Vojni sod

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojni sod
J. Z—k.
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 5.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Še predno je solnce pokazalo svoje žarno lice izza morske ravani, so rogovi trobentačev na vseh ladiah eskadre peli znano pesen : »Čolne na bojno pot, za izkrcanje.«

Tako se glasi v mornarskem tonu v vojni mornarnici kratko povelje, da odidejo mornarji oboroženi v čolnih na suho k vajam, k paradi ali pa da naskočijo sovražnika na suhem.

Komaj se je zgubil zadnji, zategnjeni glas trobente preko nedogledne morske ravani, mrgolelo je na vseh ladjah, kakor v mravljišču.

Mornarji, oborožeč se, so hiteli v čolne , katere so voditelji čolnov že spustili v morje. Po petih minutah so bili čolni zbrani po ladjah v oddelke in čakali nadaljnih povelj z ladje admirala.

»Parne barkase naj potegnejo čolne proti severovzhodu in izkrcajo mornarje na pomol D. C.,« tako so naznanjevala znamenja z admiralske ladije.

Čolni so odpluli, za njimi je pa plula velika barkasa admiralske ladije. V nji je sedlo 14 pomorščakov z nasajenimi bajoneti, auditor, pomorski kaplan, pomorski lajtnant, ki je bil predsednik vojnemu sodu, sredi pa mlad, komaj 21 let star mornar, poleg njegov pa profos.

Oboroženi mornarji so srepo zrli pred se, tudi drugim je bila čitati nekaka resnoba na njih licih. Le pomorski kaplan je nekaj prigovarjal mlademu mornarju, čegar pogled so bili obrneni protu vzhodu, kjer bi se moralo pokazati izza morske ravani vseoživljujoče solnce. Nekak satiričen usmev je bil opaziti okoli njegovih usten, kakor da bi hotel reči : » Gospod pomorski kaplan, pa pojdi ti mesto mene v smrt in užival boš rajsko veselje.«

Čolni so pripluli do pomola, mornarji so se uvrstili in v kompanijskih kolonah odkorakali proti strelišču.

Na čelu so korakali mornarji oboroženi kot pešci, za njimi je pa sledilo pomorsko topništvo. V vsak top je bilo vpreženih deset mornarjev, ob straneh vsakega topa sta korakala dva mornarja, za topom pa pomorski podčastnik. Topništvu je pa sledilo 14 mornarjev z nasajenimi bajoneti, sredi njih pa mladi mornar, noseč po konci svojo glavo, ki je imel za pomorskega kaplana le satiričen usmev. Za njimi so zopet šli auditor, profos in drugi taki ljudje, ki izvršujejo mesarsko obrt kar direktno na ljudeh.

Ko so prve čete pomorščakov došle na stelišče, so se na povelje častnikov kakor brezmiselni automati pričele formirati v četirikot, ki je bil proti zapadni strani odprt, ker ga je formirala strma, skoro navpična skala, katera je ob strelnih vajah branila puškinim krogljam daljšo pot.

Pred to skalo je prikorakalo tudi 14 pomorščakov z nasajenimi bajoneti, sredi njih pa mlad mornar.

Rogovi so zapeli. Nastala je tihota, kakor nastane pred hudo uro. Auditor je stopil naprej in s tihim glasom čital, da so ga komaj razumeli v obližju, da je moranr N. N. II. razreda obsojen k smrti, ker je v vojnem času udaril podčasnika K.K. s pestjo, dasi ga je ta že preje dvakrat udaril.

»Obsodbo je potrdilo vojno ministerstvo, katera se ima danes zvršiti pred solnčnim vzhodom v navzočnosti vsega moštva skadre,« je tiho končal auditor.

Rogovi so zopet zapeli ! Profos je pristopil k obsojencu. Uprašal ga je po zadnji želji.

»Pustite me umreti z nezavezanimi očmi in dajte mi še eno cigareto,« je glasno odgovoril mladi mornar, tako da so ga čuli tudi moraji, ki so tvorili tri žive strani četirikota okoli njega.

Podčastnik, ki je bil uvrščen pri prvem eksekucijskem peletonu, mu je naglo pomolil svojo tobačnico in užigalice. Obsojenec je mehanično segel po nji, kakor je to storil morda že stokrat v svojem življenju.

Zvil je cigareto, zapalil jo in odšel proti skalnati steni, ob kateri je imel umreti.

Cigareta je ginevala počasi, kakor beži življenje jetičnega človeka zadnje dni. Mornarjem v četirokotu so bili ti trenotki večnost.

Držal je le še kratek ogorek v roki, potegnil je še enkrat in ga zalučal proti peletonu, ki je stal deset korakov od njega.

Uprl je za trenotek svoje oči v ogorek, ki je imel vsaki hip ugasniti, potem pa pogledal protu vzhodu, kjer se je nebo žarilo ob solnčem vzgodu. Satiričen usmev je zopet zaigral okoli njegovih usten. Zamahnil je z roko kakor da bi hotel pozdraviti zadnjikrat vzhajajoče solnce, v tem je pa mahnil s sabljo tudi eksekucijski peleton zapovedujoči častnik. Puške so počile, mladi mornar se je zgrudil mrtev na tla.

Mornarjem v četiro kotu, ki se niso bali gromenja volov, ne moči viharja, so zaigrale solze v očeh. Njih tovariši, ki ni zakrivil nič, ki je zvršil, kar bi storil vsak človek v samoobrambi, je ležal s prestreljeno glavo in prsi pred njimi.

Le trenotek je čutil, da je človek kakor drugi, ko ga je podčastnik tepel. In to zavedanje je moral plačati s svojim življenjem.

O ironija. Verski in liberalni hinavci pojdite se solit s svojimi frazami o človeškem dostojanstvu, v imenu katerega morite druge ljudi, kakor mesar nerazumno živino.