Vitranec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vitranec. Pripovedka iz davnih dni.
Josip Vandot
Prvo poglavje v tekstu ni posebej označeno. Od četrtega poglavja dalje so poglavja označena z rimskimi številkami. Peto poglavje ni posebej označeno.
Izdano: Slovenec 18.–19. maj 1911, 22.–24. maj 1911, 26. maj 1911, 29. maj 1911, 31. maj–2. junij maj 1911, 8. junij–9. junij 1911, 13 junij–14. junij 1911, 19. junij–23. junij 1911 (39/114–115, 117–120, 122, 124–126, 130–131, 135–136, 138–142), 1, 1–2, 1, 1, 1–2, 1–2, 1–2, 1, 1, 1, 1–2, 1, 1, 1–2, 1–2, 1, 1–2, 1, 1–2
Viri: dLib 114 dLib 115 dLib 117 dLib 118 dLib 119 dLib 120 dLib 122 dLib 124 dLib 125 dLib 126 dLib 130 dLib 131 dLib 135 dLib 136 dLib 138 dLib 139 dLib 140 dLib 141 dLib 142
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6.dno

1.[uredi]

Živela je v zagorski vasi mati. Njena koča je stala kraj gozda, ravno pod nebotično, z večnim snegom pokrito goro. Koča je bila borna. Okna so bila majhna in so imela mesto stekla v olje namočeni popir. Vsepovsod so zijale špranje, ki pa jih je siva ženica zatlačila z zelenim gorskim mahom. Trhla je bila koča in blizu razpada. A vendar je živela ženica v nji veselo in zadovoljno, in ne bi bila zamenjala borne koče z najlepšo palačo tam daleč med ravnim svetom. – Imela je mati sina, in temu sinu je bilo ime Mihélj.

Ko je ležal Mihelj še v zibeljki, se je dogodilo neke noči čudo. Sladko je spal Mihelj tisto noč, in mati je dremala tam oh peči. Na levi je brlela je brlela slaba leščerba, in skoro temno je bilo v koči.

Pa glej – kar na enkrat se razsvetli soba v čudnem svitu. Kraj zibelke stopijo tri bele, visoke ženske. Nekaj časa molčijo in opazujejo spečega Miheljka. Potem pa dvigne prva ženska roko nad zibelko in izpregovori: »Rano boš umrl, Mihelj. Tvoja dušica bo splavala kakor bela pomladna meglica proti nebu.«

»Ne, sestra,« jo prekine druga žena; »ne bo umrl mlad. V hrabrega junaka bo zrastel Mihelj in bo branil vero in dom pred divjim Turkom. Njegovo ime bo šlo od ust do ust po vsem širokem svetu. Svetlega cesarja bo rešil in širno cesarstvo, a takrat bo padel sam, zadet od ostre puščice.«

»Tudi ti se motiš, sestra,« izpregovori tretja ženska, ki je bila največja in najlepša. »Živel bo Mihelj do bele starosti. Tudi se bo povzpel visoko in bo živel vse življenje visoko, visoko nad vsemi vaščani.«

Ko utihne tretja ženska, pokimata sestri z glavo, pa pravita: »Naj se zgodi po tvoji besedi, sestra.« Kar naenkrat izginejo vse tri in z njimi izgine tudi oni čudoviti svit. Zopet je vse temno po borni koči. Le leščerba brli še slabo tam na levi in pogašuje polagoma.

Mati se je prebudila takrat iz polusna in si je mencala oči. V prvem hipu sama ni vedela, ali je sanjala, ali pa je bila resnica. Stopila je k zibeljki in je gledala Miheljka. Ta pa je spal sladko in se ni genil niti za trenotek. Sedla je mati nazaj k peči in je premišljevala prikazen. Nazadnje se je domislila in se je skoro prestrašila.

»Rojenice so bile tu,« je rekla sama sebi, »pa so prerokovale otroku bodočnost. Prav gotovo se zgodi vse po njihovih besedah. Treba bo paziti nanj.«

In pazila je mati na dete, bolj kot na punčico v svojem očesu. Otrok pa je rastel vesel i n zdrav, in kmalu mu je bila zibelka pretesna. Izkobacal se je iz nje in se je plazil po vseh štirih po tleh. Mati ga je gledala z velikim, srčnim veseljem in si je rekla pri sebi:

»Ne izpolne se prerokovanje prve rojenice. Doraste sin, pa bode slaven junak.«

A tudi besede druge rojenice se niso izpolnile. Ko je dorastel Mihelj, je bil sicer močan kot medved tam v Klinu, a njegove noge so bile krive in so se dotikale pri hoji v kolenih. Ko je videla mati to, se je razveselila.

»Hvala Bogu«, je dejala, »ne bode vojak in tudi divji Turki ga ne potolčejo. Bog ve če se izpolni prerokovanje tretje rojenice?« To je premišljevala mati vse življenje in tudi na smrtni postelji je premišljevala to. Takrat pa je bil Mihelj že precej star in je pasel vaško živino visoko, visoko lani po planinah in gorah. Mater je že sključila starost, in le težko, težko se je še premikala na nogah. Zato pa se je vlegla na smrtno posteljo in je zahrepenela po smrti. In smrt se je je usmilila, pa se ji je približala Takrat je poklicala mati sina z gorâ. Prihitelj je Mihelj k bolni materi in je stopil žalosten in potrt k njeni postelji.

