Vojščaki skozi čas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vojščaki skozi čas
Žiga Leskovšek
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sprva vojščak in njegov meč tvorita enovito celoto, ki deluje kot brezhiben morilski stroj. V naslednji stopnji vojščak ne nosi meča več v roki, ampak v srcu. In čeprav je navidez brez orožja, lahko ubije nasprotnika tudi z razdalje stotih korakov. Na tretji stopnji pa meč popolnoma izgine. Sle za ubijanjem ni več. Vojščak v celoti sprejme svet, ki ga obdaja. Prevzame ga duševni spokoj in mir postane edini smisel njegovega življenja.

(Kralj Qina, 227 pred Kristusom)
***

Da, zgodilo se je pred dva tisoč leti. Ko je takratni kralj združeval kitajsko kraljestvo. Sledil je samo eni viziji: združiti vse pod nebom. In to ne glede na žrtve. In če so takrat branilci obleganih mest rajši sami pobijali svoje otroke, da ne bi prišli v roke zavojevalcem, potem lahko šele zaslutimo, kako kruto obdobje je bilo to. Zavojevalci, ki so z osvajanjem petih kraljestev združevali Kitajsko, so namreč pobili vse moške in otroke, ki so jih zajeli. Na najbolj grozovite načine. Da ne bi obstal nihče, ki bi lahko nekoč, zaradi maščevanja, ogrozil enovitost velikega kitajskega kraljestva.

Kako daleč je takšna miselnost od plemenitih idealov evropskega viteštva! In kako daleč so ta okrutna dejanja od vizionarskega pogleda kralja Qina o vojščaku, ki namesto smrtonosnega orožja v srcu nosi mir. Dejanja, ki jih je film opravičeval do te mere, da so sledili številni napadi kritikov, da gre za poveličevanje avtokracije in kršenje svobode in človeških pravic. In zato ga je režiser Zhang Yimou, ki je vse do konca zanikal kakršnokoli spolitiziranost, umaknil s festivala v Cannesu.

Govorim o filmu Heroj (2002) z izjemno igralsko zasedbo, ki je prejel številne nagrade in generiral tudi strip izpod peresa Ma Wing-shinga. No, pravzaprav bi moral reči, da je govora o treh filmih. Filmih tipa Rashomon. Prvi je seveda Rashomon (1950), ki je nastal pod taktirko Akire Kurosawa, drugi je The Outrage (1964), ki ga je režiral Martin Ritt, scenarij pa napisal kar Kurosawa. Tretji film o rashomonskih vizijah pa je Heroj. Prav vsi trije filmi so skupek različnih in popolnoma nasprotujočih si zgodb, ki pa se kljub vsemu prepričljivo združujejo v enovito celoto. Vsak človek ima svoj pogled na svet, na svoje življenje in njegove vizije so v mnogih pogledih popolnoma nasprotne vizijam drugih ljudi. Ali pa tudi ne. Filozofija videnja sveta skozi različne oči. Tudi iz onostranstva. Skozi oči mrtveca, če je treba.

Vse to so slavospevi meču, mečevanju, mečevalcem. Slavospevi, ki preko evropskih tal prenikajo v srednjo in daljno Azijo in tudi v novi svet. In obratno.

Kdo ne pozna filmov Harakiri (1962), Upor (Samurai Rebellion (1967)) enega največjih režiserjev vseh časov, Kobayashi Masakija?

Upor je verjetno najbolj pretanjeno izdelan samurajski film. Popoln je. Funkcionalno zaokrožen, vizualno osupljiv, vsebinsko izjemno preprost, pretresljiv in neverjetno pomenljiv. Gre za upor, tistega najbolj osnovnega v človeku, ko krivic enostavno ni mogoče več prenašati. Pa čeprav ni nikakršnega upanja na uspeh. Da, upor dveh samurajev. Upor proti krivičnemu sistemu. Krivičnemu gospodarju. Ki družini dodeli žensko, ki je noče imeti več na dvoru. Priležnico, ki mu je rodila sina. Ker pa sina že ima in se hoče znebiti ženske, jo dodeli neki družni. In po nekaj letih jo hoče zopet nazaj. Ker je izgubil prvega sina in je sin priležnice postal naslednik. Saj res ne bi bilo v redu, če bi prestolonaslednikova mati bivala pri tujih ljudeh, kajne? Razumljivo je, da se oče in sin upreta, saj sta del sistema, iz katerega ne moreta ubežati. Saj gre za moško čast. A tistega dne, ko hočejo vojščaki odpeljati nesrečno žensko, se zgodi nekaj nepričakovanega. Neverjetnega. Ženska si vpričo vseh prisotnih v telo zasadi nasprotnikovo orožje. Vzame si življenje. Vpričo moža, tasta in vojakov, ki so prišli po njo. Samurajsko dejanje brez primere. Ki pa ga je storila ženska. Kot da je ona in ona sama prikrita junakinja in gibalo filma. In s tem utrla pot številnim ženskam, ki so skušale z mečem izbrisati svojo sramoto. Le nekaj trenutkov zatem umre tudi njen mož, ostane pa le še ostareli samuraj, ki se začne pripravljati na dokončen obračun. Oditi hoče v Edo in pristojnim poročati o nesluteni krivici, ki se je zgodila njegovi družini. Kot je bilo že rečeno, to so dejanja, ki ne morejo uspeti. In so morda prav zaradi tega še bolj veličastna. Kot je veličasten film Upor, ta največji od vseh samurajskih filmov.

Harakiri pa je scenaristično enostavno nenadkriljiv. Gre za obdobje, ko so samuraji izgubljali gospodarje, ki si jih niso mogli več privoščiti. In samuraji, ki se zaradi svojega kodeksa niso mogli ukvarjati z drugim poklicem (imenovali so jih ronini), so tako životarili v bedi. In Harakiri pripoveduje prav tako zgodbo. Ostareli samuraj in njegov sin sta ostala brez službe. Sinova družina si zaradi pomanjkanja denarja ne more privoščiti niti zdravnika. In ko sin gleda, kako mu umirata žena in otrok, ve, da mora nekaj storiti. Odide v bližnji grad in prosi oblastnike, če lahko naredi harakiri, če si lahko ritualno razpara trebuh in tako stori častno smrt. Slišal je namreč, da bivši gospodarji rajši dajo takim samurajem nekaj denarja in jih odslovijo. Vendar pa tokrat ni bilo tako. Tudi oni so živeli v pomanjkanju in so sklenili, da takih prikritih zahtev po denarju ne bodo več prenašali. Tako mora mladenič tudi dejansko narediti harakiri, česar ni načrtoval. In ko oblastniki ugotovijo, da niti meča nima več, tega orožja, od katerega se samuraj ne bi nikoli ločil, je njihova odločitev dokončna. Mladenič je namreč prodal meč za zdravila, za pasom pa je nosil bambusov meč - z njim je moral narediti harakiri. Grozoviti prizori, ko se meče na bambusovo palico, da bi si predrl trebuh, so le uvod v grozovitosti, ki ga še čakajo. Oblastniki mu nočejo skrajšati muk in ga pustijo, da si dobesedno s svojimi rokami raztrga telo. Čez leto, dve, pa se prav na tem gradu znova oglasi samuraj, ki bi rad naredil harakiri. In oblastniki, ki ga želijo od tega odvrniti, mu pripovedujejo to zgodbo. Ta samuraj je mladeničev oče, ki je počakal, da sta umrla tako snaha in njena hčer, in prišel je poravnat račune. In medtem ko čaka, pripoveduje svojo zgodbo. In obe zgodbi se začneta prepletati, dopolnjevati in takrat izbruhne resnično pravi pekel. V teh nepozabnih filmih igrata Toshiro Mifune in Tatsuya Nakadai.

Neprecenljiva škoda je, da je bilo veliko Kobayashijev filmov izgubljenih.

V Evropi ljudje poznajo Akira Kurosawo. Znanega po filmih Sedem samurajev (1954), Krvavi prestol (1957), Yojimbo (1961), Kagemusha (1980), Ran (1985). Kako ga ne bi poznali, ko pa je Kurosawa tako v Krvavem prestolu kot Ranu segel po predlogi Williama Shakespearja. In kako ga ne bomo poznali, saj je Sergio Leone na Yojimbu zasnoval film Za prgišče dolarjev (1964), Walter Hill pa je na Yojimbu zasnoval film Zadnji preživeli (The Last Man Standing (1996)). Kurosawa je pač najbolj evropsko naravnan avtor. Tako v filmih Ran kot Kagemusha se je v manjši meri poklonil celo Hollywoodu, ustvaril je vizualna spektakla, ki pa v nekaterih sekvencah izstopata s tako izjemno močnimi prizori, da dobesedno jemljejo dih in si za trenutek zaželiš, da tega sploh ne bi gledal. Kako blizu je Kurosawa zahodnjaški miselnosti, pove tudi podatek, da je njegov film Skrita trdnjava (The Hidden Fortress (1958)) navdihnil Georgea Lucasa za snemanje filma Vojna zvezd. In če smo že omenili film Yojimbo, povejmo, da ima še kar tri nadaljevanja. Drugi del je Sanjuro (1962), za katerega je eden od kritikov revije Variety zapisal: »Ne sedite preblizu ekrana, ker boste vsi pošpricani s krvjo.« Zaključna scena filma je malodane neverjetna. Dvoboj samurajev. Malodane kot na divjem zahodu. Vse se zgodi tako hitro, da tudi s počasnim predvajanjem filma komaj slediš poteku dogodkov. Glavni protagonist izvleče meč, ga premesti v drugo roko in z enim samim zamahom nasprotniku preseka srce. Kri in sama kri.

Najnovejša različica filma Yojimbo je japonski film Sukiyaki Western Django (2007), ki je nekakšna naravnost absurdna mešanica med samurajskim filmom in italijanskim westernom, ki ga je režiral Takeshi Miike, še najbolj poznan po grozljivkah. Film, po katerem je nastal tudi strip, je obenem poklon režiserjema Akiri Kurosawi in Sergiu Corbucciju, ki je posnel prvotni film o Djangu. Kdo se ne spominja revolveraša, ki je za seboj vlekel krsto, v kateri je bil mitraljez! Film je generiral več kot trideset nadaljevanj, najnovejši pa je Django Unchained (2012), ki je navdihnil Quentina Tarantina, da je odigral manjšo vlogo tudi v japonski različici Djanga.

Ran, zgodba o kralju, ki je še za čas svojega življenja prepustil svoja kraljestva sinovom. Napaka. Seveda sledi njegov izgon, beg in nepozabna scena, ko se obupan, v spremstvu dvornega norčka, zateče v kolibo nekega mladega slepca. Mladenič, kateremu je kralj pred leti lastnoročno izkopal oči, izgnanemu kralju zaigra na flavto. Melodija je neverjetno pretresljiva, piščal joče, toni se dobesedno trgajo, glasba, če jo lahko sploh še tako imenujem, reže dušo in srce. Kralj zatiska ušesa pred bolečino, ki odzvanja po kolibi, se zaletava v stene in moleduje, naj neha igrati. Bol v vsej svoji veličastnosti. Kot da bi se mu žalopojke bolečine, ki odzvanjajo iz flavte, naselile v telesu, v vsakem tkivu posebej, in da bi njihova bolečina plula po njegovi krvi. Ali pa Kagemusha, film o dvojniku, ki nastopi, ko ubijejo kralja. Z dvojnikom skušajo prepričati nasprotnike, da je bil kralj samo ranjen in tako preprečiti državljansko vojno. A kaj, ko se v nekem trenutku zgodi, da tudi najbližji kraljevi sodelavci spoznajo, da pred njimi ne stoji več dvojnik, ampak kralj sam. In takrat ves dvor pade na kolena. Zgodilo se je nemogoče. Kobayashija in Kurosawo torej poznamo, saj sta dosegla številna priznanja tudi v Evropi. Naš tokratni osnovni namen pa je, da spoznamo stripovsko in filmsko produkcijo o mečevalcih, za katere mnogi niso še nikoli slišali.

