Volja in nevolja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Volja in nevolja. (Slika iz življenja v pismih. — Spisal Velimir.)
Peter Bohinjec
Izdano: Dom in svet 11/16 (1898)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

Na Dunaju, vel. travna 189 .

Predragi prijatelj!

Im schönen Monat Mai,
Als alle Knospen prangen ...
V lepem maju je biló,
Ko cvetke vse krasnó cvetó ...

Bridko nasprotje! Ves božji dan že kapajo neprijetne kaplje na zemljo in zoprni oblaki ne dovolijo, da bi pomladno solnce posijalo na nas. Pusto, dolgočasno, neznosno vreme! Ko bi ne bil še nikdar hodil zunaj velikega mesta, dejal bi, da je nemški pesnik norel, ko je zapisal zgoraj navedene vrstice.

„Toda ti nisi nič boljši", mi oporekaš. Kaj ne, kakor da bi celi majnik obsegal le ta trenutek! Kako je res človek odvisen od prirode! Vsaka izprememba tako močno deluje na človeka, in spominjam se svojega očeta, ki je imel navado reči, kadar ga je predstojnik okaral: Danes je slabo vreme!

Ali ni človeško življenje podobno vremenu? Vsaj meni se zdi, da sem tak „vremenik". Ko bi ti videl, kako kisle so danes moje ustnice, kako medle moje oči, kako len moj život in kako prazno moje srce, ne mogel bi me dovolj zbadati. In vendar sem bil včeraj — bolj prav: danes zjutraj — tako vesel, kakor bi me bil Rotschild določil za dediča. S prijatelji sem bil v veseli družbi, menda me je vino nekoliko razgrelo, in zapel sem s pesnikom:

Seid umschlungen, Millionen —
Diesen Kuss der ganzen Welt!

Predsinočnjim pa sem bil v Karlovem gledišču. Igrali so Aleksandra Dumas-a igrokaz: „Kean". Zapustivši Talijin hram sem bil zopet stari fantast! Vršalo mi je v glavi, prijateljem nisem odgovarjal, dokler me niso godrnjaje samega pustili. Jaz pa sem hodil po široki cesti, srečaval bitja, ki se dneva boje, in zopet sem postal zbadljiv, drzen ali frivolen in ciničen, kakor pravijo. Danes pa sem zopet fantast, in tako se menja moje mišljenje kakor aprilsko vreme, in srce mi koprni, a samo ne zna, za čim? Res, človek je igrača, poosebljeno protislovje. Poiskal bi rad miren kot, kjer bi živel samemu sebi in lastni zabavi, kjer bi ne bilo treba hlapčevati puhlim glavam ...

Črno je list zapečaten bil —

Te besede Prešernove so mi prišle na misel, ko mi je listar podal črno obrobljeno pismo. Pogledal sem na naslov: pisava je bila moje tete. Strah me je izpreletel, grozna slutnja me je obšla. Kaj, ko bi ? Mati mi boleha na duhu že dalje časa. Odložim pismo, da se pomirim. In začel sem misliti o smrti ...

Umreti je treba; a kdaj bi bilo najlepše umreti? V mladosti ali v starosti, pomladi ali jeseni? — In mislil sem si krasno devo, ki je umrla pomladi. Povsod radost, povsod cvetje in petje, a sredi te radosti, med cvetjem in petjem oder mrtvaški, okoli bele sveče in med svečami mrtev obraz, malo bled, a krasen. To bi bilo divno, to bi bila najlepša poezija! Smrt pomladi, smrt v mladosti! V mladosti, ko ima človek toliko vzorov, ko je človek krasan kakor cvet, ko mu živ­ljenje še ni brazd razoralo po obrazu — tedaj prihiti smrt in umori mlado življenje, da se ne bi oskrunilo v bodočnosti! To je poezija smrti! Kadar popari slana mlado cvetje, da odletava od vej, tedaj se užalostiš, in vendar ti ta žalost ogreje srce, saj v tej žalosti je najlepša poezija, poezija smrti!

In ko bomo umrli, tedaj bo najlepše. Solnce bo sijalo na hribec, obrasten s travo, mi pa bomo spali pod zemljo večno spanje in ne bomo vedeli, kaj se godi nad nami. Ne bomo znali, morda-li je kak dober veter zanesel na gomilo drobno zrnce, iz katerega je vskalila preprosta poljska cvetica. Tedaj bo lepo, tedaj nam bo dobro, bolje nego nam je, verjemi mi!

Kaj ne da, stari norec! A bodi si! Bolje se mi zdi, če se zabavam sam s seboj ob takih mislih, kakor da bi sedel v prijateljski družbi, pil in se zabaval ž njimi za silo; rado volj no se tako nikdar ne.

Dovolj za danes. Izpraznil sem si srce vsaj nekoliko. Pismo končavam in pismo odpiram. Kako nasprotje!

Tvoj

bolni prijatelj

Radoslav.

II.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Ječmenovem lazu, rožnika 189 .

Predragi mi druže!

Torej je vendar-le res! Slutnja se ti je uresničila. Da bi se ne bila!

Z nemirnim srcem odvijam črno obrobljeni list. Križ se dviga nad spominikom. Zeleni bršljin se ga oprijema in dve liliji poganjata iz tal. Venci leže po tleh in med njimi simbol upanja. Dva krilatca objemljeta to sliko.

Oh, to je črni list moje dobrotnice, matere mojega prijatelja!

Troje nas je bilo. In še smo. Toda daleč narazen. Takrat pa smo bili še skupaj. Vsi trije smo jo ljubili: jednega je vezala sinovska, druga dva prijateljska vez.

Troje nas je bilo. V mali sobi z razgledom na vrt je stanovala ta troperesna deteljica. Trgali smo še hlače po šolah. Vsi smo bili vrstniki — jednega srca, jedne misli. Skupaj smo škandirali težke verze starega Homerja, skupaj smo vlekli krevljaste korenine iz motnih številk, skupaj smo prerešetavali dogodke matere zgodovine, skupaj smo se ogrevali za ideale, za narod, kovali junaške naklepe ter se navduševali za vse lepo in dobro. Toda — — —

Kje so časi, kje so dnovi,
Ko smo Slave mi sinovi
Zvesto bili združeni?

Minuli so. Minula je tista, ki je čuvala to troperesno deteljico liki zenico svojega očesa. To je bila nepozabna Katarina.

Skrb za njene gojence se ji je videla na obrazu. Skrbela je za nas kakor mati za svoje dete. Kako je popraševala, ali smo kaj znali v šoli! In če smo, kako vesela je bila! Ako je burja ropotala po oknih in mraz pritiskal na naša borno opravljena telesca, kako je zopet skrbno pridevala drv v železno pečico! In ako smo se za dolgih zimskih večerov pomudili v veseli družbi, tedaj njeno oko ni moglo počivati. Bila je, kakor bi bili vsi trije njeni. Pa saj smo bili.

Mladost je norost. Kako rada poskoči, včasih preveč! To si ti dobro znala, ljuba Katarina! Odtod tvoje skrbi, odtod naša hvaležnost! Tvoje besede niso bile dolge pridige, a bile so materine besede. Nam so izdale dovolj. Kako nerada so se včasih pokorila naša srca, ko si vzela brojanice v roke. Toda „molimo!" dejala si, in naša srca so se sklenila s tvojim.

Toda sedaj ni več naše „mame", kakor smo jo klicali.

Oj sada ju tužna
Črna zemlja ljubi,
Črna zemlja ljubi,
I travica grli.

Tebi je olajšano, prikrajšano, nepozabna žena! Troperesna deteljica pa vendar-le žaluje, ker nima več svoje gojiteljice. Žaluješ zlasti ti, predragi moj Radoslave! Toda ne žaluj preveč, saj ona je rešena vseh skrbij in nadlog. Jaz se je hočem spominjati v molitvi in pri sveti daritvi. Ti se ne boš toliko tolažil s svidenjem onkraj groba, toda moč poezije ti bo zadušila žalost, in tvoj značaj bo moško prenašal udarec neizprosne usode, katera z železno voljo dela črte v pota našega življenja. Ta železna volja tvoje neizprosne usode — jaz bi rekel: pota božje previdnosti — naj tudi tebi pripravi s cvetjem nasuto cesto mirnega življenja. Pa ti si tako nestanoviten! Vsaka najmanjša prememba zunanjih pojavov te pretrese, gane, dela nezadovoljnega. tudi življenje vzame človeku, a volje ne more ukloniti. Volja ravna sama iz sebe, to nam priča naša zavest, pričajo razni duševni pojavi, Le pomisli, kak pritisek moraš prestati od svojih „višjih", toda volja tvoja se ustavlja, in želiš si, da bi bil svoboden in da bi našel miren kot, „kjer bi bil sam svoj gospod". Ali bi mogel tako — brez svobodne volje? Ti tajiš prostost svoje volje, in vendar ti je ta prostost tako ljuba in draga! Predragi Radoslave, ne daj se voditi samo srcu, ampak sodi dejanja z bistrim in hladnim umom. Zakaj srce ne sme voditi uma, ampak narobe. Srce človeško se mi zdi kakor ženska. Voditi je moraš, drugače krene na napačna pota in še tebe izvabi v pogubo. Um zapoveduj, srce bodi pokorno! A ne da bi srce bilo neobčutno, marveč naj bo krepko, močno, globoko. Stvarnik sam je zarisal to razmerje v človekovo naravo. Osvobojenje srca se mi zdi kakor ženska emancipacija, bolehav izrodek moške oslabele volje. Torej v prvotnost nazaj! Retournons a la nature! pravi Rousseau. Volja bodi taka, kakor se javlja v zavesti. Le poglej dela velikih narodov! Ali niso te velike vojske, te velikanske stavbe, te neverjetne iznajdbe izraz in pojav krepke volje ? Ali niso nasprotniki vsake velike ideje - le branitelji zložnosti ali komoditete, zagovorniki privilegiranih stanov, zavora razvoju velikih talentov, opora tepcev, parasiti ljudstva, poosebljena lenoba? Ljudje brez volje so ničvredna ,masa'. Zato, ljubi Radoslave, imej le vedno pred očmi svoj namen, ki ga si postavil! Doseči ga moraš, in da ga dosežeš, treba je odstranjevati vse ovire ter ne vsakega zunanjega dogodka in vtiska upoštevati kot imenitno ali odločilno stvar. Ne glej na desno, na levo, ampak stopaj samozavestno po trnjevi poti! Ne ustraši naj te vsaka malenkost, moško prenašaj udarce od zgoraj in od spodaj! Bojuj se pa pravilno, kakor pravi sv. Pavel: „Kdor se bojuje na premago, ne bode venčan, ako se ni postavno vojskoval." In te postave, ta pravila so tista, ki nam jih je mati vsadila, ki nam jih je duhovnik vcepil. Imej še tako visoke ideje, bodi še tako delaven, a brez nravnosti te izbrišem takoj iz vrste velikih mož. Prave nravnosti pa zopet ni brez prave vere.

Toda dovolj! Kvišku imejva srci! Ljubi mi Radoslave, moško prenašaj udarec, ki ti ga je zadal minuli mesec, in najlepši venec na grob tvoje matere bodi spomin na njene nauke. E, niso zastonj zlati, ti nauki!

Tvoj

stari prijatelj v novi obleki

Krešimir.

III.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

Na Dunaju, listopada 189 .

„Danes je pa nedelja" ... Ti Krsnikovi stihi mi zvene na ušesa že ves dan. Danes in včeraj sem bil še nekoliko poetičen, ker ni bilo treba dva dni vežbati se. Bila sta namreč dva dneva prosta, ker je bil včeraj sv. Leopold, nižeavstrijski deželni patron, torej zapovedan praznik. Ta dva dneva sta torej poetična, vendar ne tako kakor svoje dni. Pod vojaško suknjo le redkokdaj biva poezija, dejal mi je naš kadetni korporal. Biva pa včasih vendar-le.

Zadnjič smo stali v vrsti v „Pratru". Bil je otožen jesenski popoldan, kakoršen mi že od nekdaj ugaja, kakor veš. Z otožnega neba je jel sneg naletavati, a mi smo stali v vrsti s tornistri na ramah in s puškami v rokah. „Feuer!" in zabobnel je strel. Tedaj je bi­vala pod marsikatero vojaško suknjo poezija, vsaj pod mojo. A ko smo morali v vojaš­nici na večer delati „Gewehrgriffe" do šestih, tedaj je minula vsa poezija. In ko sem moral potem še jedno uro snažiti puško, tedaj ni bilo poezije ni trohice več, tedaj se je po­vrnilo staro vojaško življenje v mojo glavo. Tako je to življenje! — Ves čas „štejem ure, štejem dni", da bodem prost, da bodem delal po svoji glavi. „Gorje mu, kdor ni nikdar sam svoj gospod, bedakom posoditi čas mora, glavo in roke!" S tem sicer ne rečem, da so naši višji „bedaki", a stan ... ni zame. A bodi, kakor hoče. Ako sem odslužil jedno osminko, odslužim še ostalih sedem osmink te babilonske sužnosti, kjer je le to dobro, da misli človeške niso pisane na čelu. — V mestu nisem bil danes in ne grem; zadovoljen sem, da morem mirno ležati na svoji postelji, dasi je tudi to prepovedano.

Tako je torej z manoj. Zato sem se raz­veselil tvojega pisma. V tujini odmeva vsak glas iz domovine tako prijetno. Želim, da tvoje pismo ne bi bilo zadnje, ker mi po­sebno ugajajo tvoji listi. Le preveč me ne poučuj, saj veš, da jaz ljubim poezijo, to divno hčerko nebeško, toda poezijo brez naukov. Ta spada v drug delokrog. Kjer so spone, tam ni poezije! Vem, da se v tem ne vjemava, toda vsak po svoje. ,Jeder sehe, wo er bleibe", pravi Gothe.

Srečen človek! Zopet si splezal za sto­pinjo više. Ti si naredil že konkurz, čaka te mastna župnija, jaz pa še vedno tavam po prašnih ulicah dunajskega mesta ter kolnem dneve svojega rojstva. Vem, da ti ni po volji, ako tudi tebe stavim med navadne ljudi, čeprav si blagoslovljen, toda ne morem drugače. Atom si v vesoljnem stvarstvu ka­kor jaz, moker si za kožo kakor jaz, iz mesa si in kosti kakor jaz, pehaš se in trudiš, da dosežeš svoj idejal — zložno živ­ljenje. Vem, da porečeš zopet: sodiš me krivo. A kaj, kakor mislim, tako govorim. Usoda je usoda, in če so te v semenišču prepari­rali za vedno devištvo, če so ti dali novo obleko, niso ti slekli starega človeka. Le prosim te, kadar sediš pri polni mizi, okušaš treznega cvička in obiraš mastnega piščanca, prosim te, da tedaj tudi mene ne pozabiš, ker si apostol ljubezni.

