(Po národni basni).
Volku pristudi se stan, na misel mu pride prememba,
v temnem logu sedé sam sábo tak beseduje:
„Kaj bi jaz volk še dalje moríl živali po zemlji?
Pojdem drugam, popotoval bom do mogočnega Rima,
Rimljan biti želim, zakaj bi se klatil potuhnjeno tukaj?“
Reče – in mož beseda podá se na pot do mogočnega Rima.
Gré in na poti dobí prasico, prasica se zgane.
Viditi strah ji velí: „Ne boj se nikar me, klapača!
Svinj ti ne bodem moril, ne menim se več za prasice,
jaz bom Ribljam postal.“ To reče in dalje odide.
Gré in gredoč naletí na kozla pa sreče naklombi;
kozel dergeče strahú in se trese po celem životu;
vidi to volk pa mu reče: „Čemú se bojiš in trepečeš?
Kaj bi se bal, ti bradač? ne bom te klal in mesaril,
kozlov ne bodem moril, se ne menil za take smerduhe,
jaz bom Rimljan postal“. To rekši odpotuje dalje.
Dolgo ne hodi in spet naletí na kobilo na paši,
starko pa strah spreletí, da herže in bíje s kopitom,
dviguje grivo na vis, trepetá ti po celem životu.
Toli jo volk govoré: „Ne boj se me, meršava kljusa,
klal ne bodem kobil, več menil za take se gure.
Jaz bom Rimljan postal“. To reče in k Rimu odide.
Potuje dva tri dní; zdaj prime ga lakota huda.
Misli si: Kdo vé kje je še Rim! in, al si ga vidil!
Pustil je Rim pa se vernil nazaj po ravno ti poti.
Spet kobilo dobí, ko se sivka na travniku pase,
volka je več ni strah, saj djal je, da bo se porimčil.
K nji stopivši velí: „Zaklal te bodem, kobila“.
„„Ti me zaklati ne smeš – mu zaverne – kajti si Rimljan!““
„Rimljan bil al ne bil, zaklati te vendar le mislim“.
Reče to volk, in strah in terpet prevzame kobilo,
pa se le zendar zavé, in dobivši besede mu reče:
„„Ljubi moj volk, véš kaj, ker biti ne more drugač že,
da me le bodeš zaklal, počaki nekoliko vendar,
da se kaj odebelim in postanem tolstomesnata.
Zdaj so me same kosti in rebra mi lahko sošteješ,
moje mesó, tak pusto, ne bo, le verjemi, okusno““.
Volk se vkaniti dá in gré zapustivši kobilo
obetajoč da pride nazaj ko se kaj mu otolsti.
Žene in tira ga glad na plan, kjer pustil je kozla,
kozel je res spet tam, al volka se več ne ustraši.
Al ko mu volk zagolčí: „zravnaj se in spravi se dalje,
jarec, tvoj čas je minul, na smert se mi zdajci pripravi,
zdaj zdaj bom te zaklal“, polasti se ga grozno derhtanje,
strah mu prešine kostí, po herbtu mu lazijo mravlje,
vendar zbere si um in reče mu tak trepetaje:
„„Ti me klati ne smeš, to se Rimljanu res ne spodobi,
spomni se saj, da nisi več volk, da bi klal in mesaril
trume ubogih žival, le pomisli, da Rimljan si, Rimljan!“
„Rimljan bil al ne bil, kaj mar, zakoljem te vendar“.
Reče to volk, pomen teh besed prestraši bradača;
misli si: to ne bo nič, ne dam se klati, in reče:
„„Veš kaj, ljubi moj volk, nikar me zdaj še ne kolji,
lej me, meršav sem, suh, da skozi me viditi moreš,
slab ti obed bo moje mesó, tak pusto in terdo.
Škoda bi bilo ti zob in želodec si lahko pokvariš,
čaki, da odebelim, saj lahko prideš pozneje““.
Spet oslepari se volk in lakoti vkljub mu zadnese.
Dalje hití in pride do tam kjer pustil je svinjo.
Še se ne zmeni zato, da se volk ji z novega bliža;
ali pozvé iz njegovih besed, da žuga nevarnost,
tak se ustraši da strah ji dvigne na herbtu ščetine,
in nehoté pritira si zdih, in stok ji uide,
komaj se reva zavé, da volku zakruli besede:
„Ali bi bil ti bedák, če zaklal bi me meršavo svinjo,
vreden je nekaj špeh; al zdaj ni špeha na meni,
kaj ti bode ta mast, ta malinka mastí se ne splača,
komaj dobil boš toliko s krač, da je vredno za usta,
to mi verjemi, da boš se jezil, če mene zakolješ.