Seveda ne gre, da ne bi omenili še najslavnejšega japonskega samuraja, Miyamoto Musashija (1584-1645). Biografijo v petih knjigah je napisal Yoshikawa Eiji, izvrsten strip, tako scenaristično kot risarsko, z naslovom Vagabond je narisal Takehiko Inoue. Strip je sprva izšel v 33 zvezkih, v ZDA pa so ga nedavno ponatisnili v 11 integralnih knjižicah s po 200 stranmi. Režiser Hiroshi Inagaki pa je posnel samurajsko trilogijo: Samurai I: Musashi Miyamoto (1954), Samurai II: Duel at Ichijoji Temple (1955) in Samurai III: Duel at Ganryu Island (1956). V vseh treh filmih je vlogo Musashija odigral Toshiro Mifune.

Najpomembnejši samurajski strip je Kozure Okami (1970), ki ga je spisal Kazuo Koike, narisal pa Goseki Kojima. Govorimo o stripu, ki je izhajal deset let in ima preko 8500 strani. Govorimo o stripu, ki je popolnoma osvojil Japonsko, govorimo o šestih filmih, v katerih igra Tomisaburo Wakayama, o štirih gledaliških izvedbah, televizijski nadaljevanki (1973-1976), v kateri je igral Yorozuya Kinnosuke. Omenimo pa, da je bil film Shogun Assasin (1980), skupek prvih dveh filmov, v ZDA prepovedan zaradi pretiranega nasilja. Pa omenimo še konec te epske sage, film Zadnji spopad (The Final Conflict (1993) znan tudi pod naslovom Prgišče peska (A Handful of Sand), v katerem se življenjska pot Itto Ogamija tudi konča.)

No, zanimajo nas predvsem začetki. To je strip. Veličastna stvaritev, ki je zasvojila sprva Japonsko, nato pa poznavalce stripa širom sveta. V ZDA so strip prvič izdali 1987, založba First, vendar so ga prenehali izdajati že po 45 številkah. Izšla je torej manj kot tretjina vsega materiala. Zgodbe so postajale vse daljše in daljše, nekatere so bile dolge tudi po več sto strani in založba tega podviga enostavno ni zmogla več. Dark Horse je leta 2000 začel ponovno izdajati strip in ga nazadnje uspešno ponatisnil v 28 debelih knjigah. V zvezi z ameriškimi izdajami bi omenili predvsem spremne besede Franka Millerja v prvih številkah in pa nekaj izjemnih naslovnic Billa Sienkiewicza.

Govorimo torej o samurajskem pustolovskem stripu. O stripu, ki ga označuje izjemno nasilje. Kjer so raztelesenja, obglavljanja in mučenja nekaj povsem vsakdanjega. Kar pa ni nič čudnega, saj strip označuje življenjsko pot Itto Ogamija, shogunovega eksekutorja, ki je, potem ko so pobili njegovo družino in uničili njegov klan, postal odpadnik in vrsto let za denar moril po Japonski. Ne govorimo samo o legendi, govorimo o resnični zgodbi, ki pa se je zabrisala v zgodovini že po nekaj letih. To je bil čas, ko je vladal klan Tokugawa, sedemnajsto stoletje torej. Kazuo Koike je s svojo domišljijo nadaljeval pot tega nesrečnega samuraja, in jo tudi končal. Pravzaprav ne gre samo za njegovo pot, ampak tudi za pot njegovega otroka, ki je edini preživel masaker. Ko se je tistega dne Itto Ogami vrnil domov in našel samo še mrtvo družino in prijatelje, je opazil, da je meč, ki je vzel življenje njegovi visoko noseči ženi, zgrešil še nerojenega otroka. Ogami je iz trupla izrezal še živega otroka in stopil ven, kjer so ga že čakali uradniki in ga obtožili izdaje. Češ, da je načrtoval shogunovo smrt. Ogami je bil eksekutor, shogunov rabelj in vojščak in je bil v napoto klanu, ki si je želel še edino mesto, ki ga še ni imel. Klan Yagju. In klan Yagju je s spletko dosegel, da so Ogamija obsodili. V slabem letu, ko je čakal na razsodbo, je sin že nekoliko zrasel, in Ogami ga je lahko postavil pred izbiro. Ali bo živel ali umrl. Ali se bo pridružil k svoji mrtvi materi, ali pa potoval z očetom, ki bo postal plačani morilec. Tako je Ogami pred sina na eno stran položil otroško žogo, na drugo pa zapičil meč. Naj izbere, mu je dal vedeti. In ko se je Daigoro, kot je dal otroku ime, plazil proti žogici, je skozi okno posijalo sonce. Daigoro, ki so ga prevzeli bleski sončnih žarkov z morilskega orožja, se je obrnil k meču. In zapečatil svojo usodo. Itto Ogami je postal znan kot Kozure Okami, osamljeni volk z otrokom, ki si je z mečem utrl pot iz ujetništva in z sinom, ki ga je prevažal v posebnem, lesenem vozičku, začel sejati strah in trepet po državi. Postal je najemnik, ki je za denar ubil vsakogar, z zbranim bogastvom pa je načrtoval padec klana, ki mu je uničil življenje. Klana Yagju.

Kot smo rekli, je to strip o ekstremnem nasilju, ki pa ga avtorja uravnotežujeta z občasnimi, neverjetno čutnimi lirični scenami, zaradi katerih je strip osvojil tudi mnoga ženska srca, kar pri samurajskih stripih ni ravno v navadi. Ogromno pa je v sprejemu stripa pomenila tudi vloga Daigora, otroka, ki dobesedno živi s smrtjo. Ko se nekoč oče in sin ločita in Daigoro sam tava po podeželju, ga opazi izkušen samuraj. Pravzaprav opazi njegove oči, ki so videle toliko gorja, da se je otrok nekako umaknil iz tega sveta. Živi nekje na meji med življenjem in smrtjo, na samem vhodu v pekel in s svojimi široko razprtimi, a praznimi očmi neprizadeto opazuje svet okoli sebe. Očmi, ki jim pravijo shishogan. Ki odražajo pogled samuraja, ki živi s smrtjo in nenehno ubija ljudi. Ki hodi v krvi. Pa se ta samuraj vpraša, kako je to mogoče. Kako je mogoče, da ima tako mlad otrok pogled, katerega skuša on sam doseči že vse življenje. In sklene, da ga bo zasledoval. Vidi, da je otrok izgubljen, lačen in ga opazuje, ko na pokopališču na nekem grobu naleti na nekaj hrane. Otrok sleče svoj površnik, ga položi na grob in vzame hrano. V tej enostavni gesti je bilo toliko plemenitosti, kot je marsikdo ne premore vse življenje. Samuraj ne ve več, kaj se dogaja, zato sklene, da bo naredil še en preizkus. Postavi se pred otroka, izvleče meč in sklene, da ga bo ubil. In ko izvleče meč, se zgodi nekaj nenavadnega. Daigoro se skloni, vzame odpadlo vejo in se postavi v bran. Stil suio. Stil njegovega očeta. Obrambni stil, ki se odlično uporablja v vodi, v travi. Ko mečevalec potopi meč v vodo ali položi v travo in nasprotnik ne more vedeti, od kje točno bo priletel zamah. Zato se mnogo prizorov odvija prav v vodi. V rekah, morju. Povedali smo že, da je bil Ogami shogunov rabelj. In zato je imel tudi poseben meč. Meč donatuki. Meč, ki je bil namenjen obglavljanju in razteleševanju obsojencev. In da je moral mnogokrat pogubiti vse člane družine, ženske in otroke, če je njihov oče, kot gospodar klana, na kakršenkoli način užalil shoguna.

In Ogami se tudi v svojem drugem življenju srečuje z ženskami. Samurajkami, morilkami. Grupami ninj, ki jih sestavljajo samo ženske. To so pretresljive zgodbe. Retsudo Yagju je hčer Sakayo naučil posebno tehniko mečevanja, ki jo je oblikoval prav zato, ker bi bilo mogoče z njo ubiti Itto Ogamija. In tako se pred mlado dekle, ki ima v rokah dve krajši katani, postavi vrsta mečevalcev. Poslednji preizkus. In ona ubija enega za drugim. Visoko v zrak odvrže eno katano, ki se vrti in vrti, z drugo pa napade nasprotnika. V bistvu gre samo za to, da nasprotnika zvabi na mesto, kjer je malo prej stala ona in kamor bo padla katana, ki jo je prej vrgla v zrak. In na ta način ubija nasprotnike z orožjem, ki prileti od navzgor se jim nenadoma zasadi v glavo. Še ena od Ogamijevih nasprotnic O-Yuki, je bila ženska, ki je na dvoru poučevala mečevanje, pa jo je eden od samurajev zlorabil in ponižal. Ženska si je na telo vtetovirala posebne tetovaže. Na hrbtu je nosila lik grozljive gorske čarovnice, na sprednjem delu telesa pa je imela pošast, ki je žrla njeno dojko. Da človeku zastane dih. In prav zato je šlo. V odločilnem trenutku spopada je s sebe zvlekla gornji del obleke, razkrila svoje telo in pošastne tetovaže in za en sam droben hip šokirala nasprotnika. Ki mu je zastal dih. Pridobila je trenutek prednosti in ga ubila. Nihče še pomisli ne, kaj pomeni biti tetoviran po vsem telesu. Koža ne diha, pozimi ti je vroče, poleti te zebe. Seveda je bila O-Yuki le še ena od Ogamijev nasprotnic. Naslednica samurajskega duha, ki ga je v Kobayashijevem Uporu pokazala ženska, ki se je rajši ubila, kot da bi jo odvedli stran od družine.

Ne bomo rekli, da smo ženske postavili pred samuraje. Ne zato, ker so jim bile popolnoma enakovredne. Ampak Ogami se je srečeval s takimi vojščaki, ki jih resnično lahko premore samo še domišljija. Bratje Benterai, tri ninje, katerih se je bala vsa Japonska. Shogunovi vojščaki, ki so skrbeli za varnost ujetnikov, ko so jih vodili k shogunu. Večinoma je šlo za izdajalce, ki so prodajali klanovske skrivnosti. In prav za uboj enega od teh so najeli Ogamija. Ne bi vas utrujal s samo bitko, v kateri je izginila večina klana, povejmo samo, da se poslednji prizor dogaja v puščavi. In ko še zadnji od treh bratov leži na tleh in umira, posluša pršenje drobnih kapljic krvi, ki jih z rane na vratu odnaša veter, zašepeta. »Vse življenje sem si prizadeval, da bi zasekal tako rano, ki bi pela v vetru. Kako ironično, da jo poslušam prav zdaj. Ko umiram, ker mi odteka lastna kri.« Veliko je bilo takih dvobojev. Ko se spopade z morilcem svoje žene, recimo. Dva samuraja ima proti sebi. Prvemu z mečem razseka v glavo, vendar ta meč zadrži z rokami. Ogami ne more več izvleči svojega orožja. Takrat na ramena prvega samuraja skoči drugi samuraj in se požene na neoboroženega Ogamija. Umetnost mečevanja, žrtvovanje za klan, zmagati za vsako ceno.