Pa kaj! Za mene je raj izgubljen, za mene ni prostora pri bogato obloženi mizi. Izkušnjo sem delal — prvi državni izpit, in zletel sem, kakor je hotel slavne Tevtonije mogočni profesor. In sedaj ? Bliža se mi zopet iz­kušnja — suhoparna, kakor je suhoparen poletni dan ob bližajoči se nevihti. Ako mi izpodleti izkušnja jednoletnega radovoljca, tedaj je končana doba mojega življenja. O, ta usoda! Ti mi praviš „talent" — a ti si tako navaden človek in ti živiš izvrstno, ne­besa se ti žare na zemlji, nebesa te čakajo onkraj groba. Če vse to resno premišljujem in „vase grem" kakor izgubljeni sin, tedaj ti moram priznati, da je srečen le tisti, ki zvršuje zakon Gospodov ter vprega sebe v vašo „galejo" liki nepoklican pesnik svojega Pegaza.

Srce je prazno, srečno ni,
Nazaj si up in strah želi.

Tedaj, ko sem se oberoč držeč materi­nega krila šetal po domačih livadah, zrl v domači cerkvi posvečene svetnike in iz srca molil k nebeškemu Očetu — o tedaj, tedaj vem, tedaj sem bil srečen. Nisi zastonj ne­dolžna, ti mladost!

V raj se prvotni povrni nazaj!

Ti praviš: samo dobre volje je treba, pa gre. Pa kaj je volja človeška? V tem se ravno ne vjemava. Ti praviš, da je volja notranje teženje, da bi dobili stvar, katero smo z umom spoznali. Po tvojem je torej prav, kakor ti delaš in praviš. Kadar ti um ne po­kaže samo materijalnega predmeta (postavim mastne službe), ampak tudi formalni (postavim zložno življenje), kadar težiš torej iz celega spoznanja, tedaj hočeš in volja je tvoja. Jaz pa sem učenec Herbartov, ki razlikuje med hotenjem in zelenjem. V hotenju se zavedam, da dosežem, a v zelenju samem se ne za­vedam. Volja je le posledica raznih notranjih sil, nagibov, predstav. Zato pa volja ni svo­bodna, četudi ti praviš, da je. Tu torej si greva narazen. A kaj je resnica? — Ti se trudiš s pismi, da bi me izpreobrnil kot „grešno ovco", toda ne trudi se! Skupno lahko delujeva za narod, a versko polje naj ostane v cerkvi. Tam me lahko zmerjaš s trdovratnim grešnikom, ker te ne bom slišal. To je pač tvoj kruh! A voljo svobodno pri­hrani sebi, če jo moreš. Ti bi bil pač drug dečko (nekdaj si tudi bil), ako bi se ne bal „višjega": torej svoboden nisi, ne moreš sto­riti, kar hočeš. Okusil bi tudi rad vse slasti, ki nam jih ponuja življenje, ako bi se ne bal zakrivljene palice, kakor jaz puške. Toda jaz si lahko preberem in si tudi bom, ti pa si ne moreš, ker si zapečaten na vse večne čase.

Kakor vidiš, sem danes celo nekoliko hudoben. Toda odpusti! Užaljen sem bil: ali radi tvojih moralnih pisem ali radi pone­srečenega svojega življenja, ne vem. Pri nas se šopiri par petičnih Židov, ki jedo vsem drugim radovoljcem višjo milost izpred ust. Meni pač ni do milosti višjih, da bi je iskal pri takih puhloglavcih: zato sem preponosen. To je morda tudi vzrok, da ne bom posebno avansiral pri vojakih. Za to mi tudi ni. Rad bi le skoro doslužil, da bi smel mi­sliti po svoje. Pač je trdil zadnjič naš zdrav­nik prav, ko je dejal; „Wissen Sie nicht, dass Catarrh, Diarrhöe und Denken in der Kaserne verboten ist!?" — Tedaj dovolj o neznosni vojaščini! — Kar se tiče univerze, izpovedati ti moram odkritosrčno, da me pravo ni prav nič več veselilo, kakor hitro sem se vpisal. Da bi mi ne bilo za leto, štu­diral bi medicino ali jezikoslovje. A sedaj ostanimo pravniki — živi ne pojdemo pod zemljo.

Tvoj

koprneči

Radoslav.


IV.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Ječmenovem lazu, listopada 189 .

Ljubi prijatelj!

„Tempora mutantur et nos mutamur in illis." Ako pri kom velja to, velja to pri Tebi. Kako si se izpremenil! Tudi moje pero je na tem, da Ti vrne zloben odgovor na zlobno pismo, toda nečem, da bi rekel: ma­ščuje se.

Kakor veš, nisem zato prestopil praga onih dveh mišičastih atlantov, da bi poiskal „miren kot" in „zložno življenje", kakor mi podtikaš, ampak idej ali, za katere smo se navduševali v gimnaziji, so me potisnili v ta najlepši stan. Saj ravno v duhovskem stanu se lahko največ deluje za narod; prav zato me je ta stan že od nekdaj najbolj mikal. In to mi ni žal. Prelepo polje plodovitega delovanja mi je odprto, in kamor koli se ozrem, povsodi vse polno dela za člo­veka, ki ima dobro voljo. Naše ljudstvo je dobro in sprejemljivo; le potipati, podregati, razjasniti in navdušiti je je treba, in v ogenj gre za vzvišeno stvar. Sebičen je svet zares, in marsikaka grenka izkušnja nagne člo­veka, da bi vrgel zastavo v kot ter potegnil za duhom časa, toda vstrajna volja premaga vse. Kake boje sem doživel že v Ječmenovem lazu, odkar sem tu! Prerekli so mi vse, in seveda ni bilo zadnje očitanje, da delam tako po višjem ukazu, da delam zato, da bi dobil kako „mastno župnijo", kakor Ti praviš. Toda motiš se Ti, motijo se drugi. Seveda želim kdaj biti župnik — vsi ne morejo vedno kapelanovati — toda za to mi ni treba spričevala o volilnih borbah. Ne tajim, da so tudi izjeme, — Nemec jih imenuje „Streber", mi jim recimo plezalci —, toda v katerem stanu jih ni? Ali take veše se pokažejo in kmalu izginejo; znanci jih v obraz hvalijo, za hrbtom jim pa osle kažejo. Dragi, premisli malo, kdo je v resnici prijatelj ljudstva, kdo je pravi rodoljub! Ali ni tisti, ki dela za bližnjega nesebično in rad trpi zanj, ako je treba? Življenje me je učilo, da jih je zelo mnogo, ki vpijejo za narod, a ne delajo za narod. In to je še najhuje, da človeka, ki se nesebično žrtvuje za blagor ljudstva, ovirajo in obrekujejo ter hočejo imeti čast pravih rodoljubov, kar niso; nas pa imenujejo nasprotnike narodnosti — brezdomovince. Oh, koliko Ti želi moje srce razodeti! Nedavno me je nekdo tožil zaradi žaljenja časti. Ti seveda porečeš: „Tak boj! Brat zoper brata!" V resnici je to bratovsk boj, toda taki bratje brate odirajo, zatirajo! Kdo bi jih ljubil? Bil je pravi paša našega ljudstva, in ako sem rabil zakonita sredstva, da je šel v zasluženi pokoj, da je odložil častno župansko stolico, ako sem tako ljudstvo rešil m6re, ki ga je tlačila: ali ni to plemenit boj, ali ni to boj za svobodo? Ako sem v zatožbi navedel, da z občinskim imetjem gospodari slabo ter občno blagajno rabi v to, da si ohrani svoje stališče, kar je dokazano: ali nisem prav postopal? In vendar sem bil obsojen. Eh, ta politika tudi pravico nadvladuje!

... So pravico v grob devali,
Pri grobu jaz sem stal ...

poje pesnik. Kako iz srca so šle tudi meni te besede! Toda bodi! Oče Joško pa vendar več ne zro z županskega stol ca, ampak morajo gledati, kako drugi popravljajo, kar so oni zagrešili. In kapelan jim je trn v peti. Drugim tako ne zamerijo, ker pravijo, da jih je kapelan zavodil. Sancta simplicitas!

Že dalje časa sem nagovarjal ljudi, da osnujejo domačo posojilnico. A ni šlo. Sedaj pa, ko smo domačim oderuškim oblastnikom vzeli vajeti iz rok, pojde, gotovo pojde. Že smo odbor sestavili in pravila poslali vladi. A zapreke povsodi. Vsi vladajoči elementi so skoro naši nasprotniki. A, kar hočeš, to tudi moreš: „tutto si puo, quandp si vuole", pravi Italijan. Mi pa ostanemo, kakor smo bili. Živi ne pojdemo pod zemljo, kakor si ti sklenil svoje zadnje pismo. Kadar še poso­jilnico uredimo in tako ljudi organizujemo ter na svoje noge spravimo, potem pa z Bogom prijazni Ječmenov laz! Denarcev polne mošnjice ne ponesemo sabo, pač pa hvaležen spomin dobrega ljudstva.

Tvoj

vedno stari

Krešimir.

V.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

Na Dunaju, listopada 189 .

Predragi!

Danes je božič grško zjedinjenih in nezjedinjenih. Obhajal sem sinoči s svojimi vojaki sv. večer. V posebni sobi je stalo pet miz pogrnjenih z rjuhami. Okrog teh smo sedeli in jedli. Jedli pa smo rusinsko jed „kutia" (to je med, pšenica in mak skupaj skuhano), pol slanika, zeljnate štruklje in stlačeni krompir. Post je bil namreč včeraj ves dan in niti menaže nismo dobili opoldne. Tudi jaz sem se postil. Nato so še pili, a jaz in ostala dva radovoljca šli smo zopet domov. Tu smo pili pivo in s petjem slavili sv. večer. Cule so se nemške, slovenske in poljske pesmi. ,Jeszcze Polska ..." morala se je ponavljati. Kar začujemo poleg naše sobe gosli in harmoniko. Vsi smo šli tje. Krasen prizor! Sredi sobe je stalo okičeno drevesce, na slamnjaku sta sedela dva godca ter godla, vojaki pa so plesali maloruski narodni ples „kolomejko" ali „huzulko". Za plesom so se vrstile napitnice, spremljal jih je glasni „vivat" in „mnogaja leta!" nato zopet ples. — „Proč vi ne tancujete?" vprašal me je neki infanterist. —

„Ja ne znaju" in rešil sem se ga. — Dobro sem se imel sinoči. Danes pa je „naroždenie", in jaz imam „Kasernarrest" že drugi dan. Imel nisem vsega v redu. A naši višji mislijo, da bi jaz „ekserciral", v mesto pa ne smel iti. Jaz pa sem se oglasil „marod" ter polegam v postelji. Zdrav sem sicer po­polnoma, a naš zdravnik je vendar-le „konštatiral", da imam pljučni katar. Ironija!

Pošlji mi kako snov za balado ali ro­manco, zakaj pri vojakih izgubi človek vse pametne misli. Sedaj prevajam Mickijevičeve balade. Tebi bi pa priporočil, da prevedes Turgenjeve „Otec i sine". Ne misli, da je Turgenjev „premlačen". To je onečeščenje njegovega imena. Tudi ko bi ga imeli vsega v prevodu in bi ga vsi slovenski prelagatelji prevajali iznova, nikdar bi ne bil premlačen. Ti nihilistični nazori so liki oživljajoča oaza v sredi širne puščave.

Ako mi odgovoriš takoj, utegnem Ti še pisati z Dunaja, inače ne, ker gremo prve dni drugega meseca v Bruck. Toda Ti si sedaj tako ves v politiki in misliš, da bodeš vse grešnike politične in verske izpreobrnil, če jerhaste hlače nosiš kazat na volišče, češ: mi smo mi! Bodi pameten in pusti jerhasto gardo v miru, da Ti ne preraste čez glavo. Bolj pametno storiš, da napraviš v Ječme­novem lazu čitalnico in pišeš, da se kmet probudi in da ne bo tako neumen, kakor je bil doslej, tičoč pod ostanki temnega sred­njega veka. Res škoda za-Te, ki si inteli­genten človek, da se tako pokmetiš. Če Ti je že Turgenjev preveč, kaj porečeš šele o Zoli? Naposled bodeš le še pisal, kako se ovcam garje odganjajo in koliko „štukov" je potrebnih za zakrament sv. pokore ? E, Kreši-mire, Krešimire, Ti nisi več stari! Torej po­boljšaj se! Jaz sem pa stari norec; a da sem še vedno stari, na to sem ponosen! Ker pišeš o izpremembi moji, potolažim Te s tem, da je pod novo obleko ostalo še vedno isto zrno. Človek, posebno pa jaz, večkrat ravna in govori drugače, nego misli, zakaj:

— — — — — Koderkoli žiješ,
Povsodi skrivaj čute in želje!
Ne nosi spasa, spasa i ne prosi!
Da se ne ruga svet ti: — dušo v sé!

To je moje geslo bilo doslej in mi bo najbrž tudi še nadalje.

Se nekaj mesecev, in potem privihram zopet v Ljubljano. A kaj Ljubljana v primeri s tem, da bom moral zapustiti vojašnico! Najel si bom na Dunaju stanovanje, kjer bom sam, prav čisto sam s svojimi otožnimi in vendar tako ljubeznivimi mislimi, kjer bom sam s podobami, ki so kakorkoli zapletene v nit mojega življenja. Smejal se boš, le smeji se: jaz sem bolan in otročji.

Tvoj

otožni

Radoslav.

VI.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Ječmenovem lazu, listopada 189 .

Preotožni, pretrmasti Radoslave!

Morda še nisi bral tako čudnega naslova. Ali ne morem drugače. Zakaj vendar za­hajaš vedno v take sanjarske in brezpo­membne misli? Prav dobro bi bilo za-Te, da bi nekoliko manj bral in fantaziral, a več molil. Vem, da se nasmehneš ob teh mojih besedah, toda tudi jaz ne morem dru­gače. V resnici si bolan in otročji, kakor si sam priznal v svojem zadnjem pismu. Kaj bi bilo, ko bi moral prenesti toliko brid-kostij, kakor jih jaz ? In ko bi se Ti materijalno slabo godilo, ne bi Ti še toliko za­meril. Tako pa Ti ni treba skrbeti za vsak­danji kruh, in toliko Ti je mati volila, da lahko vsak dan dobro kosiš, ali da govorim s Tvojimi izrazi: da okušaš treznega cvička in obiraš mastnega piščanca. Vsega imaš na izbiro. „Mein Liebchen, was willst du noch mehr?" Ali meniš, da Te bo zato ves svet slavil, ker si bil čudak ali še kaj hujšega? Prav drugi Lenau si, in zdi se mi, da je na Te zelo vplival. Ali ako ga že hočeš po­snemati kot pesnika, ne posnemaj ga kot norca.

