Vojna med Desniči in Leviči
| Ta prave od pet do glave Vojna med Desniči in Leviči Marko Kravos |
| |||||||||
Take reči si je treba v kamen zapisati, pravi stric Marko, ko sliši in zve kaj močnega, sočnega.
Osel si zjutraj obuje kopita,
ta pravljica bo bojevita!
»Gremo na Trebuh in tam zasadimo našo zastavo,« predlaga Pal Levič. »Naj se ve, da imamo samo mi tu pravico praskati.«
Tudi ostali prsti z levice so bili tega mnenja. Torej so se odpravili na Trebušni hrib in zasadili v popek svojo zastavo. Bila je vijolične barve, v sredini pa sta dva prsta kazala rogove.
Leviči so se predali praskanju, trepljanju in ploskanju po šírni planjavi komaj osvojene dežele.
Tolikšen hrup so zganjali, da so jih slišali na drugo stran sveta, pri Desničih. Ti pogledajo, od kod hrup. Kaj zagledajo? Zastavo z rogovi, kije kazala, kje vse vladajo Leviči.
»Od kdaj pa Leviči na Trebušnem hribu? To je strašno!« se je zgrozil Kazàl Desnič, »že naši praprsti so po teh krajih preganjali bolhe, naši očetje so tu igrali nogomet ...«
Ne, tega Desniči ne bodo zlahka požrli. Ni drugega izhoda kot vojna.
Vsak od njih se je oborožil: ta z vilarni, drugi žlicami pa z zobotrebci, ta spet s smrtonosnimi žgečkalniki, oni s smrdobrzgi. -To dvoje je bilo njihovo novo, še ne preizkušeno orožje.
Vsak je spil še kozarec tekočega mila, za pogum in da bi vsa reč bolj gladko stekla. Seveda niso pozabili vzeti s seboj svoje zastave: vijolični prsti v obliki fige na rumenem polju!
Hej hoj, hej hoj,
Desniči, vboj!
Desniči, vboj,
hej hoj, hej hoj!
Tako so si zapeli in odkorakaii na bojno polje pod popkom.
Ko so jih Leviči zagledali, so najprej od bojevitosti pljunili proti sovražniku, potem pa pljunili še v roke.
»Dajmo jih fantje! Naše je naše, in predvsem smo mi močnejši!« jih je ščuval Levič Mezin.
»Jim že pokažemo ... na Trebuhu smo mi gospodar, tristo kosmatih!« je grdo zaklel njegov brat Kazàl in vzkliknil: »K orožju!«
Leviči so brž in zdaj zagrabili za orožje: kamne, kole, petarde, žabjo kost in mišji drekec. To je bilo pa njihovo tajno orožje.
Potem so pili, da bi bili še bolj jezni: vsak je napravil požirek kisa.Tako so še bolj kislo gledali. Kako se jih ne bi sovražnik prestrašil! Potem so se razpostavili okrog popka in pod svojo zastavo zapeli: Hej hoj - hej hoj, kri tekla bo nocoj!
Pa Desniči niso mevže. »V napad!« je zaklical Pal, njihov general.
Vnel se je strašen pretep. Po Trebuhu je bobnelo kot na zadnji dan leta. Veliko nosov je oblila kri, veliko glav je dobilo buško ali črno oko, da o zvitih, izpahnjenih in pohojenih prstih ne govorimo.
Oj oj oj! Uh uh! Na, še to! Buum!! ln ta je moja: šlek šlek in - zaak! Aja ... Eja! Aaah, oooh! Grrr. -Tako je odmevalo brez konca in kraja.
Žrtev je bilo na obeh straneh, pri Levičih in Desničih, ogromno. Boj je trajal in trajal. Oba vojskovodja, Pal Lev in Pal Des - skratka oba palca - sta podžigala vsak svoje in se držala ob strani, a zmaga se niti za noht ni nagnila ne na eno ne na drugo stran. Bo trajala vojna večno?
Tedaj je zagrmelo in zakrulilo. Trebuh je postal lačen in dovolj mu je bilo teh prepirljivcev. Navsezadnje je Trebuh naš planet, na njem smo vsi gospodarji. ln vsi moramo poskrbeti, da ne bo lakote v njem.
Potem so pri Združenih narodih kar hitro sklenili, da pošljejo robote z modrimi čeladami. Ti naj bi zlepa ali zgrda pomirili sprte prste. Končno.
Desnim in Levim so porezali nohte. Posebno bojevitim so nataknili naprstnike, oba palca pa so vtaknili v črno ječo - v pest.
Enega v levo pest, drugega v desno pest. Trebuh seje v miru najedel, popil kozarec vinca in si zabrundal pesmico:
Okrogla je sreča, okrogel je svet,
pri polnem Trebuhu je mir in je red!
Na levi, na desni so dobri in slabi,
le tisto velja, kar je v srcu in glavi.