Ogami je vse podrejal svojemu cilju. Izpolniti naročilo. Ker bo storil vse, kar mu je naročeno, če bo le točno vedel, kaj stoji za tem. Njegova zahteva. Povedati mu je treba vse, kar se tiče naročenega umora. To so pač njegovi pogoji. 500 ryov za naročilo uboja enega ali stotih ljudi. Njemu je to pač vseeno. Pa četudi gre za samo reinakarnacijo Bude.

Po mojem mnenju je najbolj grozljiva zgodba, ko mora pobiti nasprotnike vladajočega režima. Ve za sestanek, ki se bo zgodil v neki vasi in kjer naj bi jih pričakala odpadniška tolpa razbojnikov. In zato ker mora čakati, se mora tudi v celoti podrediti razbojnikom. Oni ga zasmehujejo, prisilijo ga, da posili neko dekle, vzamejo mu orožje, on pa samo čaka. Medtem, ko razbojniki okoli njega pobijajo in posiljujejo, Ogami čaka na izdajalce. Ki tudi pridejo. Vodja razbojnikov se je sicer ves čas spraševal, od kod neki mu je znan Ogamijev obraz, vendar se tega ne more spomniti. Ko pa ob koncu Ogami stopi iz ozadja in začne sejati smrt, se mu končno posveti. Kogi Kaishakunin, zašepeta. Osebni shogunov rabelj. Na obrazu se mu zariše taka nepopisna groza, da se njegove obrazne poteze spačijo skoraj do nerazpoznavnosti. Groza in strah. Vizualizacija strahu. Takšna, kot jo poznata le Ogami in Daigoro. Samo, kaj se zgodi, ko samuraju odvzameš ostale čute. Ko začnejo izginevati eden za drugim in ostane samo še strah. Kar se tudi zgodi. Saj je neizbežno.

Kaj torej pomeni biti samuraj? To vprašanje zastavi Ogamiju odličen mečevalec, ko okoli njiju leži na stotine trupel. A takšne stvari zvemo lahko samo tik pred smrtjo. In ko mečevalec umira, mu Ogami pove samo par besed o smislu samurajskega življenja. »To Live to Die«: živeti zato, da boš umrl. Na časten način pač. Vse življenje samuraj išče kraj in čas smrti. In tu omenimo še en nepozaben film, ki se veže na polja prepolnih trupel, ki ostajajo po bitkah, kar je med drugim značilno tudi za viteške spopade na evropskih tleh. Govorim o plenilcih. O tistih, ki krožijo po teh poljih smrti in pobirajo orožje in oklepe. In če je kak vojščak še živ ... No, gre za film Onibaba (1964) režiserja Kaneto Shinda. Štirinajsto stoletje. Poznamo ga tudi pri nas. Dve ženski, kmetici, se preživljata s tem, da pobirata orožjem mrtvim samurajem in jih preprodajata. Tiste, ki so še živi, pa zvabljata, da padejo v globoko luknjo, tam pa jim pobereta orožje in oklep. Zgodba je seveda veliko globlja, a to zadovoljstvo bomo pač prepustili gledalcem.

Itto Ogami pa je generiral ogromno posnemovalcev. Pojavlja se v stripih Stan Sakaia, v stripu Samuraj Jack se pojavi, ko se Jack spominja preteklosti. Lone Wolf and Cub 2100, futurističen strip Mika Kennedyja in Francisca Ruiz Velasca. Odličen strip, a še vedno daleč, daleč od izvirnika. Omenimo še film The Road to Perdition (2002) Samuela Mendesa, ki je nastal po istoimenskem stripu Max Allan Collinsa, ta pa seveda po stripu Itto Ogamija, kar je Max Collins prostodušno priznal v intervjuju za BBC.

Kazuo Koike je prav gotovo najpomembnejši japonski scenarist. Naj omenimo strip Crying Freeman, katerega je narisal Ryochi Ikegami in ga je leta 1995 v filmski različici posnel Christopher Gans. V glavni vlogi je igral Marc Dacascos, in prav za ta film pravijo, da je prvi, v katerem ni bilo nikakršnih filmskih trikov, kar pa verjetno ni niti čudno, saj je bil Dacascos svetovni prvak v borilnih veščinah. Azijci so pred tem posneli še vsaj dve verziji tega stripa, ki je resnici na ljubo izjemno privlačen, prav zaradi Ikegamije risbe in njegovih predstavitvah okolja, urbanih naselij ipd. Kar pa se same vsebine tiče, povejmo, da gre tu za novodobnega samuraja. Gre za klan zmajev, ki obstajajo več kot štiristo let in imajo ves čas samo enega morilca. Samuraja, ki joče. Samuraja, ki ima isto osebnost že vseh 400 let. Pa je popolnoma vseeno, če je to belec, črnec ali azijec. Vedno je isti človek, saj so mu s subliminalnimi tehnikami vtisnili novo osebnost. Osebnost morilca, ki ubija na ukaz. In ker je to vedno pošten človek, lahko takrat, ko ubija, samo joče. Njegove solze so upor proti grozodejstvom, ki jih povzroča. Seveda pa se zadeva zatakne. Ko mora ubiti mlado žensko, ki je bila priča pri enem od njegovih umorov. Emu Hino. Ki ga pričaka pripravljena na smrt, vendar ga prosi, naj prej naredi iz nje žensko. Vpleteni so prav vsi: mafija, policija, klan zmajev in seveda on, ki joče. On, ki je proti vsem. Nepozabno. Šest debelih stripovskih knjižic: Portret morilca, Sence smrti, Ring smrti, Okus po maščevanju, Ugrabitev v Chinatownu in Pot v svobodo. In trije filmi.


Kaj pa Lady Snowblood? Strip, ki ga je po Koikejevem scenariju žal precej slabo narisal Kazuo Kamamura. Po njem so posneli dva filma (Lady Snowblood (1973) in Love Song of Vengeance (1974), leta 2001 pa še futurističen film The Princess Blade, ki je prav tako dobil še eno nadaljevanje). Tudi tukaj gre za maščevanje. Nad mladim, nedolžnim parom, se znesejo vaščani in ubijejo moža. Ženska pristane v zaporu, saj kasneje ubije enega od morilcev. In v zaporu rodi hčerko. Hčerko, ki jo je že s samim rojstvom zaznamovalo maščevanje. In čeprav mati umre, se hčerka ni pripravljena odreči maščevanju. Saj je bila rojena za ubijanje.

Zadnja leta je izjemno uspešen strip Meč nesmrtnika (The Blade of the Immortal). Izhaja malodane istočasno na Japonskem in ZDA. V Ameriki je izšlo 24 zvezkov, od predvidenih 29. Hiroaki Samura. Meč nesmrtnika je bil zadnji strip, ki je začel izhajati v takem vrstnem redu strani, kot jih beremo v Evropi. Na Japonskem pač berejo od zadaj. In tako je Samura pristal, da je za ameriško verzijo ponovno izrisal sličice, ki bi bile lahko moteče. Pri zrcalni preslikavi likovnega materiala bi lahko prišlo do nelogičnosti. Na eni sliki vojščak drži bodalo z levo roko, na drugi pa z desno, recimo. Da, nesmrtni samuraj. Ki ne more umreti, dokler ne bo pobil tisoč samurajev. Zlobnih, krivih, kakorkoli hočete. Samo nedolžnega človeka ne sme pokončati. In nikoli se ne sme zmotiti. Njegova nesmrtnost pa je v tem, da se mu vse rane neverjetno hitro celijo. Tudi odsekana roka priraste nazaj. Zato, ker ima njegova krvi neverjetne regeneracijske sposobnosti. Pri tem stripu velja pripomniti samo še nekaj: avtor je v mnogočem prestopil meje domišljije. Orožja so mnogokrat preprosto izmišljena, zgodovina ni poznala takšnih orožij. Na to je pač treba biti pozoren. Torej je ta strip nekakšna kvazi zgodovinsko futurološka mešanica, kar pa ga v umetniškem izrazu v ničemer ne omejuje.

Pa še en strip bomo omenili: Kamui. In tudi po tem stripu so posneli film. Kamui Gaiden (2009). Sanpei Shirato je avtor tega stripa o ninjah. Pravzaprav o odpadniku. Ki se imenuje Kamui. In tudi v tem stripu, ki je v ZDA (založba Eclipse) izšel v 37 zvezkih, ki so bili kasneje zbrani v štirih knjigah in kjer se nenehno mešajo stili različnih borilnih veščin. Samurajev in ninj. Kamui je ninja, ki je izdal svoj klan, pobegnil in ga ninje lovijo po vsej Japonski, da bi ga ubili. Je izjemen mečevalec, a še vedno ne dovolj dober, da bi se neposredno soočil z njimi. Zanimiv je primer, ko se težko ranjen vrže v prepad, njegov zasledovalec pa tega ne stori. In se nato sprašuje, če ga je postalo strah. Osramočen je. In kot da bi vedel, kaj se bo zgodilo, se obrne in se spopade s tropom volkov, ki so se prikradli do njega. Nasploh so v stripu Kamui zelo čutni prizori z živalmi. Ko sokol napade zajca, ki se mu srečno izmuzne. Samo za hip potem, pa ga šavsne lisica. Usodi pač ni mogoče ubežati. Tudi tukaj srečamo legendarni klan Yagju, priča smo številnim usmrtitvam, razkosavanju trupel, ker samuraji na ta način preverjajo kvaliteto mečev. Poglavitna je seveda zgodba. O preživetju. O Japonski, kjer je bil pojem svobodne volje mnogokrat samo iluzija. In kjer so odpadniki postajali naravnost paranoični, saj so bili prepričani, da jim prav vsakdo streže po življenju.

Ogromno je tega. Kje so zgodbe o slepih samurajih? Zgodbe o enorokih samurajih? Najbolj znana enoroka samuraja sta bila Jimmy Wang in pa fenomenalni David Chiang, ki je s Ti Lungom napravil pravo revolucijo v filmih o borilnih veščinah. Večino teh filmov je režiral legendarni Chang Cheh. In zopet smo na Japonskem. Tokrat zadnjič. Zatoichi. Slepi samuraj. Skoraj 30 celovečercev, več let dolga televizijska serija. Filmi, ki se jim je poklonil sam Takeshi Kitano, ki je leta 2003 posnel istoimenski film. Igralec v vseh predhodnih filmih pa je bil Shintaru Katsu. Brat Tomisaburo Wakayame, ki je igral Itta ogamija. Najnovejša inačica je Samurai Avenger (2009), režiserja Kurando Mitsutakeja, lahko bi pa govorili tudi o slepih samurajkah, slepih lokostrelcih. In še marsičem.

