Vojno posojilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojno posojilo
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri blagajni »Kranjske (nemške) hranilnice« ljubljanske, je stala kmetska ženska. Po obrazu soditi, je imela kakih petdeset let. Njene globokovdrte oči in razorano čelo je pričalo, da je ženska imela za seboj več žalostnih nego veselih dni.

Blagajnik, dolg in suhljat možic z zlatoobrobljenimi naočniki na kljukastem nosu, je držal v roki šop bankovcev in glasno prešteval:

»Eden, dva, tri, štiri ...«

– Žena mu je pazno gledala v roke in ž njim vred na tihem štela ...

»Štiristo, petsto kron«, je doštel blagajnik.

»Tu imate,« je rekel ošabno in porinil denar pred njo. »Danes sem vam izplačal zadnji znesek. Sedaj ste dvignili vse, veste?«

»Vem,« je na kratko odgovorila ženska in spravljala denar v robec.

»Mati, danes ste dvignili že šestič po petsto kron, torej vsega skupaj ravno tri tisoč kron. To je že jako lepa svota. Kaj pa za vojno posojilo? Ali boste kaj podpisali? Spodobi se, da vsaj teh zadnjih pet sto kron daste za vojno posojilo!«

»O hvala! Za vojno posojilo pa ne dam prav nič!«

»Zakaj ne?«

»Zato, ker imam drugih potreb več kot zadosti. Če ne bi potrebovala, pa ne bi dvignila.«

»A vojni dolgovi so vendar prvi, mati. Za te moramo najprej skrbeti, da jih poravnamo!«

»Nič ne rečem da ne. Ampak vojno posojilo naj daje tisti, ki je vojsko provzročil in začel, ne pa jaz. Kdor se je domislil te neumnosti, naj bi bil premislil vsaj še to, da bo treba tudi plačevati!«

Blagajniku so se škodoželjno zasvetile oči ...

»Mati, prosim počakajte še nekoliko, da vam napravim izpisek!«

Nato je stopil k telefonu ...

Žena je čakala kakih deset minut.

Kar naenkrat se je pojavil pred njo – policaj.

»Mati, vi greste z menoj!«

Žena se je zdrznila ...

»Po kaj?«

»Po kaj, sedaj še vprašujete po kaj. Naučili vas bomo, da se zoper našega presvitlega cesarja ne sme žaljivo govoriti!«

Ženi se je zasvetilo ...

»Aha, sedaj pač vem, na kakšen izpisek sem čakala. Fuj, lažnjivec,« je vskliknila zaničljivo in se ozrla proti blagajni. A blagajnika ni bilo nikjer. Zginil je kakor kafra.

»No le hitro,« je priganjal policaj in žena mu je rada ali nerada morala slediti ...

... Čez noč so jo obdržali na policiji, drugi dan pa je kajpada morala pred sodnika k zasliševanju.

Sodnik se je, gladeč po svoji dolgi, osiveli bradi, obnašal kakor da ima največjo grešnico in zločinko pred seboj.

»Vi, torej vi ste se izrazili razžaljivo o našem presvetlem cesarju,« je hohnjal skozi nos.

»Ni res,« je pogumno ugovarjala žena.

»Kako morete trditi kaj takega? Blagajnik F. je priča!«

»Naj bo priča kdor hoče, jaz trdim le to, kar je res, namreč da se o cesarju niti govorilo ni!«

»Pa ste rekli, da naj tisti plača vojne stroške in skrbi za posojilo, ki je provzročil vojsko.«

»Tisto sem pa res rekla in tega mnenja sem še danes. Nikakor pa nisem trdila, da jo je provzročil cesar in da naj jo on plačuje. Kdo je temu kriv, jaz ne vem.«

»Izviti se hočete, že vidim. Sicer pa s tem, da se upirate podpisati vojno posojilo, sami sebi škodujete. Denar, državi posojen, je najbolj varen in prinaša največje obresti.«

»Ne verjamem!«

»Ne verjamete, aha, že spet vas imam. Torej čemu ne verjamete?«

»Veste gospod sodnik, tako-le je: Jaz sicer prav malo berem, ali včasih mi pa le pride kak časopis v roke. In tu pa tam stoji zapisano, da največji bogatini in milijonarji zelo malo ali pa celo nič ne podpišejo vojnega posojila in da bo take ptiče treba s silo pripraviti do tega. Hentaj, si mislim, če bi bil denar pri vojnem posojilu varen, bi gotovo vsi bogataši, ki se umejo na to, radi podpisovali velike svote.«

