Vojakove sanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Jari junaki
Vojakove sanje
Rado Murnik
Spisano: 1909
Viri: Jari junaki: Humoreske. Ljubljana: Schwentner. http://www.omnibus.se/beseda/pdf/242-4.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Že na vse zgodaj smo se vojskovali tam po Golovcu. Bele ovitke smo imeli na kapah in prežali na sovražnika. Takrat sem služil tretje leto pri sedemnajstem v Ljubljani. Ležal sem dobro skrit v rosni praproti in gledal mravljince. Še petinsedemdeset dni, Janez, pa slečeš cesarsko suknjo, tako sem si mislil in zobal lepe zrele borovnice. Kar so me opazili gospod stotnik s sabljo pod telečjak in me povabili k raportu, češ, da ne pazim na sovražnika! Dobil sem šest ur železnih rokavov na samem. Popoldne, po povelju, so se šli drugi lepo sprehajat, mene pa so gnali gospod kaprol na bistahor v ječo. Tam so mi vklenili desnico k levi nogi in me pustili samega na trdi leseni prečnici. Tiste železne okove so odpravili pozneje, saj se je sama cesarica Elizabeta potegnila za soldate. Živa duša ne bi verjela, kako kmalu se naveliča človek čepeti takole sključen v dve gube. Leva noga mi je zaspala, potlej pa še jaz sam. Tedaj se mi je sanjalo pa že nekaj tako lepega, da skoraj ne bom mogel povedati vsega dobro in natanko.

Zdelo se mi je, da sem po jutranji vaji pral bele poletenske hlače v Ljubljanici pred kasarno. Bilo je lepo vreme, samo malo prevroče, čeprav se je bila vlila nekoliko prej hudourna ploha.

Kar ti jo primaha mimo dvoje civilistov. Precej spoznam obadva: prvi je sam Jezus Kristus, drugi pa sveti Peter! Oho!

Pod starim kostanjem postojita v senci, jaz pa mirno perem in ožemam svoje hlače in zvesto vlečem na uho.

In kadar le morem, ju skrivaj ogledujem, saj kaj takega pa tudi ne vidiš izlepa vsak dan. Jezus je oblečen v dolgo belo oblačilo. Precej tak je, kakor na podobah, vendar pa je živ vse lepši, tako lep, da ne morem povedati! Zlata svetloba sije od njega, posebno od čela in iz oči. Kar gledal in le gledal bi ga človek ves dan! Sveti Peter je pa prava reva. Hudo plešast je mož in že ves siv, povrhu se pa še prav kislo drži. Na sebi ima rjavo obleko, vso prašno in povaljano, v rokah pa culo. Iz žepa se mu bliska nekaj zlatega; tam ima svoje ključe, zavite v raztrgan papir.

»Malo se ohladiva tukaj v senci pod kostanjem,« pravi Jezus.

»Takale laziva po svetu!« zagodrnja sveti Peter. »Treba nama je tega! Moja obleka je že vsa umazana in tvoji čevlji so že tudi dokaj pošvedrani. Če me sreča žandar, bi utegnil imeti še kakšne sitnosti. Da bi bil vsaj cekar s sabo vzel in pa kaj več perila! In Bog ve, v kateri cerkvi sem pozabil svoj dežnik, da zdaj nimam nobenega. Pa bi bila vendar vzela kakšnega angela s sabo, da bi nama snažil obleko ali da bi ga človek poslal vsaj kam po tobaka. Saj naši dečki imajo dovolj časa tam gori, se samo igrajo pa nagajajo.«

Jezus ne odgovori nič, sveti Peter pa nadaljuje:

»Denarja tudi nimava že nič! Ne vem, kaj mislijo tam gori doma, da ne pošljejo nič za nama. Še pet grošev imam. V Ljubljanici, sem slišal, so dobre postrvi, boljše kakor v Jordanu in Genezareškem jezeru. Pa nimava ne trnka ne mreže. To bi bilo lepo, če bi naju kdo malo povabil v svate kakor v Kani galilejski. Ali pa, da bi imela vsaj sveto Marto s sabo. Oh, Marta je bila vredna vseh drugih kuharic! Take mlince je znala delati tam v Betaniji, da so se kar sami tajali na jeziku. Marta, ta pa, ta! Presneto, takoj si moram zavozlati robec, da ji ne pozabim kupiti vsaj kakšen odpustek za spomin.«

Jezus se mu malo nasmehne, sveti Peter pa vzdihne:

»Oh, kisla jetrca bi se mi kaj prilegla zdajle! Pojdiva no v kantino na kelih cvička! Saj dam jaz zanj! Nočeš? Pa pojdiva kam drugam! Zdaj poleti, v taki vročini, prodajava dolgčas po mestu, ko je vsa boljša gospoda na kmetih! In pomanjkanje trpiva, kakor izgubljeni sin ali siromak Lazar, ko bi lahko vsak dan zastonj pa dobro kosila pri županu in se gosposko vozila z dvema paroma konj ali pa na tistem vozu, ki teče kar sam in mu pravimo po domače smrdljivček! Oh, kako sem vendar že lačen, lačen!«

»Saj si včeraj dvakrat večerjal,« pravi Zveličar. »Da tudi nisi nikdar sit!«

»Kaj bi tisto!« zaongavi sveti Peter. »Premalo je bilo, pa je! Včasih si nasitil kar pet velikih bataljonov mož, zdaj pa nočeš še naju dveh ne. Ojej, kje so dobri stari časi!«

»Ne govori tako!« ga svari Odrešenik. »Moder bodi, Peter, moder!«

»Eh, saj res,« mrmra sveti Peter, »pa bi vendar naredil kakšen čudež, saj tebi bi bilo to vseeno!«

»Vidiš, Peter, kakšen si!« ga kara Jezus. »Kako se odgovarjaš in jezikaš! Da se kar ne moreš otresti stare slabe navade!«

»I, saj nisem mislil nič hudega,« se opravičuje sveti Peter. »Ampak zobala bi najboljše grozdje, samo če bi ti hotel in rekel, da naj vzraste muškatnik na temle kostanju. To bi bilo dobro! Taka draginja je v Ljubljani, jajca so skoraj po grošu. In vsak naju že podi od kljuke in naju goni delat.«

»Potres jim je naredil dosti škode, veš, ljubi Peter,« zagovarja Jezus Ljubljančane. »Zdaj nimajo sami nič.«

»Pa le zidajo na vseh koncih in krajih!« ugovarja sveti Peter. »Poglej, Gospod, tam so podrli Mesarski most in sezidali lepega novega, kamenitega. Moj pa ostane lesen!«

»Saj so ti vendar sezidali cerkev prej kakor meni in vsakemu drugemu svetniku,« ga zavrne Jezus. »Le nikar ne bodi bolj siten, kakor je treba.«

Zdaj zapoje petelin na Poljanah in sveti Peter se huduje: »Teh zoprnih ptičev imajo tudi vse polno tukaj. Naj pridem, kamor hočem, povsod se oglasita eden ali pa dva! To me pa res jezi, no!«

»To se mi ne zdi čudno,« mu pravi Gospod. »Saj vemo, kaj se je zgodilo na Kajfeževem dvorišču.«

Pri tej priči se pripodita dva bosa dečaka proti kostanju. Manjši je privezan na konopec, večji pa vihri bič in vpije za njim. Poredni konjiček obstoji nalašč sredi luže pred svetim Petrom, rezgeta in brca in oškropi tujega moža z blatno vodo. Svetega Petra popade jeza, on pa paglavca in, ne bodi len, ga zlasa prav krepko. Malič tuli in kriči kakor obseden in skače od bolečine po eni sami nogi. Jezus pa naglo pristopi in da fantu pol rožiča, da neha vpiti.