»Mihelj,« ga je nagovorila mati s težkim in trudnim glasom, »dosti sem skrbela in se trudila zate. Učila sem te dobrih stvari in v srce sem ti vsadila ljubezen do Boga in ljudi. Ohrani vse moje nauke zvesto v srcu in srečen boš na tem svetu. – Glej, danes so poslavljam od tebe, ker smrt že težko čaka name. Vse življenje sem se bala zate, ker so prerokovale rojenice tvoje življenje. Hvala Bogu, besede prvih dveh se niso izpolnile. A tretja je dejala, da boš živel vse življenje visoko, visoko nad vaščani.« Umolknila je mati. Sin jo je pogledal z mokrimi očmi in je rekel: »O, mati, že so se izpolnile besede tretje rojenice. Glejte, ali ne živim kot pastir visoko na gorah, kamor ne pride noben vaščan? Glejte, ali nisem tako visoko, visoko nad vsemi?« 

Veselje se je prikazalo na velem obrazu dobre matere, še enkrat je pogledala ljubeče na sina in je zašepetala komaj slišno: »Hvala Bogu, da se je tako izpolnilo prerokovanje treh rojenic! Smrt, zdaj grem pa lahko in rada s teboj.«

– – – –

Te besede je še izpregovorila mati; potem pa je zaprla za vedno oči. Dolgo je objokoval Mihelj njeno smrt. Bolj kot vse drugo na svetu je ljubil svojo Mater. Čutil se je samotnega in zapuščenega na svetu. Saj ni imel niti sorodnikov niti prijateljev. Visoko po gorah je hodil za svojo živino. Včasih se je vsedel kraj večnega snega na trdo skalo. Daleč v dolino je gledal, ki se je smejala srečna in vesela globoko pod njim. Takrat mu je postalo hudo. Zakril si je z rokami oči in je zajokal – zajokal za materjo. Začudeno so ga. pogledale ovce. Prišle so bližje njega in so ga obstopile. Zabeketale so na glas, kakor bi ga tolažile:

»Be–be–ne jokaj, Mihelj! Če nimaš nikogar več n a svetu, pa smo ti še me prijateljice, ki le ljubimo. Nikar ne jokaj, Mihelj! Bc--be …«

Razumel jih je, pa je dvignil glavo. Nasmehnil se je in si je obrisal z rokavom solze z lic. Pobožal je po vrsti vse ovce po debelih glavah in v srcu mu je postalo prijetno in zadovoljno. Od tistega dne pa se ni čutil nič več zapuščenega. Saj je imel svoje ovce, ki so mu bile tako udane in ki jih je ljubil tudi on sam. Bil je pastir z dušo in telesom.

Gorko je pripekalo solnce tistega dne. Pasel je tam ob plazu, ki se vije z vrha a strmega Vitranca do gostega smrekovega vrha tam spodaj. Neprijetno je. žgalo solnce ovce v debele kožuhe. Zato pa so hitele po plazu navzgor, da se skrijejo tam gori ob pečinah žgočim žarkom. Mihelj je stopal za njimi in se je. čudil, da so njegove ovce tako pametne.

»Ej, ni mi treba tožiti, da sem zapuščen,« je dejal sam sebi. »Pravijo, da so ljudje največji modrijani. Mogoče, hm – pa moje ovce so tudi pametne. Ne bilo bi mi prišlo na misel, da bi se skril solncu tam gori za pečinami. Ne bilo bi mi prišlo, pa četudi sem Mihelj.«

Tako je modroval sam s sabo. Urno je stopal za živino, ki je že dosegla visoke pečine in je polegla tam v senci po tleh. Mahovita so bila tla kroginkrog in prijetno se. je. počivalo tam. A ni se vlegel Mihelj tam.ampak je krenil mimo visoke skale. Prišlo mu je na misel, da je tamkaj velika jama, vdobljena široko pečino. Hlad je tam notri in zadremlje se tako prijetno. Splazil se je pastir skozi gosto ruševje, in kar naenkrat se je odprla jama pred njim. Hotel je zavriskati veselo, a naenkrat se je stresel po vsem životu. Široko je odprl usta in oči so se mu razširile prestrašeno. Kakor kip je stal tam in je strmel na votlino pred sabo.

Pri vhodu v jamo je ležalo nekaj groznega. Napol je bilo podobno veliki kači, napol divji zverini. Imelo je črne peroti in šest nog. Več ni mogel videti, ker je bilo tisto grozno zavito v klopčič in je spalo. Samo glavo je videl natanko, in tista glava je bila tako grda in strašna, da je pastir skoro okamnel od strahu.

Naposled se je vzdramil iz svoje otrplosti. Kakor veter je dirjal preko ruševja k svojim ovcam. S palico jih je spravil na noge in jih zaganjal po gori navzdol.

»Bežite, bežite, dragice moje!« jim je govoril in jih naganjal k večji hitrosti. »Ako vam je življenje ljubo, bežite, bežite! Tam gori preži na nas – Vitranec.«

In kakor da bi ga bile razumele ovce, so se zapodile po plazu navzdol. Kot bi jih preganjal blisk iz črnih oblakov, so bežale proti dolini. Komaj jih je še dohajal; srce mu je bilo kot kladivo in od strahu so se mu ježili lasje n a glavi. Ni se upal ozreti nazaj, ker je mislil, da hiti za n jim zmaj Vitranec. Šele. tam doli v gozdu se je ustavil za hip in se je oddahnil. In takrat šele se je ozrl nazaj, a nikogar ni videl nad sabo. Spehana čreda je stopila okrog svojega varuha in ga je gledala vprašujoče. A on ni mogel izpregovoriti besedice. Z obraza si je brisal vroči znoj in oči so mu bile vse prestrašene.

Komaj je stal nekaj trenotkov, pa se ga je polotil spet strah. Dvignil je svojo dolgo palico in je zakričal nad ovcami:

»Bežimo, dragice, bežimo! Drugače nas dohiti zmaj.«

Kakor vihar je bežala čreda skozi gozd. Pastir je skakal črez grmovje, kakor črez nizko kamenje. Tuintam je padel na tla, a hitro se je pobral, ker je mislil, da mu je zmaj že za petami. Začudeno so gledale drobne srne to divjo gonjo. Izza grmovja so stopile, pa so se čudile. In dolgopete zajčke je zgrabila groza, da so bežali črez drn in strn, misleč, da je prišel zdaj zemlje sodni dan. Pa je bežal le pastir s svojo čredo pred zmajem Vitrancem!