Recimo morda o spektaklih, kot je tajlandski Bang rajan (2000), kitajski Crouching Tiger, Hidden Dragon (2000), korejski Musa (2001), korejski Saulabi (2002), kitajski Hiša letečih bodal (2004) in še in še. Kako je že rekel Li Mu Bai? »Rajši bi bil duh, ki bi kot obsojena duša bedel ob tebi, kot da bi brez te vstopil v nebesa. Saj zaradi tvoje ljubezni, ne bom nikoli osamljen.« Ali pa scena, v Bang rajanu, ko se smrtno ranjena ljubimca plazita eden proti drugemu na bojnem polju. Kot da bi preslikali sceno iz slovitega filma The Killer (1989) režiserja John Wooja. Ali pa Musa, eden najbolj pretresljivih ljubezenskih filmov vseh časov, pa se osebi še poljubili nista nikoli. Ja, v teh filmih je v veliko ljubezenskih zgodb. Pa tudi neverjetne krutosti.

O častni smrti smo že govorili. Japonci to še kako razumejo. Kaj pa mongoli, kitajci, tajci? Bang Rajan. Ni ga učenca na Tajskem, ki ne pozna te legende. Davnega 1765 leta je Burma napadla Tajsko, del njene vojske, preko 100.000 vojakov, pa je za nekaj mesecev obstal pred neko vasjo. Kjer so se vsi, moški, ženske in otroci uprli mogočni vojski. Nepozaben juriš vaškega vojščaka, ki na bivolu juriša proti vojakom, ki ga čakajo na bojni slonih. Mar smo hoteli govoriti o častni smrti? Ne tukaj. Tega bojevnika zvlečejo z bivola in ga z ogromnimi lesenimi kladivi potolčejo do smrti. Kako drugače je bilo to v Musi. Ko mongolski vodja ukaže vojščakom, da ranjenca dvignejo na noge in mu dajo v roke v meč. Šele nato ga ubije. Tako, kot se zgodi tudi v filmu Saulabi. Častna smrt pač. Spoštovanje nasprotnika. Kar so pozabili evropski vitezi, ko so zaradi pomanjkanja hrane pobili na stotine ujetih vojščakov, ki so se jim predali.

Zanimivo je tudi, da se je s samurajskim stripom ukvarjal tudi francoz Robert Gigi, ki je avtor stripa Samuraj Ugaki. Gre za povsem korektno stripovsko stvaritev, ki je bila objavljena tudi pri nas.

Poslovimo se z azijskega kontinenta, čeprav se Atile in Kublaj kana še dotaknili nismo. Saj je še toliko izjemnih scenaristov in risarjev stripa, katere moramo omeniti. Recimo scenarista Carlosa Trilla, ki je umrl leta 2011, in risarja Enriquea Breccia. Alvar Mayor. Neverjeten strip o odpadniku španskih osvajalcev, ki se je v južni Ameriki postavil na stran domačinov. Šestnajsto stoletje, 57 zgodb. Od osem do štirinajst strani. Poetika stripa, ki jo bralec le redko doživi. Od osvajanja El dorada do spiritualnih potovanj. Dobesedno nekaj neprecenljivega. Alvar Mayor. Pred leti so posneli tudi film o tem španskem pustolovcu. O Álvar Nunez Cabezu de Vaca. Cabeza De Vaca je bil raziskovalec, in je opisal številna plemena, na katera je naletel med potovanjem z otoka Galveston leta 1528 do Culiacana v Mehiki leta 1536. Bil je amaterski antropolog je leta 1542 objavil svoja odkritja. Imenoval jih je preprosto La relacion (Poročilo), dokument pa je dandanes bolje poznan pod imenom Naufragios (Ladijske razbitine). Najverjetneje je Trillo ustvaril lik Alvar Majorja po resnični osebnosti, vendar tega verjetno ne bomo nikoli zanesljivo izvedeli. Pa dodajmo še njegovega očeta, risarja brez primere Alberto Breccia in njegov stripa Mort Cinder. Človeka, ki je živel v vseh časih. Zopet enkraten scenarist, tokrat Héctor Germán Oesterheld. Ena najbolj tragičnih oseb v svetu stripa. Ko je napisal strip o Che guevari, je vojaška junta takoj zaplenila vse primerke, nato pa so se neke noči, 21. aprila 1977, oglasili pri Oesterheldu. In ga odpeljali neznano kam. Njega in dve njegovi hčerki, od katerih je bila ena visoko noseča. Nikoli več jih ni nihče videl. Ljudje po vsem svetu so bili zaprepadeni. Vsi so ga iskali. Da bi izvedeli resnico, kaj se je zgodilo. Čeprav so vsi slutili, da je mrtev. Italijanski novinar Alberto Ungaro je vztrajal. Prebil se je do čilskega generala, ki je prostodušno priznal. Da, ubili smo ga, in njegove hčere tudi. Nismo mogli drugače. Pisal je prečudovite zgodbe. In zgodba o Che-ju je najlepša od vseh. Povejte mi, ali je res treba ubiti človeka, ki piše lepe stvari. Mar je svet res tako naravnan? No, zgodbo o Che guevari so kljub vsemu našli. Pred leti. In objavljena je bila tudi pri nas. Tako kot so bile objavljene zgodbe o Alvar Mayorju in Mort Cinderju. Mort Cinder, nesmrtnik, ki se spoprijatelji s starim arhivarjem in mu pripoveduje zgodbe iz svojih življenj. Impozantne zgodbe. Kako je gradil Babilonski stolp. Kako je prevažal sužnje v Ameriko. O državljanski vojni v ZDA. O bitki za Termopile. Ker Cinder to ve. Ker je bil tam. To so pretresljive zgodbe, polne razumevanja za človeka in njegova čustva, to so zgodbe o pogumu in strahopetnosti. In če ne moremo prehvaliti Oesterhelda, tudi Albertu Brecci ne moremo peti drugega kot slavospeve. Strip je prava mojstrovina chiaroscuro tehnike, vizualizacije sveta teme in senc, prepoln pričakovanja in temačne atmosfere. Njegova risba je čarobna. Virtuoznost brez primere. Vsega skupa 206 nepozabnih strani. Če bi bil Oesterheld še živ, bi bila zagotovo še kaka zgodba več.

Ah, Termopile! Mort Cinder je bil eden od 300 Špartancev, ki so se zoperstavili Perzijcem. In ko je bilo vsega konec, Perzijci odkrijejo, da je Mort še živ. Pripravlja se eksekucija. Zadnjega špartanca. Perzijski kralj mu pravi. Najprej ti bomo odsekali roko, ki je držala meč. Ob sončnem vzhodu bo to. Nato ti bomo izkopali oči, da ne boš nikoli več videl dneva. Nato ... A Mort Cinder se je samo nasmehnil. Saj je vedel, kaj mu je storiti. Ko mu bodo iztikali oči, bo sunil z glavo naprej, nož se bo zaril v možgane in vsega bo konec. Perzijski kralj ga zaprepadeno gleda. Kako se Mort smehlja. In ko sonce vzhaja, kralj omahuje. No, veliki kralj, kaj čakaš, ga vpraša Cinder. Sonce je že vzšlo. Perzijski kralj pa samo zašepeta. Špartanec, ti si večji kralj od mene. Da, kdor tega še ni bral, je marsikaj zamudil. Ob vsem tem lahko navedemo le še epitaf, ki ga je 480 let pred n.št. napisal eden največjih grških lirikov Simonides in ki še danes kljubuje času, vklesan na spomeniku v Termopilah.

Pojdi popotnik ki te je semkaj zanesla pot,
In povej Špartancem, da nihče od nas ni preživel
Saj smo zvesto spoštovali naše zakone

Da, epitaf, ki je posvečen herojem in ki spominja na pokončnost mož, ki so pred 2500 leti zvesto spoštovali zakone svoje države. Pa še nekaj je napisal veliki grški pesnik:

Tistih, ki so padli v Termopilah,
Veličastna je usoda, častna smrt,
Oltar je njihov grob, namesto solza večni spomin
In njih usoda slavospev
Te mrliške oprave zasenčila ne bosta ne rja,
Ne čas,ki vsemu vlada; ta pripada hrabrim možem,
Ta sveti kraj si vzela za svoj dom je slava Helade,
Priča temu je Leonidas Špartanski,
Ki velik ornament kreposti zapustil je in večno slavo.

Seveda Alberto Breccia ni bil edini, ki je narisal strip o Termopilah. Frank Miller, eden najpomembnejših ameriških scenaristov in risarjev, je prav tako napisal in narisal strip 300. Millerja je navdahnil film 300 Špartancev (1962), strip je izšel 1998 leta, in ponovno prirejen kot film leta 2007. Strip pripoveduje zgodbo o 300 špartancih, tako kot je bitko dojemal njihov vodja Leonidas. Strip se je prodajal izjemno uspešno. Izdali so ga v trdi vezavi, velikem formatu, prodali pa so skoraj v 100.000 izvodih.

Nasploh je bil Miller zelo uspešen pri filmskih adaptacijah svojih stripov. Strip in film. Recimo Sin City (Mesto greha (2005)) je verjetno najbolj stripovski film, ki so ga kdajkoli posneli. Otvoritvena scena filma pa je enostavno neprekosljiva. Pa strip o temnem vitezu, Batmanu. Temni vitez se vrača. (The Dark Knight (1986)). Samo, da je zdaj Batman že star, pa še alkoholik povrhu. Njegov zvesti spremljevalec Robin je že zdavnaj mrtev in vse kaže, da mu vrnitev ne bo uspela. Še posebno zato, ker mora premagati Supermana. Ja, Frank Miller je spremenil superherojski strip. Izjemen strip: Elektra the Assassin (1986). Scenarist Miller, ilustrator genijalni Bill Sienkiewicz. Strip o ninji, ki se bori z dvema kratkima mečema, ki se imenujeta sai. To je zagotovo eden najboljših, likovno najbolj dovršenih stripovskih albumov. Na žalost je bil film, posnet po stripu, prava polomija. No, za konec pa smo prihranili njegov strip Ronin(1983), ki je seveda zasnovan na stripu o Itto Ogamiju, shogunovem eksekutorju. Ronin je samuraj brez gospodarja. In ko ta samuraj v bitki izgubi gospodarja, uspe pa rešiti dragoceni meč, ki ga želijo demoni, se sprašuje, kaj mu je storiti. Odloči se, da ne bo storil harakirija in da bo ubil demona. Toda ta meč je nekaj posebnega. To je meč, ki pije kri. Da pa bi ubil demona, mora meč natopiti s krvjo nedolžnega človeka. Ali pa otroka, kot kaže pretresljiva dvostranska miniatura. No, ronin se odloči drugače in se spopade z demonom, ne da bi nahranil meč. Seveda izgublja bitko in tik pred koncem se domisli, in zasadi meč v svoje telo in z njim prebode tudi demona, ki se prepozno zave, kaj se dogaja. Samuraj je namreč ves čas živel po najbolj strogih načelih in je tako meč kljub vsemu namočil v krvi nedolžnega človeka. V zadnjih sekundah življenja pa demon izusti urok, ki njuno bitko prenese v drug svet. V prihodnost. To je torej zgodovinsko futurološki strip, ki pa je vsekakor eden večjih mejnikov v zgodovini stripa.

Omenimo še dva stripa, nastala v ZDA. Američan Val Mayerik in Larry Hama sta ustvarila strip Young Master (1987), samo devet zvezkov in dva zvezka Master (1989). Film z istoimenskim naslovom ni v nikakršni zvezi s stripom.