»Ti spak, ti, nemarni!« se srdi sveti Peter. »Le čakaj, ti griža mlada nagajiva! Tako razposajenih otrok jih pa ni nikjer kakor v Ljubljani!«

»Le tiho bodi, Peter!« mu pravi Jezus. »Ali si bil ti kaj boljši, ko si se šel z bratom Andrejčkom konje pa slepe miši pa skrivalnice tam okoli očetovih čolnov? Grdo se obnašaš, slabe konduite prineseš domov! Peter, Peter, Jonov sin, to ni lepo!«

Takrat pribobni električni voz po bližnjem mostu, da ne razumem nobene besede. Sveti Peter menda spet sili v kantino, vsaj gleda zmerom le tjakaj. Jezus pa stopi doli k meni! Skoraj mi zastaja sapa in srce mi bije do vratu.

»Prijatelj, daj nama kaj jesti!« me poprosi Kristus. »Lačna sva, lej, pa še kako!«

»Takoj vama postrežem,« jima prikimam prijazno, »le malo potrpita in pazita, da mi kdo ne ukrade mojih hlač, amen.«

Stečem v kasarno in jima prinesem svoj komaj načeti hlebec rjavega komisa.

»To je vse, kar vama morem dati,« jima pravim. »Menažo imamo pa šele ob enajstih, amen.«

»Zakaj se pa držiš tako žalostno?« me vpraša Jezus čisto po domače.

»Eh, huda mi prede pri vojakih,« mu potožim. »Gospod stotnik me kar živega ne morejo videti. Skoro vsako jutro stojim pri raportu in za vsak nič moram držati železne manšete, amen.«

Takole pripovedujem Zveličarju, ne da bi se mu kaj lagal; saj to bi bilo pa tudi hudo neprevidno in nerodno, kajpa.

Dobro. Kristus me posluša prav sočutno, sveti Peter se pa ne zmeni dosti zame. Veste, on ni tako dobrega in usmiljenega srca kakor naš Gospod. Le prav debelo gleda mož vame in otepa moj komis, kakor bi bil zdajle primarširal z velikih vaj. Odrežem mu drugi kos, pa tudi tega pokleplje kaj naglo kakor nebeško mano in še zmeraj me gleda milo, uboga lakota. No, mu dam pa še tretji kos! Kakor bi pihnil, ga spravi sestradani svetnik pod streho, lej, lej! Kristus pokusi komaj malo sredice.

»Imaš pa že kaj opraviti v kasarni?« vprašam lačnega patrona naše prežalostne rumenkaste hiše.

»Bog ne daj!« mi odgovori sveti Peter zadovoljno; sit je pa že tako, da se mu kolče na glas.

»Sem vesel, da me niso potrdili, veš, Janez!« pristavi hitro svetnik. »Vojaški zdravniki so dognali, da imam hudo notranjo bolezen, pa so me zavrgli za vse večne čase!«

»Aha, prerad si lačen pa bi cesarju pohrustal preveč komisa,« si mislim na tihem. Na glas mu pa pritegnem, rekoč: »Prav imaš, prijatelj, da ne žaluješ zaradi vojaščine! Boga zahvali do komolca in vse svetnike, da si prost civilist! Med soldati ne pridelaš drugega, kakor velike težave in same sitnosti, pa še prečnico v luknji. Samo v kantini je vsak peti dan še nekaj življenja, kadar dobimo tiste solde. Oježeš, da bi vendar mogel kam drugam! Amen.«

»No, ti si tako dobrega srca!« me pohvali Jezus z milim glasom. »Ne pridušaš se tudi ne. Lepo je to, Janez! Veš kaj? Ker si tak fant od fare, pa bodi zdajle takoj brez raporta in brez vsake sitnosti prestavljen k sedemnajstemu regimentu v Deveto deželo! Bog ti povrni tvoj komis! Le dobro se imej! Zdaj pa zbogom, Janez!«

Od samega veselja se pozabim zahvaliti Odrešeniku. Kar skakal bi in kar samo se mi smeja. Korajžno jima upilim z roko pred desno uho v soldaški pozdrav. Kristus in sveti Peter pa se raztajata v jasne višave. In kakor bi kihnil, stojim z vso vojaško ropotijo že v najlepšem mestu Devete dežele. Živio!

