Vojtra

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojtra
Juš Kozak
(Odlomek iz knjige »Celica«.)
Izdano: Književnost 1/1 (1932), 10-16
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Juš Kozak je v »Celici« popisal svoje doživljaje v jetnišnici, kjer je preživel leta 1914 6 mesecev in je bil obdolžen udeležbe pri nacionalno revolucionarni akciji »Preporoda«. Knjiga bo v kratkem izšla. — O. u.


Jetnišnico so napolnili politični jetniki, da so bile samotne celice vse oddane in so morali kaznence tlačiti v skupne prostore. Ker niso imeli pazniki več časa, so se skrčili dnevni obhodi na dvorišču, in čeprav redko, se je vendar pripetilo, da sem se izprehajal v družbi. Kadar nas je bilo na dvorišču večje število, smo krožili drug za drugim v isti smeri, s presledki med sabo, da ni mogel glas doseči človeka. Če sva se izprehajala dva, sva delala kroge v nasprotni smeri in se srečavala v dveh točkah, kjer sva si lahko pošepetala par besedi. Edina, ki se je pri kroženju uprla, je bila konzulova žena, s katero sem bil le enkrat na dvorišču v družbi. Izprehajala se je po svoji volji in se pogovarjala s hčerko. Političnih jetnikov nisem srečaval ne na izprehodu ne na hodnikih. Pod mojim oknom se je sprostiralo policijsko dvorišče, kamor niso vodili jetnikov. Le bivšega župana Hr. sem dvakrat opazil na tem odljudnem in pustem kraju. Največjo izpremembo sem doživel ob sobotah, ko so mi ribali celico in se je primerilo, da so me preselili v severni del poslopja. Tedaj sem lahko opazoval skozi okno samotarje in druge, ki so prihajali v družbi na dvorišče. Premeščen v celico nad zapadnim dvoriščem sem skozi okno opazil malomarno drsajočega Z., ki se je večkrat ustavljal in si smehljaje popravljal očala. Lasje so se mu zgostili, da se je videlo, kakor bi se ogromna glava majala na šibkem telesu. Poskušal sem ga opozoriti, pa se je tako začudeno oziral v okno, da me je lomil smeh. Ko sem pričel trkati na okno, se je kmalu pokazala poleg njegove tudi paznikova glava s precej razločno pretnjo.

Kaznence, ki so opravljali hišna dela, sem poznal skoraj vse, toda le navidez. Nekateri so se hitro menjavali, odhajali in zopet prihajali. Ko sem prišel v celico, mi je nosil opoldne hrano star znanec, ki je pri očetu večkrat pomagal in smo ga otroci krstili za »Polko«. Tudi v celici me je veselo pozdravljal. Kmalu je odšel. Pozneje sem zvedel, da je bila njegova prva pot v očetovo mesnico, kjer je na dolgo in široko pripovedoval o mojem življenju očetu in ga s tem tako razkačil, da ga je ta nagnal z debelo kostjo. Ni še minil mesec, pa sem ga zopet zaslišal na hodniku, kjer je s tovariši pregledoval nova imena. Pred mojo celico se je ustavil. Smeh me je napenjal, ko sem poslušal nosljajoče modrovanje: »Da je še zmeraj tukaj, pa Hr. tudi. Debele uši imata za ušesi.« Ti jetniki so se vdomačili v jetnišnici, da so se vselej veselo vračali kakor pod rodno streho in so drugim prinašali novice. Večkrat sem prisluškoval pri vratih, kako so prijazno pozdravljali paznike, kadar so se vrnili in so bili najbolj nesrečni, če so jih privedli pod noč, da so morali ves drugi dan prebiti v celici. Kadar jim je bila sreča mila, da, je koga policija že zjutraj izročila, je bila sodba že isti dan izrečena. S šaljivimi opazkami so se vračali zvečer od sodnika: »Danes se je pa zmotil. Dva tedna hvala bogu.« »Ali je vredno, tri dni, pa si pomagaj.« Potem so pomagali pri hišnih opravkih in kradli v kuhinji. Zločinci niso bili, navadni postopači. S pravimi zločinci se nisem sešel. Pa če bi se bil, bi najbrže ne zvedel, kaj so zagrešili.

