Vojna v Južni Afriki (IV. Moja prva bitka)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojna v Južni Afriki.
Egon Mosche
Izdano: Slovenski narod 26. februar 1901 (34/47-49), 1-2
Viri: dLib 47, dlib 49
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

14. oktobra smo dospeli v mesto New Castle, ki ni bilo zasedeno. Tu smo imeli priliko, videti, na kako lahkomiseln in absolutno nevojaški način so pustili Angleži nezavarovano vse, kar bi bili lahko branili. Prelaz Bothe, dolino proti Newcastlu, razne defläje, ki so se nam nudili na tem potu, ničesar niso zasedli. Železniški mostovi nedotaknjeni, farme in v gotovih razdaljih ležeči hoteli zapuščeni in z živili dobro preskrbljeni. Seveda, tam, kjer so na farmah prebivali Buri, smo bili sprejeti z veseljem in radi so nam dali par kozličkov, kave in sladkorja, da so se nasitili in poživili lačni in žejni bojevniki.

Iz Newcastla smo odšli 15. oktobra in dospeli 18. oktobra do bogate farme, ki je ležala v lepem kraju ter je bila preskrbljena z dobro vodo. Ta je sklenil Schiel, da se utaborimo. Naša kolona je štela okoli 600 mož in njena naloga je bila, zabraniti, da bi Angleži, ki so bili pri Dundeöju angažirani z Joubertom, ki je vdrl z zahoda v Natal, ne mogli pobegniti v Ladyamith ter priti s pomočnimi četami v Dundee.

V to svrho je poslal Schiel pod poveljstvom Potgieterja oddelek Borov naprej do železnice, ki pelje iz Dundeeja, oziroma iz mesta Glencoe v Ladismith ter se je vila mimo nas skozi planjavo, obdano s strmim hribovjem, ob takozvanem Elandalaagteju.

Med tem ko je zavzel Potgieter predstražno pozicijo, se je Schielov oddelek utaboril v omenjeni farmi. Udomačili smo se na lepem in skrbno obdelanem vrtu ter se odpočili od mnogega truda, katerega smo prestali vsled naglih maršev zadnjih dnij. Okoli in okoli so goreli taboriščni ognji; zaklali so vola in na ukaz Schiela naj bi se speklo vse meso, da bi mogel dobiti vsakdo še kos seboj za nadaljno pot.

Schiel, grof Zeppelin in ostali častniki, med katerimi sem bili tudi jaz, smo sedeli skupaj pod verando hiše ter se gostili.

Schiel je bil prej nemški podčastnik ter je prišel v Afriko, kjer si je pridobil z marljivim proučevanjem razmer in z mnogimi boji z domačini toliko višino vojaškega znanja, da sem ga moral občudovati. Bil je bolj majhne rasti ter imel že sive lase, a kakor smola črne, maroialske brke ter jako odločno lice, kakor je bil sploh jako energične narave. Imel je vse sposobnosti, da je znal četo prostovoljcev, ki ni sestavljena vedno is najboljših elementov, vzdržati v disciplini ter jo podrejati svoji telesni volji. Skratka, bil je pravi vojak, in le škoda je, da so ga pozneje ujeli Angleži Morda bi bil dal vojni v Transvaalu vse drugo smer. V občevanja je bil skrajno ljubezniv in domač, ter se je bilo možno ž njim izvrstno zabavati, saj je imel mnogo izkušenj o južnoafričanskih razmerah. Prej je bil vojaški guverner v Johannesburgu in pozneje nadpoveljnik vseh kaznilnic v Transvaalu. V koru nemških prostovoljcev pa je prav za prav storil vse. Brigal se je prav tako za razdelitev predstraž, za jezdece na patruljah, kakor za črevlje in za obleko moštva.

Po kratkem zajutrku smo legli na svoje odeje ter nameravali spati do večerje, za katero nam je dal pripraviti Schiel nekaj posebnega.