Hvala Bogu! Nehal se je gozd, in prikazalo se je polje in prikazala se je gorska vas. Pomirila se je čreda in je stopala počasneje. Tudi Mihelj se je pomiril, ko je zagledal svojo rodno vas; kajti tu se je čutil varnega. Peljal je svojo živino po poti naravnost na sredo vasi, kjer je stal starodavni vaški vodnjak.

Iz vseh hiš so vreli ljudje k vodnjaku, kjer je napajal Mihelj svoje žejne ovčke. Čudno se jim je zdelo, da se je prikazal danes na vasi pastir, ki ga ni bilo v dolino vse poletje. »Nekaj se je zgodilo,« so si mislili vaščani, pa so se zbirali v trumah okrog njega.

Dolgo je molčal. Naslonil se je bil na vodnjak in je gledal ovce, ki so pile hladno vodo. Gluh je bil za vsa vprašanja radovednih vaščanov. Šele, ko se je napila zadnja ovca, je šinil z roko preko čela in je izpregovoril:

»Kaj se je zgodilo, me povprašujete? Zakaj sem pribežal z gorâ v rodno vas? Oj, ljudje, pravim vam, da nisem več varen na gori, in tudi ovce niso več varne … Videl sem na Kraljevem vrhu nekaj groznega in sem spoznal, da pride na nas vse velika nesreča. Bog nas varuj!«

Tako je izpregovoril pastir. Pobožno je snel klobuk z glave in se je pokrižižal trikrat. Vedno bolj so se drenjali ljudje okrog njega. Strah je napolnil srce vsakega, in vsem je bilo tesno. Zavladala je tišina kroginkrog. Mihelj je pogledal spet po ljudeh in je nadaljeval: »Veste, z maja Vitranca sem videl – tako blizu njega sem bil, da bi se ga bil dotaknil lahko z roko.«

Prestrašeno so vzkliknili vsi vaščani. Dobro so vedeli, da se zgodi velika nesreča, kadar se prikaže zmaj Vitranec. Zato jih je bilo strah, in zbali so se za svojce. Ko so zaslišali otroci pastirjeve besede, so pohiteli k svojim materam in so se prijeli za njihova krila. Ej, kolikokrat so čuli ob zimskih večerih o zmaju Vitrancu, ko so sedeli dedek ali babica na prijetno zakurjeni peči, in so brneli enakomerno kolovrati po širni izbi. Strah jih je bilo že takrat; a kaj šele zdaj, ko so čuti na lastna ušesa, da se je resnično prikazal zmaj tam gori v lopi. Vseh oči so se ozrle tja gori na goro, kjer se je videla med sivimi skalami Črna lopa. A videli niso ničesar. Lepo so se svetile tam gori skale. Obsevalo jih je zlato solnce s svojimi živimi žarki. Nič se ni ganilo tam gori. Drhteli so samo solnčni prameni in vse je bilo svetlo. Samo tam kraj velikega plaza je črnela kakor temno žrelo velika Črna lopa.

»Ampak, če je tudi res, kar nam pripoveduješ?« je dvomil napol stari Korošcev Martin. »Če je res, Mihélj?«

»Oj, da bi ne bilo res, pa bi ne bil bežal z ovcami, kakor da bi me preganjal blisk iz oblakov« je odgovoril Mihélj. »V senci bi ležal zdaj mirno tam gori in bi dremal prijetno.«

Verjeli so zdaj vsi in molčali. Mihelj je zbral svoje ovce in jih spravil v tropo. Zavihtel je svojo dolgo palico nad njimi in je še izpregovoril: »Obvaruj nas Bog vse skupaj ! Jaz odhajam s svojo čredo in se umaknem – daleč noter v Klin se umaknem. Tam bom gotovo varen. Dal Bog, da se vidimo jeseni zdravi in veseli!«

Tako je še rekel, potem pa je stopal za svojo čredo, ki je šla v lepem redu po potu iz vasi. Še enkrat se je ozrl nazaj in je mignil z roko. Potem pa je izginil. – Dolgo so še stali ljudje kraj vodnjaka in so ugibali. Nekateri so zdihovali in tarnali ; drugi pa so molčali in gledali v tla. Skrb je polnila vsakemu dušo, ne zase, ampak za svoje drage.

Dolgo bi bili še stali tam v gruči, da ni bilo že zašlo solnce za bele snežnike. Izza vogala se je vrhutega prikazal še grajski valpet. Puška mu je visela ob strani, a v roki je držal dolgo gorsko palico. Dolga črna brada mu je padala po širokih orjaških prsih. Male, potuhnjene oči pa so zrle hudobno in zaničljivo na vaščane. Kraj valpeta pa je stopal gospod v lepi žametni obleki. Obraz njegov je bil bled in gladko obrit. A v njem ni bilo dobrote in tudi zlobnosti ni bilo. Mirne so mu bile oči, kakor človeku, ki mu ni mari ves svet.