Na sredi velikega trga me čakajo mestni župan s starešinami, z očaki in veljaki, vsi pražnje opravljeni, vsi generali in boljši oficirji v veliki paradi z godbo in zastavami.

Oča župan stopijo pred druge, se mi lepo odkrijejo in priklonijo. Odkašljajo se, vrte novi cilincer, težko sopejo, se pote in napenjajo možgane, pa le ne najdejo pravih besedi, da bi me slovesno pozdravili v imenu meščanov.

»Ljubi Janez, e, e!« zajecljajo, pa takoj spet umolknejo. »Ljubi Janez ... e ... e ... e!« začno nanovo in popravljajo, pa vendar ni nič.

»Očka, je že dobro, že!« jih ogovorim prijazno in poteptam po rami. »Nič ne marajte, saj nisem tako siten in natančen! Kar besedo vam jemlje, tako ste ginjeni, že vidim. Dobro ste opravili, le pokrijte se! Marsikdo, ki se vam zdaj hinavsko posmehuje za hrbtom, nam še toliko ne bi mogel povedati. No, saj tako vem, da mi ne želite nič slabega, jaz pa vam ne. Upam, da ostanemo prijatelji!«

Hvaležno me pogledajo in odstopijo. Zdaj pa se postavijo predme najvišji general. Ta gospod so previdnejši. Za sabo imajo učenega kaprola, enoletnega prostovoljca, in ta jim mora šepetati na uho, da se jim ne pretrga in ne zmeša govorica.

»Hvala Bogu, ljubi Janez, da si že vendar enkrat tukaj pri nas!« začno dokaj gladko. »Komaj smo te že čakali, lej! Bodi prisrčno pozdravljen! Pripravljeno je pa že vse zate; prav všeč ti bo, boš videl. Živio Janez! Živio! Živio!«

»Živio Janez!« kriče vsi naokoli, da golobi in vrabci prestrašeni letajo visoko gori nad strehami.

»Treba se bo zahvaliti,« si mislim in odgovarjam gospodi moško takole: »Ljubi prijatelji! Zahvaljujem se vam vsem skupaj, da ste me tako počastili in sprejeli tako prisrčno v tej prelepi Deveti deželi. Že marsikaj dobrega in čudnega sem slišal o njej in že zdavnaj bi bil rad tukaj, to moram reči. Veseli me, da ste vsi zdravi, kakor vidim. Pa kaj bi še dolgo prazne razdirali in motili drug drugega! Presneto sem že lačen in žejen, vi pa menda tudi! Vzdignimo se torej, da bo teh komedij že konec! Pa brez zamere!«

Zdaj se oča župan spomnijo vsega, kar so pozabili prej in hočejo spet začeti. Jaz jim pa mignem, da je že dobro. Ponižno mi predstavijo mestno gospodo, gospod general pa višje častnike.

Nato me primeta vsak na svoji strani pod pazduho in me spremljata k svetli kočiji, kjer je vpreženih devet iskrih konj; oča župan mi neso težki telečjak, gospod general pa vojaško škrinjico. Oča župan me prisilijo na žametaste blazine in prisedejo k meni na levo. Gospod general pa se skobacajo pohlevno spredaj k vozniku.

Na desni strani lepe široke ceste stoje belo oblečene device, na levi pa veterani in kličejo venomer:

»Živio Janez! Živio Janez!« Vse hiše so v pisanih zastavah. Z vsakega okna mi mečejo same rdeče rože, nageljne in rožmarin v kočijo, da že komaj gledam iz cvetja! Možnarji pokajo na vseh koncih in krajih, obenem zvone zvonovi vseh cerkva. Povsodi se tare vse živo zijalastih ljudi, posebno pa radovednih babnic. In kar se da, vpije in kriči vse meni na čast.