Toda do tega sploh ni prišlo. Že ob 3 uri me je zbudil topot konj, kriki in velik nemir, da sem planil z odeja Videl sem, da je vse taborišče pokonci, da so konji osedlani, in da se odpravljajo tovariši nemudoma na odhod. Zato sem hitel tudi takoj k svojemu konju ter se pripravil na pot. Našel sem Zeppelina ter ga vprašal, kaj se je vendar zgodilo? Povedal mi je, da je Potgieter ostavil svojo predstražno pozicijo, ter da je ujel angleški oklopni vlak. Pri tem je bil jeden naših ranjen.

Treba je bilo torej Potgieterja, ki je bil bržčas i Angleži engažiran, hiteti na pomoč. V kratkem nas je bilo petdeset v sedlu, in vdrli smo jo, Schiel na čelo, k Potgieterju. Bila je to divja ježa, vedno v kalop. Samo vsakih dvajset minut je ukazal Schiel rasesti ter peljati konje na usdo. Tako smo dospeli nekako v treh urah do Elandlaasteja.

Elandslaaste je postaja na železnici, v bližini katere sta vshodno dve farmi, zahodno pa premogovnik.

Res smo našli ondi vlak, ki pa ni bil oklopen, nego navaden tovorni, ki ga je ustavil Potgieter. Vlak, poln vojakov, se m u je bil odpeljal pred nosom; s tega vlaka se je bilo streljalo, in jeden naših je bil n a roki lahko ranjen. Potgieter je bil nato seveda takoj porušil progo in tako ujel drugi vlak z živili.

Mi smo imeli z devetdesetimi možmi najprednejšo pozicijo, zato pa smo morali tvoriti predstraže. Znočilo se je, in začela je padati megla z dežjem. S poročnikom Albedyllom smo šli — dvajset mož močni — da nastavimo predstraže. Bilo je sila mrzlo, in premočeni smo bili do kože. Kar pa je bilo zlasti neprijetno, je bilo dejstvo, da nismo od jutra zavžili ničesar, ter da ni imel nihče seboj nič vžitnega. Sicer ja razdelil nekdo nekaj kosov posušenega mesa, a to je bila le kaplja v morje. Albedyll je imel v svoji steklenici malo konjaka, a tudi tega je hitro zmanjkalo. Schiel nam je bil pri slovesu sicer obljubil, da nam pošlje, čim le motno, nekaj jestvin in nekoliko whiskyja, a minevale so ure, prišlo pa ni za nami nič. Albeldyu se je seveda togotil, in togotili smo se vsi, toda potrpeti smo.

Proti polnoči pa je prijezdil Zeppelin in prinesel dve steklenici vina; iskal nas je bil ves čas v megli in dežju, a nas ni mogel najti. Šele okoli 4. ure, ko smo prebdeli vso noč ter se počutili sila slabo, je došel nadomestni oddelek.

Ko smo se vrnili na postajo, nas je čakal ondi izvrsten zajutrek. Na vlaku so našli tovariši cele mase najboljših živil: finih gnjatij, dobrih bisquitov, čaja, strassbourskih paštet, prekajenih jezikov, kave in tudi mnogo pijače. Najprej nam je ponudil Schiel čašo dobrega šampanjca Končno pa smo si zapalili tudi dobro smodko, po kateri smo hrepeneli že dolgo.

Drugi dan v Elandslaagteju nam je minil brez dogodka. Schiel je odredil, da so šli nekateri — mi, ki smo prebdeli noč, smo bili prosti — na patruljo. Zategadelj smo popoldne nadomestili kar smo zamudili ponoči ter spali.

Grof Zeppelin je odjezdil z dvema ali tremi možmi svojevoljno na patruljo ter dospel skoraj do Ladysmitha in do omenjenega premogovnika Elandslaagte, kjer si je dal, kakor je bil predrzen, pri ondotnem oskrbniku prirediti dobro kosilo s piščanci in z drugimi dobrotami, pri čemer je — tako mi je pravil smeje zvečer — rabil zopet enkrat vilice, nož in krožnike na lepo belem namiznem prtu ter si s servijeto brisal usta.

Ubogi Zeppelin! Bila je to zadnja njegova vesela povest!

