Vlak (Neža Maurer)
| ← Opravičilo | Vlak Sloni v spačku Neža Maurer |
Središče sveta → |
| |||||||
Vso noč se vozim.
Postaja je vlak.
Poganja ga spanje,
skozi knočnico puhajo sanje.
Mimo odeje hitijo,
mimo mojih zaprtih oči …
Lovim jih z rokami
in spravljam za srajco.
Ves dan me potem ščegetajo
in pravijo čuda veselih stvari:
da si naprimer naša veranda dimnik želi,
da so stopnice polomljene perutnice,
da vodo nikoli srce ne boli
(ker teče samo navzdol),
da je sosedova Barbara posadila
v cvetlični lonček psa
in ga s kanglico zalila …
Potem pa je kričala kakor sirena,
ko je politi cucek iz drugega nadstropja
skočil na dvorišče,
kjer je ploskala mačja arena.
Pes pa – glavni akrobat –
se je pobral in zalajal: »Marš spat!«
Vsaka postelja je ponoči lahko vlak,
če ima dovolj spanja,
da jo poganja
in če imajo sanje odprt prometni znak.