Vojna v Južni Afriki
| Vojna v Južni Afriki (V. Bitka pri Colesbergu) Egon Mosche |
| |||||||||||||
1. novembra se je nemški kor prostovoljcev organizira iznova ter je odmaširal pod svojim novim poveljnikom, prejšnjim častnikom Schiela Albedyllom, kateremu sem bil tajnik, na južno mejo Oranja, v Dunkerspoort. Sredi novembra je odmarširal kontingent, v katerem je bil tudi nemški prostovoljski kor, in katerega je poveljeval general Schoenemann, v Colesberg v Kaplandiji. Brez ovir smo zasedli 40 km južno Colesberga ležeči Rendsburg in bližnje hribovje. Bilo nas je okoli 3000 mož s 4 topovi. Tudi tam so nas pustili Angleži do srede decembra docela v miru. Imeli smo prav idilsko življenje. Hodili smo na lov ter dobivali živila iz bližnjih farm. Šele 18. decembra zjutraj nas je zbudilo par strelov iz topov. Kroglje so sfrčale preko naših glav v dolino za nami.
Formacija ondotnega teréna je bila taka-le: Dežela, docela planotasta, je pokrita z nizko travo in grmičevjem. Drevja ni nobenega. Iz te planjave se dvigajo strmi, a ne posebno visoki hribi iz dioritskih skladov, za katerimi smo imeli izvrstna skrivališča. Zadeti nas ni bilo možno. Naj si so Angleži streljali še tako dobro, uspeha niso imeli.
Ko so nas Angleži nekaj časa bombardirali ter smo ustrelili parkrat nazaj, se je sovražnik umaknil. Zopet smo imeli par dni mir; ali izvedeli smo, da nas, ki smo stali v polkrogu, hoče sovražnik obiti ter priti v Colesberg za našim hrbtom. To nakano smo preprečili s tem, da smo svoje pozicije pri Rendsburgu zapustili ter 27. decembra zasedli Colesberg. Naša pozicija je bila v obliki izboklega polkroga okoli Colesberga. Zasedli smo tudi mosta preko reke Oranje pri Norwallsportu in Philippolisu.
Že 28. decembra so prišli za nami Angleži ter streljali na nas dan na dan. Streljali so na vse, kar so videli. Kafer, ki se je upal na pregled, mula ali konj, ki se je pasel v dolini, vse se jim je zdelo vredno, da so spustili nanje 3—4 kroglje iz topa! Najneprijetnejše je bilo izpočetka hoditi po vodo. V bližini ni bilo namreč možno dobiti niti kaplje; najbližnji viri so bili v mestu, kamor je bilo možno dospeti na konju nekako v dvajsetih minutah. Dokler nismo dobili prave posode za vodo, je moral jezditi vsakdo dvakrat na dan z dvema sodčkoma. Pozneje pa smo dobili čeber za 10 hI, s katerim smo hodili po vodo le dvakrat na dan.
Ravno nasproti vhodu mesta je ležal hribec, na katerega so postavili sovražniki maksimovski top. Vhod je bil okoli 50 korakov širok. Nanj so streljali Angleži skoraj neprestano. Jezditi je bilo treba torej ondi skozi v kalopu, in dasiravno so porabili Angleži vsak dan nad 1000 patron, niso vendarle ves čas ranili niti enega.
V mestu pa ni bilo nič posebno prijetno. Kroglje so prifečale vsak hip, in tako se je n. pr. zgodilo, da je bilo ubito tudi neko dekletce, ki je stalo pred pošto.
Najbolj pa nas je jezilo, da so padale kroglje neprenehoma v kopališče, radi česar se nismo mogli kopati. Svoja bivališča smo si zgradili sredi hriba. Bila pa so ta bivališča čudne votline. Jaz in pobočnik sva si napravila sobico, katero je obdajalo na treh straneh skalovje, streho pa so tvorili železniški pragi („švelarji“), pločevina in vrha vsega še plast zemlje. Pred šrapneli sva bila tu čisto varna. Notranjost pa sva opravila z ovčjimi kožami, z mizico in s klopjo, kar vse sem dobil v neki farmi Stanovališče je bilo tako visoko, da je bilo možno v njem stati Tako sva imela varstvo tudi pred dežjem in mrazom. Za naše telesne potrebe je imenitno skrbel štabni kuhar Bousquete, ki je bil prej šef kuhinje v „Grand National Hotelu“ v Johannesburgu Nedostajalo nam ni ničesar: imeli smo cele črede koštrunov, včasih tudi par volov in kozličkov, vedno svež, dober kruh, sveže mleko i. dr. „Commisariat“ — tako smo zvali svoj oskrbovalni oddelek — je pekel pečenko na ognju ali v ponvah; kruh pa so pekli v izvotljenem kupu termítov (belih mravelj), kar je bilo jako praktično. Seveda smo morali pri vseh teh opravilih vedno vsi pomagati.