Drugo jutro, ko smo se zopet odpravili na patruljno ježo ter dospeli jedva sto korakov izven postaje, pa je nakrat zagrmelo in zasikalo v zraku, in prva angleška granata je priletela naravnost na streho tistega železniškega skladišča, kjer smo ponoči počivali

To je bilo znamenje, da smo zasedli nemudoma gričevje ob svoji levi strani. Tudi naši topničarji so zapeljali tja gori svoja topa ter zaceli živahno streljati na dva angleška topa, ki sta obrnila svoji ustji na nase gričevje. Le malo strelov je zadoščalo, da je angleško topničarstvo s jadrno naglico zapreglo in jo odkurilo, pustivši na mestu voz s streljivom, ker smo bili razstrelili kolo.

To se je zgodilo okoli 7. ure zjutraj. Dasiravno so se Angleži umaknili, smo morali vendarle ostati na svojem zavzetem stališču, ker je bilo možno, da nas napadejo vnovič.

Medtem pa so bile dospele tudi čete Ben-Viljoena in Lombarda ter zasedle ob naši levici levo gričevje ob progi. Schiel, Zeppelin in Albedyll so s 25 možmi odjezdili rekognoscirat.

Naš položaj je bil torej tale: Porazstavljeni smo bili na štirih gričih, ki so se izpreminjali proti juga polagoma v neprestan greben. Na vrhu najzadnejšega hriba sta stala naša topa. Levo krilo so imeli Buri in Holandci. Na naši desni strani se je sirila okoli 600 m široka dolina od Elandslaagceja do postaje. Potok Sundayriver (.nedeljska reka") je tekel sporedno s progo proti jugu. Na desnem bregu potoka so se dvigali hribi precej strmo in imeli prost defile" — biggaaberški prelaz. Za našimi štirimi hribi (.kopje") je bilo na dokaj odprtem mesta Schielovo taborišče. Tako porasatavljeni smo ostali nekako do 8. ure pop.

Takrat pa se je v fronti pred nami pripeljala v približnji razdalji 1500 m angleška baterija in kmalu za njo še druga, torej skupaj dvanajst topov. Začeli so nas takoj obsipati s šrapneli. Naše topničarstvo je odgovarjalo prav pogumno, ali kmalo je bilo kolo jednega topa razbito in nadaljevati je bilo možno boj le še z enim. Angleški šrapneli so krepko pokali okoli nas, ali napravili nam niso posebne škode. Angleži pa niso morda streljali slabo, nasprotno, kroglje so eksplodirale prav dobro nad nami, ali skriti smo bili za pečinami, in angleške kroglje niso bile dosti prida, zato ni bil ranjen nihče izmej nas.

Dotlej nismo ustrelili niti enkrat, in ko smo premagali prvi neprijetni občutek, katerega nam je povzročilo streljanje sovražnika, smo mirno gledali in čakali kaj še pride.

Okoli 4. ure je začela svoje delo infanterija; — kakor smo mogli opazovati s kukali, so bili škotski Hochlandci, ki so nas naskočili prvi. Streljali so vseskozi jako slabo. Zato pa je bil njih napad, katerega so izvrševali kakor pri paradi, vzoren.

Tedaj se je začelo delo tudi za nas. Najprej posamezno, potem pa naglo drug za drugim, so sledili streli. Hochlandci so tekli nekaj korakov proti nam, se vrgli na tla in streljali. Ko so se nam približali na 800 korakov, smo ustrelili. Naši ljudje, ki so poznali dobro svoje puške in bili v streljanju korenito izvežbani, so imeli takoj velik uspeh. Cele vrste najboljših angleških čet so bile požete. Ko so nam prišli Hochlandci do 600 korakov blizu, se niso upali več dalje, nego so se obrnili ter zbežali kolikor so jih nesle noge preko grebena nazaj. Seveda smo začeli sedaj še besnejše streljati za begunci in padlo jih je na begu še več kakor pri naskoku. Toda prvemu je sledil drugi in tretji naskok, in pri vsakem je bilo engažiranih več čet Šestkrat so nas naskočili, a brez uspeha. Bilo je že 5.30 a naših ni bil še nihče ubit niti ranjen. Angleži so nas namreč napadali dotlej vedno v frontah, in niti domislili se niso, da bi nas zgrabili od strani ali odzadaj.