Vendar smo zopet v starodavni Japonski. In spopadu s klanom Yagju. Črnobeli strip, ki je deloma izhajal tudi v reviji Eerie, vendar je kljub temu ostal malodane neznan. Tako kot nihče ne pozna enega najboljših kratkih samurajskih stripov izpod peresa Kenta Williamsa. Akvarelistični strip, naslov Obesek (The Sign, 1985). Izšel je v reviji Epic. V neko mesto pride samuraj, ki nosi okoli vratu nenavaden znak. Ljudje se ga izogibajo, vendar to njega ne moti. Pride na skrivni sestanek, kjer se zbirajo samuraji z enakim obeskom in ki pripravljajo napade in popolna uničenja celih vasi. Pa pravi temu mladeniču eden od prisotnih:

"Si tukaj prvič? Ali pa si že kje bil?" Mladenič navede neko vas, sogovornik pa se začudi. "Saj, tam sem bil tudi jaz, pa se te ne spomnim. Pobili smo vse, kajne?" Odgovor je bil preprost. "Mene niste. Jaz sem preživel."

Pekel akvarela in barv. In ko je konec, samuraj s trupel pobere obeske, jih spravi v žep in se odpravi na naslednji sestanek.

Zdaj pa bomo govorili o stripu, ki je mečevanje predstavil vsemu svetu. Najbolj popularen strip na svetu, o mečevalcu, ki se imenuje Conan. Kdo ga ne pozna! Skoraj 1000 stripovskih enot, vsaj trije filmi. TV serija. Simerija. Skrajni sever Evropa. Dežela, neprijazna, kjer soteske občasno zaječijo samo v zvokih vetra. Kjer je dežela simerijanska v svoja nedra sprejela vse sence in temoto tega sveta in preprečila soncu, da bi jo kdajkoli obsijalo. Dežela večne teme je to, kjer so vojščaki, ki tam živijo le še sence ljudi, kjer ječijo ogolela drevesa in kjer tavajo duše barbarov, ki so že zdavnaj pozabile svoja imena in se le občasno izvijejo primežu smrti in samote. Ja, tako je v tridesetih letih pisal Robert E. Howard, avtor knjig o Conanu, ki je postal izjemno popularen tudi preko stripov in filmov. Vendar knjig ni pisal samo Howard. Po njegovi smrti so jih pisali še številni drugi pisatelji, njihove naslovnice pa je risal izjemni likovnik Frank Frazetta. Resda ni nikoli narisal enega samega stripa o Conanu, njegove naslovnice pa so legendarne. Ko so razmišljali o adaptaciji knjig v strip, so najprej želeli angažirati ilustratorja Johna Buscema. A bil je predrag in prezaposlen. Zato so najeli mladega, a obetajočega Barry Windsor Smitha. Scenarije je na podlagi Howardovih del pisal Roy Thomas, stripe pa izdajala založniška hiša Marvel. Smith je bil izjemno nadarjen avtor in čeprav je bil skorajda začetnik, je bilo v njegovih ilustracijah čutiti eleganco, ki je dala slutiti na stvaritve renesančnih umetnikov. Strip je pri bralcih doživel velik uspeh. Barbar Conan je začel izhajati v zgodnjih sedemdesetih letih in izhaja še dandanes. Sčasoma so se tej stripski izdaji pridružile še druge, ki so opisovale življenjsko pot tega simerijanskega vojščaka. Conan saga, The Savage Sword of Conan, King Conan in druge. Ker je Conan vse to tudi bil.

Rodil se je na bojišču, bil je tat, vojščak, plačanec, gladiator in kralj. Bil je odličen mečevalec, ki se je spopadal tako z ljudmi, čarovniki in demoni. Vedno pa je verjel v svoj meč, saj je bil prepričan, da vse kar je živo, lahko tudi umre.

Kdo se ne spomni uvodnega prizora iz filma o Conanu, kjer ga je upodobil Arnold Schwarzenegger! Na sredi vasi, ki so jo opustošili tuji vojščaki, stoji fantič, ki drži svojo mamo za roko. Le malo stran so psi ravnokar raztrgali njegovega očeta, njima pa se približuje poveljnik osvajalcev. Sledi zamah meča in mladenič, ki stoji kot v transu se niti ne zaveda, ko mu pred noge pade glava njegove matere. Šele potem, ko začne truplo padati in se njena mrtva roka izvije iz njegove, se nejeverno ozre. Sledi suženjstvo, učenje borilnih veščin, gladiatorstvo. Tako postane izurjen vojščak, ki potuje po deželah Howardovega domišljijskega sveta. Simerija. Dežela, ki je nastala po propadu atlantide in je obstajala preden se je rodil novi svet. Conan se je podal tudi v dežele, ki so mejile na neprijazno Simerijo, v bogato Aquilonijo, kjer je bil sprva tat, nato pa se je udinjal najboljšemu plačniku. Znana je zgodba, kako se je težko ranjen zatekel v zapuščeno pečino, kjer je naletel na prestol, na katerem je sameval okostnjak. In tako je Conan prišel do meča. Meča starodavnega kralja, s katerim si je izboril pot skozi krdelo volkov, ki so ga čakali zunaj. Meč in jeklo. In bog Crom, h kateremu je molil. To so bile stalnice tega barbara, ki je od navadnega tatu postal kralj. Seveda pa je imel Conan tudi spremljevalko. Kraljico črne obale, ki se je imenovala Belit. In ko jo je nekega jutra našel obešeno na vrhu jambora njene piratske ladje, ga je zlomilo. Nobena ženska ni mogla nikoli več zapolniti praznine, ki je nastala v njegovem srcu. Med ženskimi bojevnicami pa lahko omenino še Rdečo Sonjo, s katero se je večkrat spopadal.

Ko je moral Barry Windsor Smith zapustiti ZDA, so delo nadaljevali scenarist Roy Thomas, risar pa je končno postal John Buscema, ki je simerijancu vdihnil še več barbarstva. Njegova risba, skupaj z izvrstnimi scenariji Roya Thomasa je postala pojem stripa, ki je uspešno izhajal več let. Sčasoma so ju zamenjali drugi scenaristi in risarji, od katerih omenimo Ernie Chana, Rudy Nebresa, Alfredo Alcala in nekoliko zapostavljenega Jamesa C. Owsleya. Omenimo tudi, da je pri ponatisih sage o Conanu ponovno sodeloval Bary Windsor Smith, ki je naslikal nekaj zares osupljivih naslovnic. Conan saga je v glavnem objavljala ponatise zgodb, ki jih je risal Buscema, medtem pa je osnovna edicija Barbar Conan postajala vse slabša, tako da so jo ukinili leta 1993, ko so natisnili vsega skupaj 275 številk. Založniške pravice je sčasoma prevzela založba Dark Horse, kjer se je novi scenarist Kurt Busiek začel bolj naslanjati na izvirna Howardova dela, risar Cary Nord pa je bolj poudaril barvno tehniko, saj je bil najboljši Conan v sedemdesetih in osemdesetih letih predvsem črnobel strip, barvni Barbar Conan pa je bil slabo koloriran.

Kot smo dejali, je dosedaj izšlo okoli 1000 stripovskih enot, Conan je na vrhuncu slave, starejši stripi se ponatiskujejo v broširanih in trdovezanih knjigah, posamezni stripovski zvezki izhajajo z alternativnimi naslovnicami. Conan je popularen tudi pri nas. Medtem, ko so kratke zgodbe izhajale predvsem v reviji Stripoteka, pa ga danes izdajajo vsaj v treh luksuznih izdajah na področju bivše Jugoslavije. Conan je nedvomno stripovski fenomen, ki je svoj vrh popularnosti dosegel v filmih, prisvojila pa si ga je tudi industrija iger in plastičnih likov.

Če smo že na daljnem severu, se preselimo še k vikingom. Nedvomno je najboljši strip o vikingih narisal Don Lawrence. Viking Karl je naslov izjemno popularnega in izvrstno narisanega stripa o vikinškem vodji. Čeprav je Lawrence prvi strip naslikal v barvah, pa je kakih 15 epizod izšlo v črnobeli tehniki, s katero je avtor izjemno dobro pričaral mračnost in bogaboječnost takratnih vojščakov. Nasploh zgodbe opisujejo spopade vikingov s pikti, njihova potovanja po svetu, med ostalim so zašli celo v amazonijo. Kaj vse je tukaj narisal Lawrence! Spopade s pikti, medsebojne borbe za poveljstvo, plenjenja vasi, obleganja mest in gradov. Tu se kar nizajo raznorazne taktike osvajanja tujih dežel, vendar vikingi pogosto doživljajo tudi poraze in zgodi se celo, da ob vrnitvi najdejo požgane domače vasi. Krutost tega davnega sveta se je nenehno prepletala s praznoverjem, kar je Lawrence odlično upodabljal s sencami, meglicami in temačnostjo pokrajine. Omenimo značilen prizor, ki ga vikingi seveda vzamejo kot znak bogov. Med borbo za poveljstvo nad vikinškimi plameni je Karl v podrejenem položaju in ko je že vse kazalo, da bo izgubil boj, se je pretrgala vez, s katero je bil meč privezan na jamboru tako, da je zdrsnil naravnost v hrbet njegovega nasprotnika, ki se je pripravljal na smrtni udarec.

Lawrence je risal tudi izjemno priljubljen strip o gladiatorju Olacu. Narisal je sicer samo dva stripa, ostale sta risala italijan Ruggero Giovannini in argentinec Carlos Roume. Tudi ta strip je izjemno realističen, scenaristično pa predstavlja napeto in poučno branje. Lawrence je namreč veliko risal za angleške poučne revije kot so Look and Learn, za katere je delal tudi zgodbe o vojaških spopadih, biblijske zgodbe ipd. Med te, srednjeveške stripe, bi lahko uvrstili še strip Merok (Maroc the Mighty), kjer ima potujoči vitez na roki posebno zapestnico, ki mu, kadar jo obsije sonce, daje nadčloveško moč. Ne glede na izjemno kakovost vikinga Karla in gladijatorja Olaca, pa je Lawrence najbolj poznan po stripih Triganski imperij (The Trigan Empire) in Storm. To sta dva futurološka stripa, bogato ilustrirana in prekrasno kolorirana, ki se dogajata na tujih svetovih. V Triganskem imperiju, ki je pri nas izhajal kot Daleka planeta, je Lawrence predstavil boj treh bratov za oblast in rast imperija, ki ga je nato ustanovil Trigo. V tem imperiju so vojaki oboroženi tako z meči kot laserskim orožjem, kar mnogi ocenjujejo za nesmiselno. Res je, scenariji so naivni, scenarist je bil v glavnem Mike Butterworth, in niti približno ne dosegajo Lawrenceovih stvaritev. Storm pa je strip o vesoljskem pilotu, ki zaide v nekakšno rdečo pego na Jupitru, kar njegovo plovilo vrže v paralelni svet, tako da so naslednja nadaljevanja zbrana v ciklu Pandarvske kronike. Kjer je seveda vse polno borb tako s hladnim orožjem kot laserskimi pištolami. Zanimivo je, da je zaradi nizkih honorarjev Lawrence prenehal risati za angleške založnike. Z navdušenjem so ga sprejeli na Nizozemskem, kjer so izdali njegova zbrana dela. Tudi v angleščini. Redke, luksuzne, limitirane izjave. Po 500 izvodov.

