Vlado Šav – In memoriam
| V spomin Vladu Šavu (1945–2008) Vlado Šav – In memoriam Marjan Tomšič |
Strani iz spominov na Vlada Šava → |
| |||||||||||||
V spomin Vladu Šavu, Istranu in dolgoletnemu sopotniku na romanjih skozi pokrajine Življenja. Spomine začenjam z uvodom v mojo recenzijo njegove gledališke predstave Forešt; premiera je bila v Hrpeljcih zadnje dneve meseca julija 1998. Pripravili sta jo skupini oziroma gibanji: Performans Studio Koper in Theater der 4 Bühnen iz Nemčije. Šav je igralec, režiser, filozof, pesnik in človek, ki že desetletja hodi svojo pot. Morda bi kdo rekel, da je to pot po robu ali ob robu. Kakor se vzame, kakor pač kdo te stvari razume. Če pri tem mislimo na njegovo "izločenost", na njegovo bivanje izven urbanih središč in izven gnezd te planetarne kulture, potem gre gotovo za bivanje na robu te civilizacije ali za bivanje ob robu globalne vasi. Če pa stvar obrnemo in se vprašamo, kdo živi sredi Narave in kdo ob njenem robu, potem moramo brez dvoma ugotoviti, da Šav živi sredi, v sami srčiki planetarno kozmičnih sil ter skrivnosti, mi pa, ki se imamo za otroke atomske in elektronske nadcivilizacije, živimo na robu in smo neke vrste izobčenci iz občega reda stvari in dogodkov. Iz teh razlogov se naši pogledi na svet ne ujemajo z njegovimi. Mi opazujemo in vrednotimo dogajanje skozi zenico našega kolektivnega Ega, rekel bi: skozi oči človeškega logosa, ali drugače povedano: skozi opcijo naše velike, vsemogočne Civilizacije in Znanosti. Vlado Šav pa opazuje in vrednoti svet skozi popolno zlitje z veliko Naravo in v sozvočju z njo. To sta vsekakor dva različna pogleda; prvi je poln arogance in človekove pretirane samozavesti, drugi pa je ponižno čudenje in tiho zahvaljevanje. Prvi pogled na red sveta prihaja iz silnega hrupa in bliskanja te civilizacije, drugi pa iz tišine, miru in najglobljega čutenja stvari. Ta njegov temeljni in konstaten položaj mu je določal smeri in poti v vseh križiščih. Ker je plaval proti toku in bil vse življenje bolj v opoziciji kot „zdaj in tu in in ...“, so bile vse njegove pesmi, drame, njegovi performansi, njegove delavnice, magični obredi v Žankoličevem mlinu ob reki Dragonji, vsi njegovi eseji in njegove kolumne več ali manj v razkoraku s kulturo, ki se je napajala iz človekovega hipertrofiranega jaza. Zato se je dogajalo, da so ga kar naprej marginalizirali in spregledovali. Gledališki dogodki, ki jih je neumorno prirejal vse življenje, so bili ovrednoteni kot nekaj, kar si ne zasluži večje pozornosti in priznanja. Zato smo bili na kulturnih dogodkih prisotni skoraj vselej isti ljudje, neke vrste tudi mi marginalci, če ne že kar čudaki. Nihče od pomembnežev ga ni jemal resno. Kako pa bi ga, ko pa ni priznaval obče priznanih in veljavnih družbenih kanonov, ampak je vselej ubiral svoje poti. Ni se znal ali pa ni mogel družiti s tistimi, ki so odločali, kdo bo šel gor, kdo dol in kdo bo ostal vse življenje v isti točki. Šav je vznemirjal veliko reko povprečnosti s svojimi vizijami, kritičnimi presojami in preroškimi uvidi. Protestiral je proti amerikanizaciji sveta in bil proti globalizaciji, ki je potekala in še poteka po diktatu (diktaturi) kapitala in ne razuma, da o modrosti niti ne govorimo, o sočutja ali celo ljubezni pa sploh ne. Obsojal je aroganco načrtovalcev človekove super prihodnosti, pač tistih, ki vse dogajanje na planetu Zemlja vrednotijo le skozi dobiček, torej v interesu požrešnega kapitala in človekove apriorne večvrednosti. Opominjal je neokapitaliste na moč Narave, na nujnost človekovega sožitja z vsemi oblikami in vsebinami življenja na planetu. Govoril jim je, da je človek le en sam člen v neskončni verigi bivanjskih čudežev in da se ne more in ne sme obnašati kot Bog, kot tisti, ki ima pravico odločati, kdo bo živel polno in kdo bo le životaril. Vedel je, da bo človeštvo preživelo le, če bo upoštevalo ukaze etosa; če bo povzdigovalo duha in ne požrešnosti materije. Če se bo odpovedalo megalomanstvu in bo znalo prisluniti mravlji, metulju, martinčku ... in če bo končno razumelo, da je tudi drevo živo bitje, do katerega moramo imeti enak odnos kot do sočloveka. Kako prav je imel, se je potrjevalo, ko je še živel. Globalne spremembe, ki prinašajo vse vrste katastrofičnih dogodkov in pojavov, vedno bolj trkajo na razum in predvsem na vest človeka, človeštva. Ne moremo in ne smemo se obnašati kot dinozavri, če pa smo le delček v vsemogočnem Stvarstvu; tako je pisal, tako je govoril in tako je živel. Umoril ga je demonizem ponorelih in skrajno egocentričnih celic; in tako bo brez dvoma človeštvo pogoltnil isti demon! Mislim, tako čutim, da smo zamudili vse ure, ko bi še lahko spremenili tok in smer dogajanja. Vlado Šav nas je na to opozarjal s svojim načinom življenja, s svojo poezijo, z eseji, z gledališkimi predstavami, s kolumnami. Neprestano je govoril sočloveku eno in isto: bodimo skromni, mičkeni, najdimo srečo v šumu vetra skozi krošnje dreves in v prisluškovanju reki, ki teče mimo nas. In od narave si vzemimo le toliko, kolikor nujno potrebujemo za svoje preživetje. Le toliko in nič več! S kakšno pravico ubijamo vse, kar je na poti naših požrešno marširajočih škornjev?! Razumel je skrivnostne moči Narave, predvsem pa njeno kozmično inteligenco, zato je vse življenje živel v skladu z njenimi zakoni; skromno, tiho, ponižno. Ni nasedel večvrednosti enega jezika in ene same kulture. Znal in zmogel je bivati z različnimi in drugačnimi. Tako kot zmore to narava na travniku ob reki: na stotine različnih trav, na stotine različnih živih bitij. Vse mrgoli in utripa v harmoniji in modrosti sožitja ter kroženja vseh in vsega. Predvsem pa je iskal v človeku to, kar presega medsebojne konflikte in kar je po svojem bistvu nadčasovno, večno.
Koper, 5. novembra 2008