Le prav počasi se moremo voziti skozi pisano gnečo. Že me malo glava boli od tega neznanskega hrupa in šundra; vendar se premagujem in se, ves v rožicah, z viržinko za ušesom, prav moško držim pokonci.

Naposled se, hvala Bogu, vendarle ustavimo, in sicer pred strašno lepo palačo iz samega belega marmorja in s pozlačeno streho.

»Viž, preljubi Janez, to je kasarna,« mi povedo gospod general na kozlu. »Če ti ni všeč, pojdemo pa v drugo.«

»E, bo že, no, bo že!« jim odvrnem. »Kaj bi izbiral!«

Pred vhodom je postavljenih vseh šestnajst stotnikov mojega novega polka po starosti lepo v vrsti. Skočim z voza, sežem vsakemu izmed šestnajsterice v roko in mu povem kaj prijaznega. Vsak odriva druge, me gleda zaljubljeno in me zahteva zase k svoji stotniji; toliko, da se najboljši prijatelji krvavo ne stepo za me.

»Lej ga spaka, kaj bo pa zdaj!« si mislim. Ali precej uganem pravo in pomigam Kočevarju, ki prodaja pomaranče in sladak drobiž.

»Pojdi tukaj od gospoda do gospoda,« mu ukažem, »pa ponudi vsakemu svojo vrečico s številkami! Kdor potegne troje najvišjih, ta me pa dobi!«

Roke se tresejo vsem, ko segajo v krošnjarjevo vrečo. Najmlajši gospod stotnik z lepo črno brado izvlečejo najbolj po sreči. Vsi drugi oblede od žalosti, moj gospod pa malodane omedle od samega veselja. Pohlevno me prosijo dovoljenja, da mi poneso puško v kasarno.

Ondukaj je vse od dragega marmorja in slonove kosti, od srebra in zlata. Tudi je vse polno rdečih, rumenih pa zelenih svetlinov in biserov, tako da pisana svetloba kar vid jemlje začudenim očem. Povsodi diši po kadilu in po drugih prijetnih dišavah. Dobro. Ko mi razkazujejo vso to lepoto, priteče devet kuharjev za mano in me vpraša, kaj bi najrajši.

»Zaradi mene ni treba posebej kuhati, prijatelji,« jim odgovorim. »Bom že zadovoljen s tistim, kar jedo domača gospoda.«

Komaj sedemo za belo pogrnjene mize, že nam prineso menaže, dobre goveje juhe. Mast ji plava na vrhu dva palca debelo, spodaj je pa riž in grah z razrezanimi kurjimi želodci. Potem dobimo sulca, dolgega kakor puška, in pa češpljeve kaše. Ko podelamo to, nam dajo okusne telečje pečenke, ocvrtih piščancev, pečenih golobčkov, puranov, kapunov, gosi, rac, zraven pa žlahtnih jabolk in hrušk v sladkem soku in kaj vem, kaj še vsega. Za prvo žejo pijemo cviček kar s korcem iz velikih vedric; za poznejšo primako pa so pripravljene neštete majolike polne vipavca in terana.

Čez dobre pol ure si odpnem hlačni jermen in ga spustim za devet luknjic. Vsi smo židane volje; meni je pa najbolj po godu to, da nihče ne zine nič nepotrebnega in ne moti kosila z neumnimi napitnicami.

Zatem prihite nosilci s pečenimi klobasami, z mesenkami, jetrnicami in krvavicami in pa s skledo, polno kislega zelja, fižola in velikanskih ocvirkov. Ta posoda je, lahko rečem, večja kakor turški boben; komaj, komaj jo prenaša deveterica najmočnejših mož.

Ko se nekoliko oddahnemo, se lotimo za oblizek še raznoterih kolačev pa pogač in orehovih, lešnikovih, medenih pa tudi rozinovih potic.

Že se mi jame na glas kolcati, kakor svetemu Petru tam pri Ljubljanici. Zapalim si cigaro, si odpnem hlačni jermen, ga shranim v žep in ponudim gospodu generalu viržinko, očetu županu pa nič.

