Volk in pes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Osel, kralj zverin Volk in pes
Matija Valjavec
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 1951
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čudne stvari se godé, da bi komaj véroval človek,

tudi v okrožju zverin, v neštetem cesarstvu živalskem.

Basni nam kažejo to in basni so tudi pomembne.

Neki jih radi bero in posluh jim dajejo voljno,

ker jih stvar veseli že po svoji navadni lepoti.

Drugi, ki krasi jih sklèn globocéjega dušnega vida,

zro v teh basnih modrost, ki sije med narodom žarno.

Tém naj eno povem, ki pride mi prva na misel,

tisto o volku in psu, ker té še slišali niso.


Živel je bogat seljak; on imel je vsega obilno:

poln mukačev je hlev, svinjak mu je z rilci natlačen.

Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja.

Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih.

V misli zagrezne se volk, kako dobil bi pečenke.

Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša:

kmal se z Belinom spozna in pobratita brž se dodobra.

Nekega dne, ko je mislil volkač, da je že stanovitna

družna z Belinom ta vez in več ne razrušna prijaznost,

reče mu: »Dragi pajdaš, ti največji prijateljev mojih,

daj, združiva se v zvez in tako narediva pogodbo,

da ko bi jaz kaj ukral, me ti ne izdaš in ovadiš,

a ko bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim.« 

To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom

in zapečatita list po navadi, veljavni na zemlji.

A da se vez uresniči in list, da mrtva ne bode beseda,

reče Belinu volkač: »Nocoj jaz k tvojemu gazdi

pridem nekoliko v vas, da si prasca izberem iz kotca,

a da ko mutec molčiš in odgnil ti jezik, če lajneš,

da ne zbudiš mi domačih in jaz da brezskrbno mesarim.« 

Reče Belin: »O, le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče,

jaz te ne bodem izdal.« — »No, dobro, pa pridem,« veli volk.


Kakor nastala je noč, volkač se priplazi k Belinu:

»Dober večer, Belin, prišel sem zdaj po obljubi.« 

»Bog daj dober večer!« odzdravi Belin. »Veseli me,

da si prišel! Že dobro. Le nič se ne boj in le srčno

pojdi v svinjak in zakolji si tam ga prasca po volji,

ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo.« 

Volk gre takoj v svinjak med čredo prašičje družine,

grozno morijo prične, da od zob mu cepajo prasci

kakor seno od kose in žitno klasovje od srpa.

Cviliti svinje začno in ženo prežalostno krulbo,

da je takoj glas znanil, da joj in prejoj se jim gode.

Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi dvermi,

laja glasno, da bi mrtvi, nikar le se zbudili speči.

V hiši družina zbude se, hite vsi vstajati s postelj,

kaj da laja Belin in zakaj pač cvilijo svinje.

V kotcu dobe volka pa lop! s poleni po volku,

tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo.

Revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje.


Ali tedaj, ko spat poležejo znova družina,

volk za plotom prikrit razsrjen počaka Belina

pa ga pograbi, rekoč: »Aha, ti verica pasja,

jeli si tu? Ti si del, da lajal ne bodeš, ko pridem,

pa si me ukanil, Belin, tega na pozabim nikoli,

kajti sem stoičen, da joj, in boli me vse po životu.« 


Zdaj izgovarja se pes in ga prosi, da naj odpusti mu,

naj ga ne kazni za zdaj, naj vdrugo le pride neskrbno

danes zvečer na dvor, da nem bo za cviljenje vsako,

pa se roti: »Naj mine me um, če zdaj se ti lažem,

jezik, če laž govorim, da takoj mi prisahne na nebo.« 

Še se rotil je in klel, da vsega ni znaniti moči.

Kdor se veliko roti, le-tistemu malo verjemi!

Vedel tega še ni volk, še prišel je premalo po svetu,

pa je verjel, kar lagal je Belin, in imel za resnico.


Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo.

Kakor pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče,

zleze v svinjak in začne tu klati brezskrbno prašiče;

rilci pa v cvil ino v krul, da glušilo je huskanje klavca.

Kakor začuje Belin, pa zalaja in laja na vso moč,

dokler družino zbudi ; ti planejo z drogi na volka,

udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži.

Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso docela,

spet jim uide razbit, z raztrgano kožo na hrbtu,

vleče se proč in skrije za plot in počaka pokoja.

Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi dvermi

pa mu golči: »Le počakaj, Belin, ne uideš mi nič več,

ne odpustim ti, že čas bo prišel, ki te dal mi bo v zobe.

Ko bi ne bil, kjer si, že dâl, kar gré ti, bi zdaj, zdaj.

Toda pri vratih ležiš, pa ne morem doseči do tebe.

Molči, le molči, Belin, in nikar mi se nič ne pravici,

vedi, čez tri dni pridem z vojsko, da za boj si pripravljen!'


