.«
»Ohohoho!« se je zakrohotala čudna kokoš z lisičjim smehom, pa se je brž nato zresnila in rekla »kokodak«.
»Če nisi ti lisica,« je zaklical volk.
»Kaj vendar misliš, jaz sem srnica,« je rekla lisica.
»Pa saj ti gleda lisičji rep izpod perja,« se je razjezil volk.
Lisica se ni nič zmedla, ampak je rekla:
»Ja. To pa zato, da bi drugi mislili, da sem lisica, ki se je našemila v kokoš.«
Pa je volk kar šavsnil po njej in ji posnel polovico peres – in res, pokazal se je hudobni lisičji smrček. Volk in lisica sta se spopadla, da je dlaka kar frčala naokoli. Potem je lisica vsa penasta od jeze ušla, volk pa se je razočaran vrnil v svoj brlog in sklenil, da se bo za prihodnji pustni torek našemil v golobčka.
In kaj se je še zgodilo na pustni torek tam gori v planini? Neka ovčka, ki je pozno vstala, se ni utegnila našemiti in je šla med maškare kar taka, kakršna je bila – pa so vsi vreščali in bežali pred njo. In nihče ji ni hotel verjeti, da je ovčka, ne pa – volk v ovčji koži.