Glodal kostí le vendar ne boš, nikoli te to ne nasiti,
bolj bo pametna ta, da počakaš nekoliko časa,
da se kaj odebelim in dobim kaj špeha in sala,
pridi le šlej, obljum, da ne boš se kesal odložitve“.
Volk je verjel in spet se je dal opehariti svinji,
šel je od nje govoreč: „golčiš prav pametno, svinja,
dobro se redi tačas in pripravi mi tolste slanine,
ko se povernem nazaj. Bod' zdrava, in dobro ti tekni!“
Mine nekoliko dní, pa se spet poverne h kobili.
Ona zbojí se na moč, al vendar ji pride na misel,
kak bi dobila sovét, da bi ž njim opeharila volka.
Preden jo ogovorí, že volku tako beseduje.
„„Vidiš, moj volk, da je prav, da si prej me poslušal,
da si počakal ta čas; lej, zdaj sem lepo debela,
jel boš dobro mesó, boš vidil, ko me zakolješ.
Preden umrem, še nekaj želim, kar vem da dovoliš.
Dal me je moj gospodar nedavno podkovati znova
in kovaču velél na kopito mi leta je vžgati;
kaj je namerjal, ne vem; ljudjé so ti muhaste glave!
Nogo povzignem, poglej na kopitu napisano starost,
da boš vedil in znal, kdaj staro zaklal si kobilo;
to ni vsakaka stvar, in ponašati bodeš se mogel,
kadar do bratov dospeš, kar nihče ne bo se ti bahal,
koliko staro žival je zaklal; to vredno je nekaj““.
„Prav govoriš – volk reče na to – povzdigni nožuro,
da bom letnice bral in pozvedil koljko si stara,
da volkovom povem vernivši se v bratovsko družbo“.
Kamen težak odvalé od serca besede kobili,
ker se je dal opehariti volk, in zadnjo desnico
dvigne na vzgor, in lop! ga udari po buči s kopitom,
joj me! da koj se zvalí in stegne vse štiri od sebe,
toliko da je še živ; al preden se buča zaceli,
prejde nekoliko dní. Al kadar iznova okreva,
žene po mesu ga slja in napoti se k svinji na pašo.
Zatrepetá ko naznani okó ji volkovo bližo.
Berž se poverne zavest; življenje pustiti je težko!
Misli si: veš kaj? daj, goljfati ga znova poskusi,
dvakrat se že ti je vdal, poskusimo, v tretje gre rado.
Preden še reče kaj volk, že svinja začne govoriti:
„„Ali si modrih možgan, preljubi moj volk, da natanko
čas si prerajtati znal, kdaj bom se do dobra zdredila,
da sem dobila že špeh in dobro prejela slanino;
storil si prav, da si tistega dné me modro poslušal,
da si počakal do zdaj in nisi me kumerne snedel;
danes ti bo, boš vidil, na pol vse bolje dišalo;
dober je bil nasovet, in ki moder je, sluša ga vselej.
Vem, da me boš zaklal, braniti se nič ne pomaga,
nekaj te še prositi imam, to boš mi dovolil,
vem, da si blag. Lej, dokaj imam prijatlov in žlahte,
če me ne bode domú, žalovali bodo za mano,
in da zastonj ne bodo v skerbéh, kaj neki je z mano,
zgrabi me ti za uhó, da zacvilim in znamenje dam jim““.
Zgrabi jo berž za uhó, in svinja se dere na vso moč,
glas ušesa gluší, gluší tak samega volka,
da ti je slep za derhal prešičev in svinj, ki na pomoč
z bliže hité; zaslišale klic so, ki zval je: pomagat!
Reveža stergajo skor, vès šantov komaj uteče;
bežal je v gozjd, in krí, ki iz ran mu je scurkoma lila,
delala sled je za njim kervavega britkega bega.
Čas je naj bolji zdravnik, zaceli on vsakoršnje rane.
Volk se ti berž skolehá in zdrav pozabi nesreče;
pride mu kozel na um, ravná se hipoma k njemu,
vleče ga stari nagon do mesarenja revne živali,
prav govorí pregovor rekoč, da navada popada.
Kozel, se vé, se zbojí ga na moč, ko ga vidi od daleč.
„Šembrana stvar! – govorí sam sabo – zdaj bo pa teža,
kaj bi tajil? ne diší mi še smert, če me ravno ne straši,
vendar bi živel še rad, da bi to ino uno doveršil.
Skušnja veljá; mor'biti dobó se še kaka nastava,
da se vlovi, in kesneje obljum, da me nikdar ne najde“.