Prebivalci jetnišnice smo bili svet zase in razlike med nami ni bilo. Na izprehodu sem vprašal mladega fanta, kako se počuti. Živahno mi je odvrnil, da slabo. »Zame je velika izguba. Za vas ne. Vi lahko premišljate, jaz nimam kaj.«

Opazil sem, da priprosti pazniki, katerih še ni pokvarilo službeno dostojanstvo, zelo družabno občujejo z jetniki. Nikoli jim niso očitali prestopkov, temveč so jih sodili po pridnosti in odkritosrčnosti. Kar je kdo zunaj zagrešil, se je notri pozabilo. Lenasi mi je večkrat pripovedoval, da sede med nami tudi zločinci z močno obremenjeno vestjo, toda nikoli se ni o njih izražal z gnusom ali preziranjem, dasi ni mogel prikriti tihe bojazni.

Za zidovi in za železjem se zrcalijo zločini v drugi luči. Primes družbene morale izgineva, izločenemu človeku je lastna narava edino merilo. Družbena morala in njeni zakoni, ogledani v samotni tišini, se kažejo v smešni podobi. Zunaj se svobodno izprehajajo tatovi, morilci, prešuštniki, ki jim cerkev in posvetna oblast delita odvezo, če jima tako godi. Svobodna narava, ki se ne more več brzdati, pa ubije zemeljskega črva, ki se mu gabi v dušo, pride na vešala. Politični jetniki se vselej zavedajo, da zapirajo bojazljivci svojo vest v ječo. In vendar spoznava jetnik, da ni večnostnih zakonov,da so vsi izpremenljivi v življenju. Za jetnika se prične v jetnišnici novo življenje. Preteklost je le nadležen spomin in strogo zasebna lastnina. Iz obzirne rahločutnosti se jetniki med sabo ne izprašujejo o preteklosti. Človek, ki je zunaj ubijal, je lahko tako zvest in vdan tovariš, kakršen je bil Vojtra. Tudi njegove zgodbe ne bi zvedel, če bi mi jc ne bil sam po čudnem naključju povedal.

Svetla solnčna lisa je kazala deseto uro, ko so se vrata pred mojo celico odprla. Dobil sem novega soseda. Z udarci ob steno sem mu poskušal dati znamenje, da bi se mi odzval. Za zidom je vladala tišina, dokler se ni pričela lisa pomikati proti enajsti. Začul sem težke udarce po vratih. Nato je bobnenje za nekaj trenotkov utihnilo. Pritisnil sem uho na zid. Oni je zopet razsajal. Razbil je vrč za vodo, stol je odletaval in treskal ob vrata. Besno preklinjanje je pričelo pronikati v mojo celico, da sem se pričel vznemirjati. Morda je poblaznel. Pridrsal je Lenasi. Odklenil vrata, pa še ni odprl ust, ko se je človek zagnal vanj, da je zopet zatreščil vrata. Od zunaj ga je miril in ga prigovarjal, iz celice pa je udarjalo rjovenje. Zdelo sc mi je, da se zbirajo pazniki na hodniku in poslušajo lomastenje. V jetnišnici je upor nalezljiv. Že sem čutil, kako se me loteva zopet besnost, da bi z njim vred kričal in razbijal. Izbruhi človeškega srda so naraščali. Višji paznik je prihitel in je dal kratko povelje. Srce mi je krčevito utripalo, med tem, ko so se možje približevali in čakali. Tedaj so se odprla vrata. Navalili so v celico. Nasproti jim je priletel stol, da je nekdo divje zaklel. Pričeli so se premetavati. Nastal je boj. Oboroženi s težkimi sabljami so se zaganjali v človeka, ki se je branil z osebno močjo in kar mu je prišlo pod roke. Tresel sem se od razburjenja. Natanko sem razločil, kako je sosed z odlomljeno železno nogo udaril paznika in so ga nato pritisnili k steni ter mu butali glavo ob zid. Branil se je le še z brcami in z zobmi. Zagrmelo je. Podrli so ga na tla in ga bili s sabljami, včasih so škrtnile ob železo. Mož je le še vzklikal. Zvezali so mu roke in noge. Nekdo je pokleknil nanj, bolestno hropenje in tesno sopenje paznikov se je mešalo. Polagoma je vse utihnilo. Izvršili so svoje delo in zopet zaklenili vrata. Človekov obupni boj proti nasilju je izzval v meni krčevit odpor, da me je pretresla zona in mi je gomazelo v hrbtenici. V sosedni celici se je oglašalo pretrgano ječanje. Zatiskal sem si ušesa in od studa pljuval v stene in po vratih. Kakor bi bile stene prozorne, tako sem videl na tleh človeka s povezanimi udi. Višnjeve ustnice se mu bolestno odpirajo, okrvavljeno lice je mrtvaško bledo, v očeh pa plamti strašno sovraštvo. V dolgih požirkih sem pil postano vodo, ki sem jo komaj občutil v razsušenih ustih. Oprijel sem se postelje in škripal z zobmi. Z vlažnimi dlanmi sem se vprl ob podboje, se naslonil na vrata, da bi zaslišal žive korake. Težko sem zajemal sapo, v prsih je bilo vse votlo. Strahotna misel mi je grozila, da zblaznim, če se ne bom mogel okleniti živega človeka.