E, Radoslave, lahko si poet, lahko si svoboden, lahko si vesel, lahko si zadovoljen, srečen, ali vedi, da nečesar pa se ne bodeš nikdar odkrižal, nečesar, kar imenujemo vest. Vest Ti pa dokazuje, da je nad nami bitje, ki vse vodi, vse strahuje, tudi Tebe; ako Ti ni kaj po volji, tedaj si kriv le sam: „unusquisque sui ipsius fortunae faber est." Naj Te nosijo na rokah, naj Te teptajo v blato, vedno si ista stvar božja, katera se mora pokoriti svojemu Stvarniku. Brez Boga ni nobene avtoritete na svetu, in tudi poezija se mora ukloniti moralnim „sponam", kakor Ti praviš. Bog je naš stvarnik in vladar — to je resnica, katere ne smemo tajiti, ampak se moramo po njej ravnati. Ti se čudiš meni, in ker se ne moreš povspeti do mojega stališča, podtikaš mi vse druge človeške namene: kakoršen je človek sam, tako misli o drugih. Ali ko bi Ti jaz povedal, odkod zajemam svojo moč, kaki nagibi ravnajo mojo voljo, o tedaj bi se nasmehnil in rekel: Verski zelot je. Toda ne! Le poskusi, kako lahko je breme in kako sladek jarem Gospodov.

Ko bi pisal igrokaz a la „Valenštajn", tedaj bi me gotovo opisal kot hudega kapucina in moja pisma bi imenoval kapucinade. Ako bi bil bolj veternjaškega značaja, pokazal bi moje pismo tudi prijateljem, in norčevali bi se, da bi bilo kaj. Toda šalo na stran, predragi Radoslave! Jaz Te pomilujem in rečem: Skoda tudi Tebe, da si tako zavozil, škoda še celo, ker nisi moralična propalica, samo naturalistično in nihilistično berilo Te je tako prestrojilo. A ne rečem Ti: poboljšaj se, ampak svetujem Ti prijateljski: ne čitaj samo romanov in pesmij, ampak študiraj modroslovje! Pusti pravdništvo, ki ni za-Te, in vpiši se za filozofa! Ne tajim, da bi bil tudi jaz tak, kakoršen si Ti, ko bi bil šel za tabo na Dunaj, ali Boga hvalim, da nisem šel. Tudi moja nrav je slična Tvoji, in svet bi me bil potegnil za sabo. Toda dovolj! Sprejmi moje besede, dasi nekoliko osorne, za prijateljski opomin ter bodi zdrav in moški, ne pa bolan in otročji!

Tvoj

odkriti

Krešimir.


VII.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

V taboru pri Brucku ob Lizvi, vel. travna 189 .

Sedaj sem v taboru, in dobro mi de, ko ne čujem vedno onega „drvenja, vrvenja ljudij" in vozov kakor na Dunaju. Pri nežiderskem jezeru sem bil že dvakrat. Prvič sem šel radovoljno, drugič pa sem moral iti streljat. Danes popoldne napravimo Slovani izlet v Rohrau in Petronell. Naš tabor stoji že v Translitaviji, mesto Bruck je še na Nižeavstrijskem. Tu v taboru že pušimo mažarski pipadohanv. Tudi lep drevored je tu. Sploh je vsa okolica krasna. Če greš na bližnji hribec, odpre se Ti krasen razgled. Srce se Ti širi in spomniš se Dunaja in potem želiš, da bi že pretekli ti meseci, da bi bil prost in doma — na ljubljanskem polju.

Sedaj pojem „cipresijanke", kakoršnih upam zložiti veče število. Kdaj bodo uzrle beli dan, ne vem, a kmalu gotovo ne. Geslo jim je:

Skrivnostno v bujnem svitu
všepečejo tajne ciprese,
A v meni bude se spomini,
Iz teh pa mi pesmi rode se!

Povod „Cipresijankam" mi je dal grofa Harracha drevored, kjer sem sedel pred tednom dnij na klopici med cipresami in sanjal. Sedaj nas gonijo po solncu, kar se da! „Und wenns dann Sommer ist — So ist eine grosse Hitz' — So miissen wir excercieren — Dass uns der Buckel schwitzt" (Heine). — In to je prav. Ko letam s telečnjakom na hrbtu, tedaj ne mislim mnogo — in to je prav. Potem nisem žalosten, potem nisem bolan. Kadar pa sem doma, loti se me zopet otožnost. Srce mi je žalostno in koprni po Ljubljani in po ... a kaj bi govoril. Ce bi Ti razodel svoja čuvstva, bil bi zopet hud in me ošteval kot nepoboljšljivega grešnika. Toda zadnje Tvoje pridige imam dovolj za dolgo časa.

Kakor svoje jaz gorje,
Vsak gorje naj svoje nosi ...

Nekoliko pa Te bom vendar-le ubogal. Prav imaš, da jaz nisem ustvarjen za prav­nika. To so Ti presuhoparni ljudje, ki zakriv­ljenim paragrafom žrtvujejo vse: pravico in poezijo. Jeseni se vpišem v modroslovje, in oba bodeva nekdaj mladini pot kazala. Ti jim vtepaš in bodeš vtepal v glavo trde dogme, jaz pa se bodem sukal na profesorski stolici ter razkrival brezobzirno slabosti in norosti starih in novih modrijanov. Lep stan, učiteljski stan! Zal, da je le preveč pedantov, ki svoj predmet obravnavajo kakor dekla, ki fižol izbira. Nobenega življenja, nobene duhovitosti! Učenec pride prazen v šolo, prazen iz šole. Mlad človek potrebuje poe­zije, ki ga ponese iz puste vsakdanjosti do krilatih idejalov. Saj je še pobožni Marn večkrat rekel: poezija je nebeška hčerka. Toda kaj, ko teh vojaških dnij ni konca! „Štejem ure, štejem dni." Kadar slečem vo­jaško suknjo, tedaj bom skušal, da priobčim zbirko svojih pesmij. Vem, da smo Slovenci majhen narod, in širni svet se bore malo zmeni, če Slovenec še tako klasično delo da v dežel. A poskusil bom. Nemci so pač vsi drugačni. Plačajo delo, kakor je treba: Pri nas pesnik ne zasluži niti slanega kropa. In še ta peščica rojakov se kolje med sabo. Vem, da niti Ti ne naročiš mojih pesmij, češ: ta je liberalec. Kako malenkostni smo vendar! Hvalim Te pa vendar-le, da vsaj občuješ z mano in da si odkritosrčen. Pa saj si že včasih rekel, da je odkritost tvoja maksima. Da bi le bila! Ali nikoder ni toliko hinavščine, kakor v politiki, in bojim se, da tudi Ti ne zabredeš v njo. Ti praviš, da je zamolk včasih opravičen in ga po svoji mo­rali imenuješ „restrictio mentalis". Meni se pa vendar-le zdi, da je Tvoja „pastoralna modrost" le zvitost, in ne morem se izogniti misli, da tudi pri Tebi namen posvečuje sredstva. Vsaj čital sem v časnikih, da si Ti svoje nasprotnike pošteno prekanil. Vendar ne morem nepristransko soditi, in če si mi Ti nekoč očital, da pri meni velja načelo: „namen posvečuje sredstvo", ko sem zago­varjal prostitucijo, češ, da se večje zlo od­pravi z manjšim, tedaj za jedenkrat tudi o Tebi še dobro mislim. Politika pa se mi je sploh vedno studila, in spomnim se dostikrat tistega mešetarja, ki je rekel, da je tako lagal, da se je ura ustavila. Toda če že Kristusov izrek navajaš, „boudite moudrij jako zmija", tedaj tudi ne pozabi pristaviti: „i celij jako goloubije". Ljubezen je Tvoj poklic, in zato ne bodi hud, ako tudi moj Pegaz ne more brez ljubezni živeti.

Ljubezen je bila, ljubezen še bo,
Ko tebe in mene na svetu ne bo.

Tvoj

Radoslav.

VIII.[uredi]

V Ječmenovem lazu, mal. srpana 189 .

Dragi!

Nedelja je, Gospodov dan! Vse praznično, slovesno, veličastno! Vse zeleno, žito gre v klasje, na travnikih se upogiblje visoka trava. Solnce, to žareče solnce ne trpi na svojem prostoru ni jedne meglice.

Tam iz šole stopa dolga vrsta belooblečenih deklic in s šopki nakičenih dečkov, ki izginjajo pri cerkvenih vratih. Oltarji so obloženi s cvetjem in zelenjem, podobe zaljšajo sveži venci, sveče in svečice se utrinjajo in poigravajo z vetrcem, ki se prikrade skozi line nad okni. Zbor dečkov in deklic se vstopi krog oltarja, orgije zadone, zvonovi zazvone, pevci se oglase, mašnik pristopi ...

To je poezija! In ti milo-sladki spomini!

Pa kaj še! Med dečki kleči tridesetleten človek! Tudi on ima šopek na prsih. Iz očij pa mu lijo neprestano kapljice spokorjenega veselja. Mlad je šel po svetu, okusil življenja sladkosti in grenkosti, potikal se je po svetu in živel liki žival. Vrnil se je, in žarek milosti božje je posijal v njegovo zapuščeno, podivjano srce. Iskrica, ki jo mu je mati ukresala, zažarela je, zaplapolala in danes je pripravljen prvikrat z otroki vred prejeti Gospoda nebes in zemlje.

Ali te ne gane ta prizor ? Mene je do dna srca in solze so mi kapale po licih, ko je prejel božje Telo iz mojih rok.

Ali, božja ljubezen, kako globoko posezaš človeku v srce! In ta ljubezen, ljubi moj Radoslave! mora tudi v Tvojem srcu najti prostora. — Kaj je ljubezen, ki jo Ti opevaš? Ljubezen je pač, ali ljubezen do stvari, ki zakriva ljubezen do Stvarnika. — Prav govoriš, da je ljubezen bila in bo, toda ta ljubezen ne seza onkraj groba. Izginila bodeva oba s svetovnega prizorišča in šla v večnost: a ljuba v, ki gore prestavlja, ta ljubav naju bo zjedinila v prostorih večnega veličastva, in nobena druga. Ljubezni so različne: Ti imaš ljubezen do poezije, ljubezen do Josipine, ljubezen do matere: ali vendar morajo biti vse te ljubezni podrejene jedni najvišji ljubezni. Tudi meni boš lahko naštel različne ljubezni: ljubezen do politike, ljubezen do psa itd. Ti bi to imenoval „šport", vsa ljubezen je po Tvojem „šport": le poezija Ti je nebeška hčerka. In vendar Ti rečem, da je Tebi tudi poezija „šport". Le ljubezni božje ne moremo imenovati „šport", ker je treba za to ljudem kaj trpeti, in človeku ni v zabavo, ampak mu je resna dolžnost.

A propos! Prejšnji teden sem slučajno naletel v železniškem kupeju na gospodično, ki jo kličejo Josipino. No, zaverovana je res v Tebe do ušes, ali meni se vendar-le zdi, da je ta Tvoj „šport" prelahkomišljen. Vem, da Te ni volja kdaj vzeti ubogo deklico za svojo ženko, a ona vendar to misli. Ali ni ta „šport" od Tvoje strani krivičen ? Ali se to ne pravi deklico za nos voditi? E, veš kaj, s plemenitostjo Tvojega srca se to ne vjema, in ako že moraš kakor Prešeren imeti svojo Julijo, da opevaš njena lica in njene lepote, opusti vsaj pisma, katera ona spravlja kakor demante, ki naj se ji nekoč v prah izpremene. Bridka prevara!

Politika torej Tebi ne prija. Rad Ti verjamem, in tudi jaz nimam Bog ve kakih želja po njej, toda povem Ti, da brez politike tudi ne moremo biti, in nekaj jih mora biti, ki vodijo ta posel. Se več! Politika je za mladega človeka nekoliko celo potrebna, in ravno Tebi bi je bilo zelo želeti, ker si tako melanholičen in svojeglaven. Zdrava in trezna politika vendar-le svet vlada, in politične borbe pridobe mlademu človeku mnogo izkušnje, dasi bridke in prevarljive. Koliko več pametnega zmisla bi imele Tvoje pesmi, ko bi nekoliko bolj posegel v življenje! Sedaj so popolnoma vodene, in sama bolna ljubezen, pomešana z nestalno sentimentalnostjo, leze na dan iz Tvojega srca. V ljubezni do izvoljenke svoje si grozen idealist, v nazorih o življenju pa cel materijalist. Idealen hočeš biti, in vendar kličeš in poješ neprestano: uživaj življenje! Ali ni to desetkrat večja hinavščina kakor tista, katero ti v politiki tako sovražiš?

Grau, lieber Freund, ist alle Theorie,
Grtin ist des Lebens gold'ner Baum.

Le dosledna bodiva, ljubi Radoslave, in ne boj se, da Ti jaz ne bi ostal odkrit! Ako pa boš seveda moje delovanje zasledoval po veri in cerkvi nasprotnih političnih časnikih, tedaj boš vedno lahko dobil dovolj gradiva, da se Ti pristudi moj značaj, kakor se ti politika sploh studi.