Ko so zagledali vaščani grajskega valpeta, so se zganili. Obrnili so se, da bi odhiteli naglo proti domu. A takrat je že stal valpet pred njimi in je srdito vpil: »Lenuhi, kaj postajate na vasi, mesto da bi delali? Mar mislite, da bo dozorelo žito kar samo od sebe požeto? Le čakajte, vam že pokažem, postavati! » In dvignil je valpel palico. Ponižno se je odkril pred njim kmet Breznik in je izpregovoril: »Nismo se zbrali tu sami od sebe, gospod valpet, nismo se zbrali. Pastir Mihélj je oznanil novico, da se je prikazal v Črni lopi zmaj Vitranec. Pa smo se zbrali, gospod valpet, da se posvetujemo in tolažimo drug drugega. To je, gospod valpet.«

»Ha-ha,« se je posmejal valpet in zamahnil s palico, da je odletela Brezniku čepica daleč vstran. Breznik je zardel; priklonil se je ponižno in je šel pobirat pokrivalo. »Zato ste se zbrali tu, pravite? A jaz vas poznam dobro. Zato ste se zbrali, da se posvetujete, kako bi se uprli svojemu milostljivemu gospodu. Kruha ste se preobjedli, pa bi zdaj radi polegali po senci. A jaz vam pokažem, zanikarneži! Domov se spravite! Gorje onemu, kdor ne pride rano ob prvem svitu na tlako! Na drevo ga privežem, da bodo imele vrane druščino.«

Tako je vpil grajski valpet. Ljudje pa so povesili glave in so odhiteli od vodnjaka proti domu. Zadnji je bil kmet Breznik s svojo ženo in malo, devetletno hčerko Jelico. Naglo so hiteli po potu in so se ozrli šele pri ovinku nazaj. Nikogar ni bilo več pri vodnjaku. Le tam ob plotu je stal tuji gospod v lepi žametni obleki in je gledal za njimi. Pospešili so korake in so kmalu prispeli domov. Takrat pa je bilo že zašlo solnce, in pričelo se je že mračiti. Žareli so snežniki v rdeči barvi in sneg se je lesketal tam gori, kakor bi gorel v čudovitem ognju.

Na ognjišču Breznikovega doma je vzplapolal vesel ogenj. Pristavila je mati lonec k ognju in večerja se je pričela kuhati. Gospodar je bil odšel v hlev, da odpravi živino, Jelica pa je sedla kraj ognjišča in je strmela v živi ogenj. Mati je bila zamišljena in ni izpregovorila besedice. Breznik je nakrmil živino in se je vrnil v kuhinjo. Takrat pa je bila že večerja gotova. Sedli so okrog mize. Pomolili so molitev in so zajeli z žlicami. A nihče ni izprogovoril. Po večerji je nažgala mati na nizki lêvi leščerbo, kajti naredila se je že bila črna noč. Jelica se je stisnila k očetu in takrat ga je vprašala: »Oče, kaj je res, da se je prikazal zmaj Vitranec?«

Prebudil se je Breznik iz svoje zamišljenosti. Pogledal je hčerko in odgovoril: »Res Mihélj ga jo videl.«

»Pa je zmaj hud, oče?« ga je vprašala radovedna Jelica.

»Hm, pravijo, da je hud,« je odgovoril Breznik. »Moj rajni ded – Bog mu daj dobro! – je kaj rad pripovedoval o Vitrancu. Sam ga je bil videl, na lastne oči. Tam gori pri Črni lopi se je srečal z njim. A zmaj mu ni storil žalega. Zarežal je samo nad njim, da je dobri dedek bežal plašen kakor veter v dolino.«

»Ojej!« je vzkliknila mala Jelica in si je zakrila oči

»Pač ni storil zmaj dedku ničesar,« je nadaljeval Breznik. »Toda tisto leto je pobila grozna toča vse poljske pridelke. Kakor jajca je bila debela. Kamor je padla, je bilo vse pomendrano in strto. Lahko si misliš, kakšni reveži so bili potem ljudje! A ne samo to. Ko so se jeseni tistega leta zgostili oblaki, je padal dež dannadan kakor za časa vesoljnega potopa. Naraščale so vode. Gorski hudourniki so privršeli kar naenkrat z gorà. Valili so s sabo skale in pesek in kmalu so pokrili vso dolino z njimi. Ginila je zemlja, ginila so drevesa, a tudi hiše so ginile. Padale so kakor slaba peresa, izginile so v vodi in peneči valovi so jih razsuli.«

»A kaj se je zgodilo z ljudmi?« je vprašala Jelica, ki je poslušala z napeto pozornostjo očeta.

»Ljudje? Ljudje so bežali visoko na gore. Pustili so vse svoje imetje in živino srditim valovom, pa so bežali na gorske senožeti. Samo, da so rešili svoje življenje in drage svojce. Nastanili so se t am gori po hlevih in so živeli borno in žalostno življenje. Kdo bi bil preštel vse bridke solze, ki so jih prejokali takrat! Kdo bi bil preštel vse gorke molitve, ki so jih poslali proti nebu! Takrat pa so tud spoznali, da je kriv zmaj Vitranec vse nesreče. In spominjali so se tudi, da se je pred slo leti zgodilo ravno tako. Tudi takrat se je bil prikazal zmaj v Črni lopi, in potem se je zgodila nesreča. Pa ljudje so si bili sami krivi tiste nezgode. Zašli so namreč s prave poti in so živeli grešno. Pa jih je Bog kaznoval.«

»In kako je bilo potem, oče?« je šepnila plaha Jelica, ko je umolknil oče.

»I, no – štirinajst dni je deževalo. Potem pa so se razpršili oblaki in solnce se je prismejalo. Počasi so odtekale vode, in dosti dni je minilo, preden se je prikazala zemlja. Toda, kjer so bile prej rodovitne njive in cvetoči travniki, kjer so stale prej bele hišice, oj, povsod sam pesek in trdo kamenje! Samo grad na visokih Pečeh je ostal nepoškodovan. Grajščak je rešil vse svoje imetje in rešil je tudi svoj dom. Bil je blag človek tisti grajščak. Srce je imel za kmeta in krivice ni mogel trpeti. Oj, drugačen je bil, kakor njegov vnuk, ki nas tepe z bridkim bičem, drugačen! Vsepovsod je pomagal revežem, da so si postavili svoje razrušeno domove. Z njegovo pomočjo so zeleneli čez nekaj let spet poplavljeni travniki in je rodilo bohotno polje. Ljudje pa so bili srečni in so se povrnili na pravo pot. Da, plemenit in dober gospod je bil grajščak.«

