Vojska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojska.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/7 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zgodaj zjutraj je solnce pokukalo skozi napol odprta vrata v hlev. Bil je že skoraj prazen; krave so odgnali iz hleva na pašo, le v ograjenem prostoru je stala še kobilica Liska pred praznimi jasli in poleg nje je ležalo žrebe. Ko je solnčni žarek šinil čez mlado žival, skočila je kvišku, se zadela ob ograjo, odskočila h glavi svoje matere, ki jo je mimogrede prijazno pogledala, a neprestano zrla skozi vrata ter se čuga dila, da je danes njen sicer tako skrbni gospodar tako dolgo nanjo pozabil.

Na dvorišču je zapel petelin in na vrtu se je v grmičevju oglašal lačni kos. Oddaleč pa se je od časa do časa čulo votlo grmenje, kakor da bi se napovedoval vihar in zdelo se je, kakor da bi se tu in tam zemlja stresla.

Kobilica je natezala ušesa. Bili so to zanjo nenavadni, tuji glasovi. Gospodarjev glas je bil vse bolj prijazen, kadar ji je zjutraj prinesel klenega ovsa. Zunaj hleva se je začul ropot in peketanje konjskih kopit; ljudje so kričali, zmerjali in kleli. Tujec nenadno stopi v hlev, čuden mož z rdečim obrazom in debelimi pestmi. Hitro odveže kobilo od jasli in jo surovo potegne iz hleva. Žrebiček skoči za njo na dvorišče, vesel, da gresta kakor po navadi na pašo. Na dvorišču pa so kokoši kričale in bežale na vse strani, celo mogočni petelin, sicer neomejen gospodar dvorišča, je stisnil rep in zabavljaje hitel v bližnje grmovje; golobi so preplašeni obletavali hišo; tujec vojak pa je privezal kobilo k svojemu osedlanemu konju, skočil v sedlo, stisnil konja s koleni in ga zapodil z dvorišča. S trdim sunkom je konj potegnil s seboj privezano kobilico, ki se je nevajena ustavljala.

»Brr! Naprej!« zakriči jezdec nad njo in jo neusmiljeno udari z bičem. Kobilica poskoči, ozre se nazaj po žrebičku, ki je skakljal ves preplašen za njo; a drugi vojaki so žrebe zapodili nazaj na dvorišče; žrebiček obstane in zarezgeta. Kobila se ustavi ter se upre na zadnji nogi.

»Brr, naprej!« zakriči jezdec in jo potegne za seboj — vojska je, ki neusmiljeno trga narazen družine ...

Vroči so bili boji zadnjih dni, poleg moštva počepalo je tudi mnogo konj, zato so dobili konjeniki ukaz pobrati vse konje po bližnjih vaseh. Tako je v vojski, vse kar ima noge, mora v vojsko, bodisi človek ali žival.

»Hi, hot!« so vpili jezdeci in jermenov bič se je sukal čez hrbte konj kakor strupena kača; prah je jezdece in konje obdajal kakor svetal oblak. Liska je hitela, kakor je vedela in znala z drugimi naprej.

Prijezdili so v taborišče. Tam so Lisko hitro osedlali; čudna se ji je zdela ta teža na hrbtu, do tedaj temu ni bila vajena. Odskočila je, ko se je jezdec vzpel na njo, a novi gospodar jo je s stremeni hitro ukrotil. Kmalu je stala mirna v ravni vrsti z več drugimi konji.

Ko so rogovi zatrobili, hotela je prestrašena odskočiti, a začutila je živo, da ni več svobodna stvar, da je le orodje brez volje pod oblastjo nasilnega jezdeca. In dirjala je za drugimi konji omamljena po cesti.

In šlo je naprej kakor za stavo po cesti, potem čez hrib, čez drn in strn, kakor da bi zemljo pripravljali za setev, ki jo opravijo topovi, ki so se vozili za njimi. Ostre podkove metale so zemljo in pesek v zrak in okrog gobcev se je konjem zbirala pena in padala pod kopita.