K sklepu še nekaj! Veri in cerkvi sovražni listi imajo navado napake posamičnega duhovnika pridevati vsem drugim duhovnikom. Priznavam, da tudi krščanski časniki niso brez te slabosti glede na druge stanove. Vendar je vse kaj drugega kako napako navajati in šibati, ali pa napako celemu stanu pripisovati, sovraštvo do njega razširjati. In v tem se ločiva. Bodi torej nepristranski in sodi trezno ter vzvišeno nad časnikarskimi strankarskimi spletkami, in videl boš, kako se bova lahko sporazumela. Tudi polemika mora biti. Toda ta bodi vselej dostojna, stvarna, resnicoljubna in napoj ena z ljubeznijo. Pred vsem je treba ljudstvo prav poučiti. In ta lepi posel imajo ravno časniki. Zal, da so časnikarji večinoma ali premalo izobraženi ali jednostransko vzgojeni ali pa od sile sebični in moralno pokvarjeni ljudje. In vendar bodi časnikar kakor svečenik, ki brani neustrašeno resnico in pravico. Zato se pa časnikarstvo do cela strinja z duhovniškim poklicem, in zato se ne smeš izpodtikati nad tem, ako tudi duhovniki poprijemajo pero v roko ter z uma svetlim mečem razkrivajo pogubne poti, branijo pravice narodu ter mu kažejo pot do boljše bodočnosti. Duhovnikom ni do vlade, ampak le zvršujejo svoj poklic, ako o pravem času in po potrebi povzdignejo svoj glas, ter kakor klicarji s Sij ona svare pred pogubnimi načeli, ki se vtihotapljajo v javnost ter sistematično rušijo temelje pravice in resnice. Dobro pojmi poklic duhovnikov, in strah pred klerikalizmom Ti bo le prazno strašilo, s katerim strašijo ljudje, ki računijo na nevednost poslušalcev ali bralcev in ki so sami nravno več ali manj pokvarjeni. Zato pravi Fenelon v svojem Telemaku: „Rien n' est plus dangereux qu' un ignorant ami." (Nič ni nevarnejšega, nego neveden prijatelj.)

Veseli me, da si se vpisal v filozofijo. Zgodovina in slovenščina sta bili že od nekdaj Tvoja najljubša predmeta. V tej stroki boš tudi laže negoval svoje ideale kakor v suhoparnih paragrafih. Veselilo bi me, ako me obiščeš, kadar prideš na počitnice. Dotlej pa ostani zdrav!

Tvoj

Krešimir.

IX.[uredi]

Dragi mi druže!

„Po otъ druzej spasi nasъ, Bože!" Te besede iz Puškinovega Evgenija Onegina so mi prišle na um, ko sem prečital Tvoje zadnje „brumno" pismo. Vendar te ne obsodim tako zelo in hočem pokoren biti Tvojim naukom, ker si „gospod". Tebi se pozna, da si ves v politiki, in želim Ti, da prideš kmalu v Ljubljano za urednika klerikalnemu glasilu. Jaz pa se zibljem in sanjam na krilih večno lepe poezije, zroč z viška gore na doline in ravnine ter motrim skozi prizmo svojega uma in srca podrobne predmete, premetavam jih in premlevam, primerjam in razdiram, zlagam in skladam, potiskam in zavlačujem, povijam in razvijam. Moj duh plava kakor postojna v zraku in zre z bistrim očesom globoko doli na zemljo, kjer se zvija črv v prahu, da pade bliskoma nanj ter ga razmercvari in pokaže v pravi luči.

Ko sem to pisal, prinesel mi je vetrič skozi okno ovenel listič. Ta je padel na papir in pokril nekaj besedij mojega pisma. Bog ve, s katerega drevesa je priletel ? Nemirno je plaval po zaduhlem zraku, poredni podsolnčnik ga je odtrgal od veje in ga drevil na okrog, dokler ni pribežal skozi okno na mojo polo. Ljub si mi, rudečežilnati listič, saj si podoba mojega življenja. Kje je še jesen, in že si orumenel ter kot zrelo jabolko pal z drevesa! Staram se, čutim i jaz, staram se in zdi se mi, da vse prezgodaj poletavajo črni demoni okrog mojega žitja ter se vesele svojega plena. Tudi meni je zlobni veter puhnil svoje strupene sape na pljuča, da pokašljujem. Zdravnik mi je rekel, da je pljučni katar in da se moram varovati. Kaditi bi ne smel, a nimam volje, da bi se ojunačil in vrgel od sebe te kvarne svalčice, ki tako prijetno „ščegačejo" po razdrapanem grlu ter burijo živce in množe fantazijo, to zvezdo repatico razburkane poezije.

Poletje je, prijetno poletje, vse zeleno, sadežev polno, gorko solnce rumeni klasovje: toda meni se zdi, da je jesen, in skoro zimski mrazovi preletavajo mojo dušo. Ljudje tožijo, da jim je vroče, mene pa izpreleta mraz. Na vojaških vajah sem iztaknil bolezen — prehladil sem se. In to bolezen hočem zanemariti — usoda hoče tako. Neki notranji nagon me vleče za sabo, čutim ga, a ustavljati se mu ne morem. Tovariši letajo s tornistri okrog, premetavajo puške po rokah, smejejo se in vesele, jaz pa tičim doma „marod" ter čakam, da me obišče zdravnik. Kaj mi bo povedal? Skoro slutim, da bo treba v posteljo. Ali še vstanem iz nje ? Kdo ve? Bode me, zbada me ob rebrih, da bi zakričal na glas ... Duh je močan, ali roka se mi trese ... ne morem. Oprosti, da končam svoje pisemce.


Vel. srpana 189 .

In zopet sem na tem, da ti pišem. Tri tedne je minulo od tega, kar sem začel to-le pisemce. Danes pa je končam. Kaka izprememba! Tvoje pismo sem prebral, a šele danes. Tudi danes se mi trese roka, trese ves život. Toda rekonvalescent sem. Zdravnik je dejal, da se mi je vnela mrenica na rebrih. Nisem mislil, da bom še travo tlačil. Toda ti praviš: kogar Bog ljubi, tega tepe. Bolan sem bil, hudo bolan. Mraz in vročina sta si roki podajala, bodlo me je, da je srce zastajalo. Že sem začel blesti, in strašne podobe so se podile pred mojimi očmi. Tovariši so mi pravili potem, kaj vse sem spravil na dan! Skoro se sramujem teh mislij, ki so se vrtele po moji glavi, in ni da bi Ti jih ponavljal. Kaj je res človeško življenje? Kapljica na veji, vsak čas pripravljena, da jo zaziblje veter ter odnese ...

Povračajo se mi moči vsak dan, a čutim se le še malo trdnega. Da bi le toliko okreval, da se poprimem učenja ter z drugimi vred napravim izkušnjo! In potem: zdrav bodi za vselej vojaški stan! Na jesen pa me popelje železni konj čez Severnik nazaj na ljubljansko polje. O, da bi že prišel ta zaželeni čas!

Sedaj sem v bolnici. Velikanska dvorana, polna samih postelj! Vojak za vojakom se pregiba na posteljah, po sredi pa hodijo sanitejci ter poprašujejo, ogledujejo in poslušajo. Vojaški zdravnik je prijazen mož in rad se ustavi pri meni ter me marsikaj popraša. Blago srce tiči v njegovih prsih, in vidi se mu, da tudi njemu vojaški stan ne ugaja. Ceh je, in bije mu gorko srce za narod. Dal sem mu prebrati tvoje pismo — drugega slovenskega nisem imel pri sebi — in zanimalo ga je, ko sem mu pravil o tvoji osebi. Dejal je, da ima tudi on brata duhovnika, ki je župnik nekod pri Budejevicah. Zdravnik si je zapisal tvoj naslov in zato pričakuj, da prejmeš nekega dne pismo češkega župnika. Izobražen mož je in je pravil že bratu, da bi rad dopisaval s kakim Slovencem ter se pobliže seznanil z našimi razmerami Poglej, kako lepa naloga Te čaka! Na zdar!

Radoslav.

X.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Ječmenovem lazu, kimovca 189 .

Preljubi Radoslave!

Že sem mislil, da se Ti je zopet srce ohladilo za „kmetiškega črnorizca" ter da Te ni volja še nadalje dopisovati z „bojnim petelinom", kakor me je račil z vati neki slovenski list, preloživši iz čifutskih listov nemškega „Hetzkaplana". Pa kaj sem čital, odprši tvoje zadnje pisemce? Da Te je huda bolezen položila na posteljo. Hvala Bogu, da si okreval toliko, da ni več smrtne nevarnosti Čudno se mi zdi, da nisem nikoder tega zvedel. Toda pazi, da se Ti ne povrne bolezen ali da Ti ne ostavi kakih ostankov. Radoslave, ne puši, ali vsaj ne puši toliko in daj slovo svalčicam, ki so najbolj kvarne zdravju. Saj veš, da sem bil tudi jaz strasten svalčičar, toda z dobro voljo sem se odvadil, dasi si včasih ne kratim kake lahne portorike ali kake pipice duhana. Letošnje leto Ti ni ravno z rožicami postlano, a vedi, da se meni ni godilo boljše, najbrže še slabše, ako se spomnim brezskrbnega življenja študentovskih let. Res, da ne stradam, ničesar mi ne kratijo, česar potrebuje človek za svoje telo: toda rajši bi dostikrat stradal, samo da se da pravici čast. Kako človek zida z nesebično ljubeznijo, zida in zida ter ne pričakuje niti tega, da bi jedenkrat videl sad svojega truda: a kaj se mu vse podtika, česa ga sumničijo, natvezd na njegove rame? Sicer mi je nedavno neki profesor rekel, da duhovniki lahko tako „hrulimo" (sic!), ker nas ni skrb vsakdanjega kruha. Povedal sem mu, da ne pozna duhovniškega poklica, ako tako misli. Ko tako premišljujem in vidim, koliko je hudobnih src v človeških prsih, čeprav so vsi ljudje ustvarjeni za nravno popolnost in za večno srečo, polasti se me žalost in otožnost kakor Tebe. Koliko spletk, spon, zavor, ugovorov, nagajivosti, godrnjanja, surovosti premore človeško srce! In vrhu tega naj poštenjak nosi zavest, da je vsega kriv! Ali niso to bridki trenutki?

Pa pridejo časi in ure,
Oj ure tako bridke ...

V takih trenutkih mi pride na misel Prešernov sonet:

Oj Vrba! srečna, draga vas domača,
Kjer hiša mojega stoji očeta ...

Bil je pri nas učitelj, blaga duša, vnet za šolo, za svoj narod, za svoje vzore. Umevala sva se izvrstno in bila najboljša prijatelja. A očka župan tega niso radi videli Toliko časa so brskali in brskali, popraševali in ovajali, da je blagi mož pustil svoje mesto ter odšel drugam. Nič ni pomagala nobena prošnja in pritožba. Prestavili so ga „iz službenih ozirov". Ni se gledalo na dobri uspeh v šoli, ne na željo ljudstva, le gospodu županu ni bila po volji učiteljeva taktika, ker ni hotel trobiti v njegov rog, ampak mu je bila šola prva, politika postranska stvar. Očka župan so vse drugače umevali učiteljev poklic. Posrečilo se jim je, da je prišel učitelj po njihovi volji. Sladek in prijazen je bil v početku, a kmalu je nastavil svojo ost, in ni več tajno, da ima nalogo kapelana pognati iz Ječmenovega laza. Vederemo!

Najprej je dokazoval z diplomatično točnostjo v postavah, da jaz nimam pravice zastopati župnika v njegovi odsotnosti pri sejah krajnega šolskega sveta. Ali okrajni šolski svet mu ni pritegnil. Nato me je naznanil na okrajni šolski svet, da rušim šolski red, češ da ne naznanjam, kadar sem zadržan priti v šolo. Šolski svet mi je poslal to pritožbo, češ da se opravičim v dveh dneh. Ko pa sem odgovoril s povratno pošto, doposlali so jo gospodu učitelju, da se izjavi, a dali so mu osem dnij odloga. Res lepa nepristranost! Odkar so očka župan dožupanili, prevzel je učitelj nalogo, da jase birokratskega konja! Toda tudi pred birokratizmom me ni strah. Ti gospodje imajo pač dovolj koristnejšega dela, kakor kapelanom noge izpodbijati.

Napravili so nekaj kmetov, oziroma so jih nalagali, da so podpisali pooblastila advokatu, da toži mene radi žaljenja časti. Čudno to! Dotični kmetje pa o tem nečejo ničesar vedeti ter pravijo, da so le podpisali pooblastila, da dobe odškodnino za pot, ki so jo napravili k sodišču zaradi neke druge tožbe. Stvar je čimdalje zanimivejša. Bodi! Bo vsaj ovekovečena v uradnih aktih poštenost teh ljudij. Toda ne še samo to! Gospod kolega v šoli tudi vestno pazi, kaj pridiguje gospod kapelan, dasi sam nima navade poslušati božje besede. Nedavno so žandarji popraševali, kaj je pridigoval kapelan, gospod učitelj pa je poslal spomenico na samega škofa, češ da ga jaz preganjam, ker sem v svoji opravičbi navel tudi nekaj podatkov, ki slikajo gospoda učitelja vse drugačnega, kakor se sam opisuje. Vsekako se napoveduje dolga vojska, in kdo ve, kdo se povrne z lovorjevim vencem iz bitke, ki ima trajati še nekaj mesecev ? Jaz sem hladen in nimam druge zavesti, kakor da sem vselej postopal pravilno in da imam večino ljudstva za sabo.

Kaj ne, ljubi moj, kako različni sta poezija in proza, kako vse drugače se bere o idealih in kako vse drugače se snuje v praktičnem življenju! Ali dasi je toliko prevar, dasi je toliko zlobnosti med ljudmi, vendar ideali ostanejo ideali, in če bi svet še tako preplel nizki materijalizem, idealov ne bo nihče spravil s sveta. In če bi jih, pa jih je treba zopet ustvariti. Zvezda ohrani vedno svojo svetlobo, solnce sije vedno jednako, naj vremenski preroki še tako modrujejo in v pratiko sedaj solnce, sedaj dež postavljajo.

Kakor vidiš, je današnje pismo osebno; nisem mogel zakriti svojega srca. Človek je pač človek! Nemirni duh ga vodi in giblje. Navdušeno hiti proti jasni zvezdi svojega smotra. Toda pridejo težave, pot mu zastavijo nasprotniki ter ga potisnejo v stran, da za hip izgubi svojo zvezdo izpred očij. Pogum mu upade. Pa kmalu se zopet zave in z novim pogumom začne delo za svoj vzor.

Želim Ti, da skoro popolnoma okrevaš, da srečno prebiješ pred durmi prežeči izpit ter se povrneš v domovino zdrav in srečen!

Tvoj

vedno udani

Krešimir.

XI.[uredi]

Na Dunaju, vinotoka 189 .

Predragi!

Danes le nekaj vrstic!

Izkušnjo sem napravil. Saj veš, da je veselje v Izraelu. Dobro smo pognali vče­rajšnji dan. Se mi gomaze po životu vinski duhovi. Krok je bil dostojen takega dneva. Vesel sem še danes. In kako bi ne bil? Saj smo peli slovo vojaškemu stanu! Kot reservni častnik bom hodil po beli Ljubljani, rožljal z bridko sabljico, da bodo Ljubljan­čanke kar postajale ter strmele nad mojim junaštvom.

Toda oprosti mi, da se tako otročje ve­selim! Saj otroci so srečni.