Angleška infanterija nas je resno naskočila samo dvakrat, a odbili smo jo obakrat. Okoli 10. februvarja (tako dolgo smo ostali namreč pri Colesbergu) pa se je sovražnik umaknil, in mi smo mu sledili, da zavzamemo svojo prejšnjo pozicijo pri Rendsburgu. Naraslo nas je bilo med tem že na 9000 mož z 8 topovi. Vrnili smo se skoraj brez ovire, samo malo prasko smo imeli, a pri tem ujeli 173 Angležev.
To pot pa nismo imeli naloge, zasesti hribovja. Nemški kor prostovoljcev je bil prideljen štabu generala Groblerja, ki je imel svoje glavno taborišče na farmi nekega Piewanna. Mi smo imeli le nalogo, hoditi na predstraže na hribe, ki so ležali pred nami.
Dne 23 februvarja zvečer smo prišli zopet na vrsto, in zato nas je odjezdilo 40 na kopje, ki je tvoril skrajni konec vrste hribov. Noč je minila mirno, straže so se menjavale redno, in okoli 6. ure zjutraj smo zajntrkovali, ko so nam sporočile straže, da se nam bliža oddelek sovražnih pešcev. Ta oddelek je zasedel hrib, ki je ležal nekako 1000 korakov pred nami. Vendar nismo mogli streljati nanj, ker je ležal skrit za hribom. Ob 7. uri pa smo videli, da se je pripeljala nekako 3000 m v fronti pred nami sovražna baterija, ki je začela streljati na nas nemudoma. Ali škodila nam ni, ker so letele vse kroglje preko nas ter nas direktno radi skalovja niti niso mogle zadeti. Toda ob 1⁄28. uri se je pripeljala na naše desno krilo še druga baterija, ki je takisto začela streljati takoj. Nam je postalo dokaj plašno pri srcu, kajti šrapneli so se razpokah prav sredi nas, Iskali smo pečin, ki naj bi nas varovale spredaj in na desni strani, a našli smo le nedostatna skrivališča. Tu in tam so treščile kroglje na skalo, da smo bili hipoma pokriti s peskom in zemljo. A še ni bilo dosti: v daljavi je je počilo, zasikalo je v zraku in čuli smo strašno detonacijo. Na naše levo krilo sta bila postavljena dva velika topa z ladije ter nas obsipala z lydditskimi bombami! Tu pa tam je zadela koga izmed nas šrapnelska kroglja. Neki naš konj je med pašnjo zašel na vrh hriba. Kroglja ga je zadela v sredo trebuha in kotalil se je, padaje od skale do skale, doli v dolino. Okoli 11. je eksplodiral šrapnel prav bliža mene. Poleg sta ležala dva moža precej nezavarovana. Enemu je šel kos kroglje pri desnem boku v telo ter prišel skozi trebuh zopet vun. Pisal se je Georg ter je bil doma iz Kolonije. Bil je takoj mrtev. Čreva so mu izstopila, — bilo ga je strašno videti. Drugemu pa je odtrgalo desno stegno. Bil je rodom Holandec ter se je pisal Van Straaten. Živel je pri polni zavesti še pol ure ter neprenehoma kričal, naj ga ustrelim. Bila je to strašna, nepozabna slika! Kmalu nato je odtrgal šrapnel nekemu Avstrijcu, imenom Iskra, obe nogi pod kolenom proč. Umrl je popoldne v ambnlanci Kakšni čuti, kakšne misli so nas navdajale sredi tega groznega bombardiranja, se ne da popisati. Treba kaj takega samo doživeti! Nihče izmed nas ni upal več, da se reši a tega malega kopja. Do 3. ure popoldne, ko se je streljanje nehalo, so ustrelili Angleži 1027krat na nas. Ubili so nam 3 mola, 6 so jih težko, 9 pa lahko ranili. Izmed konj je bilo 15 ubitih, vsi drugi pa so bili bolj ali manj ranjeni.
Ko sem ob 4. popoldne jezdil na svojem, k sreči lahkoranjenem konju nazaj k farmi, me je prosil poveljnik, katerega je tresla mrzlica, naj prevzamem komando za prihodnjo noč nad predstražami. Obljubil mi je, da me zjutraj oprosti.
Tako sem se torej okoli 8. ure zvečer po kratkem počitku vrnil s 25 možmi med silno ploho iznova na nesrečni hrib ter prebil ondi vso noč.
Ta noč je bila pač najneprijetnejša v vsem mojem življenju! Deževalo je v potokih, o spanju tik mrtvecev pa ni bilo niti govora. Zjutraj pa bi se bil pred povratkom še kmalu prekucnil preko pečin v dolino, ker sem se bil, iskaje straže, izgubil ter našel svoje ljudi šele po polurnem iskanju.
Naslednjega dne je bila nedelja, in Angleži so nas pustili na mira. Dopoldne smo torej nekoliko počivali ter pokopali svoje mrliče. Opravivši to, smo se vrnili na farmo Plewmanna, kjer nas je čakalo povelje, da se umaknemo To se je zgodilo takoj popoldne. Tako se je izvršila druga moja bitka z Angleži.