Breznik je umolknil. Z roko si je podprl glavo in je strmel zamišljeno v pojemajočo leščerbo. Jelica se je stiskala k njemu in je ovila svojo desnico okrog njegovega pasa. Strah jo je bilo, ker je postajalo vedno bolj temno v kuhinji. Molčali so vsi. Čulo se je samo pojemanje dogorele leščerbe. Naposled pa je pretrgala Jelica molk. Še tesneje se je stisnila k očetu, pa je vprašala: »Oče, kaj pride letos spet povodenj, ker se je prikazal zmaj?«

»Bog nas obvaruj,« je odgovoril Breznik in se je pokrižal. »Upam, da se nismo tako pregrešili. A kakor Bog hoče! – Toda, Jelica, čas je, da gremo spat. Glej, leščerba že ugaša in zjutraj bo treba vstati pred svitom.«

Nato so stopili v izbo in so se podali takoj k počitku. V tistem času pa je izšel izza temnega gorovja mesec. Zasvetila so se v bledih žarkih širna snežišča na belih gorah, zasvetili so se rosni biseri na spečih cveticah tam po gorski dolini. Vse je spalo; tudi ponosni grad tam na strmih Pečeh je spal. Le okna so se svetila v prosojnih mesečnih žarkih in tam pod gradom je šumela v ozki strugi modra Sava.

– – – –

2.[uredi]

Tema je še vladala po dolini. Mesec je ravno zašel za gore. A vendar je bila vsa vas že pokoncu. Sestajale so se gruče kmetov in so odhajale v tihem pogovoru proti polju. Zabičal jim je bil včeraj valpet, da morajo biti danes ob prvem svitu na polju – na tlaki. Vedel je vsakdo, kaka kazen ga čaka, če se zamudi le za eno minuto. Zato pa so vstali že preje in odšli brez godrnjanja na polje. Razdelili so se tam ob grajskih njivah in so se pogovarjali tiho, komaj slišno. Čakali so valpeta.

Ko je šinil prvi žarek na bele snežnike, je zavel čez polje mrzel veter. In takrat se je prikazal tudi valpet. Tam doli na savskem mostu se je prikazal in je stopal naglo proti polju. V roki je vihtel dolgo palico, in obraz mu je bil mračen. Zagledali so ga kmetje, pa so sneli ponižno svoje čepice. Že od daleč so mu klicali in so ga pozdravljali: »Dobro jutro, gospod valpet!«

Bradati valpet se je ustavil ob njih in je še vedno vihtel svojo palico. Gledal je po vaščanih in jih prešteval. Ko je videl, da ne manjka nikogar, je izpregovoril z ostrim glasom:

»Alo, le hitro se primite dela! Do večera mora biti vse žito pospravljeno!«

Kakor bi trenil so se razpršili kmetje in kmetice po njivah. Rosno je bilo rumeno žito, in polno klasje se je pripogibalo do tal. Zdanilo se je ravno. Vrhovi gora so že rdeli v jutranji rdečici, in kmalu, kmalu se bo prismejalo solnce. Prav razločno se je čulo ptičje žvrgolenje sem iz gozda, in tuintam se je oglasila sredi njive prepelica, ne vedoča, da ji danes razrušijo ljubo domačijo. Zazveneli so ostri srpi in rumeno žito je padalo na tla. Kakor mravlje so delali pridni vaščani in kljub hladnemu jutru jim je stal znoj na čelu.

Solnce je pogledalo izza gore. In takrat so zapeli tam v gozdu ptiči še glasnejše, kot bi pozdravljali svetlo solnce. Po travi so se zabliskali rosni biseri in so se zasvetili srpi in kose. Le prepelica ni več zapela; plaha je bežala med visokim žitom in je iskala varnega zavetja. Molče so delali kmetje. Valpet je stal kraj njive in se je oziral okrog, da ne bi se kdo potuhnil pri dolu. In če je kdo obstal za trenutek, da bi počinil, je skočil k njemu in zavpil osorno:

»Kaj stojiš, klada zanikarna? Komaj je pričel, pa bi že rad pasel lenobo.«

Prestrašen se je sklonil vaščan, pa je jel še hitreje delati. Obraz se mu ni izpremenil za pičico. A v srcu mu je vstal gnjev, da bi izpregovoril bridko besedo z valptom. A vendar se je premagal, ko je pomislil na svoj dom, na svojo ženo in otročiče. Kaj bi se zgodilo z njimi, če ga vržejo v temno grajsko ječo? Sirote bi bili in morali bi v širni svet prosjačit vsakdanjega kruha.

Kakor mravlje so delali kmetje, in visoko klasje je kar ginilo pod ostrimi srpi in kosami. Solnce jo šlo vedno više in više na nebo in vročina je jela pripekati. Takrat pa je prišel sem od grada grajščak. V lovsko obleko je bil oblečen in puška mu je visela na rami. Spremljalo ga je pet mladih lovcev in oni tuji gospod z bledim obrazom. Na lov je šel grajščak. Velike postave je bil. Kratka, siva brada mu je pokrivala skoro vse lice in majhne, jezne oči so mu gledale neprijazno v svet. Imel je grajščak na sebi nekaj, kar je vzbujalo strah pri vsakem, ki mu je pogledal v obraz. Bil je nagle jeze in krut s svojimi podložniki. Delal je z njimi kakor z živino in nikoli se mu ni omečilo srce.

Pa če je klečala pred njim uboga, zapuščena sirota in ga je prosila z bridkimi solzami v očeh, da bi se omehčal najtrši kamen, grajščaku je ostalo srce trdo in nagnal ubožico z grada. Bali so se ga vaščani in so ga spoštovali navidezno; a v srcu so ga sovražili. Težak jim je bil jarem; a streti ga niso mogli, ker so bili tlačani.

