Vodovnk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Na zeleni pohorski planini je pastirček pasel svoje koze in ovce. Vse popoldne so se lepo pasle po strmem bregu nad bistrim potokom. Ko je pa že sonce zahajalo in bi bil rad gnal domov, je opazil, da ni enega kozla.

Išče ga in kliče po imenu, toda o kozlu ni ne duha ne sluha. Pastirček stopi na najbolj strme skale nad potokom, da bi pogledal, če se ni kozel morda kje zastopil ali zašel v stene. In res, na robu skale, komaj toliko velike kot ped, je stal kozel in ves zaverovan gledal nekam navzdol. Pastirček ga pokliče, kozel se ozre in mu pomigne, naj pride k njemu na poličko nekaj gle¬dat. Tedaj pastirček spleza čez skale h kozlu. Oprime se grčastega gabra in pogleda dol na potočni šum. Nad šu¬mom je na črni skali sedel povodni mož, vodovnik...

Bil je ves svetlozelen kot pomladanski poganjki pohorskih smrek in hojk: zeleni lasje so mu padali po ramenih, zelena brada po prsih do pasu, po telesu pa so se mu svetlikale zelene luskine. Z njegovih rok pa so viseli vodni mahovi. Z rokami je držal debelos vrv, spleteno iz srobotine. Pastirček je opazil, da je vodovnik imel na koncu svoje vrvi privezano težko pečino, katero je padajoči šum vrtel in premetaval po globokem tolmunu.

V tem trenutku pa se je kozel malo prestopil in s parklji zbil kamenček na skalo, kjer je sedel vodovnik. Povodni mož je dvignil svojo veliko glavo: v globokih jamicah so žarele ribje oči kot strela. Pastirček in kozel sta kar okamenela in sta se mogla premakniti šele tedaj, ko ju je vodovnik spustil iz svojega srepega pogleda. Vodovnik se je zopet ozrl na svojo skalo v tolmunu pod šumom. Tedaj je pastirček zašepetal kozlu: »Ti, zdaj pa le hitro, da mu uideva!« »Pa skočiva!« je zameketal kozel in že je bil pri ovcah in kozah.

Na črni skali pa je še vedno sedel zeleni vodovnik in držal spleteno srobotinasto vrv. Padajoči šum mu je vrtel privezano skalo po zelenem tolmunu. Ta pa je trgala druge skale, jih dolbla in drobila, da je nastajala pod vodo velika votlina — deža. »Ta deža bo moje stanovanje,« je zaklical vodovnik. »Gorje kozlu in pastirju, če me bosta še motila pri delu!« Toda pastirja in kozla ni bilo nekaj dni nič na izpregled in vodovnik je mirno izdolbel svojo dežo do konca. Ko je bila ta že dovolj velika, se je zelenec preselil vanjo s svojo povodno ženo in sinčkom — mladim vodovnikom. Nato so nekaj dni pod pohorskim šumom živeli srečno in mirno. Na planinski paši pa so se zbrali pohorski ovčarji in ovčarke, kozji pastirji in pastiričke. »Jaz sem pa zadnjič videl nad šumom vodovnika!« je zatrjeval pastir. »Kakšen pa je?« so bili ostali radovedni. »Ves je zelen kot mlada solata in kosmat, kot bi po njem rasla jezerska trava. Po telesu je pokrit z zelenimi luskinami, oči pa ima bistre kot naša pohorska postrv.« »Je grozen? Si se ga kaj prestrašil?« »Kaj bi se ga prestrašil! Nekaj časa sem ga opazoval, kako se je sončil ter z debelo vrvjo in skalo lovil in ubijal postrvi, ali kar je že delal. Nazadnje sem mu pa prav v sredo glave treščil kamen. Ha, ha, ha!« »Pojdimo ga gledat!« »Saj res, pojdimo ga dražit!« Kar ročno so pustili svoje ovce in koze, ki so se pasle po brezni strmini nad gorskim potokom. Pastirji in pastiričke pa so splezali po skalah, kjer se je spenjal temno-zeleni bršljan in je v razpokah cvetelo bledorumeno ptičje proso. Pod črnimi in zglajenimi skalami se je pod njimi belil velik pohorski šum, prelep slap, in skakal v zeleni tolmun, v katerem je živela zlata ribica, kot so pravili stari ljudje. Iz tolmuna so se dvigale rosne meglice in lahen vetrič je od spodaj navzgor pozibaval veliko lapuhovo listje ter sanjavo majal bukove veje nad potokom in šumom. »Kje je? Ali ga že vidiš?« so spraševali pastirja. »Danes ga pa ni nikjer! — Najbrž se boji, ko nas je toliko!« »Pokliči ga!« so mu svetovali.

Ta se je opogumil. »Hej, vodovnik, zelenec, povodni mož, pokaži se vendar, če se upaš!« je klical v tolmun. A vodovnik se mu ni oglasil. »Stopi tjale na ono skalo, kjer stoji kozel in ga od tam pokliči!« Pastirček se je takoj spustil po skalah in že je bil pri svojem največjem kozlu. »Sva že zopet skupaj kakor zadnjič!« mu je dejal. »Vodovnik, hej! Povodni mož, hoj!« Nič se ni prikazalo izpod šuma. »Veste kaj? Mečimo v tolmun kamenje, morda bo pa potem priplaval iz globin!« In res! Vsi pastirji so pobirali kamenje, medtem ko so se pastiričke bale in jim branile: »Nikar ga ne dražite!« »Ah, kaj bi le bili tako bojazljivi in strahopetni!« In vsi so zagnali v šum in tolmun kamenje. V tem trenutku pa se je zeleni tolmun vzburil, v penah so zacveteli beli mehurčki, nad šumom in potokom pa je strašno zagrmelo, kot bi se valila velikanska skala navzdol — in tedaj se je prikazal vodovnik. »Kdo mi ne da miru v moji deži?« se je zadri. Pastirji so kar okameneli od strahu. »Kdo je zagnal kamen v moje stanovanje ter zbil mojemu otroku žlico iz rok?« Njegove oči so kar streljale od pastirja do pastirja. Nihče ni spravil glasu iz dušečega se grla.. »Kdo je mojemu otroku razbil skledo? Govorite!« Dvignil se je iznad zelenega tolmuna kot jezerska rast¬lina in vse je kar curljalo z njega. Z očmi je streljal na pastirčka na skali. Tedaj se je pastirček vendarle zganil: »Kozel je zašel sem, izgubil se je, pa smo ga prišli iskat. Kamenček pa je zbil kozel…« »Lažeš, ti si bil tisti kozel!« je zar jul vodovnik nad njim. In stegnil je svoji kosmati roki po trepetajočem pastirčku, zgrabil njega in nato še kozla in pri priči zgi¬nil z obema v globokem tolmunu. Cez črne skale pa je padal v belem šumu pohorski potok kakor prej v zeleni tolmun, kjer še dandanes prebiva povodni mož — zeleni pohorski vodovnik. Na skale nad njim pa se še vedno ne upajo ne pastir ne koza ne ovca ...