Približali so se višjemu hribu, ki je bil kakor v megli, tu in tam pa se je vžgal ogenj in silen grom je stresel zemljo. Liska se je vzpenjala in hotela se obrniti nazaj, a ostro železo, ki se ji je zasadilo ob strani v kožo, jo je spomnilo, da ni več samosvoja doma. Spotaknila se je ob konja, ki ji je ležal pod nogami, a jezdec jo dvigne s stremeni in podi naprej.

Ni več vedela, kaj se godi ž njo, le to je čutila, da je tukaj samo mrtvo orodje, kakor kanoni in vojaki, v oblasti tajnih sil.

In divjala je naprej sredi bitke, ki se je razvila z vso silo. — Nič ni vedela Liska, kaj je to hrabrost. Bila je sicer pametna žival in večkrat je svojega gospodarja, ki je zaspal na vozu, sama pripeljala domov tudi v megli in ponoči. Tu pa ni ničesar odločevalo, tu je veljalo le: Hočeš, nočeš, moraš!

Približali so se nato fronti. Ko se sproži top blizu njenih ušes, tedaj se vzpne Liska in prestrašena pade po strani na tla in podere svojega jezdeca. Na tleh bije z nogami na vse strani in se zopet dvigne, ko začuti kopita drugih konj; ni marala, da bi jo konji pohodili. Drla je naprej brez jezdeca, a v hipu ji skoči v sedlo drug, nov gospodar in jo žene v vojni metež, kjer se je bliskalo in kadilo ... Konjeniki so napadli.

Liska kmalu začuti, kako se jezdec na njej skloni na njeno glavo in se je oprime z obema rokama, a ji kmalu zdrči čez glavo; zbegana skoči naprej, a začuti, kakor bi ji bil kdo zapičil nož v njeno bedro. Vzpela se je kvišku, a hitro omahnila in se zvrnila na tla.

Ležala je in zdelo se je, da ji je dobro, ker se more vsaj nekoliko odpočiti, kri pa ji je curljala iz noge in rdečila travo, kjer je ležala.

Vojaki so hiteli mimo nje, a nikdo se ni menil zanjo, niti toliko časa ni nikdo imel, da bi se je bil usmilil s strelom iz revolverja, te so rabili za sovražnika.

Bitka se je pomikala naprej, polagoma je ponehal grom, nastajala je tihota in mrak, ranjence so odnesli, mrliči so obležali. V bližnji hosti so se oglašali krokarji in visoko nad goro se je vozil jastreb ...

Liska je še vedno ležala; trla jo je žeja in lakota. Z gobcem je brskala po pesku okrog sebe, grizla je usnje, a žeje in lakote si s tem ni potolažila ...

Toda nekje mora biti voda ... Nekje rezgeče žrebiček! ...

Skočila je kvišku, začutila je strašno bol — a hotela je domov v svoj hlev. Hrzala je in dihala sapo vase, kakor bi hotela po zraku spoznati, odkod je prišla. Obrnila se je in hotela nazaj, kakor bi ji dišalo oddaleč seno, kakor bi iz dalje čula rezgetanje lačnega žrebička ...

Dolgo je že na potu. Omagala je in le počasi še koraka ter pušča za seboj krvavo sled. In vendar mora naprej, kakor daleč mogoče.

Luna je posvetila skozi oblake in Liska je opazila brezov gozd, kamor je hodila po drva, tam je bil tudi studenec napeljan, tam se bo napila vode — a napajalnika ni, vse je razjedano. Na pol mrtva tava skoz napajalnike in stika po tleh za vodo.

Nenadoma Liska zarezgeta, zaduhala je na tleh svojega žrebička, ležal je mrtev blizu brezovega gozda, kamor je spremljal mater na potu po drva.

Njenega rezgetanja pa nikdo ne sliši. Luna se skrije za oblake, tema se porodi ob gozdu. Liska tava okrog žrebička in motnih oči išče prostora, kamor se vleže, da pogine. Vojska je!