Ko so ga zagledali tisto jutro, so snemali ponižno čepice z glav. Priklanjali so se in so ga pozdravljali že od daleč:

»Dobro jutro, naš milostivi gospod! Dobro jutro vam Bog daj!«

A ni se ozrl grajščak po svojih tlačanih. Stopil je k svojemu valptu, ki se mu je priklanjal neprenehoma, in mu naročeval nekaj s trdim glasom. Potem pa se je obrnil in odšel s svojimi lovci. Še za njegovim hrbtom se je priklanjal valpet, da se mu je posmehnil na skrivnem marsikateri vaščan. A k sreči ni zapazil valpet tega.

Poldne se je bližalo. Več kot polovica žita je bilo že požetega. Zadovoljno se je namuznil tupatam valpet; saj jo bil prepričan, da ga pohvali zvečer grajščak. A vendar je še priganjal ljudi s trdimi besedami. Pripekala je vročina, in curkoma je tekel vaščanom znoj s čela. A delali so vztrajno in niti odpočivali se niso.

Sem od Save je prišla grajščakinja, sama s hčerko. Mala deklica si je nabrala velik šopek poljskih rož in jih je gledala zadovoljno. Z veselim obrazom se je obrnila k materi in ji je zaklicala:

»Ali niso lepe, mamica? Poglejte jih!«

Nasmehnila se je gospa, pa je odgovorila: »Lepe so, Elza, lepe. Pa povej, kaj ti bodo te rože?«

Mala Elza je položila prst na usta. »Ne smem povedati.« – Tako je rekla in oči so se ji nasmejale v veliki radosti. »Samo hudi ne smete biti, če vam povem. Kaj ne, da niste hudi?«

Pobožala je gospa hčerko po dolgih kostanjevih laseh, ki so padali prosto po šibkih ramenih. »Nisem huda, prav nič nisem huda.«

Deklica je tlesknila z rokami. Radost ji je žarela na obrazu, in na skrivnem se je posmehnila. Ej, dobro, da ne poizveduje mati, zakaj da je natrgala lepe rože! Nihče ne ve tega; samo mala Elza hrani globoko v srcu to skrivnost. Ko pa se prismeje jutri zjutraj solnce izza gora, bo pa videlo tisto skrivnost, ki spi danes v Elzinem srcu. Skozi grajsko okno bo pogledalo solnce. Takrat se pa prebudi mamica in zagleda nad svojo glavo šopek lepih poljskih rož. Lepo se bodo smehljale rožice, kakor se smeje samo mala Elza: »Dobro jutro zlata mamica!« – Čudila se bo mama, pa bo uganila, kdo ji je podaril tiste rože v jutranji pozdrav. Stopila bo h hčerki in jo poljubila na lice: {{Elza, ti dobra dušica …«

Tako je mislila sredi polja mala Elza. Pri teh mislih pa se je smehljala srečno in zadovoljno. Solnce je obsevalo njeno belo oblačilce, obsevalo njeno rdeče lice, njene dolge kostanjeve lase, ki so ji padali prosto po hrbtu. Elza pa je stala tam sredi polja in se je smehljala. Za las je bila podobna Sneguljčici, zlati kraljičici iz temnega gozda.

Zagledali so jo kmetje in so prenehali za hip z delom. Grajščakinja in njena hčerka sta se bližali vedno bolj njivam. Že se je priklanjal bradati valpet globoko k tlom in je mrmral: »Klanjam se, milostiva gospa …« Smehljaje so ga gledali kmetje in so govorili za njegovim hrbtom. Kajti, če jim je bila gospa blizu, se niso bali valpeta.

»Glej, gospa prihaja,« je dregnil Breznik Skalarja, ki je čepel na tleh in pobiral klasje. Skalar je vstal; pogledal je tja, kamor je pokazal Breznik, in je izpustil nabrano klasje na tla.

»Resnično prihaja,« je vzkliknil. »In mala Sneguljčica z njo!«

Približala se je gospa in je obstala pri ženjicah. Obstopile so jo kmetice. Kmet je pa so snemali čepice z glav in se ji globoko prikljanjali. Valpet je stal tam ob strani in se je smehljal v zadregi. A gospa se ni zmenila zanj, ampak je izpraševala vaščanke:

»Kako se vam godi? Kako gre delo od rok?«

Vaščanke pa so odgovarjale: »Dobro, gospa. – dobro!«

In sedaj se je prerinila skozi gručo mlada žena. Njen obraz je bil bled in oči objokane. Zgrudila se je pred gospo na kolena in je zajokala: »Oj, gospa, usmilite se mene, uboge matere! Saj vam je srce zlato …«

»Kaj se je zgodilo. Mina?« je vprašala graščakinja in dvignila z lastnimi rokami jokajočo ženo od tal. »Kar povej mi naravnost, pa ti pomorem, če je v moji moči.«

Šinila je žena z rokavom preko oči, pa je govorila: »Oh, gospa, naš Janezek leži bolan doma. Včeraj opoldne je prišel s paše – komaj je prilezel v izbo; tam pa je padel kar na tla. Oj, za božjo voljo! Zdaj pa leži na postelji in blede, blede kar naprej. Morda je že stopila smrt k njemu. Siromak, pa še znoja mu ne smem obrisati z vročega čela, ker moram biti na tlaki.«

»Mina, Bog pomagaj!« je vzkliknila gospa prestrašeno. »Pojdi, kar hitro pojdi domov! Pa zakaj nisi povedala že prej valpetu?«

»Oh, že včeraj sem prosila gospoda grajščaka, če smem ostati zaradi Janezka doma. A gospod so rekli, da .... da ni mogoče …«

Ihtela je uboga mati in si je obrisala s predpasnikom solze iz oči. Gospa pa je prebledela.