Reče in gre si iskat v temničasti gozd pomagačev,

sam s seboj govoreč: »Poslal bom k divjemu prascu

pa mu prijateljski mir med nama obljubim in rodom

na vekovekovni vek, to, vem, mu bode po volji.« 

Mislil je prav, ni up ga premotil, ker priti na pomoč

mu je obljubil neres, saj všeč mu bila je pogodba.

Ali to ni še dovolj, da vojsko Belinovo zmaga,

spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico,

dobre pogodbe dajoč obadvema, da morata priti,

ako bilo jima skrb za prid je le količkaj lastni.

Zdaj jih imel je dovolj pomočnikov, da zmaga Belina,

živel je mirne vesti in srca je pokojnega čakal

tistega dne, ki bila sta za rok ga postavila boju.


Tudi Belin se na boj pripravlja in družnikov voli.

Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka.

Maček ga nagovori s to pomilovalno besedo:

»Kaj pa je tebi, Belin, da se ves prežalostno nosiš ?« 

»Dragi moj muc,« govoreč me Belin odgovarja potiho,

»oh, ti ne veš, kaj mene teži! Lej, boj mi je z volkom,

jutri pod onile hrast z vojsko še postaviti moram.

Jeli bi šel z menoj mi pomagat, volka da potolčem ?« 

»Oh, oh, hočem, Belin moj ljubi, zakaj bi ne hotel ?'


Bom, bom,« maček veli, »zdaj pojdi še racmana prosit,

on je gotov pomočnik, on pride brez dvojbe pomagat.« 

K racmanu gre, ki takoj mu obljubi, da pride na pomoč.

Reče: »Zakaj bi ne šel ? Saj ti nas braniš lisice,

da si ne upa na dvor prikradši se splaziti stiha

in da ljubljenih rac, predragih mi žen, ne pokrade.

Pojde še tudi gosak, le pojdi in prosi še njega!« 

Gre h gosaku, gosak mu takoj obljubi, da pride.

»Kaj bi ne šel ?« veli, »saj nimam ga vzroka odreči,

bil nezahvalen bi pač, če te bi dobrote ne storil

tebi, ki nam si čuvaj, nas braniš zalaznikov nočnih.« 

»Nas bo pa, menim, dovolj zdaj!« reče Belin, veseleč se.


Dojde določeni dan za boj. Volk s svojo armado

gre na bojišče pod hrast, ves v svesti si zmagodobitja,

kar ne jemajoč si na pamet, da mogel bi biti

on, ki dobil bo krc; ni skušal še vojskine sreče.

Modri dajo mu svet za uredbo si vojskovojenja;

ali le on si se pameten zdi pa ne dela po svetu,

drugi, ki slutijo zlo, pa ne upajo zlu se upreti,

volk jim je znan trmoglav, a boje se zameriti voju.

Vsakemu sam stan da ino de v kup hrastove stelje

divjega prasca, veleč: »Neres, tu tebi je mesto!

Ti pa, lisica, na hrast se popni, kar moreš visoko,

glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega vida,

kdaj in od kod nam pride Belin in vojska njegova;

onda nam stiha poveš, da se bodemo mogli ravnati.

Medved, ti tudi na hrast, jaz grem pa pod onole klado.« 


Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju,

bliža se tudi Belin in junaška Belinova vojska.

Njej je na čelu on sam, pred njim koraka jo racman,

maček, držeč rep moški na vis, maršira za njima,

z njim jo korači gosak, on puše iz celega kljuna.

Spazi lisica vojsko pa zašepne: »Sovražnik se bliža,

vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi odspredaj;

tambor udarja na moč, čuj bobnanje: tatata, tata!

Stopa za njim vojnik, on puško nosi nabito,

streljal bo zdajle na nas; joj, joj, mi nimamo pušek!« 


Vse, vse umolkne, ko pride Belin nekoliko bliže.

Prascu iz listja uho je molelo, nanj sedla je muha.

Zmiga, da proč bi jo zgnal, a maček zapazi ta migljaj,

misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi

prasca, o joj, za uho; prestraši se prasec pa puhne

ven izpod listja, beži, kar neso ga noge vse četvere.

Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda,

medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo.

Maček še bolj se zboji in spleza še više do vrha

gor do lisice, ki strah jo pograbi, da tudi opadne

in z medvedom zbeži in nič se nazaj ne ogleda.


Volkova vojska se v les razbeži, sam volk je pod klado

tičal in mirno čepel, boječ se, da kdo ga ne spazi.

A ko odšel je Belin, vrnivši z vojsko se junaško

zmagovenčan domov, le brali smo v volčjih ukazih:

»Tako velevamo mi volk, kralj nepremagljivi zverstva.«