»Ne zameri mi, ljubi Janez, da sem ga tako nerodno polomil z nagovorom,« se izgovarjajo oča župan. »Verjemi mi, učil sem se snoči do polnoči in sem vse gladko znal od besede do besede. Zjutraj me je izprašala še moja žena doma. Znal sem, da je bilo kaj! Le vprašaj mojo staro, boš videl, da se ti ne lažem.«

»Saj vam verjamem, očka,« jim pokimam. »Zdaj je že, kar je.«

»Ljubi Janez, nikar ne pozabi pa kmalu pridi kaj v vas k nam,« se oglasijo gospod general. »Troje hčera imam doma; prav zale in zgovorne so vse tri. Ne bo ti dolgčas pri nas ne, tega se ti ni treba bati.«

»Pri nas imamo pa eno samo punco, zato bo imela pa ta več dote in lepše bališče,« se pobahajo oča župan in mi namežiknejo prav prikupljivo.

»Mene poslušaj, preljubi Janez, mene!« me prosijo gospod general in mi prižgo ugaslo viržinko. »Moja dekleta znajo imenitno kuhati pa gospodinjiti. Kar pridi, pa izberi si, katero hočeš, ko si tak slovenski fant!«

»Janez, moja hči dobi po meni tudi dvoje nezadolženih palač,« pripomnijo oča župan naglo in me skrivaj sunejo pod mizo z nogo. »Le nikar se ne prenagli z nobeno obljubo! Pridi v nedeljo k nam kosit!«

»A, kaj!« zaongavijo gospod general in me pogledajo prav priliznjeno. »Janez, le mene ubogaj, mene, pa sam si izberi tako, katera tebi najbolj ugaja, ne pa take, katero hvalijo drugi! Pa saj si še mlad! Le dobro si premisli, preden se odločiš, da ne boš pasel jeze in žalosti vse svoje žive dni!«

Ob tem pritresejo šentjanževca in menaža je pri kraju.

Po kosilu prijaha zdravnik in natanko preišče vso kompanijo, če je vsak mož res popolnoma sit in če se ni kakšen hinavec samo potuhnil. Potlej nam ukažejo gospod general pa spat.

Ob petih popoldne nas zbude. Pogledam skozi okno na dvorišče in kaj zagledam, kaj pravite? Voz do voza, vse polno samih fijakarjev!

»Selcirat se popeljemo,« mi razodenejo gospod stotnik. »Če se vam ljubi, se lahko že danes peljete z nami, gospod Janez!«

Da ga ne žalim takoj prvi dan, grem ž njim. Po štirje in štirje sedemo v vozove. Tako se pelje vsa stotnija razen čevljarja, krojača in kuharja na veliko vadišče zunaj mesta.

Ondukaj je že polno zalih deklet. Vsak vojak si izbere svojo. Godba zaigra poskočno polko, mi pa se začnemo selcirati, da se vse kadi. Gospod stotnik nas spodbujajo in nas hvalijo vsevprek, pa tudi sami se vrte kakor vrtavka.

Le prekmalu nas opomni neusmiljena trobenta k južini. Nič kaj radi ne nehamo te prijetne orožne vaje, pa kaj, pri vojakih moraš slepo izvrševati stroge ukaze, ni drugače! Sedemo torej spet v fijakarske vozove in prav lepo defiliramo pred gospodom stotnikom, ki se nam ves ginjen zahvali za prijazno pomoč.

Za južino nam postrežejo v kasarni z mlečno kavo in smetano, s pincami in pogačami. Pred mrakom jo primahajo brivci in obrijejo vsakega moža, ga počešejo in omazilijo za popoldansko povelje.

Tu pohvalijo gospod lajtnant spet vse tiste, ki so danes najbolje plesali, in jih zapišejo v zlate bukve. Kaznovane jetnike pa ženo na vrt za kasarno. Ondi bodo morali ubogi grešniki za pokoro kegljati do poznega večera.