Pa še nekaj! Povrnem se in ne bom več tako hitro požiral dunajskega prahu. Baron Sieg me je povabil na svojo grajščino, da bom tamkaj poučeval njegovega sina. Ko­liko spominov iz romanov, ki sem jih bral, se mi oglaša! Novi časi se obetajo, zadovoljnost se mi vrača, sreča se mi prorokuje. — — — Življenje v gradu na kmetih je bilo od nekdaj moj vzor.

Pač pa bom tudi sam študiral. Za prvi državni izpit bom delal nalogo iz sloven­ščine: „Kaj je Prešeren Slovencem?" Prosim, da mi pošlješ prvo izdajo Prešernovih poezij iz l. 1849.

Vse dobro. Celó Boga bodem prosil v grajski kapeli ljubega zdravja, katerega sem še precej potreben. Ni še vse v redu v mojem mehu!

Da si mi zdrav i Ti!

Tvoj

vendar jedenkrat veseli

Radoslav.

XII.[uredi]

V Ječmenovem lazu, začetkom vinot. listopada 189 .

Srečni Radoslave!

Srečni Radoslave! Na vrtu sedim v fižolovi hladnici ter gledam porumenele liste, iz katerih se rude in bele okusna jabolka. Sicer je nebo višnjevkasto, in solnca ne zakrivajo temni oblaki, ali jesensko življenje se kaže vendar-le povsodi. Tudi meni ne sije solnce, kakor je sijalo včasih. Tebi se sreča vrača, meni se poizgublja.

Kolo od srieče u okoli
Varteči se neprestaje ...

poje Gundulić v Osmanu.

Tebi se vračajo veseli dnevi, bodočnost se Ti odpira na široko, srečno si prebil izpit, jaz pa sem potrt, dasi mi vest ne očita, da bi bil kaj zagrešil. Mislil sem, da zmagam jaz, pa je zmagal moj nasprotnik. Ni mi do tega, da bi mu škodil, le pravico sem hotel zase. A glej! kakor „Deus ex machina" pri­leti pisemce, drobno pisemce, in v tem pi­semcu se bere, da me cenijo moji predstoj­niki, toda „v strahu so za moje dobro ime", in radi „ljubega miru" naj ne bodem užaljen, ako prinese poštni voz v kratkem veliko polo papirja, ki se mu pravi — dekret.

Tu ga imaš! Že sem snoval nove načrte, pripravljal novo polje svojemu delovanju ter se hotel še nekoliko postarati v prijaz­nem Ječmenovem lazu, a glej „psiakrew" rekel bi Poljak. Sicer me ne vežejo nikake spone na Laz, ne sorodniki, ne prijatelji, ne denar, ne zemlja, le dobro ljudstvo me ljubi in moj župnik je zlata duša.

Najhujše mi je pa, da ljudstvo izgubi voditelja v političnih stvareh. In to dan­danes tudi nekaj pomenja.

Pa porečeš: „Glej, glej, si domišljuje?! Le za komando mu je, za drugega nič." Ne poznaš me, če tako misliš. Ni lepšega na svetu, kakor ljudstvo, ki se tesno oklene svojega duhovnika. Toda sedaj so to le še lepe sanje in nežni spomini! Bilo je!

V hladnici sedim in premišljujem, katera bo moja bodoča postojanka? Že vidim sarkazem na Tvojih ustnicah in čujem leteče besede: za kaplana v Senklavž! Toda nimam strahu, da bi se kaj takega zgodilo. Moja deviza je: pojdimo med ljudstvo! Res da človek obrača, Bog pa obrne, toda čakam dekreta z mirnim srcem. Torbo čez pas in pogum v prsih — pa gremo.

Že slišim od daleč, kako bobni poštni voz iz trga. Zmerom bliže je, že je izginil v vasi. Meni pa je začelo srce utripati. Kaj ko bi danes že priletel dekret? ...

„Marijana, pojdi na pošto po pisma!" čujem župnikov glas. Meni pa pero zastaja, roka se mi trese ... Kako to?

Vrata na vrtu zaškripljejo ...

„Marijana, še za-me!" zakličem dekli.

Sadje na drevju se je zazibalo, oveneli listi lete mi na mizo, iz bližnje kovačnice se čuje kladivo, šcinkovec na hruški poje pojemaje, meni pa sapa zastaja ...

„Za vas ni nič, gospod! Samo časniki."

„Za gospoda župnika pa precej neseš."

In prijazna Marijana takoj razprostre na mizi časnike in pisma.

„Nič ni za Vas, nič. Samo časniki."

In takoj izgine v veznih vratih. Meni pa je kri puhtela v glavo ... Videl sem veliko pismo in ujel napis: ,Škofijski ordinarijat."

Velika radovednost se me poloti, nemiren pomakam pero v črnilnik, čakajoč, kdaj začujem župnikov glas.

Toda le ni ga in ga ni.

Vstanem in hodim po vrtu, pokašljam, ozrem se na zupniška okna. Ali le drobni kanarček je skakal na oknu po kletki ter drobil drobno konopljo.

Sedem, da bi nadaljeval pismo ... Ne morem. Kako, ker ne vem, kakšen bo izid?

Kar začujem glas kuharičin.

Že sem pospešil korake ... Toda ona je klicala posle h kosilu.

In zopet sem korakal po vrtu, zamišljen, razburjen. Ko pa veter odnese domači časnik z mize, spomnim se, da je treba vendar-le pogledati, ali je kaj novega?

Razprostrem, berem ... a sam ne vem, kaj? Dekret je šumel po glavi ter potisnil v ozadje vse druge misli.

Oho! Duhovske izpremembe. Strastno sem preletel posamična imena — a Ječme­novega lazú ni vmes. To ni naša škofija.

Pomirim se, danes že še ne bode nič. Mirneje berem ostale novice. Nato vzamem časnike ter grem v svojo sobo. Sestra Li­zika pomoli glavo iz kuhinje, poprašujoč me:

„Ali je kaj novega?"

„Je, je, pošalim se, dekret."

„Kam?" popraša v jedni sapi ter mi iztrga dnevnik iz roke.

„E, kaj se norčuješ, saj ni res", reče nevoljno in mi vrže časnik v naročje.

Jaz pa stopim v svojo sobo ter sedem na divan. Ženska zvedavost pa je vendar le hujša. Lizika leti takoj v župnišče ter ondi popraša kuharico, kaj bi bilo na dekretu resnice?

Kuharica pa je dnevnik brala natančneje kakor gospod kapelan in njegova sestra. Proti koncu novic so bile naznanjene tudi izpremembe iz domače škofije in tamkaj so bila bolj znana imena kakor jih je bral gospod kapelan.

„Tu imaš, pa beri!"

„E, še vi se norčujte kakor naš gospod", reče užaljena Lizika in neče dnevnika v roke vzeti.

Kuharica bere sama:

„Kapelan Krešimir ... gre iz Ječmenovega laza za župnega administratorja v Klanec!

„E, beži, beži!" začudi se Lizika ne ve­rujoča. Vendar pogleda tudi sama in se pre­priča, da je res.

Kakor burja plane iz kuhinje v kapelanijo. Med potjo pa je že trem srečavšim jo ženskim povedala, da je brat prestavljen.

Ob tri četrt na dvanajst pa se zglasi gospod župnik pri meni z dekretom v rokah. Ave!

Tvoj

Krešimir.

XIII.[uredi]

Izpod Čela, listopada 189 .

Preljubi!

In sedaj sem tu. Prijetna okolica. Grad stoji na bregu osamelega roba, ki res nekako predočuje čelo cele doline. Na okrog gore, v niža vi njive in travniki, na gorah cerkvice, po dolu vasi in vasice. Po sredi pa se vije temen potok ter namaka polje — včasih še preveč.

In grad sam: mirno tiči na svojem pro­storu ter kljubuje časa zobu. Ni sicer začrnelega zidovja ne otožnega bršljina, da bi se zvijal po stenah, pač pa spominjajo orja­ška vezna vrata z altano in okornimi zidovi starodavnih časov. Tako je vse lično pobe­ljeno, in moderni vrt pred gradom kaže novodobne prebivalce. V ozadju zelene mlade smereke, v grad pa vodi belo posuta cesta, ob kateri se vrste" divji kostanji. Po obrežju so nasadi v dolgih vrstah samih jablan in hrušk, ob leseni ograji se naslanjajo češplje in breskve. Ob straneh gradu se križajo bele steze in stezice, akacije in tuje se vrste ob njih, vsakovrstne cvetice se izkušajo v travnatih nasadih, in dve fontani brizgata vodne curke v tisočerih kapljicah proti nebu.

In notranjščina: velikanska veža s kamenitimi stebri, krasen koridor v prvem nastropju z lesenim stropom, slikanimi ste­nami in lovskim komfortom; sobane pa so moderno opravljene, le lakirana nastropja in lepo pisani mozajiki na tleh se primejo očij starinoslovčevih.

To je v kratkem slika mojega novega domovanja. Modernost se vrsti s starino. Tako ni, kakor sem si mislil, a je vendar-le.

In prebivalci te zmesi modernosti in starokopitnosti? Prava slika samega poslopja. Baronovka Sieg je prototip stare plemenitaške, kakoršne so obešene po stenah graj­skih, le široke kravate ob vratu in zmršene lasulje še pogreša. Baron pa je kmet v go­sposkih hlačah. Njegov sin Alfonzo, ki je cvet moderne razposajenosti, je star kakih 15 let, hčerke pa so tri — slične kakor piščalke pri orglicah. Genovefa je že stara devica — sila pobožna kakor mati. Berta je na tem, da se omoži, Margareta pa je še „Backfisch".

V sredo pa posadi mojo malenkost, ki ubija Alfonzu v glavo jednačbe, fiziko, grške aoriste in latinske participe.

Tako je torej moje življenje. Dolgočasno je; nobenih obiskov, nobene izpremembe, no­bene duhovitosti. Nezaslišan pedantizem, ne­slani pogovori, mučna točnost, srepi pogledi, včasih surovi nastopi baronovi proti dru­žini. In vendar nisem nezadovoljen. Ugaja mi to življenje, za me skoro čisto novo. Le do skrajnosti gnana točnost me včasih malo pojezi, dasi mene ne zadeva toliko ta red, razven pri obedu in pri pouku. Tako pa sem prost in časa imam dovolj, da izpustim svojega duha v naročje bujne fantazije.

Rekel sem, da je gospa pobožna: no — to mislim toliko, kolikor ji ravno ugaja.

Največ zabave imam v kuhinji, zlasti po večerji, kadar posli začnd svoje pogovore in izbijajo vsakojake šale, seveda ne vse take, da bi bile godne za natisek. Kako vse drugače je tu doli kakor gori v prvem nad­stropju! Stari hlapec je prototip starega vojaka, kravja dekla pa ima jezik, da ga je treba iskati. Kuharica zagode, kadar je le že preveč, a vendar imajo posli več straha pred hišno, ki pa ima na srečo več opravka pri gospodi kakor pri poslih.

Vem, da že misliš, kaj pa tri gracije v gradu? Ali ne moti se preveč! Genovefa govori najrajša o patrih in cerkvi, Berta o grofu Stelzu, Margareta pa je še otročja. In vendar mi ta najbolj imponuje! Silno zvedava je in vprašala me je nedavno, zakaj se odrasli ljudje ljubijo? Vem, da bodeš hud na-me, ali povedati Ti vendar-le moram, kako sem ji odgovoril: Zato, ker so pa­metnejši od mladih. Ti bi ugovarjal z mo­ralnega stališča in rekel, da pohujšujem mladino. Meni pa se zdi, da je srce člo­veško nerazrešljiva uganjka in nestalno je, kakor ladija, ki jo veter goni po morju. In ta veter je naša volja, katero nagiba usoda sem in tje, kakor hoče in kadar hoče. Na tem ni toliko, ali usoda pošilja vetrove od severa in juga, od vshoda in zahoda, ali jih pošilja božja previdnost. Dasi bi me Ti nazival fatalista, sem zato vendar-le še lahko dober kristijan. In to sem sedaj v popolni meri. Vsak dan gremo peš ali z vozom v bližnjo cerkev k sv. maši. In ako bi bil velikonočni čas, najbrže bi tudi z Alfonzom župniku molil „mea culpa"!

Tempora mutantur et nos mutamur in illis.

Moje zdravje še vedno ni, kakor bi mo­ralo biti. Zjutraj vselej močno pokašljujem in včasih me zbada ob rebrih. Vendar sile ni in mlada narava premaga vse.


Dva dni kasneje ...

Ti si torej dosegel hitro svoj smoter. Poglej, kako si kmalu postal samostojen! Res da je bilo malo bridko, tako nanagloma pobrati svoja kopita od ljubih ljudij ter se preseliti daleč čez hribe in doli na novo postojanko, toda kaj se Ti mara: lepo službo si vendar le dobil, boljšo in prijetnejšo in samostojnejšo kakor poprej. Perutnic Ti torej niso pristrigli, ako si se vojskoval za „čast božjo" ali ka-li, toda svetoval bi Ti vendar le, da pustiš učitelje odslej v miru, ker so reveži in se morajo boriti za svoj obstanek. Tebi je lahko, ki nimaš družine, ki Ti ni treba skrbeti za vsakdanji kruh, ali učitelju je to drugače. Nikar ne išči liberalcev, koder jih ni in ne bojuj se liki Don Quixote proti mlinu na veter. Pasi svoje ovčice v imenu božjem, da jim preskrbiš nebeško kraljestvo, ali mirne ljudi pusti v miru, da se vesele svojega življenja, in ne greni jim veselih ur, saj so z malim zadovoljni.

Kadar se kaj bolj vdomačiš, piši mi, piši mnogo. Zakaj jaz rad berem, še rajši nego pišem in v tukajšnjem grajskem arhivu sem vkljub starih „špehov" vendar le našel mar­sikaj zanimivega. Zlasti za prouk slovenske zgodovine se najde tukaj marsikaka drobti­nica. Ker te socijalno vprašanje zanima, hočem Ti poslati marsikake zanimive po­datke iz starih urbarjev, kadar jih več naberem. Dasi nisem prijatelj srednjega veka, vendar moram priznati, da se je kmetu vkljub grajščinskim korobačem vendar-le bolje go­dilo kakor dandanes. Kako po ceni so do­bivali p. meso, in kake velike porcije so se jim delile. Čez vse pa me zanima poezija nekdanjih časov, in na tem sem, da se tudi jaz poskusim na pripovednem polju. Že zbiram podatke za obširen roman, ki se bo vršil pod Čelom, ali kakor nemški pišejo: „Potschellach".

