Vodnikova koča in Aljažev stolp

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vodnikova koča in Aljažev stolp
delo brez podpisa
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 10, 152-154
Viri: dLib 10
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Današnji „Plan. Vestnik" kaže dve krasni cvetki nadobudnega slovenskega planinstva. Obe sta vzrasli letos na vrtu iskrenega domoljubja, obe sta posvečeni slovenski domovini, da bi se ona z njima ponašala, z njima proslavljala. Prva lična cvetka, katero je vzgojilo „Slov. plan. društvo", je „Vodnikova koča” na Velem Polju, druga plemenito ponosna pa „Aljažev stolp", ki sijajno nadkriljuje Triglava veličastno vrhovje, mogočno glaseč v širni svet častito ime najvišjega gospodarja slovenskega, našega vrlega Aljaža.

Velo Polje, na katerem stoji Vodnikova koča, je prekrasna gorska kotlina, ki jo objemajo mogočni vrhovi, sredi nje pa se smehljajo bujne zelenice. Na severovzhodu kipi v nebo veličastni Triglav (2864), na zahodu Vršac (2346), drzno se dvigajoč v sinje višave. Med Triglavom in Vršacem v ozadju zre strmeče oko čudno podobo Šmarjetine Glave; proti jugu se vzpenjajo le male zelene višave, izza katerih nas pozdravljajo skalnati vrhovi krasnih gora. Na vzhodu mole silne pečine Tolstca, na severu pa se diviš slikovitemu Vrnarju, po katerem raste obilo prelepih pečnic. Kamor se obrneš, se ti razodeva drugačna, nova slika, in načuditi se ne moreš toliki raznoličnosti in krasoti v tako tesnem okviru. Sveti mir te obdaja, tiho veselje in srčna zadovoljnost ti objema veselo dušo. Loti se te želja ostati tu in se ne ločiti z nebeško lepega kraja. In res je najboljše, da ostaneš v tem rajskomilem predelu v okrilju očaka Triglava za več dni, če te no vežejo dolžnosti. Vodnikova koča ti je prijazen domač stan, v katerem najdeš varnega in gorkega zavetja, po bližnjih pastirskih kočah dobiš vkusnega mleka in moke — za žgance, če že nimaš nobene stvari s seboj, prav blizu koče pa ti izvira dovolj izborne studenčnice. Pohajal bodeš po prelepi okolici in lazil na bližnje solnčne vrhove, in duša ti bode zopet vesela, duh zopet boder in čil in podjeten za vsakovrstno delo. Prenovljen in prerojen se povrneš na svoj dom, da zopet pobitiš drugo leto v kraj miru in sreče, na krasno Velo Polje, po katerem veje božanstveni duh prvega našega pesnika in turista Valentina Vodnika.

Naši sliki sta posneti po krasnih fotografijah g. ravnatelja Gustava Pirca, kateri ju je velikodušno izdelal za „Slov. plan. društvo". Srčna mu hvala naša in gotovo vseh slovenskih domoljubov!