Volk se približa, da on bi začel govoriti, ne čaka.
Kdor se méni za čas, tudi čas se méni za njega;
misli si to, in storivši poklon mu potuhnjeno reče:
„„Bistri ta um! da bi jaz ga imel, za-nj dal bi ne vem kaj;
kak si natanko zadel, da me tista minula je slokost,
ravno sem odebelél in““ – „Molči“ – mu volk zarentači,
tek besedí ustavivši serdit govorí mu razkačen:
„Ti bi me rad goljfal, priliznjena brada kozlovska,
tega si ne domišljuje, tud svinja je tak govorila;
celi svet je goljuf, goljufijo je treba poznati!
Da bi za njo ne bili v skerbéh prijatli in žahta,
dal sem rivcu, da smel je naznaniti žlahtnikom svojim,
kaj se je zgodilo ž njim; al rivec jih skliče na pomoč,
da sem s težo ušel, al ti me ne boš ogoljfičič.
Misliš, da tak sem bedak, da tebe popadem za brado?
Tega ne misli nikar; mar misliš, da šleva sem taka?“
Jarcu besede te strah odženó. Zdaj – reče sam sabo –
smo pa na konji; volkač, si že vjet, ne uideš mi nikdar,
sam si se vjel, ne boš ga mesá ti mojega zobal.
Če te ne ogoljufam, premenim naj koj se v ne vem kaj.
Misli si to in na um mu pride zvijača, pa reče:
„Ljubi moj volk, sam veš da umeten zvijače ni kozel,
da je on kterega že goljufal, le nisi še slišal,
nisi ne slišal ne bral, saj nismo lesičjega roda.
Res, da brado za kinč in za kras in za znamnje modrosti
ima nekoljko ljudí, al pamet tistih bradačev
krajša je sploh od bradnih kocin; to je vsakemu znano.
Škode ti jaz ne želim; al ker se mi smert približuje,
rad bi poslednji ta čas kaj dobrega storil za hudo,
ktero poprej sem storil živé v nečistem življenji;
brat se je meni rodil, ki je živel enako nečisto;
precej tù tam se pase; sit tud on je svoje hudobe,
z mano umreti želí, da se mukam ogne življenja.
Stopi ti sred te njive pa rep povzdigni na višek,
eden odspred in eden odzad najedši za dvakrat“.
Volk pozrešni ni čul od zadnjih druge besede,
da en obéd veljaven za dva ob enem dobil bo;
je li mogoče al ni, kar pravil je jarec, ne misli;
kar mu je rekel, storí; sred njive stopivši povzdigne
k nebu svoj rep in derží ga molé netrudoma kvišku.
Prideta jarca, in terk! zaletita se v njega na vso moč,
eden od spred in eden od zad, da se hipoma zgrudi, –
komaj je živ, in s težo jo v gojzd polomljeno plazi.
„To je pa vendar preveč, da sem tolikokrat osleparjen,
ni se mi, kar sem živ, še taka nikoli godila;
bilo je v zadnje ta krat; saj menim, da nisem ob um še.
Perva žival, ki dobim jo, ne bo se mi zmuzala nikdar“.
To govoreč šantá se plazé po ternjevem logu
poln bolečin, bolí ga glava na moč, in možgane
suče mu nekaj okrog, da vertí se mu zemlja in drevje,
tudi drugot po životu kostí ga bolé nepreterpno.
Tako plazé potujoč petelina zagleda pod brezo;
splazi se k njemu, in šavs! ga zagrabi golčeč mu besede:
„Ti me pa vkanil ne boš, ker s parklji deržim te vodoljno“.
„„Bom te – mu reče kokot – in zakaj da bi tebe ne mogel,
tega ne vem, ti nesiti žeruh! ki sem vendar lesico,
naj modrejšo žival, opeharil, ki vas je volkove
tolikokrat vodila za nos““. Volk čudi se temu.
„Ti si lesici ušel, kak vendar se to je godilo?
Preden požrem te, še to mi povej“. Govori mu petelin:
„„Bilo je unega dné, ko sem šel k sosedovim kuram,
pride lesjak pa me praša rekoč: hoj, kam, petelinček?
Kam? ti beda, k sosedovim vas, vas k jarčici mladi,
ki jo je sosed te dní prinesel iz bele Ljubljane.
