Vojna legenda
| Vojna legenda Fran Milčinski |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
Snov za to legendo mi je naklonilo dokaj ugledno lice. Prevzelo je tudi jamstvo, da legenda še ni bila nikdar nikjer objavljena. Dejalo je lice, da jo je črpalo iz virov. Ti moj ljubi Bog, za kaj vse ne jamči današnji rod za pare in dinare! Toda odgovornost na imenovano lice!
Evo legendo!
I.
[uredi]Daleč od šumnega, varljivega sveta v prostrani gorski krajini, kjer meji Bosna ob Dalmacijo je zadovoljno živel na svoji majhni domačiji kmet Lovro Jović. Imel je – oproščena bodi beseda – ženo in imel je troje otrok. V staji mu je stalo nekaj govedi in drobnice. In še mu je bila v veliko pomoč mršava kljusa. Na njenem hrbtu je spravljal vsako drugo sredo v bližnji trg tovor drv. Pol tovora je nasekal v svoji šumi, pol v sosedovi, bogme, grešniki smo vsi!
V trg sta imela s kljuso pet ur hoda; nazaj jih je bilo sedem, ker jima je pot šla navkreber. Drva je prodal, a za izkupiček nakupil kave in sladkorja. Ostale skromne potrebščine života so vse pridelali doma. In je nad njim in nad njegovo hišo počival blagor nebes.
Bil je Lovro Jović pobožen človek. Ne, kakor so pobožni v naših krajih, da bi znal in žebral nebroj daljših in krajših molitvic. V oni krajini ni šole, da bi se učili te robe. Do cerkve je bilo dve uri, ondu je gospodaril častni fratar, Franjevac z junaškim brkom – kakor črno jagnje mu je visel brk izpod nosa navzdol.
Častni fratar je bil dušam svojih ovčic dober pastir; pa je bil zanesljiv svetovalec v gospodarskih stvareh tudi lečnik v vseh boleznih od obsedenosti do grdobolja. in je bil svojim župljanom neustrašen glavar, kedar se je bilo treba zoper volka ali hajduka oprijeti puške in noža. Za učenje molitvic na izust ni v onih krajih prave prilike.
Molitvice, da povem resnico – ni znal Lovro Jović ni ene.
Ali čemu molitvic, ko se je ves sleherni dan neprestano spominjal ljubega Boga! Vsaka druga beseda mu je bila »Boga mi« in »Boga ti«, »ako Bog da« in »hvala Bogu«. Tako mu je bila cela govorica nič drugega nego sama dolga molitev, pa naj se je menil – oproščena bodi beseda – z ženo o deci, naj sta moževala z mršavim konjem o kupčiji, naj je v trgu pazaril z aro za drva ali naj je govoril sam s seboj.
Pokusil je slivo in si dejal:
»Bogme, rakija bo letošnje leto ljuta, ako Bog da. Ali je bo premalo. Bogme, treba bo vzeti sliv za eno kad ali dve pri sosedu – niti zapazil ne bo, hvala Bogu!«
In niso bile te besede pred ljubim Bogom nič slabše zapisane, nego da je izstrelil najdaljšo molitvico na izust ali iz knjige, spisane od vešče cerkvene roke.
II.
[uredi]Vnela se je vojna in se je razpasla pošast pa je tudi Lovru JoviĆu prišel glas«: Hajdi, brate, treba v vojake!
Ni se upiral, ni pomišljal: kamor so mu pokazali, je šel, stopil je, kamor so ga porinili, sedel je, kamor so ga posadili. Le včasih se mu je zazdelo, da prav ne ravnajo z njim, ko ga sujejo in psujejo, ki je človek, ki je ustvarjen po božji podobi. Mislil si je, da ne molijo pravega Boga in ne poznajo prave vere, in se mu je videlo zaslužno delo, da jim ozmerja vero in krst in post. Pa le v mislih. Kajti je bil priprost poljedelec, a vendar zdravega preudarka in ni maral, da karajoč drugega udari samega sebe s preglasno besedo.
Videl je v vojakih mnogo novega, naučil se čudakoristnih stvari.