Okoli 6. ure pa so nas vendarle zgrabili Angleži od strani in sicer kar od treh nakrat, od leve, odspredaj in odzadaj. Samo na desni smo bili prosti. Puške so pokale, grmele so mitrailleuse in otlo, redno se ponavljajoče bobnenje topov se je začelo. Cela toča krogelj nas je obsula, in marsikdo izmed nas je padel ali je bil ranjen.

Prvi naš mrtvec, katerega sem videl, je padel jedva dva koraka daleč od mene. Mož se je bil dvignil in pogledal nazaj, odkod prihajajo streli; tedaj ga je zadela kroglja in zgrudil se je. Njegov tovariš- sosed se je sklonil nad njim, da ga pogleda v obraz, a v tistem hipu je zažviž­galo, in kroglja mu je šla skozi glavo.

Od vseh stranij se je čulo kričanje bližajočih se Angležev. Hochlandci so se z bodali približali do 80 korakov od mesta, kjer sem bil. Nam, ki smo bili na hribu, je bilo nemožno, ostati dalje. Žrtvovali bi se bili brez koristi Gledal sem torej, kako bi se mogel umakniti. Za mano je bila precej globoka grapa, v kateri so bili naši konji, varni pred krogljami. Šel sem tja doli in našel srečno v noči in megli svojega konja. Zasedel sem ga in oddirjal.

Kolikor sem se mogel orientirati, je bila pred menoj planjava, ki je bila okoli 600 m široka do postaje, in okoli 200 m nad postajo je bil most preko Sundayriverja. Da prijezdim do mostu in da dospem v Biggaske hribe, sem moral jezditi nekoliko bolj severno kakor je bila naša pozicija. Ko sem to še razmišljal, sem že čul, da so Hoohlandci zasedli kopje, katero sem ostavil pravkar, in še enkrat je deževalo okoli mene samih krogelj. Bila je to zadnja salva Hochlandcev. Potem sem spodbodel svojega konja in jezdil zahodno da sem dospel do izhoda iz doline. Tam pa me je čakalo novo presenečenje. Ko sem jo hotel vdreti preko planjave, sem začul nedaleč topot kopit. Bil je angleški konjeniški oddelek. Besno kričanje, rožljanje sabelj in porogljivi klici so se slišali iz megle. Obstal sem, da so Švignili mimo mene, nato pa sem zdirjal preko planjave Pač so še padali posamezni streli, ali radi megle mi niso bili opasni več.

Pri mostu sem našel razen nekaterih svojih sobojevnikov še ves naš train, ki je bil postavljen ondi v neverjetni lahkomiselnosti na najopasnejšem kraju. Odredil sem, da so obrnili ter se umaknili po najkrajšem potu na Biggeske gore.

Še danes se čudim Frenchu, da nas je vse ljubo popoldne naskakoval v fronti, dasi bi mu s svojimi 6000 možmi ne bilo nič lažjega kakor obkoliti nas. Čudim se tudi, zakaj nas French ni preganjal ter zakaj nam ni odrezal poti v gorovje. Ujel bi bil lahko ves kor. Naravnost neverjetno pa je, da se je French po tej slavni zmagi, katero je po hudem boju dosegel z desetkratno premočjo, lepo mirno umaknil zopet v Ladysmith ter ni zasedel niti Elandslaagteja.

Zares: vsa čast angleški vojni umetnosti! —

O usodi Schiela smo izvedeli lele par dni kasneje. Najprej se je govorilo, da je ubit V resnici pa je bil s Zeppelinom na našem levem krila , ki je biio najbolj izpostavljeno. Tam je bil Schiel ranjen ter so ga Angleži ujeli.

Zeppelin, ki je bil oborožen samo z revolverjem, se je branil, da mu je prišla sovražna infanterija prav blizu. Tam je obležal, predrt z dvema bajonetoma.

General de Kock je bil tudi hudo ranjen ter je umrl nekaj dni kasneje v bolnišnici v Ladysmithu.

Vseh skupaj je padlo v tej prvi moji bitki 48 mož, med temi je bilo 8 mojih tovarišev iz nemškega kora. Razen tega je bilo Se 100 mož ranjenih ali ujetih.