Angleški risarji so radi upodabljali tudi svojo zgodovino. Nešteto je zgodb o Robinu Hoodu, Rob Royu in Dicku Turpinu. To so sorazmerno kratki stripi, tako nekako največ do od 32 do 64 strani, vendar sta na vsaki strani običajno samo dve sličici. Ali pa celo samo ena. Izjemen risar, ki je daleč odstopal od vseh, je bil Reg Bunn. Bil je izjemno plodovit, poznan je po večih serijalih, med katerimi pri nas poznamo Jekleno pest, za katero je izrisal eno zgodbo. No, zgodbe o sherwoodskem odpadniku so vsekakor zelo pomembne, saj v njih opisuje tudi srečanje Robina Hooda s kraljem Arthurjem. Ne manjka pa tudi večnih spopadov z nothinganskim šerifom in njegovimi vojaki. Reg Bunn je bil tako markanten risar, da je tudi potem, ko so risanje Robina Hooda prevzeli drugi avtorji, še vedno prihajal v studio in izriseval obraze stripovskim junakom. Tako, da je včasih naravnost nemogoče povedati, kateri strip je risal Reg Bunn, pri kateremu pa je samo sodeloval. Še nekdo je risal strip o Robinu Hoodu. Verjetno največji risar angleškega stripa, Frank Bellamy. Čeprav je avtor poznan predvsem po svojem delu o vesoljskem pilotu Dan Dareju, pa je narisal tudi kakih deset nadaljevanj o časovnem potniku Garthu. Zasnova stripa v mnogočem spominja na strip o Mort Cinderju, vendar je bil to časopisni, pasični strip. Bil je izjemno popularen in je izšlo okoli 160 epizod. Pri nas je bilo objavljenih vsaj 40 zgodb. Zanimata pa nas predvsem zgodbi Atacamina maska (The Mask of Atacama, 1973) in Džingiskanova zaročenka (Bride of Jenghiz Khan, 1974), v katerih je Bellamy opisal mojstre hladnega orožja tako v Mehiki kot daljni Aziji.

Če smo že pri časopisnem, pasičnem stripu, omenimo izvrsten kriminalni strip, ki se sicer le bežno dotika naše tematike. Govora je o stripu Modesty Blaise, stripu, ki ga je ustvaril in vseskozi pisal Peter O'Donnell, začetne epizode pa risal izjemni Jim Holdaway. Da, to je tista Modesty Blaise, ki se je kot drobna, skromna deklica znašla v povojnem taborišču Kalyros v Grčiji, ki je peš prehodila pot do severne Afrike in ki je s seboj nosila knjigo Le Morte d'Arthur iz katere si je sposodila ime čarovnika Blaisea. In ki je še kot mlado dekle ustanovila svojo zločinsko mrežo Network, jo kasneje razpustila in potem dolga leta delala za potrebe angleške tajne službe. Tista Modesty Blaise, ki je z legendarnim Willijem Garvinom spremljala vlak poln beguncev nekje v Indiji in tam tudi padla pod streli teroristov. No, govorimo o štirih zgodbah: Those About to Die (1974) ilustratorja Enrique Badia Romera, v kateri moteni kriminalec priredi novodobne gladiatorske igre, kjer se morata Willie in Modesty v areni boriti za življe. Naslednji sta The Sword of Bruce (1985), ki jo je narisal Neville Colvin in Brethren of Blaise (1980) Patricka Wrighta. V prvi zgodbi Modesty po škotskem višavju prenaša starodavno relikvijo, meč legendarnega Brucea, v drugi pa se spopada s sekto, ki so jo ustanovili na izročilih vitezov okrogle mize. Tudi Modesty Blaise je iskala notranji mir, tu pa ji je nedvomno največ pomagal njen učitelj borilnih veščin. The Golden Frog (1978), risar pa Enrique Badia Romero. Eh, da posneta sta bila dva filma, prvega ne bi niti omenjali, drugi pa je izjemno korekten in soliden film, ki opisuje prav zgodnja leta Modesty Blaise. Film: My Name is Modesty (2002), glavno vlogo pa je prepričljivo odigrala Alexandra Staden.

Morda bi omenili še en strip, ki prav gotovo sodi v to rubriko. To so trije mušketirji. Aramis, Porthos in Athos. No, imamo seveda tudi četrtega mušketirja, D'Artagnana. Zadeve pa še ni konec. Čeprav si Alexandre Dumas, ki si je to trojico zamislil, tega še predstavljati ni mogel, smo dobili tudi mušketirko. Peto mušketirko. V filmskem svetu pač. V stripovskem svetu pa smo kot komičen strip dobili petega mušketirja, nespretnega mečevalca, Gelsomina Fallabracija, ki si z muko in šalo utira pot skozi svet pustolovščin. Med stvaritve o treh mušketirjih so se vpisali tudi avtorji stripa Alan Ford, ki so izdali posebno tematsko številko. Oh, seveda imamo pa tudi dva mušketirja. Jerryja in Mrvico. In večnega nasprotnika mačka Toma. Tako da bi lahko skoraj rekli, da imamo dva mausketirja, kot so ju nekateri duhovito poimenovali. Tudi Studio Walt Disneya ni ostal križem rok. Njegovi popularni junaki: Racman Jaka, Pepe in Miki Miška (Donald Duck, Goofy in Mickey Mouse), so skupaj nastopili v risanki o treh mušketirjih. No, pa tudi Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik so se poskusili kot mušketirji. Saj so s časovno uro lahko hodili v preteklost, kjer so se bojevali proti roparskim vitezom. Vse te stripe bi morda lahko uvrstili kar med swashbucklerje, termin ki je nastal v 16. stoletju in se je razširil tako na film kot strip. Govorimo pač o mečevalcih, ki se radi dvobojujejo, bahajo in širokoustijo. Omenimo, da je strip o treh mušketirjih narisal tudi rus Sergej Solovjev, ki je živel v Srbiji, narisal pa je tudi stripa Robin Hood in Ivanhoe. Pa dodajmo še strip Zorro. Neustrašni borec za pravico v Mehiki. Dolga leta je bil Zorro domena mladinske literature, filma in stripa. Večino stripov so naredili v studiju Walt Disney, pri nas pa so izhajali v časniku Miki. Šele nedavno pa je strip Zorro prerasel v nekaj večjega. Naravnost veličastnega. V izvrsten časopisni, pasični strip. Avtorja sta risar Thomas Yeates in scenarist Don McGregor. Prvi dve zgodbi, iz let 1999 in 2000 so izdali v lični broširani izdaji. Humoristična inačica je strip Benita Jacovittija Zory Kid. Jacovitti je sicer bolj poznan po stripu Cocco Bill, neustrašnem kavboju z divjega zahoda. In še resnična anekdota: Jacovitti je v svoje stripe vrisoval nešteto klobas. Klobas, ki so kukale iz vogala stripovskih sličič, ležale pod mizo, v puščavi ipd. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj to počne, je prostodušno odgovoril. "Saj veste, da v klobase vtaknejo prav vse. In zakaj potem jaz ne bi mogel vtikat klobas v svoje stripe?" Pa omenimo še enega najemnika. Izvrstno risan italijanski strip Meč maščevanja, kjer Hugo Dinvidi ponuja svoje usluge najboljšemu ponudniku. To so sorazmerno kratke zgodbe v katerih je tudi zvrhana mera humorja. Pri nas je bilo objavljenih kakih deset zgodb, ki so risane v črnobeli tehniki. Prav tako omenimo še zelo dober realističen strip dvojca Cothias - Julliard: Sedem življenj skobca (Les 7 viens de l'eperrier), ki opisuje življenje kraljevske družine v začetku 17.stoletja. Strip je izšel v sedmih albumih.

Sem bi lahko prišteli tudi številne stripe in filme z gusarsko tematiko. Omenili smo že piratko Belit, ki je bila Conanova spremljevalka, zagotovo najpomembnejši pa je Rdečebradec (Barbe Rouge), ki ga je risal Victor Hubinon, pisal pa nenadkriljivi Charlier. Kako izjemno popularen je ta strip kaže podatek, da je bilo narisanih preko 30 albumov in da se je po Hubinonovi smrti izmenjavalo kar nekaj risarjev. Žal pa je preminil tudi Charlier, tako da je kvaliteta teh stripov močno padla.

Bežno se lahko dotaknemo še nekaj stripov, ki so opisovali srednjeveško evropo in so bili bodisi biografske narave ali pa so sloneli na literarnih predlogah. Bežno zato, ker so to večino slabo risani stripi. Tako poznamo strip o Juliju Cezarju in več inačic stripa Ivanhoe. Morda bi bil še najbolj zanimiv poljski strip Saragonski rokopis Jerzyja Skarzynskega. Pa tudi naš risar Andrija Maurović se je poskusil z adaptacijo slovitega romana Henryka Sienkiewicza Z ognjem in mečem. Seveda je bilo takšnih stripov ogromno. Pri nas so izhajale vsaj tri stripske edicije, ki so bile namenjene prav adaptacijam slavnih romanov. To so bile Pan strip (Cyrano de Bergerac, Ivanhoe ...), Slavni romani (Železna maska ...), Novosti za mlade (Robin Hood, Julij Cezar, Ivanhoe ...) in Pustolovine i povijest (Robin Hood, Trije Mušketirji ...). Vendar pa je kvaliteta teh stripov naravnost mizerna in se jim zato ne bomo podrobneje posvečali. Prav tako pa je na trgu obilica najhujšega stripovskega šunda, ki ga izdaja predvsem založniška hiša Bonelli, ki se tudi pri nas bohotijo na kioskih (recimo Chico vitez, Chico mušketir ali pa epizode Zagorja proti vitezom in samurajem. Recimo Zagor in vitezi grala (Zagor i cavalieri del graal, 1998) ipd). Šund od šunda.

Kot smo že omenili, je bilo veliko stripov, ki so tematiko predstavljali na komičen ali ironičen način. Na Conana se je naslonil sloviti Sergio Aragonés, karikaturist in risar, s stripom Groo. Zanimivo je, da je založniška hiša Dark Horse izdala celo strip, ki opisuje spopad teh dveh domišljijskih junakov (Conan vs. Groo, 2012). Obdobje rimljanov je slikovito upodobil scenarist Goscinny in risar Uderzo v stripu Asterix. Kdo ne pozna Asterixa In Obelixa! Po njem so nastale izvrstne celovečerne risanke, in igrani film, ki pa žal ni vreden kaj prida. Oh ja, pa v vsake epizodi so tudi gusarji, saj Asterix in Obelix malodane na vsakem potovanju potopita gusarsko barkačo. Če pa slučajno za to nimata časa, jo potopijo kar gusarji sami. Za vsak slučaj. Znani pirat je še Kljuka, večni nasprotnik Petra Pana iz Disneyevih stripov. Miki Muster pa je ustvaril gusarja Jožo Gulikožo, ki so ga njegovi neustrašni junaki Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik nič kolikokrat ugnali v kozji rog.