»Moj soprog ti je rekel kaj takega?« je vprašala. In ko je prikimala mlada žena, se je pomirila navidez. »Pusti delo, Mina, pa odhiti brez odloga domov! Mimogrede se oglasim pri vas, da vidim, kako je malemu bolniku.«

Hvaležno je poljubila kmetica gospej roko in ni mogla izpregovoriti besedice. Potem pa se je obrnila in odhitela naglo na pot. Kmalu je izginila tam doli ob hišah. V zadregi je vrtel valpet palico v rokah in ni vedel, kaj bi storil. Premišljeval je, ali naj pove grajščaku, kaj se je zgodilo. Če pove, se zameri gospej; a če ne pove, se zamerim grajščaku V veliki zadregi je bil valpet; zato pa je vrtel svojo palico v rokah.

Mala Elza ni videla tega prizora. Ko se je približala njivam, je zapazila takoj Breznika. Pohitela je k njemu in je vzkliknila veselo: »Oj, stric Breznikov!«

»Poglej no – Sneguljčica!« je dejal Breznik in spustil koso na tla. Stopil je k deklici in ji popravil lase, ki so se spustili naenkrat na deklično lice.

»Kdaj mi prinesete planink, stric Breznikov?« je nadaljevala Elza. »Jutri ali pojutrajšnjem?«

»Drugi teden, Elza,« je odgovoril Breznik. »Drugi teden, ko pojdem na gore.«

»Pa mi jih tudi gotovo prinesete?« je kramljala Elza. »Veste, tiste velike mi morate prinesti, ki imajo po trideset lističev in lepo, belo krono. Kaj ne, da mi boste take natrgali?«

»A to ni mogoče, ptičica,« je odgovarjal Breznik. »Veš, ena planinka je samo na vsem gorovju, ki ima trideset lističev in zlato krono v sredi. A težko se jo dobi, težko, ker se skriva za belimi skalami. Pa vendar jo hočem poiskati, samo, da boš vesela, Sneguljčica.«

– – – –

Elza je tlesknila z rokami. Pohitela je k materi in ji je pripovedovala vsa vesela: »Breznikov stric mi prinese planinko. Veste, tisto mi prinese, ki ima trideset lističev in zlato krono. Oj, pa pa jo bom gledala in se bom smejala.«

»Pa če ti res prinese?« je podražila mati. »Pravijo, da se težko dobi tista planinka, ker se skriva človeškim očem.«

»A Breznikov stric jo gotovo najde,« je trdila Elza. Stopila je spet h kmetu in ga je vprašala vnovič: »Pa mi res prinesete tisto planinko?«

Posmejal se je Breznik in odgovoril: »Zagotovo jo poiščem. Kar brez skrbi bodi!«

»Ali vidite?« se je obrnila smehljaje Elza k materi. »Ali čujete Breznikovega strica?«

»Čujem,« je dejala mati in se je obrnila, da odide nazaj na pol. »Veš, Elza, čas je, da greva domov. Vsak čas bo poldne.«

Elza je že hotela pohiteti za njo. A obstala je in se je nečesar domislila. Obrnila se je k Brezniku. »Kaj pa dela vaša Jelica, stric Breznikov?« je vprašala. »Veste, že dolgo je nisem videla.«

»Koze pase tam na Brdih,« je odvrnil Breznik. »Čuj, saj se slišijo zdaj že zvonci.«

Posluhnila je Elza za hip. Tedaj pa je slišala tiho, pritajeno zvončkljanje, ki je prihajalo sem iz gostega grmovja strmih Brdov. Lepo je bilo tisto zvončkljanje in prijetno. Včasih se je zaslišal tudi glas male pastirice, ki je klicala živino.

»Hej, rogačica! Ne hodi doli! Tam je tema,« se je čulo prav natanko sem na polje. Potem pa je bilo vse tiho. Le zvonček je zacingljal in je kmalu umolknil. A dolgo ni vladala ta tišina. Kmalu se je začul srebrni glas pastirice, ki je pela lepo in brezskrbno pesem. Veselo je bilo mali Jelici pri srcu, pa je prepevala kot jutranji zvonček. Takrat se je pa začulo tudi pasje lajanje in visoko tam na gorah je počil strel. Odmeval je daleč v dolino in se je čul prav razločno. Zasledili so pač grajščakovi psi velikega jelena in ga pregnali iz skrivnega zavetišča. Zasvetile so se grajščaku oči. Puška je počila; visoko je poskočil jelen in se je zgrudil na tla. Njegova kri na je močila zeleni mah in je poškropila bele, nedolžne gorske rože.

Elza je stekla k materi. Poslovili sta se nato od kmetov in kmetic in sta spele preko polja proti gradu, ki se je dvigal ponosno in krasno tam na strmih Pečeh. Dolgo so zrli vaščani za njima in jima klicali v slovo. Ej, tako je plemenita grajščakinja in tako je dobra njena hčerka! A, grajščak, grajščak! Zakaj more biti tako zloben in hudoben poleg teh dveh angelov?

Zmigavali so kmetje z glavami in niso mogli umeti, zakaj more biti grajščak tak. Zrli so proti gradu in so pozabili na delo. A vzdramil jih je valpet, ki je zavihtel palico in je zaklical: »Kaj zijate in držite roko navzkriž! Da bi vas! ...«

Zavedli so se tlačani in so se sklonili hitro k tlom. Pričelo se spet delo. Padalo je žito; snop za snopom se je dvigal za njim. Bliskali so se srpi in kose v vročih solnčnih žarkih. Znoj se je zasvetil na obrazih in je curljal v velikih sragah črez lica. – Veselo je vihtel Breznik koso. Vesele misli so mu polnile dušo in še mar mu ni bilo žarečih žarkov, ki so ga pripekali. Radost mu je sijala iz oči, in kako tudi ne? Ej, mala Sneguljčica tako rada kramlja z njim in je tako velika prijateljica njegovi Jelici. A s komur govori ta dobra in zlata deklica, vsak mora biti radosten, in žalost ne more k njemu. – Breznik je nehal kositi. Dvignil je koso, potegnil izza pasa brus in je pričel brusiti mokro koso. Pri tem pa se je ozrl visoko na Kraljevi vrh, ki se je dvigal pred njim. Skoro do vrha je bil poraščen s temnimi smrekami; le visoko tam gori so strmele ozke, razdrte skale. Belil se je dolgi, široki plaz in črnela je Velika lopa, bivališče zmaja Vitranca.

