Vodnjak (Zofka Kveder)
Vodnjak Zofka Kveder |
|
Na dvorišču je vodnjak. Širok je, obzidan z nizkim, starim zidom in pokrit z leseno, prtperelo, luknjičasto streho. Voda, ki se vleče s črno, zelenkasto golido na zarjaveli verigi, je čista kakor kristal.
Včasih, kadar nimam dela, sedim na nizkem obzidju in gledam doli. Na gladkem, mirnem, črnem zrcalu ležijo široki odsevi, modri, svetli madeži, včasih, kadar sije solnce skozi špranjasto streho, goreče, rumeno zlato.
Gledam doli v vodo in sanjarim. In nekoč mi pride misel: »Kako globok je pač ta vodnjak? In Bog ve, kaj je vse doli na dnu?«
Spustim golido, globoko, zelo globoko. Ali ko jo privlečem nazaj, je voda, kakor ribje oko in mrzla kakor led. Dobra, imenitna voda!
Ali meni ne da miru. Zopet spustim golido, globoko, kolikor je veriga dolga. Potem vlečem verigo zgoraj sem in tja. Kaj je vse tam doli na dnu? Morda bel jajčast kremen, čudno, lepo, izlizano kamenje, dolga, fina, podvodna trava, tenka zelena, kakor vilini lasje. Dolgo, dolgo navijam verigo, vrtim, vlečem. Golida je tako čudno težka. Veriga škriplje, cvili. Zdaj je golida zgoraj. Z roko pograbim notri. Blato, blato, nič, samo blato! Niti majhnega, belega, jajčastega kremena, niti čudnih kristalov, niti lepih kamenčkov, niti finih, dolgih vilinih las. Blato! Pripognem se in pogledam doli v vodo.
Voda je grda in motna. Nič več se ne zrcali modro nebo, nič več ne leži rumen o zlato na vodi, — kakor luža je, kalna, umazana luža.
Vest me zapeče.
Čemu kaliti, čemu?! ...
Sedim tu pri vodnjaku in težko mi je in tesno, kakor da držim trepetajoče človeško srce v roki, vse razrito.
Tako mirno je bilo, tako lepo, tako dobro.
Ali jaz sem zasadila svoje prste v njega in sem iskala in kopala.
Kaj je v njem? Kaj je v njem?
Iskala sem, kopala, dokler sem prebudila vse ono, kar je ležalo na dnu, pozabljeno, mirno, mrtvo. Vse žalitve, vse bolečine, jezo, trpkost, razočaranje, osramočenje, krivice, vse ono slabo in hudobno, kar mečejo ljudje, kar meče svet dan na dan v mlade, ničesar zlega sluteče duše.
Spalo je že, umrlo je že, pozabljeno je bilo ali zopet sem vse prebudila in dobro, lepo srce je polno sovraštva, jeze in ogorčenja.
Kakor ta voda v vodnjaku ...
In meni je težko in meni je tesno.
Čemu buditi, čemu?! ...