Tedaj se je priplazil Vojtra in odkril pokrov na lini. Kdo ve, morda je že sam doživel take trenotke in je skrbno prihitel na pomoč.

»Civil.« Je siknil skozi lino, kar je v jetniškem žargonu pomenilo, da je sosed politični jetnik.

»Kdo ga je bil?« sem strastno izpraševal. »Vsi.« — »Pobili so ga.« — »Str. je ugriznil v nos.« Vojtra se je pritajeno smehljal.

Sklonil se je nazaj, da bi se preveril, če ga ne opazuje paznik. Nikogar ni bilo na hodniku in kmalu so ščetine na njegovem licu zopet praskale po vratih.

»Strela, tudi mene so enkrat bili, da je vse križem letelo. Ti še nisem pravil?« — »Ne.« — »Jaz sem bil več zaprt kot zunaj. Komaj leto dni je, odkar so me izpustili iz Gradiške. Tod notri so sami zelenci. Kaj vedo o ječi. Prvič so me za dve leti.«

V Renčah sem delal pri mojstru, izučil sem se za tesarja. Siten človek, kakor bi ti ubad sedel pod repom. Kadar se je napil, me je ocmokaval in objemal. Precej prileten je imel žensko, da smo samo škilili za njo, kadar se je prikazala na dvorišču. Zjutraj je hodila nejevoljna in pusta, saj ni imela nič od moža. Ponavadi smo tesali za hlevom, kjer je imela kokoši. Prišla je bosa in se tako sklonila nad koritcem, da se mi je vselej zasekalo. Zlepa nisem tesal jeli, ki bi ji bila podobno raščena. Čudna ženska, nikomur ni privoščila besede, še staremu redko. Če si ji pomežiknil, je šla mimo, kakor da te ne vidi. Kadar pa je sedela na pragu z rokami v naročju in je bila tako zamišljena, da bi se lahko podiral strop nad njo, jo je obiskaval hudič.

V soboto smo se ga nalili, da sta Trentarja, ki sta ta čas delala pri mojstru, obležala pod mizo. Mojster je bil pijan kot čep; tudi meni se je pošteno mešalo in se mi je ves čas prikazovala njegova žena, tako blizu, da bi jo lahko kar k sebi stisnil. Napeljal sem besedo, da je pričel govoriti o njej. Psoval jo je, da mu krade denar in mu še večerje ne privošči. Ustil se je, da je žensk sit do grla in jo bo takoj drugi dan spodil od hiše. Ponujal mi jo je za štiri poliče brica. Naročil sem vino, on pa je položil ključ na mizo. Prisegal mi je, da mu je stava sveta. Ko je zadremal, sem se odpravil. Odprl sem vrata, v veži je bilo vse tiho. Pritisnil sem na kljuko, ni se zbudila. V izbi je bilo prijetno, ženska je mirno dihala. S težavo sem se sezul in legel k njej. Morda me je v spanju čutila, ker se je nekam nejevoljno obrnila v zid in se odela. Vino mi je sililo v glavo in se mi je kar vrtelo, ko sem jo objel čez napete prsi. Potem sem sladko poklical ‚Zina‘, se zrinil pod odejo, pa mi je kar sapo zaprlo. Nič se ni prestrašila, z eno roko me je pahnila s postelje in me udarila z drugo po obrazu, da se mi je kar zabliskalo. Svinja pijana! Nekaj sem jecljal in se hitel oblačiti. Pa nisem utegnil. Skočila je s postelje, tedaj se ji je menda že posvetilo kako in kaj, še dvakrat me je treščila in ni nobena sladka beseda pomagala. Pred očmi mi je vse plesalo, enkrat roke, enkrat stegna, ko me je suvala, kadar sem bil na tleh. Kako sem odletel na dvorišče, nič ne vem. O če bi bila še ona pijana, bi noč drugače minila.