Žal, da nisi ostal še v Ječmenovem lazu nekaj časa. Od tu je do tjekaj dobro uro hoda in prihodnjo nedeljo, ako se vreme ne skisa, napravimo tje jesenski izlet. Zakaj tu je že precej mrzlo in jesen kaže povsodi svoje sledove. Listje na drevju se je obletelo, travniki so porumeneli, njive so preorane, mrzla burja piše po planjavi, le vrhovi smerek za gradom še zelene, in tuje na vrtu so ohra­nile svojo svežost.

Meni pa prija tako naravoslovje in se prilega mojemu duhu. Zaprašene knjige v arhivu postavljam na zamreženo okno ter pišem prah raz nje. Jasno nebo se razpenja nad nami, in moje oko se pase po dolini. Ko pa primem zopet staro knjigo in jo držim nad oknom, brišoč prah raz njo, oglasi se pod oknom žensko bitje.

„Oho, gospod učitelj, kake ste poredni!"

„Ah, gospica baronesa, visoka tuja na vrtu s svojo značajno barvo mi je priča, da vas nisem videl."

„Oho, vi prisegate pri drevju, ne pri Bogu!" oglasi se zopet gospica Berta, umaknivša se od okna.

„Zdi se mi onečaščenje božjega imena" odvrnem zopet jaz nekoliko zbadljivo.

„Moj Artur pa prisega le pri Bogu. Dober kristijan je."

„Ne zavidam vam vaše sreče, gospica baronesa, toda ugaja mi pa na moč, da ste vi pod oknom, a jaz v oknu. Stari vitezi so delali narobe. To mi na moč ugaja in prosil bi za dovoljenje, ako smem ta prizor spraviti v svoj začeti roman."

„E, vi pišete slovenski, in vaše romane bodo brali le hlapci in dekle, za nas pa je treba pisati v nemškem jeziku, ki je jezik izobražencev."

„In vendar je slovenščina lepša kakor nemščina."

„Skoda za vas, da ste imeli tako vzgojo", konča baronesa ter odhiti po vrtu.

Nekaj zapoznelih cvetic je še zelenelo na nasadih, tako pa je bilo vse ovenelo in porumenelo in bohotni Zimzelen na ograji je kazal rudečkasto listje. Le vedno zelene tuje so zakrivale deklico, ki je stala na peščeni stezi in trgala vršičke na vejicah. Strastno jih je trgala, razburjena je bila, in pogled ji je uhajal gori v zamreženo okno. Jaz pa sem pel narodno:

Visoka je gora,
Še višji je hrast ...

Razumela je moje besede, dasi ni hotela nikdar slovenski govoriti v moji navzoč­nosti. Zapazil sem njeno razburjenost in vedel, da jo silno jezi, ako pojem slovenski. Zato sem strastni Germanki hotel še malo ponagajati in sem zapel:

Je pa davi slanca pala ...

Da bi Ti videl to ogorčenost! Liki furija je zletela z vrta, od tod v sobo k „mama", in čez nekaj minut potrka na vrata gospa baronovka. Poznal sem jo po glasu in po stopinjah. Pogrkovala je, kakor bi ji hruška obtičala v sapniku. Jaz pa hitro zberem svo­jega duha in rečem:

„Ich bitte mich nicht zu storen! Ich bin beschaftigt. Ordnung ist die erste Tugend in unserem Hause."

Ohladil sem jo. Sitnica jo je na tihem pobrala.

Ob pol 12. uri pa sem bil pri avdijenciji. Ko sem izgotovil svoje poročilo o napredku Alfonzovem v učenju, reče mi s patetičnim glasom:

„Herr Professor, Sie verachten meine Muttersprache!"

„Jaz? Kako to?" delal sem se nevednega.

„Vi ste žalili mojo hčerko, kakor se kavalirju ne spodobi, ker ste peli njej na­vkljub neotesane pesmi in dieser krainerischen Sprache."

„Gospa baronovka, jaz ljubim svoj ma­terin jezik, kakor vi in vaša hčerka svo­jega. Ali je to pregreha?"

„Aber nur nicht provocieren! Okus imate lahko svoj, dasi bi od prihodnjega profe­sorja literature boljšega pričakovala."

„Jaz sem užaljen. Priseljenec ne sme tako govoriti domačinu. Odpovem svojo službo. V štirinajstih dneh si poiščite drugega."

In odšel sem ...

In spet je vsakdanjost tu. Na obrazih ne opazim nič izpremembe. Vse tako kakor poprej. Vendar pa si moram izkoristiti te dneve, ki me še drže na to pusto zidovje.

Torej nekaj pisem še izpod Cela priča­kuj. Človek pač ne ve, kaj mu prinese bo­dočnost.

Gradove svitle zida si v oblake,
Zelene trate stavi si v puščave ...

Ti si to prej vedel, ljubi moj pesnik, kakor jaz.

Te pozdravlja

Tvoj

Radoslav.

XIV.[uredi]

V Klancu, listopada 189 .

Zvesti prijatelj!

Kdo bi si bil pač mislil? Da bi prvo pismo izpod Čela že napovedalo odhod, kdo bi bil verjel? In vendar berem resnico. Po mojem mnenju si ravnal do cela prav, da si odpovedal. Da bi tako priklateno selišče tako strahovalo slovenskega vseučiliščnika, to ne gre. Čudim se tvoji hladnokrvnosti. Čudim se, da nisi še kakega dvoboja napo­vedal. No, pa saj sedaj hočeš biti nekaj bolj­šega kristijana, kakor si bil svoje dni. Le glej, da bodeš iz prepričanja, ne iz sebičnih ozirov.

A vendar menim, da bo treba posrednika. Razlog je premalenkosten, da bi tako hitro dovršil svoje študije v grajskem arhivu. Ti seveda ne moreš svoje časti v stran metati, ravno tako ima baronovka veliko plemenitaško zamero. A jaz bom pisal v Ječmenov laz župniku, pri katerem je baronesa Genovefa dobra znanka. Ta bo vse pogladil — le glej, da se sprava za Te častno reši. Ako bi pa le nič ne bilo iz te akcije, tedaj Te povabim jaz, da prideš v Klanec. Imaš na razpolago dve sobi kaplanski, ki sta sedaj prazni.

Jaz sem se tukaj hitro udomačil in prav dobro mi gre. Župnija ne bo še takoj raz­pisana iz razlogov, katerih Ti danes ne bom navajal. Kadar pa bo, tedaj kupim tudi jaz kolek za 50 novčičev ter zaženem svoj trnek v vodo.

Posebnih prask nisem doživel do sedaj in upam, da jih ne bom. Z učiteljem in žu­panom smo si dobri. Le poštna upraviteljica je hotela župnega upravitelja nekoliko sekirati, kakor se reče. Prišla je nedavno semkaj in hoče pokazati vso svojo reorganizatorično zmožnost. Poprej je bilo bolj po domače vse, ta pa se strogo drži uradnih ur in to tudi zahteva od ljudij, ki pa doslej niso bili vajeni tega. Pri meni se sicer doslej še ni zglasila, dasi bi to zahteval takt, ako ne še kaj drugega. Ko sem imel nedavno nekaj opraviti na pošti in poprašal po poštarju, dejala je, da tudi ona lahko postreže, ako je kaj takega, kar pošto zadeva. Jaz pa sem ji odgovoril, da je nimam časti poznati. Za­rdela je, glavo povesila in umolknila. Drugi dan pa se je prikazala in opravičila svoje postopanje. Ali ženska jeza ne mine tako kmalu.

Imel sem nekaj nujnega oddati in poslal pismo pred odhodom pošte. Ali gospica se je nevljudno zadrla nad deklo, ki je pismo prinesla. Dva dni potem pošljem deklo ob uradni uri na pošto, a gospice ni bilo v uradu dvakrat zaporedoma. Drugo jutro pa zopet pošljem deklo ob neuradni uri. In zopet se je gospica zadrla z nezaslišano aroganco in tudi moje ime je imenovala. Ko pa jo dekla popraša, kdaj je uradna ura pri nji, tedaj se je gospici srce omehčalo in pismo je sprejela. Odslej vzame moja pisma, kadar je.

Tako torej vidiš, da je zmiraj kaj, ako se človek neče ravno pod noge dejati vsa­komur. Vsaka prenapeta struna rada poči.

Kmetije je precej pri župnišču, a dal bom za letos vse v najem. Dokler ne vem, kaka sapa zapiše, ne maram se spuščati v kmetijo, ki dosti stane, a malo nese. Veseli me pa kmetijstvo, in Horacij je dobro vedel, zakaj je pel: Beatus ille, qui procul negotiis paterna rura ... Zakaj ako človek izkuša to življenje in vidi, kako je svet sebičen in hudoben, premeten in nestalen, pristudi se mu zlasti politika in želi si mirnega kota. V viharjih življenja človek skoro pozabi sa­mega sebe. Vendar pa ne misli, da sem se „unesel". Res, da človeka prevari marsikaka stvar v življenju, marsikaj si misli drugače, novi neznani pojavi mu segajo v srce, ne­pričakovane ovire se mu stavijo pred oči, zlobnost se kaže na obrazih in tiči v srcih, že je na tem, da bi vrgel od sebe vse spone ter pokazal zobe vsemu svetu .... Toda mislim si zopet, ali si zato poklican v ta stan, da bi zložno živel? Ali nisi sprejel reka Kristusovega: „Na svetu bodete imeli bridkosti ... Blagor vam, kadar vas bodo sovražili ljudje!" Ali nisi ravno zato, da krivico zatiraš, da pravico braniš?

Stanu Se svojega spomni, trpi brez miru.

In zopet se poležejo viharji negotovosti, zlato-obrobljena zarja prisvita v daljavi in zabliščita se v solnčnih žarkih krilati besedi: Sursum corda!

Se nekaj. Ti tako rad očitaš po duhov­nikom sovražnih listih pobranih frazah, da se borimo za avancement. A tega vendar ne moreš trditi, da moramo kapelani vedno kape­lam ostati. In ako človek čuti poklic in zmožnost za kako imenitnejše mesto, tedaj je njegova dolžnost, da se pobrine zanj — seveda po častnih potih. Sicer pa je pone­srečena eksistenca — nezadovoljna s svojim stanom. Na take limanice se torej love le nevedni in bojazljivi kalini. Saj veš, čim veljavnejša služba, tem vplivnejše mesto, tem več se da narediti. Kar se človeku vseli v srce, kar mu potrdi razum, to drži, in če ne more svoje misli uresničiti, tedaj je nezadovoljen. Zato pa uporabi vsa poštena sredstva, da svojo idejo uresniči in tako postane zado­voljen. Zato želim tudi tebi, da ohraniš „mirni kot", ki si si ga tako želel in zato bom pisal župniku, da pohladi razbeljeno železo ter spravi staro koketo z mladim kavalirjem.

Da si mi zdrav, kakor je

Tvoj

Krešimir.

XV.[uredi]

Izpod Čela, listopada 189 .

Rožnobarveni prijatelj!

Lep dan je bil včeraj. Pozna jesen, oble­telo drevje, razorane njive, osmodeli travniki, a vendar je solnce tako milo sijalo kakor le kaj.

Gospodov dan je bil včeraj. Naša go­spoda je napravila zadnji izlet v tej sezoni. Trško ognjegasno društvo je imelo svoje vaje v Ječmenovem lazu. In mi smo hoteli občudovati ognjegascev spretnost ali okor­nost. Stari hlapec, ki je imel nekako kočijaško livrejo, nas je potegnil že dopoldne v Laz, kjer smo imeli ob deseti maši priliko poslušati tvojega naslednika. Po večernicah pa smo se zglasili v župnišču.

Gospod župnik nas je prijazno sprejel ter povabil na svoj vrt. Nisem mislil, da zna stari gospod tako dvoriti. Kar občudoval sem ga. Pozna se mu, da je v prejšnjih letih mnogo občeval z gospodo. Baronesa Geno­vefa je imela seveda prvo besedo, baronovka prvo mesto, baron pa je bil ostal doma. Kmalu se je začela precej prosta zabava, kakoršne ne bi bil pričakoval od svojih grajskih patricijev. Župnik je znal vsakemu kaj povedati. Priznati pa moram, da sem bil jaz najbolj dolgočasen, Alfonzo pa najbolj razposajen.

A sedaj pride triumf našega pohoda. Žup­nik je res sporočil Genovefi o tvojem pismu ter izrekel željo, da bi se jaz in baronovka pobotala ter da bi ostalo vse pri starem. Zato nas je povabil na svoj dom, da jaz niti slutil nisem, kaj tiči za župnikovim povabilom.

Ko me župnik popraša, kako mi ugaja pod Čelom, prehiti me Genovefa in pravi:

„Častiti gospod, naš gospod učitelj nas zapusti že ta teden." In Genovefa je zopet povedala, zakaj sem odpovedal službo?

Tedaj pa župnik poprime svojo zgovorno besedo in dokaže na podlagi krščanske lju­bezni, da je taka zamera in odpoved nezmiselna. Res, da je baronovki bolj prav dajal kakor meni, toda nazadnje je vendar-le tudi mene častno rešil iz zadrege. Genovefa je župniku pritrjevala in pomagala in kmalu potem sem jaz molil svoj confiteor, na kar je baronovka milostno zaklicala: „Odpuščam." Seveda je župnik vse to obrnil bolj na ša­ljivo stran. Ali trditi si pa upam, da mi baronovka ni iz celega srca odpustila. Toda bodi! Sedaj ostanem še v gradu.

Tebi pa bodi hvala, da si me še ohranil tu, ker je vendar-le tako zame najbolj prav.

Uro pozneje se je grajska gospoda od­peljala domov, jaz pa sem si izprosil do­pusta do danes zjutraj. Našel sem v Lazu najinega nekdanjega sošolca iz dijaških let, Tineta Otrebnika, ki je sedaj knjigovodja pri nekem trgovcu v trgu. Silno se me je razveselil, in pregnali smo preteklo noč tako, kakor že davno ne. Tudi tvoj najboljši pri­jatelj, laški župan Vid, je hodil z nami. Ni tako hud mož, kakor si ga Ti naslikal. Mož ima svojo šolo. Jaz sem le občudoval njegov junaški spomin. A kaj?!

Danes pa sem, kakor bi se črevljarska smola pretakala po mojih žilah.

Prišel sem domov ves zaspan,

Ko mežnar odzvonil je dan.