Ni ti je daleč okrog tak lepe in zale kokoške,
krasi jo živa mladost in lepša jo taka lepota,
da ti jo vsaka kokoš, ki so nje tovaršice in druže,
gleda po strani srepó, češ, ti pritepenka nevgodna,
da bi te snedel kregulj al vrat ti zavila lesica,
preden prinesla te k nam je kriva sovražna osoda;
komaj izlezla 'z lupin, nam že peteline spodriva,
vsak le za njo obrača očí preziraje nas druge,
nosi pokonci greben in šopiri se vse po gosposki,
možki ko mlad oficir zakrivljeno sabljico suče,
in skaklja poln sladkih besed ko kak gospodičič
krog pritepenke, da skli kokoši, to viditi, v serce““.
Volka besede te vžgó, zaželi po slavi enaki,
sline se mu pocedé, al ne po kokotovem mesu,
in samoljub, ki je bil, ga mikavne prevzamejo misli:
„Rimljan, sem rekel, da bom; že dolgo je kar sem od doma,
pa se vernivši domú bom možko vertil po gosposki.
Kar je mladih volkulj vse gledale bodo za mano,
in volčiče to kaj pojezí, da obernil od njih sem mladenke,
to ti bo“ – Smuk! odletí na drevó mu petelin,
kikiriki, jo zapoje na glas, in se volku nasmeja.
Volk ves v misli vtopljen je pozabil ga deržati terdo,
parklje odpre nevedoč, in petelin, to spaziti, beží!
Smukne na hrast in golčí: „„Volk, al sem te vkanil!
Vidiš ga, kakšen bedak si le ti; mar pravil ti nisem,
da te prevaril le bom, pa mi nisi verjel na besede.
Nisi ne mene dobil, ki si mislil me že za pečenko,
ino povesti ne veš, ki si želel jo zvediti vendar,
kak sem lesico navil, ki modrejša od tebe je stokrat;
pojdi, naj ti pové jo čbelar, ker njemu sem bila
jo naznanila takrat, ko je roj ogreboval peti,
vendar ne misli nikar, da drugač bi ne bila te mogla;
še znam dosti zvijač, da take prevarim neumce!““
Tak se jeziči kokot in pripravlja ga v sram in sramoto,
skače z drevesa naprej na drevó in od veje do veje.
Volk goljufan zaberne okó po strani na njega.
Jezen pobere se v gojzd govoreč sam sebi besede:
„Oče moj Rimljan ni bil, pa živil se vendar je dobro,
tudi ni bil fiškal, da prebiral bi pose kobílam,
merjevec tudi ni bil, da bi kozlom njive premerjal,
tudi ni bil muzikáš, da bi godel prešičem in svinjam,
pa se je dobro živil in doživel do starosti lepe.
Naj pa nikar še jan ne bom; že prav mi je bilo;
al ne jezé me še nič vse moje peklate nezgode,
to me jezí in le-to mi je žal, da me tam le na hrastu
ta potepúh je goljfal, ki ni vreden, da volk ga pogleda.
Lepa je ta, moj volk, zdaj drugega nič ne zaslužim,
kakor da lopi me kdo spod tega le hrasta s sekiro
tak po čepinji, da koj se zvalim in nikdar ne vstanem“.
Komaj to izgovorí, že vdari kmetavs ga po buči,
da se zvalí in zgrezne na tla s prebito čepinjo.
Komaj imel je še čas, da izustil je take besede:
„Ta je ta lepa, da zdaj še soboj se ne sme govoriti,
daleč dognal si jo, svet, mor'btit da enkrat še pride,
da bo še misliti greh“ – in smert mu prestriže besedo.
Zdaj je pa Rimljana konec, ki dal ti je ukov en lonec;
komur pa to ni dovolj; kdor hoče še večo natančnost,
pride naj k meni, povem mu z novega stvarisco vsako,
ker na lesniki tičé sem gledal umirati volka,
vidil tedaj sem nezgodo, ki volk jo je mogel terpeti;
ker me pa silil je smeh in sem volku privoščil nesrečo,
kazni me hipoma Bog; prilomasti do mene jo medved,
spleza na moje drevó; da je mene ugledal, si mislim;
kako me lomil je strah, kak so se mi hlačice tresle!
Klical sem Božjo pomoč in Bog mi je tudi pomagal,
pride do mene terdó, pomolí zdaj taco kosmato,
z veje uterga si sad, pomolí mi lesniko pred usta,
mislim, da meni molí, in od straha zavpijem mu: „nočem“.
Medved se zgane, in resk! zašumí jo po vejah na zemljo.
Ni kosmatún me vidíl, prikrit sem tičal med perjem,
proti svitlobi deržé je gledal sadú, če je dober.
Padel je. Jaz pa vesel sem splezal z drevesa na zemljo,
šel sem domú, in še zdaj pred očmí si vidim medveda,
kak derží mi pod nos in terpko ponuja lesniko.