Drugi dan sem se prebudil v staji pri kozličih, ko so prišli po me. Dedca nisem videl, dokler ni prišel k obravnavi. Zine ni bilo. Mož pa je utajil, da sva pila, da sva pijana stavila, lagal je, da sem mu ukradel ključ in mu hotel ženo posiliti. Krst tminski! Dobil sem dve leti, vsak mesec post in trdo ležišče. Ko so me vtaknili, sem tako besnel, da bi bil vse razbil. Takrat so me bili kakor danes tega. Nekaj dni me je kuhala vročina in še prst na roki so mi zlomili. Potem sem se vnesel in delal kakor sem bil vajen Izpustili so me dva meseca prej. Notri se mi je ženska večkrat prikazala, ponoči se je vlegla k meni, podnevi sem jo mrzel kot gada. Saj sem zaradi njenega napuha prišel v ječo.

Ko sem odsedel, sem premišljal, kam bi se dal. Sprva me je mikalo nazaj na Kranjsko, kjer niso vedeli, kje sem prebil zadnji dve leti. Potem se mi je stožilo po vinu in dekletih, pa sem padel v Renče, kakor strela z jasnega. Pri drugem mojstru sem kmalu dobil delo.

Nikoli prej nisem videl, da bi šla Zina kam od hiše. Tisti dan je prišla na žago. Vpričo vseh je stopila k meni in se mi posmejala. Vprašala me je, če sem prišel. Nobene nisem zinil, obrnil sem rkelj in ga spustil na žago, da ni sebe slišala. Nič ne lažem, če me ni skominalo, ko je žehtela za mano. Sedla je nasproti na hlod, podprla glavo kakor je posedala doma na pragu. Dolgo je molčala, kakor bi nekaj strašno žalostnega gledala, potem je vstala in se zasmejala. ‚Dekleta so te pogrešala,‘ je dejala in odšla.

Nekaj dni je nisem videl. Prihodnjo nedeljo sem bil na veselici v Černičah. Vračal sem se proti večeru v Renče. Tisti dan mi nekaj ni dalo miru; piti nisem mogel, še za dekleta mi ni bilo mar. Ko sem zagledal Renče in sem šel ob vodi, me je obšlo, da bi najrajši pogladil zelene trave. Nisem se mogel nagledati sveta. Ne prej ne potem me ni v življenju nikoli tako neumno napadlo, kar pod noge sem gledal, da bi ne pohodil kake bilke. Za Gorico je zahajalo solnce in so šle zarje v vinograde. Še veterc ni zapihal.

Ob stezi med visoko travo, kjer je steza zavila, je sedela Zina. Nič ni rekla, tako me je pogledala, da sem obsital kakor pribit. Kako se je oblekla? Okoli vratu pikčasto ruto, z viška sem ji gledal za zobčasto srajco. Od takrat nisem bil več sam, hudič je bil v meni. Sedela sva v travi, da se je že mračilo. Pod nama je tekla 'tiha voda. Nisva govorila, nisva se gledala, bogvedi, kaj je premišljala. Potem je stegnila noge v travo in se vprla nazaj na roke, da se je videl njen tenki život. ‚Pozabi,‘ je dejala, ‚kamor hočeš pojdem s tabo‘. Obrnil sem se in se igral s travo. Vstala je ter globoko vzdihnila. Še besede mi ni izvabila. Preložil sem se in jo opazoval od strani, kako si je popravljala krilo in sem se tiho smejal, ko ji je šlo na jok. Če bi bila stala prej kedaj tako pred mano, bi ne mogel strpeti zaradi tistih jamic nad meči, kakršnih še nisem videl pri nobeni ženski.«

Vojtra je za hip prestal, na hodniku so se začuli paznikovi koraki. Navidez je pričel pometati pred celico. Ko so koraki utihnili, se je zopet prislonil.

»Včeraj je bilo zopet leto.« Glas mu je zamolknil. »Zavalila se je v travo in me potegnila nase. Smejala se je, da me je dve leti čakala in me božala kakor otroka. Vsa je silila vame. Ko me je spustila iz naročja, je bilo tiho okoli naju, le voda je šumela v strugi in so se ribe poganjale za mušicami. Bil sem tako srečen, da sem videl vsako zvezdo, ki se je vžigala na nebu. Čutil sem vročo ročico na glavi. Takrat se je v meni sprožilo, kar se je dve leti tam notri nabiralo. Strašna tema je nastala v glavi. Zaprl sem oči in segel po krivcu. Pod palcem se mi je odprla klina kar sama. Udaril sem in zasadil. Nič. Stresla se je in zaječala. Potem sem jo pogledal. Oči so se ji obrnile, da me je le malo videla. Iz ust in iz prsi ji je tekla kri. Še enkrat jo je streslo. Oprijela se je moje roke in jo tako stisnila, da sem ji komaj razklenil prste. Koliko je bila ura, ko sem se zavedel, kaj sem storil, ne vem. Zina je bila že vsa mokra od rose. Zlezel sem do prve hiše in iztaknil motiko. Kopal sem do zore, da bi jo skril pred ljudmi. Ko sem jo zagrebel in narezal ruše, sem stal še kako uro pri njej in gledal ribe v vodi, ki se je’ že svetila v jutru.

