Vojak (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojak (Božična slika iz Napoleonovih vojska)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 24 (20. decembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bližali smo sc Kijevu. Naš oddelek jc ftel počasi naprej, kakor so dovoljevale 07.ke. gorske steze. Mraz je bil vsak dan hujši. V začetku smo ga čutili aamo v roke. čim višje pa smo stopali, tem bolj nas je mučil Število bolnikov se je večalo, kajti, začela jc mej nami razgrajati vročinska bolezen Jsz s«m vrni i I tudi pododdelek bolnikov, ki se je množil dan za dnevom, ds nam nazadnje ni bilo mogoče naprej.

Primorani smo bili sc ustaviti ter poslati vsaj del bolnikov v bolnišnice bližnjega mesta. Pa tudi to jc bilo težavno. Vse je bilo zasneženo in vozov nobenih. Taborili smo že drugi dan na nekem griču Ves kraj je bil ogrnen s sneženo odejo. Nobene zelene bilke, vse zarito v gosto dušečo meglo, zrak pa tako mrzel, da nam jc kar rezal v srce.

Takih razmer človek ne more dolgo prenašati zato smo bili vže vsi potrti in vnemami; skoro brez' strahu in skrbi smo gledali bližnji smrti v obraz. Število mrtvih je rastlo z vsakim dnevom. Tudi mojega služabnika je pokosila grenka smrt. poiskal sem druzega.

Neko jutro, ko sem sc po burni in mrzli noči grel v svojem šotoru, je vstopil k meni vojak. Bil je še mlad. sk<-ro otrok še. bledega, bolehnega obraza. Pri vhodu je obstal. Njegov obraz mi ni bil neznan. Videl som ga bil že nekje, morda v sanjah - morda tudi v resnici. Njegove modre oči. mladeniška, priprosta, zelo ljubka postava so sc mi zelo prikupile. Spominjal me je na lastno mladost.

»Kako pa ti pravijo?« vprašam ga prijazno.

»Kajetan«, odgovoril je po vojaško pozdravljajc. Od tega dne mi je zvesto, vdano služil. Dvojno službo je opravljal - pri moni in na prvih atražah Vselej, kadarkoli jc moral na stražo, jc obrnil šc nazad nje svoje žalostne oči name. Nerad me je zapuščal. Največjo srečo j<- občutil, če mi je mogel streči. Tako se mi je trudil zahvaliti za kratek čas, katerega sem mu jaz nspravljal, ko sem se pogovarjal ž njim. Konečno mi jc postal neobhodno potreben. Ljubil sem ga iz celega srca; bil jc blaga duša, zame bi bil dal življenje, če bi bilo t rei »a Posebno vesel je bil, če sem mu skuhal čašo čaja in mu jo podal, ko se jc ves zmrzel vrnil iz prednje straže.

Približal se jc sveti večer. O koliko lepega ima v sebi ta večer' Koliko radosti povsodi f V meni ludi vzbuja šc posebne spomine' . . . Sam sem ra/postavljal posamezne straže. Kajetan je imel tudi alužbo. Mraz jc bil neznosen. Veter je bil celi dan — po noči se je pa spremenil v pravo burjo.

Ves zmrzel, z rokami v žepih sem sc vračal od straž. Ves vznemirjen sem bil . . . Vedno mi jc bila pred očmi podoba bolehnega vojaka, kako stiska pušUD na svoje prsi, kako se zavija v atrgan plašč, kako skriva roke v široke rokave . . . Kako mu izvablja ostra burja iz očes bolestne solze.. .

Tolažilo me je vsaj, da se bo lahko naslonil na skalovje in skril pred burnim vetrom, ki me jc hotel vMk čas prekucniti. No, dve uri morda prestane! Dve uri» Nc, to jc preveč. — čez eno uro ga dam zameniti z drugim. Kamenje, skalovjo so no more upirati Umu oitremu viharju. Zakaj bi moral biti vojaški red trši kakor ono skalovje '!'

V šotoru sem sedel ter premišljeval skrivnost Izveličarjevega rojstva Mili Oclrciitelj je moral koj pri svojem rojstvu trpeti, v hlevu, v mrazu. On Vladar in Stvarnik!... pa zopet sem mislil na svojega ljubljenega vojaka. Neki strah me je prešinil. Nisem sc mogel več zdržati, neka nepremagljiva roka mo je aiiils, ga grom pogledat. Huija se je nekoliko pomirila. Na temnem nobu so zamigljale zvezdice. Odmev mojih korakov jo donel daleč. Vao je bilo nekako akrivnoatno, vsa narava jo šepetala: »Mir ljudem na zemlji, ki ao dobre volje . . ."

Ondi za skalovjem, ki je bilo debelo K snegom pokrito, sem zagledal temno stvar, bil je moj vojak na mestu. Pa on se ni zganil, če prav mo jo mogel ie videti. Primem ga za glavo, a njegovo lice je bilo po krito s smrtno bledoatjo, ustnice zamodrelo, puška na tleh. — Zmrznil je . ..

Groze oHtrmim; v tem trenotju sem bil bolj mrtvemu kakor živemu podoben, sklical ljudi, da so ga takoj prenesli pred šotor in ga oživljali. Vea potrt sem ne vrnil v šotor. Mej tem pa sem jaz zapazil v šotoru Kajetanov kožuh! Kcvež, s svojim kožuhom jc zadelal luknjo, ki se je bila naredila v šotoru ravno blizu moje postelje. Svojo življenje je dal zame . . .

Toda Dete božje ga mu je zopet vrnilo . . . Ravno zadnji čas je bil, da smo ga našli. Posrečilo so nam j«-, da smo ga oživili. In ko je spregledal, dejal aem mu :

»Prijatelj, zakaj greš brez kožuha na stražo?« Bal sem se za vas in zato sem zadelal okno, da n« bi burja pihala prosilno na Vas . . .

O kolika ljubezen ! . . . U sveti večer, kako radostne, pomenljive spomine vzbujaš v mojem srcu. Kako neskončno lepo »e ljubezen božjega Deteta kaže v ljubezni priproHtega vojaka . . . Da bi se pač kazala povsod bolj in bolj . . .