»Hm, hm,« je pokašljeval nekoliko v zadregi sodnik, »vi tega ne razumete dobro. Sicer bodo pa tudi bogatini morali prispevati k vojnemu posojilu. Mnogo izmed njih jih je že podpisalo, a se še vedno oglašajo. Vojno posojilo bi moral podpisati prav vsak, pa naj si bo že bogat ali reven! Grdo in graje vredno za onega, kdor se upira!«

»Gospod sodnik, ali smem govoriti?«

»Govorite!«

»Čujte torej! Moj mož je krojač in reven bajtar. Vendar moram reči, da smo se zelo dobro imeli, dokler se ni pričela vojska. Imam dva sina in tudi ta dva sta se po očetu izučila krojaštva. Pridno so delali vsi trije in veliko zaslužili. Dolgove, ki smo jih imeli na bajti, smo poplačali in vrhutega prihranili še tri tisoč kron. Z vojsko vred se je pa tudi razrušila naša sreča. Sinova sta morala oba v vojake in starejši leži gori na Tirolskem v neki bolnici, a mlajšega so mi pa vsega razstreljenega in pokvečenega poslali kot invalida domov, ne da bi vprašali, s čim se bo revše živelo, ko ni sposobno za nobeno delo več. Za nameček so mi pa pri zadnjem naboru potrdili še moža in vem, da ne bo dolgo, ko ga pokličejo. Glejte, gospod sodnik, že to je velik udarec za nas, da so se z izpraznitvijo naše delavnice ustavili vsi zaslužki. A potem pride še ta nesreča s sinovoma ... Moj bog, koliko let je bilo treba, da smo to svoto, od katere zadnji ostanek sem ravno včeraj dvignila spravili skup. In vendar si nisem mogla drugače pomagati. Dohodkov ni, izdatki pa vedno večji. Sinova me staneta mnogo. Še na bojno polje sem jima vedno pošiljala eno ali drugo stvar, ker sta se mi pritoževala, kako sta lačna, a sedaj potrebujeta še večje pomoči in postrežbe. Toda kdo mi bo pomagal odslej, ko so pošli vsi prihranki? – Gospod sodnik, ali morete reči, da nisem darovala cesarju trikrat več, kakor marsikdo, ki se baha po časopisih, koliko tisočev je že podpisal vojnega posojila. Govorite sedaj vi, gospod sodnik!«

»Me - he, hm,« je vnovič začel pokašljevati sodnik, »saj tega vam končno nihče ne oporeka. Ampak veste, to je pač tako, tudi vojno posojilo moramo podpisovati in sicer vsi, eden več, drugi manj, kolikor namreč kdo lahko utrpi!«

»Čakajte, gospod sodnik. Ako pa že res moram še v denarju kaj prispevati k vojnemu posojilu, pa napravimo tako-le:

Ako država mojega moža in starejšega sina oprosti od vojaščine in se zaveže mojega mlajšega sina - invalida preskrbovati z vsem potrebnim do njegove smrti in ako nam povrne vso škodo, kar smo jo imeli na izgubi zaslužka, sem pripravljena še danes podpisati tri tisoč kron vojnega posojila!«

Sodnik je stresel z glavo:

»Eh, mati pustiva to! Za danes ste opravili, le pojdite domov in vdrugo pazite na besede! Z bogom!«

»Z bogom«, je smehljaje odzdravila žena in izginila skozi vrata ...

Ko je zopet zadihala prosti zrak, se je začutila kakor prerojeno.

Domov grede je zarila mimo Kranjske hranilnice in se ozrla v poslopje, iz katerega je bela včeraj tako sramotno izgnana.

Hišnik je stal med vrati in snažil kljuko.

Urno je pohitela k njemu ter mu porinila desetico v roko.

»Slišite, ali bi vi hoteli stopiti tu gori v hranilnico in povedati tistemu gospodu ki ima z denarjem opraviti, da je ona ženska, ki je včeraj čakala na njegov »izpisek«, popolnoma oproščena. Le povejte mu, da so jo oprostili zato, ker se je izkazalo, da je dotična ženska dala državi posojilo tolike vrednosti, da on niti petino tega ne bo nikoli dal, pa magari če da vse kar ima in še sebe zraven, pa še posebej tisti njegov kljukasti nos po vrhu!«

Nato je ponosno odšla dalje.

Hišnik pa je glasno krohotaje tekel po stopnjicah, da čim preje izpolni dano mu naročilo.