Potem se je začelo neumno izpraševanje. Vlačili so me sem in tja, Zino so odkopali in odprli, dedec se je cmeril na vse pretege in lučal kamenje za mano, ko so me peljali skozi vas. Lahko bi hitreje opravili. Povedal sem, kdo jo je in da sem jo kar tako. Silili so vame, pa še sam nisem vedel, zakaj gre. Dvajset let so mi dali in me zaprli v Gradiško. Prvo leto mi je hotelo počiti srce. Kadar smo delali zunaj, se nisem smel nikjer vstaviti, da bi se malo naslonil na vrata in pogledal v hišo. Kjerkoli smo hodili, povsod so se obračali za mano. Vsemu se človek privadi. Po desetih letih se mi ni dalo nikamor več. Avanziral sem za prvega delavca. Tobaka ni manjkalo, vina je bilo tudi za silo, redu pa nisem mogel več pogrešati.«

Na hodniku je Lenasi kričal »Menaž!« Vojtra se je zmuznil izpred celice. Opoldne mi je zopet potrdil svoje prijateljstvo. Prinesel mi je največjo skodelo ričeta. Svoje dni je bil lep človek.

Ko se je zmračilo, sem ga zopet slišal pred celico. Vedel je, da ga vselej z veseljem pričakujem in je odprl linico.

»Veš, ženske nisem nobene več okusil.« Nekaj časa se je režal v kosmato brado, nato se mu je glas zopet izpremenil. »Zine ne bom nikoli pozabil. Od leta do leta jo imam rajši. V take čenče nič ne verujem, da se bova še kedaj videla in mi bo odpustila. Nobene žal besede bi mi ne rekla, če bi prišla nazaj. Bila je meni namenjena, edina stvar na svetu, in jaz sem jo zaklal. Včeraj ob letu se mi je prikazala. Vso noč sem bil z njo.« Zadnje besede so me zgrozile. Vojtri se ni nikoli bledlo, vselej je bil dobre volje in živahen kakor mladenič. Toda v celici živi vsak še drugo prikrito življenje, ki ga čuva kakor svetinjo na prsih. To življenje je daleč onkraj človeškega spoznanja.

Poslej mi ni Vojtra nikoli več omenil, da mi je neki dan zaupal svojo preteklost. Zvesto je skrbel za me in je kasneje celo prenašal iz celice v celico obvestila na lističih. Težko mi je bilo zanj, ko sem zvedel, da nas zapušča.

Tisti dan je predsednik proti večeru pregledaval celice. V tretji od moje je prebival Vojtra. Vsa vrata so bila odprta. Po glasu sem ga spoznal, ko je nagovoril predsednika.

»Gospod sodni predsednik, nikar me ne poženite na cesto, nikamor nimam pod streho. Dovolite, da bom za hišnega ostal.« 

Stari gospod se je smehljal. »Ne morem, Vojtra. Jutri poteče tvoj rok;, takih pravic nimamo, da bi lahko pri nas ostal.«

»Gospod sodni predsednik, dela je dovolj, kam bi me sedaj gonili.«

»Vojtra vem, da si priden, kar ne gre, ne gre.«

»Gospod sodni predsednik, s povzdignjenimi rokami vas prosim, bodite usmiljeni.«

Predsedniku se je mehčalo srce. Vprašal je ravnatelja, če ni Vojtra česa zakrivil, da bi se lahko kaznoval po hišnem redu. Ravnatelj je zanikal.

»Vojtra, žal mi je. Le potrpi, saj prideš kmalu nazaj.« V smehu so odhajali.

Zapustil je jetnišnico, pogrešal sem ga, kakor da sem izgubil dragocenega prijatelja. Ko sem nekega jutra ugledal prve snežinke, mi je Lenasi na vse zgodaj povedal, da so prejšnji večer pripeljali Vojtro. »Zdaj ne pojde več od nas, nekomu je razčesnil glavo.« Nikoli več ga nisem videl.