Volk Lakotnik
| Volk Lakotnik Josip Brinar |
| |||||||||||||||
1o. Volk Lakotnik
Drugo jutro je že na vse zgodaj volku zopet krulilo po trebuhu, kakor da je ves teden gladoval in tiščal zobe v steno. »Slišiš, kuma," pravi Lakotnik, „ne veš li, kje bi se dobilo kaj za pod zobe? Tako sem lačen, da se kar tresem!" Zvitorepka je slišala, kako je volku krulilo po tre¬buhu; nevedno se je torej naredila ter vprašala: „Kaj je neki to, striček Lakotnik, ali ti kvakajo žabe v tre¬buhu, kali?" „Drži jezik za zobmi, poniglavka," odvrne volk, „pa mi priskrbi rajši pošten zajutrk, če ne, požrem tebe!" »Eh, tebi se pa tudi takoj nos zaviha!" mu očita lisica; »le malo počakaj, kmalu boš sit! Pri mivovaškem krčmarju so baš včeraj zaklali dvoje tolstin svinet, a meso so raz¬obesili v hramu. Vse sem si natanko ogledala, a menila sem, da bi nekoliko povarčevala s to zalogo ter jo pri¬hranila za zimo, ko bo šlo nama še huje za nohte." »Saj nisem tak strašen snedež, kakor se ti zdi, kuma. Samo da mi priskrbiš le eno gnjat, pa bom zadovoljen in tih: pa hitro, da ne bom omedlel same slabosti! Kaj mi mari drugo meso, če ga tudi shranjujeva do trde zime, samo da imam danes eno gnjat, oj sladko gnjat!" Zvitorepka se je dala preprositi; vstala je s svojega ležišča, pokrtačila si kožuh ter si pogumno zavihnila re¬sine. Nato sta se odpravila k novovaškemu krčmarju na koline. Ko sta se pritihotapila do krčme, je lisica brž zlezla skoz lino v hram ter porinila volku skoz odprtino največjo gnjat, ki je mahoma izginila v volkovem žrelu. Lisica se jc hotela zdaj izmuzati iz hrama: toda volk se je razkoračil pred lino ter ji prestrigel izhod, rekoč: »Strina, ali si že kdaj slišala, da bi volk bil sit le od ene same gnjati; kjer je ena, tja spada pač tudi druga, da bo vsaj lepo na pare!" Lisica je dobro poznala volka, kako jc trdoglav in da si ne da ničesar dopovedati, a bala se jc pa tudi, da bi se vzbudil krčmar ter jo zasačil, ako bi se z volkom dolgo pregovarjala in prepirala. Porinila je torej skoz lino še drugo gnjat. Tudi ta je izginila, kakor bi trenil, v volkov trebuh; a požeruh se zdaj še tudi ni umaknil s poti, češ: „Kjer sta gnjati, tam morata biti vendar tudi plečeti! Lisici je prihajalo vroče samega strahu, toda ugo¬varjati si ni upala. Kaj si je hotela? Vrgla je tudi plečeti volku, ki ji je bliskoma pohlastal. A nato je zopet resno zaklical: „Kjer je stegno, tam bodi tudi stopalo; le brž mi poraeči krače ven!" Lisica je nemudoma storila, kakor je velel volk Toda nenasitnemu požeruhu še ni bilo dovolj. »Kjer je telo, pa bodi še trup!« je zabrečal. Lisici so se že jezile resine samega strahu; brž jc zmetala skoz lino rebre, hrbtišče in naposled celó žtrovni boh. Tudi to jc oblogoltni stradač posunil v svoj nikdar polni želodec. Zvitorepka se je oddahnila, misleč, da jo bo zdaj volk pustil iz hrama. Toda ko se je hotela izmuzniti skoz lino, se je volk zopet razkoračil ter rekel: »Kamor je šel trup, tja naj gre tudi glava; alo, sem z njo!" Zvitorepka je trepetala silne razburjenosti; bala seje vedno bolj in bolj, da ju zaleže krčmar, a poleg tega je kuhala v njej jeza, silna jeza na požrešnega volka, ki mu je, z zobmi škrtaje, porinila še svinjsko glavo skoz lino. Se le zdaj, ko je izginil tudi zadnji kos v njegovem žrelu, se je umaknil Lakotnik od odprtine. Zvitorepka jc zdaj bliskoma švignila ven ter se globoko oddahnila, ko se je čutila varno pod milim nebom. Ko stajo krenila proti