Nisem zajutrkoval, nisem kosil, nisem poučeval, ampak premetaval sem se na divanu skoro cel dan in srebal vodo, kakor bi pil za stavo. Cigarete so mi odpovedale, noge se mi opletajo, želodec ropoče, pljuča pa se mi dvigajo kakor loputnice pri mlin­skem kolesu. Ah, Krešimire, jaz vidim, čutim in slišim, da nisem za „guljat", kakor bi rekel Rus, in še nekaj takih dnij — pa je po meni. Zal, da nisem pri Tebi. Ti bi mi gotovo ne pustil tako nočij izbijati. Skoro sram me je, pokazati se pred gospddo, in zdi se mi, da vsak smeh, ki se čuje iz ku­hinje in iz hleva, velja meni, negodniku. Koliko sklepov se je že porodilo v moji duši, a vselej zapadem usodi. Volja se igra z menoj in ne maram, da bi ona triumfovala nad menoj. Da bi imel tisti flegma Tvojega temperamenta, tisto trpežnost Tvojega na­pora, odločnost tvoje volje, a ne morem — igrača sem zlobne usode. Že sem mislil, sklenil — sedaj, sedaj ... a ne gre. Iz volje se porodi nevolja, ki slika strašljive slike po stenah, a na tleh se vendar-le zvija v strahu in obupu, v jezi in bolesti

Tvoj

Radoslav.

XVI.[uredi]

V Klancu, grudna 189 .

Predragi!

Ti si pač brez volje. Kolikokrat sem Te že prosil, sam si spoznal, in zdravnik Ti je svetoval, da si varuj svoje zdravje: toda nič se Te ne prime! Vsekako si hočeš smrtno kal umetalno gojiti. Ako boš „krokal", tedaj Ti dam črno na belem, da ne bodeš dolgo tlačil trave.

Opravila imam dovolj. Moj prednik je bil star in bolehen, zato je marsikako delo zaostalo. Trudim se in urejam, kdo ve, ali tudi za-se? Toda bodi! To je pač naš poklic. Vendar pa tudi veselih uric ne pogrešam. Tukajšnji posestnik, znanec iz dijaških let, ima lov. Tudi mene so povabili že večkrat. Nisem se branil, in prav ugaja mi lov na zajce. Človek se nekoliko razvedri. Ako Ti rečem, da mi je sreča mila in da sem ustrelil že dva zajca in dve jerebici, moraš priznati, da imam poklic za lovca.

Bilo je zadnji ponedeljek. Evo Ti slike tega dne! Lovski rog trobi, psi nemirno preletavajo cesto, lovci prihajajo skupaj, oblačno nebo in mirno vreme napoveduje ugoden lov. Tudi jaz potegnem raz steno puško dvocevko, žepe napolnim s patronami — in hajdi v gore!


Dopoldne je; stojim na svojem postanku, kjer se križajo pota na vse strani. Iz žepa izvlečem debelo rumeno hruško ter zasadim svoje zobe vanjo, menda iz dolgega časa, ker mi tako dolgo nič ni prišlo na vrsto, da bi poskusil svojo dvocevko. Kar začujem po vresju počasne stopinje. Obrnem se, po­gledam, in glasan smeh zazveni iz tankega grla. V tistem hipu zaženo psi glasno cvi­ljenje, lajanje. In predno se zavem, požene se skokoma čez skalnati rob urnonoga srnica. Kakor veš, sem flegmatičen: toda v tistem trenutku sem bil do cela izven sebe. Ne­volja se je kuhala v meni, da sem tako po nemarnem zgrešil prihitelo srno, hruška mi je obtičala v grlu, tam izza smerek pa se mi režita naproti dve bitji, na kateri sem to­liko mislil kakor na svojo smrt.

„Diabolus rotae!" zakliče mi porogljivo izza grma moška oseba.

„To je lepo, gospod administrator, da se vam srnice smilijo."

„Pumf!" zabobni strel od nasprotnega griča. Srna je pala.

„Da le leži", odgovorim mirno, „a povem vama, da vidva ne zaslužita, da bi jo jedla, ker sta mi tako zmešala predeno. A povejta vendar, od kod vaju je sapa prinesla?"

Moški je bil Alojzij Brodnik, moj pri­jatelj iz mesta, gospodična pa njegova sestra Mimica. Pravil mi je že večkrat, da me nekoč obišče. In obiskal me je ravno ta dan, ko me ni bilo doma. Ali moja sestra Lizika si je znala pomagati. Poklicala je mežnarjevega dečka, ki jima je pot pokazal do mojega postanka. Sreča je bila, da je še malo snega padlo. Seveda je rog kmalu trobil k povratku, in pol ure pozneje smo se vračali z nesrečno srno, z dvema zajcema in z lisjakom.

Lizika je v tem pripravila gorko kosilce. Kaj bi Ti pravil? Dobro smo se imeli, in Ti si bil dostikrat na vrsti. Brodnik se čuti srečnega, da je dobil mesto pri finančnem uradu, in tudi Tebi želi, da bi se podvizal za to mesto. Zlasti Mimica Ti je od sile na­klonjena in kaj rada recituje tvoje pesmice. Kaj poreče Josipina?

Ali najzanimivejše je to, da je razpisana služba arhivarja pri deželni knjižnici. Radoslave, to bi bilo za Te! Pobrini se, saj pri­jateljev imaš že nekaj, in z Brodnikom po­skusiva vsa pota, da dosežeš Ti to mesto, ki je kakor navlašč za Te. Celo moja sestrica Lizika se zanima za Te, in odkar si ji poslal za god tisto drobno pesemco, fantazira. Ženske so pač kakor slama, ki se takoj vname. Prosim Te, da v drugem pismu rečeš kako zbadljivo o njej, drugače je ne morem tako hitro ohladiti. Ima znanko, ki je za kuharico pri deželnem predsedniku, in ta je menda dejala, da izpregovori tudi besedo za Te. Brodnikova Mimica pa upa pred pustom pri trgovskem plesu priti v dotiko s hčerjo deželnega pred­sednika in zastavi za Te vso zgovornost. Le škoda, da moj stričnik ni več kočijaš pri oni znani grofici v mestu. On bi gotovo položil za Te tehtno besedo.

Toda šalo na stran! Pobrini se, poprosi! Seveda prošnjo napravi nemško, zakaj visoki gospodje mnogo drže na to in „hudih Slo­vencev" ne marajo. No, pa tega Ti ne boš napravil. Le škoda, da ni več „rešpehtarjeve kuharice."

Z mojo kompetencijo najbrže ne bode nič. Župnijo oddaja vlada, in zapisan sem pri vladi kot nemirnež in strasten Slovenec. Toda dosti si radi tega ne bom belil glave.

Saj je svet velik, in ako Evropa ne more absorbirati tako malenkostne osebe kakor sem jaz, odprta mi je Amerika, kjer se mi smeje najlepša sreča. Brodnik mi je pravil, da je sedaj prišel v domovino neki amerikanski misijonar ter nabira duhovnike in dijake, da gred6 ž njim čez „veliko lužo". Zelo je vsplamtela tudi v meni misel, da bi šel čez hribe in doli v deželo svobode.

Izroči svoji gospodi moje poklone ter ne pozabi, kaj sem Ti svetoval! Pazi na zdravje, uči se zmerno, potrpi ter se kmalu spomni svojega

prijatelja

Krešimira.


XVII.[uredi]

Izpod Čela, prosinca 189 .

Zlato srce!

Pazil sem na zdravje, vložil prošnjo, učil se in potrpel: — a „njega od nikoder ni". Moje zdravje se boljša počasi, moja kompetencija je šla rakom žvižgat, moje brskanje po arhivu je pri kraju in moja potrpežljivost išče konca.

Zdravnik mi je rekel, oziroma Tine Otrenik iz trga mi je povedal, da imam milijarno tuberkulozo. Prepovedal mi je učenje in poučevanje ter svetoval, da grem iskat mi­lejšega zraka. Tako vidiš, da je bil Tvoj trud zaman in da bom vendar-le moral poiskati drugega bivališča. V Ljubljano me ne mika, megleno ozračje tudi ni za moja pljuča; na Dunaju nimam kaj opraviti, v Opatijo iti ne morem, ker mi nedostaje novcev. Kam torej poželi moje srce? Spominjam se predobro Tvojega povabila, in da bi me ne bilo sram, bi bil že v Klancu.

Dahin, dahin
Möcht' ich mit dir, o mein Geliebter, ziehn.


Ah, kako me preganja neizprosna usoda! Železen greben je zadrla v mojo kožo in ne morem se ga odkrižati. Brez vesla jadram po morski površini ter čakam, kdaj se ladij a razbije ob skalnati čeri.

Plovi, plovi, ladja moja,
U koj godjer kraj ...

Baronu sem povedal menenje zdravni­kovo ter odpovedal službo.

S hladnim srcem me je sprejel, s hladnim srcem me je odslovil — aristokrat plebejca. Niti vprašal me ni, kam pojdem sedaj? Baro­nica me je pa vendar-le poprašala, kam pojdem, dasi ni mogla, da ne bi otresla za slovo svojega zlobnega jezika. Tudi Berta je bila hladna, Genovefa pa je zazdehala:

„Dobri kapelan!"

Se Margareta si je obrisala solzo iz očesa. Alfonzo pa je vesel, ker se mu ne bo treba nekaj časa učiti, dokler ne pride drug učitelj.

Kakor vidiš, sprejmem Tvoje povabilo ter pridem k Tebi za kapelana, če Ti bom kaj pomogel.

Odpiši mi, kaj in kako. Nekaj novcev še imam, da se me preveč ne ustrašiš.

Zvedav si, kako je prav za prav bilo s kompetencijo?

„Anderweitig verliehen." Tudi Brodnik mi je pisal ter me naganjal, dasi nisem imel dosti upanja. Kdo mara za starega, bolnega študenta? Tak si le Ti, zlato srce moje! Vidim in izkušam, da je svet trd, poezija — humbug in vse sebično. Stroj si, ki te rabijo, dokler se ne izrabiš. Kadar pa si izrabljen, tedaj proč med staro šaro. Blagor Tebi, dragi pri­jatelj, da si še ohranil kaj idealov, in za to imaš zahvaliti le svoj idealni stan, ki si ga izvolil. Blagor Ti!

Obetam Ti, da se hočem strogo držati hišnega reda ter se udati Tvoji absolutni komandi, kar se tiče mojega telesa. A tudi dušnih skrbij Ti ne bom napravljal, čemu tudi? Izsrkana limona sem, ki pač ne potre­buje drugega, kakor da jo puste v miru. Po Tvojem vrtu se bom šetal ter dihal vase čisti zrak. Le škoda, da smo še v sredi zime. Mrazi me rado in ne morem se z lepa ogreti. Pri peči sedim najrajši, pritiskam hrbet na pečnice ter zrem skozi okno na sneženo odejo. Solnčni žarki se skromno sujejo skozi le­dene rože na šipah ter iščejo drobnih praškov po lesenih tleh. Medli žarki so, in da bi ne lesketali na belih sneženih plasteh po tleh in po drevju, mislil bi, da umirajo in da umro kmalu.

Podoba mojega življenja! Zima se oglaša tudi v mojem srcu, zima pusta, dolgočasna, in da ne bi tlela tam globoko doli v kotu iskrica moje mladosti, mislil bi, da srce po­jema in ugaša in da ugasne kmalu.

Pa ne! Ljubeče srce moje mamice še greje in neti to tlečo iskrico, in dasi je mrtvo to srce, greje še vedno, greje hujše, in iskrica že plameni. Oh, leta mladostna, da vas ni nazaj!

... Po tvoji temni zarji
Srce bridko zdihuje: Bog te obvarji!

Čutim, izkušam, kje je sreča, prava sreča tega sveta. Zlati nauki, materini nauki; zlato srce, materino srce! Želim si še, da v Tvojem obližju zopet stopam po zeleni livadi, ob šu­mečem potoku proti materi fari, v skromno in vendar tako ljubo cerkvico. Želim si sedeti ob materinem krilu sredi bajnega božjega hrama ter strmeti na mične kipe svetnikov, na cvetoče cvetice v oltarjih, na goreče sveče in na svilene prtove, na žive stene in miglja­joče kristale na lestencih.

Ali ni jih več, bliščečih trenutkov in medenih dogodkov!

Zlati čas je preč.

Pričakujoč Tvojega odgovora koprni

Tvoj

Radoslav.


XVIII.[uredi]

Radoslav Alojziju Brodniku.

V Klancu, svečana 189 .

Predragi!

V tihem dolu, ob zamrznenem potoku, na samotnem bregu bivam ter zrem skozi ledeno okno v zimski dan. Strjene sveče vise ob slamnatih strehah, droben snežec se vrti v čistem zraku, in belo-sivkasti oblački se su­čejo na nebeškem svodu. Konjski zvončki zazvene tu pa tam na ledeni cesti, ljudje se zavijajo v kožuhe in suknje, črni vrani brskajo po tleh, in drobne tičice na drevju se stiskajo v svoje pernate kožuščke.

Jaz pa hodim po sobi, zavit v dolgo haljo, premišljam in razmišljam — in dobro mi dene. Da se peč ne ohladi, skrbi skrbna prijateljeva sestra Lizika, in da se preveč ne dolgočasim, skrbi moj dragi prijatelj Krešimir. Knjig imam na izbiro v njegovi knjiž­nici; izbiram in prebiram, a čudno to — najbolj mi ugaja sv. pismo. Čimbolj je pre­biram, tem bolj zore v meni bujni sklepi, obzorje se mi čisti, otožnost gine, resnica se mi odpira, fraza se mi studi, svet gledam skozi prizmo vse druge svetlobe kakor ne­kdaj. Čudi se ali ne čudi, Renanovo „življenje Kristusovo" sem vrgel v peč, čitam pa slastno Didonovega „Kristusa". Krasan jezik, še lepša pa je vsebina.

S Krešimirom mnogo govoriva. Pameten dečko! Ni omejen, ni tesnosrčen, a tudi ne preveč prost, marveč rajši oster. Njegov na­stop je tudi njegov zlog. Vedno bolj uvidevam, da smo bili včasih preveč strankarski in da smo večne resnice sodili preveč s strankarskega političnega stališča. Kar je res, je res: nedosežne so resnice Kristusove. In katoliška liturgija je polna poezije, katoli­ška hijerarhija pa najboljša vladalna ustrojba. Rad zahajam v nedeljo v cerkev, poslušam božjo besedo, in zdi se mi, da se mi vračajo nekdanji mladoletni časi. Ti se mi smeješ, a jaz sem srečen. Sentimentalna poezija se izgublja, in spet jašem mladeniškega Pegaza v gorskem zavetju. Vsaka stopinja, vsak pogled, vsaka sapica diše poezijo, in domiš­ljija riše bujne podobe idilične zime.