Preden se začnemo ukvarjati s princem Valiantom, omenimo še izjemen strip Črni zmaj (The Black Dragon), ki se prav tako ukvarja s srednjim vekom starodavne Anglije, samo da je tukaj prisotno veliko več magije. Čas je 1193 takrat, ko je krščanstvo začelo izrivati prvobitne religije na otoku. Avtorja sta Chris Claremont in John Bolton. Alternativno zgodovino je izjemno narisal John Bolton, šest barvnih stripovskih knjižic je izšlo v ZDA, kasneje pa so bile zbrane v mehkovezani knjižici, vendar povsem nerazumljivo, v črnobeli izdaji.

Sedaj pa je končno napočil čas za najboljši strip na svetu. Najboljši strip vseh časov. Seveda gre za Princa Valianta slovitega Harolda Fosterja. V bistvu je Princ Valiant nekakšna mešanica med slikanico in stripom, saj ne vsebuje oblačkov s tekstom, ki so specifični za sodobni strip. Foster je kreiral Valianta leta 1937, ko so mu založniki pustili popolnoma proste roke in je ustvaril mojstrovino brez primere. Gre pravzaprav za slikarske miniature, tako da so ga nekateri poimenovali kar za slikarja pustolovskega stripa. Osnovni okvir stripa so legende, ki so se spletle okoli mitskega kralja Arturja in njegovih vitezov okrogle mize. Najbolj zanimivo je, da je Princ Valiant eden redkih stripov, v katerem lahko gledamo glavnega junaka kako odrašča, kako postane vitez, kako se zaljubi in ima otroke. Tako je strip na trenutke igriv, zabaven, poln družinskega humorja in dvorskih spletk, po drugi strani pa surov, brezčuten, krvav. Tak kot je bilo življenje srednjeveškega viteza na bojnem polju. Foster je bil izjemno pozoren na vse podrobnosti, na oblačila in bojne oprave, verodostojno je reproduciral orožja, avtentično opisoval okolja in njihovo kulturo, sa je Valiant potoval po vsem svetu. Tudi v takrat še neodkrito Ameriko. Neodkrito v času, v katerem je živel Valiant, seveda. Kot zanimivost lahko navedemo, da je strip postal tako popularen, da je neka tvrdka začela izdelovati celo Valiantov šlem in meč, kot posebno rariteto. Tako popularen, da so privrženci lik princa Valianta odeli celo v ameriško zastavo, kar pa je res že na meji dobrega okusa. Harold Foster tega prav gotovo ne bi storil.

No, Foster je v tridesetletnem obdobju narisal preko 1800 stripovskih tabel. Prav verodostojnost opisov okolja, dekorja, kostimov, opreme, orožja, pejsažov, arhitekture in običajev tega zgodovinskega obdobja je dala stripu izjemno prepričljivost. Foster je zelo verno upodabljal tudi živali: konje, ptiče, domače živali, drobnjad, pa tudi divje živali. Koliko konj je izrisal in koliko različnih poz, pa malodane da nikoli ne zaslediš ene, ki bi bila enaka drugi. Risar si je včasih prav dal duška domišljiji. Risal je orjaške kače in krokodile in prav lov, ki ga vitezi uprizorijo na velikanskega krokodila, je ena od antologijskih strani svetovnega stripa. Vsak poznavalec se bo samo nasmehnil, ko bo v kakem stripu opazil risbo krokodila, ki z repom leži ob spodnjem delu sličice, s telesom pa v diagonalni smeri in z glavo bolšči proti skupini vitezov, ki ga napada. Zelo razgibana ilustracija, ki z diagonalo ponazarja dinamiko. Eno temeljnih vodil pri ilustraciji. Ta krokodil je postal kar nekakšna zaščitna znamka Fosterjevega vpliva za poznavalce, saj je posnemovalcev njegovih risb nič koliko. Po drugi strani pa je Foster razvil izjemno pestro mešanico likov, katere je karakterno zelo bogato izrisal. V Princu Valiantu ni črno belih likov, tu je mogoče spoznati vse nijanse človeške nravi in čustev ljudi, ki se pač različno odzivajo na okolje, stiske in dobre stvari, ki jih doletijo v življenju. Harold Foster je dobro obvladal tudi perspektivo in kadriranje, le pri montaži posameznih slik na stripski tabli bi lahko še marsikaj postoril, saj je moral včasih celo oštevilčevati sličice, da se je razbral njihov vrstni red. Montaža stripa v tistih časih pač še ni bila tako dobro razvita kot dandanes. Kar pa se tiče vojskovanja ... Da, tega je ogromno. Od krutih bitk, ob katerih bralcu zastaja dih, do viteških dvobojev, ki mejijo že skoraj na galantnost pa do komičnih prizorov, ki privabljajo nasmeh.

Potem ko ga je kralj Arthur povišal v viteza, je Valiant najprej pomagal, da je njegov oče ponovno dobil naziv Kralja Thule, nato je potoval širom Anglije, Evrope in po sveti deželi in se boril z Goti, Huni in Saksonci. Potem, ko se je poročil z Aleto, so njegovo družico ugrabili vikingi in Valiant jim je sledil vse do Shetlandskih in Farskih otokov, Islandije in celo do reke sv. Lawrencea, tako da je prispel do Niagarskih slapov celih 1000 let pred Kolumbom. Potem, ko je premagal vikinškega vodjo Ulfrana in osvobodil Aleto, je tisto zimo preživel kar med domorodskimi indijanci.

Kdorkoli je bral epopejo princa Valianta, ne bo nikoli pozabil, obleganja gradu pred Huni, ko se je braniteljem pridružil tudi Valiant. Obleganje se vleče v neskončnost in tako začne primanjkovati osnovnih življenjskih potrebščin. Ni več hrane. Branilci sklenejo narediti nekaj naravnost veličastnega. Priredijo poslednjo gostijo in se zabavajo in plešejo dolgo v noč. Nato se dvorske dame z otroci odpravijo v zasebne prostore, kjer zastrupijo najprej otroke, nato pa strup popijejo tudi same. Medtem moški zažgejo grad, si nadenejo viteške oprave, primejo za meče in se skozi grajska vrata poženejo v poslednji napad. Veličastno.

Ali pa prizori, ko mučijo ujetega Valianta. Ne samo, da mu hočejo Huni uničiti telo, hočejo mu streti tudi dušo. Vendar ga pustijo pri življenju. Saj bo prav njegovo telo, ki je v bistvu ena sama živa rana, prikladno sporočilo kralju Arthurju in vitezom okrogle mize. In ko se kralj Arthur odpravi na maščevalni pohod, se jim princ Valiant pridruži. V njemu tli toliko besa, da to ni za povedati. Bes nad tem, kar so storili njemu, brezmejna žalost za padlimi tovariši in dekleti in ženami, ki so skupaj z otroci umrle v napadu. V nekem trenutku stoji pred njim vsaj dvajset, trideset vojščakov. Na dokaj ozkem mostu se dogaja vse to. Valiant je izjemen mečevalec in s pridom izkorišča teren, ki mu je vsekakor po volji, saj ga nasprotnik ne more obkoliti. Z mečem si utira pot skozi meso in kri, za seboj pušča gomile trupel. Takšen je bil njegov bes, da se sploh ni zavedal, kaj počel. In ko se na koncu kamnitega mostu ustavi in se tistih nekaj hunov, ki so še ostali pri življenju razbeži, se Valiant ozre nazaj. Za njim, po vsem mostu, ležijo trupla. Kar verjeti ne more svojim očem. Koliko ljudi je pobil. In tedaj se zave, da imajo tudi ti vojščaki žene in otroke, zave se vse bestialnosti vojskovanja, spozna da je le v slabi uri zaradi njega ovdovelo na desetine žena in da so njihovi otroci izgubili očeta. V obupu prime svoj znameniti meč in ga z vso močjo vrže daleč v vodo, ki leži pod njim. Strt je od gorja, ki ga je vojskovanje povzročilo njemu in ki ga je on povzročil drugim. Želi si samo še miru v svojem srcu, ki mu pa žal ni usojen. Stripovska sličica, ko Valiant z vrha mostu odvrže svoj meč je nepozabna. To je antologijski primer stripa o Princu Valiantu, katerega ne more obiti noben poznavalec ali ljubitelj stripov.

Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko se je Valiant s svojo posadko kot brodolomec zatekel na enega od Megličastih otokov. Kjer je kraljevala kraljica Aleta. No, kraljičini vojščaki so brez milosti pobili vse preživele. Ni jih zanimalo niti kdo so, niti zakaj so se znašli tam. Obupani Valiant, ki je edini preživel in ki mu ne gre v glavo, kako je mogoča takšna krutost, se kljub smrtni nevarnosti odpravi na kraljičin dvor. Grozljiv prizor, ko se Valiant ves krvav, razcapan in divjega pogleda, pojavi pred dvorskimi vrati, je presunljiv. Nihče mu ne stopi na pot in Valiant gre naprej v dvorano in stopi pred kraljico, kjer jo obtoži strahovitega zločina. Valiant pač ni mogel vedeti, da so bili Megličasti otoki nenehno izpostavljeni piratskim napadom in da so vojaki predpostavljali, da so naleteli na roparsko tolpo, ki je nameravala pleniti med prebivalci. No, prav nihče ne reče ničesar. In tudi kraljica se ne upira, ko jo zvleče s prestola in jo uklenjeno odvede z dvorca. Ker še ne ve, kako jo bo kaznoval. Kdo bi si mislil, da ga bo ljubka Aleta tako očarala, da si jo bo izbral za življenjsko družico. Ljubezenska zgodba brez primere.

Nobenega smisla nima, da bi naštevali vse nagrade, ki jih je prejel ta strip. Naj zadošča, da omenimo, da ga je nek kritik proglasil za največji dosežek angleške literature v zadnjih sto letih. Seveda pa Harold Foster ni mogel v nedogled risati Princa Valianta. Tako, ga je pod njegovim vodstvom od sedemdesetih let naprej risal John Cullen Murphy, ki se je v osemdesetih letih osamostalil. In ko se je marca 2004 upokojil še Murphy, je risanje prevzel Gary Gianni, scenarije pa je pisal Mark Schultz.

Tudi filmov je bilo posnetih kar nekaj, vendar pa se niti približno ne morejo kosati s stripom, tako da jim ne bomo posvetili nobene pozornosti. Omeniti pa moramo film Excalibur (1981) režiserja Johna Boormana. Brilijanten film, ki prikazuje Kralja Arthurja in njegove viteze okrogle mize. Legenda v legendi. To je seveda mit o meču, ki je bil zasajen v kamen, izročilo pa je govorilo, da bo postal kralj tisti, ki ga bo uspel izvleči. Po smrti kralja Arthurja, so meč vrgli v morje, kjer naj bi še vedno čakal na novega kralja Anglije. Tej filmski stvaritvi bi storili veliko krivico, če ne bi omenili fenomenalne glasbene spremljave, Preludij k Parsivalu. Siegfriedova smrt, pogrebni marš iz Somraka bogov, Richarda Wagnerja.

Princa Valianta so tako prebirale generacije za generacijo. Staro in mlado. Za vsakogar je bilo nekaj. Po svetu in pri nas. Omenimo samo, da so ga v Nemčiji poimenovali kar princ Eisenherz in ga izdali v prečudovitih knjižnih izdajah. Princ Valiant pa je izhajal tudi pri nas. Že pred vojno, pa kasneje v časniku Kekec, v Politikinem zabavniku, v Stripoteki, v posebni revijalni publikaciji, v luksuznih broširanih izdajah in v trdovezanih izdajah, ki so bile limitirane na vsega 250 izvodov. Skratka, Princ Valiant je po mnenju večine kritikov, poznavalcev in privržencev žanra, enostavno najboljši strip na svetu. Vseh časov.