Bogme, ali bi znal častni fratar daleč tam v domačem kraju odgovara, če bi strogi cuksfilar zarežal nad njim in ga vprašal na mah: »Koliko delov ima maliher - lepetirgevera?«
Boga ti, nekoji niti brojiti ne znajo, kamoli da odgovoro na tako pitanje!
Ali Lovro Jovič zna brojiti pa se je tudi naučil: »Maliher - lepetirgevera, ima sedem delov, hvala Bogu!«
Cuksfiler je bil uncut in še je vprašal: »Povej mi, brate z dolgimi ušesi, zakaj ima maliher - lepetirgeverara sedem delov, he?«
Pa je vedel moj Lovro Jovič tudi temu vprašanju odgovor: »Zato ako ne bi imela sedem delov, ne bi bila cela.«
In to je istina, kakor pred Bogom.
Polk se je tedaj mudil na Reki, v bogatem trgovskem mestu ob Jadranu. Menaža je bila bolj pičla in kadar jih je mučil glad, so si pomagali, kakor so vedeli in znali.
III.
[uredi]Nenadoma pa se je moštvu izboljšala hrana in so ugibali in so ugenili: skoro nas poženo na fronto. In je brez govorjenja in brez sklepanja po goli naravni sili zavladalo geslo: Žuri se, da živiš, dokler živiš!
Tiste dni so se čuda množile tatvine, primerilo se je tudi par ropov. Storilci so bili vsakikrat vojaki – toda vojak je podoben vojaku, poišči si pravega, kar vseh pa ne moreš zapreti!
I moj Lovro Jović se bi rad bil žuril in živel, ako Bog da, in mu je naneslo, da mu je v gneči pri stojnici ostalo v rokah jabolko in ga ni mogel plačati zaradi prehude gneče, hvala Bogu! In se je žuril, da živi, in je ugriznil v jabolko. Žuril se je, da živi, in je grižljaj pogoltnil – ali ni bil dober. Ugriznil je z druge strani, bogme tudi z druge strani jabolko tako, – naj ga uživa satanas peklenski! – E, trgovci na Reki so čudni ljudje: iz mila delajo jabolka in jih lepo pobarvajo rumeno in rdeče, da jih fantje kupujejo dekletom. Ali jed ni dobra. –
Gori visoko nad Reko in nad morjem se dviga beli Trst. Tam stoji in gleda daleč čez sivo mesto in sinje morje slovita cerkev Majke božje.
Pri tej cerkvi je stal na straži moj Lovro Jović in je bilo vroče kakor v peči.
Pa so ga pobožne misli zvabile noter v mračno in hladno cerkev, da se pokloni čudodelni podobi. Naslikal jo je bil sam apostol Luka, in kdor se v stiski s polnim zaupanjem obrne k njej, vsakdo, pravijo, da je uslišan. Tako ne zna slikati danes noben slikar. Cerkev je polna dokazov čudodelne pomoči, razodete na morju in na kopnem. Umetelno ustavljene jadrnice vise z obokov, slike na stenah kažejo in pripovedujejo nezaslišane stvari, dragocen nakit iz zlata in srebra, iz žlahtnega kamenja in iz pravih biserov priča o meri sile in o meri pomoči.
Pa se je moj Lovro Jović poklonil čudodelni podobi v sijaju zlata in srebra, v blišču biserov in dragega kamenja in je govoril tako:
»Majčica božja, ako znaš Boga, veruj mi, siromak sem, tužna mi bosanska majka. Ali sem pošten človek, tako, ti Boga! Pa sem i tebi vsak čas dajal čast in slavo. Drugi so uncuti, bogme, tebe psujejo, Majčica božja. Evo mene Lovra Jovića, jaz te ne psujem nikdar, razun ako bi bil pijan, hvala Bogu! Pa kako bom pijan jaz jadni človek, ko nimam ni za luk pare v žepu. Majčica božja, pomozi mi! Znaš, kaj ti pravim - oni biserni džerdan mi lahko daš z vrata. Lepa so, bogme, i brez džerdana, lepa kakor rdeče jabolko na zeleni grani. Ne misli, da te varam, nego je istina! In tako mi vere, nikomur ne bom nič povedal. Zakaj ako bi povedal, vsi unucuti bi prišli in bi tudi hoteli. Pa te unucuti kolnejo in psujejo pijani in trezni. Jaz pa te ne bom niti pijan, ako Bog da.«
Take molitve še ni bila čula cerkev trsatska. In ni bilo tačas druge žive duše v cerkvi.