domu, je besedičil volk: -Ve¬sela bodi, strina, da se ti je tako dobro izteklo. Če bi ti bil zavalil debelo bruno pred lino, živ krst bi te ne rešil. Vidiš, strina, tega pa nisem storil, ker hočem, da si osta¬neva dobra prijatelja!" A lisica odvrne nato: »Res, dobro je, striček, da me r.isi spravil hudemu krčmarju v roke; zakaj ako bi me bil ta zasačil, bi gotovo zazidal lino, in ti bi se potem ob hudi zimi obrisal za drugega prašička, ki še visi v hramu!" Zvitorepka je dobro vedela, da se bo volku vsled teh besed znova vzbudila želja po mesu. In res, komaj se je bilo zmračilo, je volk že jel go¬voriti: „imara še nekaj malega opraviti v gozdu; le počakaj me doma", strina, kmalu se vrnem!" Lisica se jc škodoželjno nasmehnila ter zagodrnjala sama pri sebi: »Le pojdi, požeruh neumni! Ni spak, da bi je danes ne izkupil; saj krčmar jc žc gotovo opazil tatvino ter opreza za oglom!" Zvitorepka se ni varala. Volk jo jc mahnil naravnost proti novovaškemu krčmarju in se že natihoma veselil, kako bo izmaknil iz hrama tudi drugo svinjo. Brezskrbno je prilomastil pred lino ter se jel plaziti v hram. Toda nje¬govo lomastenje so zaslišali psi: zagnali so se v tatinskega ponočnjaka in lajali, da je letelo vse vkup. Krčmar je prihitet s svojimi hlapci, in po volku so padale batine kakor toča. Tako neusmiljeno so ga premlatili, da jim je jedva ušel tuleč tja v gozd. »No, ti si me lepo zvodila za nos," je očital doma lisici; »hotel sem odnesti iz hrama tudi drugo svinjče. a spazili so me hlapci in mi prcrahljali vse kosti. Uh, kako to boli in skeli!" Lisica mu pa podrobi pod nos: »Prav se ti godi: boš vsaj drugikrat vedel biti manj požrešen!" Četrtega jutra sta zopet skupaj korakala tja po poljani; nenadoma volk obstoji ter zakriči nad lisico: ..Zvitorepka, kar hitro mi priskrbi kosilo, drugače požrem tebe s kostmi in kožo!" — „Nikar, striček, nikar: saj je baš tu-le v bli¬žini kmetska hiša in v njej gospodinja, ki peče prav zdaj-Ie okusne gibanice. Eh, to bo kosilce, ki bi ne delalo sra¬mote niti kraljevi mizi!" Lisica se je bila priplazila k hiši in je skrbno iztikala po vseh kotih, vohajoč in oprezajoč, dokler ni konci res izvohala skledo, navrhovateno z lepo dišečimi, še toplimi gibanicami. Brž je izmaknila šest največjih kosov ter jih odnesla volku. nEvo vam kosila, stric!" Lakotnik je hlastno pogoltnil dišeče gibanice, ki so pa silnemu snedežu vzbudile le še večjo slast po okusnem jedilu. Šment, kjer je bilo šest gibanic, tam jih je gotovo še več!« je vzkliknil ter odčotal naravnost pod okno, kjer so se hladile gibanice. S svojo silno šapo je potegnil z okna kar vso skledo, da se jc razletela na tleh na drobne kosce. Gospodinja v kuhinji je zaslišala neznanski trušč in šklepetanje; prihitela je torej gledat, kaj se godi zunaj pod oknom. Ko je zagledala volka, je zagnala krik in vik, da je bilo vse hipoma na nogah, Vse, kar leze in gre, je jelo zamahovati na volka: hlapci so ga mlatili z vilami, dekla ga je opletala z metliščem, gospodinja mu je strojila kožo z burklami, a otroci so, lukaje izza veznih vrat kričali: „Le ga, le ga! . . » Med tem ko je bi skočil gospodar po sekiro, se je pa volku vendarle posrečilo, da jo jc upihal v temno noč. „Si me že zopet zvodila za nos!" se je hudoval doma nad lisico; „kmetje so mi ogulili kožuh, da je groza in strah! Zvitorepka pa mu je odgovorila: »Sam si vsega kriv, striček! Zakaj si pa tako požrešen; ti si res pravi — lakotnik!«