Dobro. Večerja je pa ob osmih. K naši stotniji privale štiri sode piva in prineso tisto veliko skledo, polno slastne šare in dobro zabeljenih žgancev. To bi se kaj prileglo vsakemu grofu in knezu!

Ob poldevetih se vrnejo gospod stotnik in vprašajo, ali bi se ljubilo morebiti komu nocoj krokati. Ponudijo nam listov, kjer se mora vsak vojak podpisati in trdno obljubiti, da ga najmanj do devetih zjutraj ne bo nazaj. Skoro vsi podpišemo krokarske pogodbe. Od samega veselja, da smo tako ubogljivi, nas povabijo gospod stotnik s sabo v cirkus.

Vso noč se zabavamo kakor v malih nebesih.

Iz cirkusa jo vdarimo v gostilnico, iz gostilnice pa v kavarno. Polagoma obredemo vse zabavne kraje. Povsodi plačajo gospod stotnik za nas; saj denarja imajo ko peška.

Ko kolovratimo mimo generalovega stanovanja, vzdignemo gospoda stotnika na ramo, da bi mogli potrkati na okno. Kar se prikaže stara, škrbasta generalovka, grda kakor smrtni greh, in nas začne zmerjati na vse pretege. Mi jo pa oponašamo, vsevprek cvilimo, vriskamo, grulimo, tulimo. V bližini lajajo vsi psi. Pri drugem oknu pa nam kima prijazni general in nam ploska, kar le more. Haha!

Šele zjutraj ob devetih priukamo vsi mačkavi v vojašnico.

»Ljubi moj Janez!« mi vele gospod stotnik, »zdaj pa le pojdi malo leč!«

»Kako je to?« jih vprašam. »Ali ne pojdemo nikamor?«

»Danes dopoldne ostanemo doma,« mi odgovore. »Je preveč rosa, veš, utegnil bi dobiti kdo nahod!«

»Saj res!« jim pritrdim. »In zaspani smo tudi.«

»Le dobro mi spi! In bodi brez skrbi: pri nas je vsak alarm strogo prepovedan. Pozdravljen!«

Takole ob enajstih pride dnevni kaprol in nam pravi:

»Lepo vas prosim, vstanite, fantje! Ne zamerite mi, ura bo že kmalu poldvanajsta.«

»Da me mora ta jerhovina zarobljena zbuditi iz najboljšega spanja!« zagodrnja star vojak zraven mene.

»Pišem se k raportu, da se pritožim!«

Kaprol pa mu prinese kave k postelji in mu tako sladko piha na dušo, da se pomiri zlovoljni zaspanec. Kmalu potem prihite gospod stotnik in me vprašajo, kako sem kaj spal. In hvaležno mi stisnejo roko, ko jim povem, da sem popolnoma zadovoljen.

Pred kosilom marširamo z gospodom lajtnantom na dvorišču za kratek čas samo enkrat od zidu do vrat pa nazaj. Nekaterim se tudi to nič kaj ne ljubi; ti nas le gledajo od daleč. Potem se igramo v senci »mož ali cifra«. Tudi balincamo se, da se nekoliko prehodimo in da bi nam bolje dišala menaža.

»Pa se imamo res dobro tukaj, veste kaj!« se pohvalim gospodu lajtnantu pri kosilu. »Postrežba ni slaba! Prekleto ga imenitno markiramo v Deveti deželi!«

Oh, da sem moral jaz neroda zakleti!

Pri tej priči sem se zbudil iz sladkih sanj. Prežalostno sem vzdihnil, ko sem se zavedel v pusti ječi na trdi prečnici, v hiši žalosti, v dolgočasni šempetrski kasarni, vklenjen v železne obroče.

To sem bil jezen sam nase, da sem ga polomil tako na vse plati grdo! O, da bi bil vendar rekel »presneto«, ne pa »prekleto«, pa bi bil še nekaj časa užival najboljšo menažo in se prav gosposko vozil na vojaške vaje, četudi le v sanjah!