Zdravje moje le počasi napreduje, in ljudje so me obsodili, da tisti študent v župnišču ne bo več jabolk tresel. Vendar pa se po­čutim mnogo boljše, in moj prijatelj me ne izpusti iz drakoničnega reda, katerega se moram držati. Le pomisli: celo cigarete ima on spravljene in daje mi jih le po dozah. Najina hrana je preprosta, a reči moram, da zna Lizika vsako jed prav vkusno in zdravo napraviti, bodisi še tako preprosta. Dobro­dušno srce — ta Lizika! Bolj skrbi zame kakor za brata. In vedno ve kaj novega po­vedati tam doli iz vasi. Tudi učitelj pride včasih pogledat. Kajpada se potem vsedemo, in škis se krivi pod našimi prsti, da je ves zelen.

Najlepše pa je, kadar Lizika odpre svoja ozka ustica in zapoje. Krešimir pritiska na godala, jaz pa godem kakor sibirski medved.

E, ni mi za mestne veselice: kmetiška ženitnina, na katero sem šel prejšnji teden s svojim prijateljem, je vredna deset balov in plesnih venčkov. Žal, da me je tudi na ženitnini prijatelj nadziral kakor kak profos. Hoče me ozdraviti — toda?

A bodi si že kakor je božja volja: jaz sem vesel, da me ima prijatelj pod streho, in svojega notranjega miru ne dam za ves bogati in rogati komfort posvetnega trušča. Utegneš mi očitati vetravost, neznacajnost, češ, da se dam sukati „črni suknji" ter iz sebičnosti hvalim hišo in prednosti svojega prijatelja: toda ne bi me bolelo tako očitanje. Res, da sem bolan in pač lahko vesel, da me prijatelj pusti v miru, toda prišel sem s treznim motrenjem do svojega sedanjega prepričanja, in le žal mi je, da sem za svojih zdravih let ošabnosti pustil odprta vrata ter nalašč zaklepal duri resnici in pravici. Ako mi Bog da ljubo zdravje, osta­nem dosleden, in ni ga, ki bi me uklonil na drugo stran. Sedaj šele vem, da je res, kar mi je nekoč pisal izkušeni moj prijatelj, da je sladak jarem Gospodov. Prav veselilo bi me, ako naju kaj obiščeš. Rad bi šel sam, toda prijatelj me ne da iz rok. Seveda Mimico prav iskreno pozdravljam ter jo zahva­ljujem za skrb, ki jo je imela zame. Želim jo še videti in slišati. V prigibu ji pošljem drobno pesemco za pozdrav.

Tvoj

srečni

Radoslav.

XIX.
Mimica Radoslavu.
[uredi]

V Ljubljani, svečana 189 .

Presrečni gospod Radoslav!

Brat mi je izročil Vaše pisemce in na­ročil, da naj Vam odpišem. Dejal je, da sam ne more odgovarjati na tako pobožno pismo, ker se je — odvadil. Meni pa zaupa, da imam še toliko pobožnega čuta v sebi, da Vam dostojno odpišem na dostojni list. Najprvo Vam vračam pesemco, ki ste mi jo poslali. Svetujem Vam, da jo pošljete v „Vrtec". Vidi se Vam, da ste se pootročili, kar ste šli po koline h Krešimiru. Tudi pokmetili ste se, ker se tako zadirate v bale in vese­lice. Le ostanite pri škisu v Klancu, mi pa ostanemo, kakor smo b'li. Res, da ste bolni in navezani na podporo in postrežbo svojega prijatelja, toda tako daleč ponižati se in klečeplaziti pred črnorizci —, to je pa že preveč. Lahko imate živo vero, tudi jaz jo imam, in prav veselilo bi me, da ste zopet prišli do tistega prepričanja, katero ste od matere podedovali in katerega jaz z bratom nisem nikdar zatajila. Toda tega bi pa vendar ne smeli pozabiti, da pri črnih gospodih ni v nevarnosti vera, ampak bera, in da je pri nas več krščanstva kakor pri njih, dasi nas pitajo z liberalci. Zapomnite si, gospod Rado­slav, mi smo verni, ne pa klerikalni. Tudi jaz sem za jarem Gospodov, a za jarem Krešimirov ne.

Sram me je, da sem častila tako veternjaškega človeka, kakor ste Vi. Poprej ste kazali res lepe nade v pesništvu, a odkar ste zajahali klerikalnega polipa, ste postali smešni, in povem Vam: dokler ne popravite žalitve, ki ste jo napravili meni v svoji be­dasti pesmi, češ, da jaz moža lovim — vsaj med vrsticami se to bere — Vas zaničujem, zaničuje Vas moj brat, zaničuje Vas ves inte­ligentni svet, zaničuje Vas in Vašega hujskača Krešimira.

Brez pozdrava

Mimica Brodnikova.


XX.
Josipina Radoslavu.
[uredi]

V Štoreh, sušca 189 .

Moj bivši ideal!


Mislila sem res, da si drugi Prešeren, ki časti svojo Julijo ter jo obozava. Ljubezen čista liki kristal je odsevala v mojem srcu. A kaj sem čula? Da si moralična propalica, da se sedaj duhovnikom obešaš na vrat, da bi zamazali tvoje grehe, da živiš od njih milosti, in zato še zanje deluješ in jih hvališ, kjer moreš. Sram Te bodi v dno Tvoje propale duše.

Z vsem zaničevanjem

Josipina.


XXI.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

V Ljubljani, sušca 189 .

Predragi!

Ne zameri! Ušel sem Ti kakor tat. Toda nisem mogel drugače. Kri mi polje v srcu in osveta mi narašča liki hudournik. Da pa opravičiš moje postopanje, prilagam Ti dvoje pisem. Ali sem jaz to zaslužil? Veš, da naju veže odkrito prijateljstvo, da moj značaj ni umazan kakor značaj teh ženskih, da sem postal to, kar sem, po študijah in izkušnjah: a sedaj tako očitanje? Tako sta me pogrela ta dva lista, da nisem imel več obstanka, in rad bi Ti bil odprl svoje srce, a nisem si upal. Bal sem se, da bi Te preveč užalila ta podla pisava. Zdi pa se mi vendar-le, da sem ravnal napačno. V hudem mrazu in prelahki obleki sem se vozil — bolezen se mi je zdatno shujšala. Že sem menil povrniti se k Tebi ter prezirati tako mrzko pisanje, toda pre­pozno sem se spomnil, da imaš ti več moške volje kakor jaz in da bi Ti ta udarec bolj junaško prenašal, kakor ga jaz morem. Sedaj pa sem preslab, da bi šel na pot.

Po poštni nakaznici sem ti poslal zadnjo vsoto, ki sem jo imel naloženo v hranilnici po svoji materi. Oh, zlata dušica, da te ni več! Kako bi te potreboval!

Izroči Liziki moj hvaležni pozdrav ter ji ne kaži ženskih listov. Ona tega pač ni zaslužila.

Jaz pa vendar-le priznam, da sem to za­služil in da me Bog pokori za grehe moje preteklosti. Le žal, da znam še tako malo potrpeti. Prosim Te, da mi pošlješ Pekčeve postne pridige o Kristusovem trpljenju, pi­sane z metelčico. Pogrešam jih.

Ne zameri in ne pozabi svojega v Bogu udanega

Radoslava.

XXII.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Klancu, vel. travna 189 .

Presrčni moj Radoslave!

Vesel in žalosten sem bil Tvojega pisma. Vesel, ker si tako udan v božjo voljo, žalosten, ker sta Te ti zlobni ženski tako uža­lili. Bog izkuša Tvojo potrpežljivost, toda bodi možak! Res, da mi je mnogo skrbi na­pravil Tvoj skrivni odhod, užaljen sem bil, da si me tako zapustil — svojega prijatelja, užaljen pa zlasti, ker mi pošiljaš zadnje ostanke materinega prihranjenega denarja. To vendar veš, da nisem nikdar zinil o kakem plačilu, in ko bi tudi bil to, za kar Te imajo Tvoji sorodniki, — kar pa pride pozneje — ne bi mi prišlo na um, da bi hotel izkoristiti svojega prijatelja. Po nakaznici Ti vračam novce, in kadar boš v za­dregi, ne oziraj se drugod. Moje srce je vedno odprto za-Te.

In ti ženski?! Nikar si ne ženi k srcu njunih pisem in prepusti meni maščevanje. Izbij si iz glave in bodi prepričan, da jima jaz izmijem oči in ušesa, usta in srce. Niti Brodniku ne pripisujem toliko zlobnosti ko­likor njegovi sestri.

Zal, da mi nisi odkril svojega srca, ko si bil še pri meni. Le premalo mi skoro še zaupaš. O, kako bi bilo vse drugače! Ne bilo bi Ti treba v mrzli zimi pobirati svojih kopit ter bolezni pomnožavati. Toda kar je, je. Prav rad bi Te obiskal, a ravno sedaj se bližajo velikonočni prazniki in mi ni mogoče od doma.

Zal, da Te ni tu. Tine Otrebnik mi je pisal, da naju o veliki noči obišče. On meni, da si še pri meni. Začeti misli na svoje ter odpreti prodajalnico v kaki vasi.

Tudi meni se obetajo še hudi časi v Klancu. Menim pa, da so ti časi že precej pri kraju. Ko sem popravljal gospodarsko poslopje, napravili so ljudje pot za župniščem. Dokler ni bilo delo končano, sem dovolil. A sedaj nečejo nič slišati o moji prepovedi, in že se je pravda začela. Moj prijatelj župan — ljudje so ga silili k temu — napravil je tožbo radi motenja posestva, in kajpada sem propal. A jaz sem napravil lastinsko tožbo, in tako se prepiramo in pulimo. Vederemo! Rožic si ne bom nastlal na pot — to vem. Pa kaj se hoče? Župnija je razpisana, in kmalu pride čas, da se odloči moja bodoč­nost. Težko bo kaj. Pa saj je svet velik, in ljudje zmerom mrjó in se rode — tudi go­spodje.

K sklepu Ti priložim to-le pisemce, ki sem je dobil pred nedavnim časom. Smejal se boš, ko je prebereš — jaz sem se tudi.

Prečastiti gospod župnik!

Pišem Vam par vrstic ter želim, da bi Vas moje pisanje našlo pri najboljšem zdravju in veselju. Lepo prošnjo imam do Vas, da bi mi namreč neko reč na­klonili. Vam je dober prijatelj moj žlahtik Radoslav Prpež, ki je na Dunaju študiral za jezičnega dohtarja, pa je sedaj neka grofinja pod Čelom ves svoj grad nanj zapisala. Jaz sem služil svoje dni cesarja štirinajst let, potlej sem pa bil za kočijaža petindvajset let pri gospodi. A za starega človeka kdo mara? Tako pa sedaj revščino ogrebam in rad bi si na stare dni kaj priboljšal. Vi zame govorite, da me moj žlahtnik za kočijaža vzame. Za to sem še dober, delati pa ne morem dosti, saj veste, kaj bo star človek? Jaz sem tistega Prpeževega Mihe sin, tistega, ki je bil šepast. Če Vi besedo zame položite, pa je kar gotova. Sedaj Vas pa po domače pozdravim,

Luka Zavrl.

Častitam Ti torej na podlagi tega pisma kot grajščaku ter ostanem ves

Tvoj

Krešimir.

XXIII.
Radoslav Krešimiru.
[uredi]

V Ljubljani, vel. travna 189 .

Moj prijatelj!

Ave Caesar, morituri te salutant. V go­stilni stanujem, bolan na smrt. Tuji obrazi hodijo okrog mene, a vendar prijazni. Se sem lazil po sobi, a sedaj ne morem. Na naslonjaču sedim in zrem skozi odprto okno.

Še enkrat daj mi, majnik zlati, da gledam zorni tvoj obraz ...

Želja se mi je uresničila. Svež vzduh prihaja skozi okno, in cvetje iz bližnjega parka diši ter razgrinja okrog mene prečudno vonjavo. Divji kostanji se košate, in vedno zelene ciprese tiče ob nasadih. Zim­zelen se vspenja po zidovih in zgodnje cve­tice kažejo svoje glavice. Vse je zunaj v zelenju in v cvetju ...!

Pero se mi krči, prsti se mi tresejo, glava omahuje. Se je volja v meni; duh je voljan, a meso slabo. Moči me zapuščajo, in čakam, kdaj me poneso iz hiše žalosti na kraj, kjer spe „nezdramno spanje". Čutim, da se kmalu duša loči od telesa, in potem? ... Hvalo ti neskončno, ljubi Kresi mir! Bog me je vodil po čudnih potih in Tebe je izbral za posredovalca, ki me je privel na pravo pot. Srečen sem v nesreči! Frančiškanski pater je bil že trikrat pri meni in skrbi zame kakor oče za svojega sina. Vse sem mu sporočil in izročil. Gospod je moj tolažnik, in nebeška kraljica moja pomočnica ...

Zrem ljudi, ki tekajo po ulicah k Šmarnicam. Ah, srečni ljudje! Tudi pred menoj na mizi stoji majhen kip nebeške kraljice in šmarnice jo venčajo. Kako sladek mi je pogled na to podobo! V rokah pa držim sv. razpelo. Nikdar nisem mislil, nikdar upal, da mi bo razpelo v toliko tolažbo. Da, človek potrebuje prej ali slej, ako kaj misli, tudi druge filozofije kakor iz vinskih duhov, praznih besedij blaziranih zasmehovalcev svete vere in topih epikurejcev sedanjega časa. Kako sem srečen, da sem našel to filozofijo in ne umrjem, kakor pogine živinče.

Še se utrinjajo solnčni žarki v oknu, še žari večerna zarja v daljavi ... A kako dolgo še? ...

Ljubi prijatelj! Morda že zaspi za vselej ta trudna roka, ki piše zadnje pismo, tedaj, ko prebereš moje vrstice, labudjo pesem ...

Ah, ljubi križ, dragi Rešitelj, da nisem poprej maral zate!

Prijatelj, ne pozabi me v molitvi. Poravnal sem vse, tudi Luki sem poslal novce, ki jih Ti ne maraš! Se jedenkrat: pozdrav Tebi, pozdrav sestrici!

Tvoj

umirajoči

Radoslav.


XXIV.
Krešimir Radoslavu.
[uredi]

V Klancu, vel. travna 189 .

Kako hudo mi je, da se je vse zasukalo tako! Dal bi Ti življenje svoje, ako bi Te mogel s tem rešiti. Žalost mi trga srce, in vendar sem vesel, ko berem in berem Tvoje pismo. Oh, kako si mi drag, moj ljubi prijatelj!