IV.
[uredi]Še isti dan so ga imeli, prijeli so ga, ko je pri zlatarju na Corsu prodajal biserno ogrlje s čudodelno podobo na Trsatu.
Vojaška patrolja ga je gnala v zapore; bili so zelo ogorčeni in so ga suvali s puškinimi kopiti: »Budalo bosansko, da gre in na Corsu prodaje dragocen džerdan!«
Še bolj je bil ogorčen vojaški sodnik, ko mu je moj Lovro Jović razlagal stvar »Znaš, gospodine poglaviti, lahko mi veruješ, da džerdana nisem ukral,« - in se je zaklel, naj pri tej priči oslepi in onemi, strela ga naj ubije in zemlja požre, če je laž njegova beseda. Nego mu je džerdan milost Majke božje podarila. Siromak je in se ji je poklonil, pa se ga je usmilila. S svojima lastnima svetima rokama si je odpela in snela džerdan z belega vratu in mu ga dala: »Evo, brate! V dobrem zdravju da mi ga uživaš! Uncut oni, kateri bi ti ga zavidal!« In se je zaklel: na Veliki petek naj je meso rodnega sina, ako ni vse tako res. In je to najhujša kletev, kar jih zamore ponosna Bosna.
Vojaški sodnik nemara ni bil naše vere niti ni dišal njegovemu nosu bosanski človek, ljutila ga je opravičba jadnega Lovra. Ali ni mogel drugače in je nenavadni dogodek sporočil generalu.
General pa je bil stara poštena grča, vojaki so mu bili kakor deca in poznal je in čislal vojake iz Bosne. Poslušal je sodnika pa je mežiknil z desnim očesom – tako je imel navado – in je dejal:
»Mladi prijatelj, stvar ni tako preprosta kakor mislite. Mož se zagovarja s čudežem. Čudeži spadajo v resort svete cerkve. Treba, da slišimo, kaj poreče Prevzvišenost.« Ljubil pa ni Prevzvišenosti, ker je sumil, da Prevzvišenost pošilja na Dunaj tajna poročila.
Sešla sta se in general je Prevzvišenemu razložil izredni dogodek. Prevzvišeni se je ljudomilo smehljal in je mižal – zoprno mu je bilo gledati generalsko mežikanje z desnim očesom.
Pa ko je general končal, se je Prevzvišenost zameknila v sklenjene prste svojih belih rok in je izjavila počasi in s poudarkom: Po naukih svete cerkve, da so se čudeži godili in ni ovire, da se še gode. Objektivno da tedaj ni nemogoče, kar pripoveduje mož. Vendar ni običajno in je zato komaj verjetno, da bi bila Mati Božja na tak neposreden in takorekoč v imovino cerkve posegajoč način izkazala svojo milost Materi Božji, da je na razpolago dovolj drugih, takorekoč korektnejših potov: dobitek v loteriji, nenadna dediščina ...
»Prevzvišenost,« ga je prekinil general, »pa če mož ne stavi v loteriji in če nima bogatih sorodnikov – kako naj zadene, kako naj deduje?«
»Pri Bogu ni nič nemogoče!« je dejala Prevzvišenost s povzdignjenim glasom.
V.
[uredi]General je ukazal, da se džerdan vrne cerkvi in Lovro Jović s prvim transportom pošlje na fronto: Če mu bo tudi tam Majka božja enako mila, dobro zanj!
V dnevnem povelju pa je dal razglasiti moštvu: Pod najstrožjo kaznijo je moštvu prepovedano in naj se nikar ne predrzne, da bi prosilo Mater božjo trsatsko za katerokoli dragocenost, ki jih ima na sebi. Niti ne sme pod najstrožjo kaznijo moštvo sprejeti takega darila, pa da bi mu ga ponujala Mati božja trsatska i sama od sebe in brez prošnje. Kajti Mati božja trsatska, po merodajni izjavi Njegove Prevzvišenosti, sploh nima pravice podarjati onih dragocenosti, ker niso njena last, ampak so last cerkve.