Vojščaki z zobotrebci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živela princeska, ki je imela strašansko grdo navado: kadar je ponoči ležala v svoji posteljici, si je zmeraj brskala po zobeh z zobotrebci. Vendar- to še ni bilo najhujše. Namesto da bi potem zobotrebce zmetala v smetišnico, jih je vtikala v rogoznik; s takimi preprogami prekrivajo tla na Japonskem. Zares grda razvada! In ker se je princeska vsako noč igrala z zobotrebci, so bile špranje rogoznice kmalu polne zobotrebcev. Nekoč pa je princesko nenadno prebudil ropot, podoben bojnemu hrupu. Zaslišala je vpitje vojščakov in žvenketanje mečev. Vsa preplašena je planila pokonci in prižgala svetilko ob postelji. Kar pa je zagledala, je bilo tako čudno, da je komaj verjela očem. Prav ob robu njene posteljice je mrgolelo vse polno majčkenih vojščakov. Nekateri so se bojevali, drugi so prepevali in plesali, vsi pa so počenjali tak hrup, da je šlo skozi ušesa. Princeska je sprva mislila, da morda sanja, zato se je uščipnila v lice. Ne, ne — zares je bila čisto budna , in oboroženi možički so zares strašansko razgrajali. Takšen hrup je bil v sobici, da princeska vso noč ni za-tisnila oči. Vsa prestrašena je dočakala dne, očetu pa si ni upala ničesar povedati. Sramovala se je, saj ji prav gotovo ne bi hotel verjeti. Ko je naslednjo noč spet legla, so oboro¬ženi možički spet prišli. Potem se je to ponavljalo noč za nočjo. Da, ti majčkeni vojščaki so vsako noč tako vpili in rožljali z orožjem, da princeska ni mogla več spati. Iz dneva v dan so ji lička bolj bledela, dokler je ni naposled premagala huda bolezen. Ko je le oče spraševal, kaj ji je, mu je naposled po¬vedala, kaj se dogaja ponoči. Sprva ji ni verjel, nazadnje pa je sklenil, da se bo sam prepričal. Rekel je, da bo spal v njeni sobici ter budno pazil, kaj bo. Rečeno, storjeno. Oče je v princeskini sobici vso dolgo noč bedel ter napenjal ušesa in čakal, toda vojačkov ni bilo od nikoder. Ko je tako bedel, pa je opazil, da je na rogoznici vse polno zobotrebcev. Zobotrebce si je ogledal bolj skrbno in naposled se mu je vendarle posve¬tilo, kaj in kako je s to rečjo. Zjutraj je princesko poklical k sebi in ji pokazal zobotrebec, ki ga je prinesel iz njene sobice. Zobotrebec je bil ves obtolčen in poln zarez, vendar pa so bile zareze tako majčkene, da jih je princeska komaj opazila. In vprašala je očeta, kaj naj pomeni vse to. Tedaj ji je oče razložil, da vojački vsako noč pri¬hajajo v njeno sobico prav zato, ker leži na tleh vse polno zobotrebcev. Ti vojački so pa takšne vrste, da nimajo lastnega orožja, čeprav si ga še tako želijo. In zobotrebci so kot nalašč, da jih uporabijo za meče, zato tudi priha¬jajo vsako noč. »Sinoči pa jih ni bilo na spregled,« je nadaljeval oče, »kajti pri sebi sem imel pravi meč, tega pa so se vojački ustrašili.«

Ko je to povedal, je princesko ostro pogledal v oči in jo vprašal, zakaj je v njeni sobici toliko zobotrebcev po tleh. Princesko je od sramu zalila rdečica, Vendar je pri¬znala, da je zato toliko zobotrebcev v njeni sobici, ker je bila prelena, da bi jih pometala v smetišnico; raje jih je vtikala v rogoznico. Rekla je še, da se zelo kesa, in oblju¬bila, da ne bo nikoli več tako lena. Potem je pobrala vse zobotrebce; celo tiste je zbežala na dan, ki so tičali v najglobljih špranjah rogoznice. Tisto noč vojačkov ni bilo, ker so njihovi majčkeni, meči izginili. Nikoli več ni bilo na spregled nadležnih vojačkov. Princeska je kmalu ozdravela, saj ni bilo več hrupnih vojačkov, ki bi ji kratili spanec. Odtlej je zmeraj skrbela, da je bilo vse čedno po hiši, in oče je bil zares vesel, ko je hčerka vsak dan marljivo pometala po vrtu. Nikoli več ni pozabila nadležnih vojačkov in lahko verjamete, da je posihmal vsak zobotrebec vrgla naravnost v smetišnico.


Japonska pravljica