Ob vsej tej stripovski poplavi se morda obregnemo še ob literarni podžanr, po katerem je nastalo kar nekaj stripov. Govorimo o romanih s fantastično tematiko, v katerem se kar tre magov, pravljičnih bitij in mitskih vojščakov. Kot eno pomembnejših začetnih del je vsekakor delo Gospodar prstanov, ki ga je napisal Tolkien, nadalje lahko omenimo Terry Brooksa in njegovo dekalogijo o svetu Shannare, pa Zelaznyja in Svetove Amberja, Martinovo serijo o Igri kraljev. Sledijo še Stephen Donaldson z romani o Thomasu Covenantu, Steven Erickson z Malazansko serijo, Robert Jordan s serijo Kolo časa in še mnogi drugi. Samo toliko, da si lažje predstavljamo, za kaj sploh gre, povejmo, da so v Nemčiji, kjer so Jordanove debele knjige razdelili na več delov, izdali že preko 30 knjižnih enot tega epskega cikla, ki ga mnogi primerjajo s Conanom. Po večini teh romanov so risali stripe, po drugih so snemali filme. Z stališča literarne kritike uvrščamo Tolkienovo serijo o Gospodarju prstanov med klasike, prav tako serijo Amber Rogerja Zelaznyja, največji uspeh pa je nedvomno dosegla fantastična serija Georgea R.R.Martina. Knjige so prevedene tudi pri nas, čeprav so romani izšli dokaj nedavno, so narisali tudi nekaj stripov, posneta je vsaj ena sezona TV nadaljevanke. Vsekakor o teh stvaritvah ne bi govorili s podcenjevanjem, saj je recimo Martin izjemen pisatelj, njegova serija je napisana skrajno profesionalno in z obilo umetniške pretanjenosti in tudi prva TV sezona, posneta po njegovih romanih, je izredna. Samo tu se ukvarjamo s stripom, seveda v interakciji z drugimi mediji, in moramo reči, da pač noben od stripov, ki so bili prirejeni po takšnih serijah, preprosto ne izstopa.

Sedaj pa je že skrajni čas, da se ozremo tudi po naših logih. Po stripih, ki opisujejo zgodovino Slovencev. Po stripih, ki so nam še v času bivše države predstavljali dogajanje na balkanskih tleh.

Da, končno smo pristali na domačih tleh. Kateri je najpomembnejši avtor, ki je risal viteške stripe na naših tleh? Po mojem mnenju tu ni nikakršne dileme. Julio Radilović, ki se je podpisoval s psevdoninom Jules, je narisal impozantno epopejo z naslovom Skozi minula stoletja (Kroz minula stolječa), scenarist pa je bil Zvonimir Furtinger. Ta strip je sprva izhajal v Plavem vijesniku, kasneje v ediciji Naš strip, v celoti pa je izšel v knjižni vezavi pred nekaj leti. Govorimo o najpomembnejšem hrvaškem zgodovinskem stripu, ki je s svojimi arhetipskimi karakternimi liki, vrhunsko risbo, epskimi prizori masovnih bitk, neštetimi drobnimi elementi iz življenja preprostih ljudi in z odličnim scenarijem in dialogi, popolnoma očaral ljubitelje stripov. Zanimivo je, da je imel strip tudi maskiranega junaka po imenu Senca (Sjena). Sicer pa strip obravnava obdobja od časa rimskega cesarstva, do Evrope po Karlu velikem. Radilović je narisal propad Salone, ki je izšel tudi v Sloveniji (zvitorepčev roman v stripu), pa sago o Ljudevitu Posavskem in pozni srednji vek, ko se je Batu Kan, vnuk slavnega Džingis Kana, pripravljal na invazijo celotne evroazije. Radilović je bil zelo prepričljiv v risanju starodavnih noš in oprav iz vseh kulturoloških sredin. Tako ni niti presenetljivo, da se je v Plavem vijesniku kasneje pojavila tako šola stripa, spremljajoča rubrika pa je bil prikaz zgodovinskih kostimov in orožij, ki pa ga niso nikoli izdali v posebni knjižici.

Verjetno je bil najbolj popularen vitez na naših tleh Zaviša, ki ga je risal Žarko Beker. Govorimo o risarju, ki se je zgledoval po slovitem Franku Bellamyju, kar izdaja sleherni pogled na stripovske sličice. Naj omenimo samo pikčaste načine senčenja in pa naravnost osupljive perspektive, ki jih je Beker z neverjetno lahkoto posredoval svojim bralcem. Sicer pa se je Zaviša, ta zasanjani romantik, okoli katerega se je venomer trlo polno lepotic, srečal tudi z Richardom Levjesrčnim, saj so ga hrvaški velikaši poslali, da ga zaščiti, ko se je sam prebijal čez tujo deželo.

Med pomembnejše avtorje stripa sodi vsekakor tudi Radivoj Bogičević z Akantom, slovanskim vojščakom nemirnega srca, ki se bori proti osvajalcem. To je bil izredno popularen strip, ki je izhajal v številnih stripovskih publikacijah. Bogičević je strip ustvarjal dolga leta, odlikujejo pa ga predvsem tekoče risarske poteze, kadriranje in dobra preglednost stripovskih sličic. Nekoliko je slabši Skrivnostni vitez (Tajanstveni vitez), risarja Petra Radičevića, ki so ga pred štirimi leti izdali v knjižni obliki.

Ogromno je stripov o Turkih, kar seveda ne preseneča. Večina tega je izšla v ediciji Nikad robom: Bečir Aga, Nikola Šubić Zrinjski, Tajanstveni vitez. V tej ediciji so segli tudi v slovensko zgodovino: Celjska grofica (Celjska grofica L. Korelc, 1968), Upornik iz Bohinja (Pobunjenik sa Bohinja (L. Korelc, 1966) Seveda gre za Krst pri Savici, za zgodbo o Črtomiru, Matija Gubec (1965) risarja Ivice Bednjanca, Duh iz Škofje loke (Avet iz Škofije loke L. Korelc, 1969), Gospodar predjamskega gradu (Gospodar Predjamskog grada M. Janković, L. Korelc, 1966) ... Tudi naš Jelko Peternelj se je poskusil s stripom o vitezu Gorazdu. Med slovenskimi avtorji omenimo Sašo Dobrilo in njegov strip Sad maščevanja iz časa rimskega cesarstva, narisal je strip o argonavtih, ki je izšel v Ljubljanskem dnevniku. Baje je Dobrila vse zgodovinske okoliščine natančno proučil in našel naj bi celo sledove v kamnu, kjer naj bi argonavti vlekli ladjo proti morju. Tudi hrvatski akademski slikar, Vladimir Herceg, je risal stripe. O samurajih. O samuraju Takeda, ki naj bi bil jugoslovanskega porekla. Pa o Erazmu predjamskemu recimo. Herceg je povedal, da je zgodbo utemeljil na resničnih dogodkih. Da je Moral poiskati risbe orožja, noš in tudi osebe so resnične. Vendar pa je tudi sama zgodba o Erazmu zavita v temo, dokumentacijskega gradiva je bilo malo, tako, da si je moral marsikaj tudi izmisliti. Ali pa velikan hrvaškega stripa Andrija Maurović. Njegova Zaročenka meča je izšla davnega leta 1935, poskusil se je z stripom Z ognjem in mečem, kjer izstopajo predvsem masovne scene. Tudi Bane Kerac, avtor popularnih stripov o Kobri, je narisal zgodovinski strip. O vitezu Oliverju. Omenimo še slikanico Taras Buljba, ki jo je po Gogolju priredil Andrej Kovač, narisal pa Željko Lordanič (1979), slikanico pa je Klub devete umetnosti v Sloveniji spremenil kar v strip. S preprosto montažo, tako da je strip kot umetniška oblika s tem posegom močno okrnjen. Sicer pa je bilo takih posegov več, in kolikor je znano, je samo Rade Miloševič sam prestavil svojo slikanico v strip. Omenili smo že Sergeja Solovjeva, ki se je sicer rodil v Kursku, od leta 1920 pa živel v Ljubljani in Beogradu, kasneje pa v Italiji. Med srednjeveškimi stripi je znan Cesarjev oproda, ki ga je ponatisnil tudi Majin strip. Revija je imela uredništvo v Ljubljani, strip pa je v srbohrvaškem jeziku tiskala v Beogradu, kar je bil za tiste čase precej nenavaden slučaj. Zdravko Sulić, ki se je zgledoval predvsem po Haroldu Fosterju in Andriji Mauroviću, je narisal stripe Hajduk Veljko in Orjaški lokostrelec, ki ga imajo mnogi za njegovo najboljše delo. Konstantin Kuznjecov je narisal Pravljico o cesarju Saltanu, Djordje Lobačev, ki se je po bivanju v Jugoslaviji vrnil v Leningrad, pa je znan predvsem po stripu Stjenka Razin. Med scenaristi bi omenili predvsem Branka Vidića, ki je pisal za večino avtorjev tako imenovanega beograjskega kroga. Pa še nekaj lahko omenimo. Samostalno stripovsko izdanje Meteor iz leta 1958. Meteor, ki je objavil srednjeveški strip Veliki vojvoda risarja D. Nedeljkovića. Žal sta izšli samo dve številki te samostojne revije, ki je nekako prehitela čas.

No, prišli smo do konca poti. Do konca razmišljanja o življenju in smrti, ki so ju delili starodavni vojščaki. Ampak zdi se, kot da to ni domena ljudi, da je tukaj na delu nekaj več. Kot da so v svet naših življenj posegle božanske sile, ki se igračkajo z nami. Eden najbolj genijalnih risarjev sveta Jose Ortiz je narisal strip o štirih jezdecih apokalipse. Kjer življenje in smrt igrata šah, v bistvu pa se poteze odločajo v velikih bitkah na našem planetu. In ko je partija končana, ko je smrt znova zmagala, se seveda začne nova partija. Tako, kot v stvarnem življenju.

Pa še nekaj moram povedati. Nekaj, kar se lahko delno naučimo iz stripa o Conanu. Ta barbarski vojščak je slepo verjel v svoje orožje. V meč, za katerega je vedel, da lahko ubije vse, kar živi. Človeka, maga, demona, boga. Verjel je v jeklo in svojega boga Croma. A se je motil. Ko je čez mnogo leta srečal vojščaka, ki je kruto pobil njegovo pleme in njegove najbližje, mu je leta rekel. Ni res, da je jeklo najmočnejša stvar na svetu. Močnejše je človeško meso. Poglej, je rekel, in z roko pomignil mladenkam, na vrhu obzidja, ki so se na njegov mig metale v smrt. Da, res ni potreboval meča, ampak to v bistvu že vemo. Hočem namreč povedati, da je najmočnejša stvar na svetu beseda. Beseda, ki je močnejša od vseh vojska vsega sveta. Beseda, ki bo tudi po koncu vsega kar je, samo čakala na ponovno stvarjenje, da bo ponovno napisana. In prepričan sem, da bo tako tudi ostalo in da je to edina večna resnica našega bivanja.