Zganil se je Breznik in se je domislil zmaja. Kaj pomeni njegov prihod? Ali je nesreča za kmeta? Ali je nesreča za gospodarja? Glej, toča ne more pobiti lepega žita, ker bo kmalu spravljeno po varnih kozolcih. Ali pride povodenj? Ali pride lakota in kuga? Morda pa prihrumi divji Turek in razruši z ognjeni in mečem mirno gorsko domačijo?

Tako je ugibal Breznik, a ugibal je zaman. Ničesar ni mogel uganiti. A tesno mu je bilo pri srcu, ko je mislil na zmaja. Temne slutnje so mu napolnile dušo, in zdelo se mu je, da ga zadene nekega dne nesreča, bridka nesreča. A kakšna bo tista nesreča, tega si ni mogel razložiti. – Zmračilo se mu jo čelo, in da bi pregnal mučne misli, je pričel vihteti koso, da je padalo žito v gostih šopih.

V tem se je oglasilo na Brdih srdito pasje lajanje. Začuli so se glasni zvonci, kakor da bi bežale splašene koze. Breznik je dvignil glavo in je poslušal. Lajanje je potihnilo za hip. A takrat se je začul obupen glas, ki je klical na pomoč.

»O, oče! … Za božjo voljo … oče«

Breznik se je zdrsnil; kajti spoznal je glas. Njegova hčerka, njegova Jelica je bila, ki je klicala na pomoč! Bože mili, kaj se je zgodilo z njo? Kakor okamnel je stal Breznik sredi njive, in kosa mu je zdrknila na tla. Pasje srdito lajanje se je ponovilo in glas, ki je klical na pomoč, je postal še obupnejši.

Takrat pa se je zganil Breznik. Kakor jelen je zdirjal preko njive in dalje po širokem travniku. Zaman je klical za njim razsrjeni valpet; Breznik ga ni slišal. Čul je samo obupni glas svoje hčerke, ki ga je klicala na pomoč. Zato pa je hitel in se še oddahniti ni utegnil. Preskočil je ozko Rojico in hitel do Save. Prebredel je deročo vodo in je dirjal potem v velikih skokih po hribu navzgor. Grmovje ga je opraskalo po licih in rokah in mu je razdrapalo obleko; a on ni čutil tega. Vedno bližje je slišal obupni glas svoje hčerke, in hvala Bogu! Razgrnilo se je grmovje in stopil je na širno trato. Zagledal je Jelico, ki se je stiskala k skali. Vila je roke in je jokala in klicala. Sredi trate je ležala lepo rejena, velika koza s pretrganim vratom. Kraj grmovja pa je zagledal grajščakovega lovskega psa, ki je bil velik in močan kot medved. Ravno se je bil zagnal v drugo kozo, in njegovi ostri zobje so se zasadili ubogi živali v vrat. Zameketala je koza in se je hotela vzpeti; a pes jo je podrl na tla in grizel, da je brizgala kri okrog njega.

Breznik ni vedel prvi trenutek, kaj bi storil. Neodločno je stal sredi trate in je gledal krvavi prizor. Toda potem se je sklonil. S tal je pobral debel kol, ki je ležal kakor nalašč tam. Potem pa je planil nad psa. Zavihtel je debeli kol; kakor blisk je šinilo po zraku in je padlo s silovitim udarcem na pasjo glavo. Zajeknilo je, in pes je spustil krvavo kozo. Prevrnil se je na tla in se je zleknil brez glasu.

Breznik je spustil kol na tla. Stopil je k jokajoči Jelici in ji položil roko na glavo. »Ne jokaj, Jelica!« je govoril. »Glej, mrtva je zverina in ne gane se nič več!«

Plašno je pogledala Jelica na mrtvega psa. Stresel jo je mraz in je jecljala: »O, oče ... pa tudi sivka, je mrtva. Naša dobra ... ljuba sivka.«

»Nikar se ne žalosti,« je prigovarjal Breznik, dasi je bilo tudi njemu hudo po kozi. Bila je sivka njegova najboljša koza in ne bi je dal za pet cekinov nikomur. Zdaj pa leži mrtva tam, s krvavim vratom, z velikimi, steklenimi očmi. Pa tudi druga koza – Liska – je izkrvavela in se oddihuje v zadnjih dihih kraj grmovja. – Gnjev se je polastil Breznika. Stisnil je pesti in mrmral pred se: »Da, da – tako so godi nam tlačanom. A ti, grajščak, se valjaj po mehkih pernicah in se smeji bolesti tlačana!... Da, da – tako se nam godi –.«

»O, oče, kaj poreče grajščak?« je jokala Jelica, in že pri sami misli na grajščaka se ji je skrčilo srce.

»Naj poreče, kar hoče!« je mrmral oče. »Pes je njegov in tudi jaz sem njegov. Samo to je razloček, da mu jo pes ljubši nego jaz, ki sem človek. Ha, ha.«

Bridko se je zasmejal Breznik in je stopil k pojemajoči Liski. Sklonil se je k nji in jo je ogledoval. Stresla se je Liska in je obrnila oči. Zleknilo se ji je telo, in potem se ni ganila več. A takrat so se čuli v grmovju hlastni koraki. Zašumelo je velo listje na tleh; veje so se razdelile, in grajščak je stopil naglo na trato.

»Rustan!« je zaklical glasno. Zažvižgal je, a pes ga ni slišal več. Ozrl se je grajščak po trati; zagledal je jokajočo deklico, ki je zakrivala obraz z rokami; zagledal je Breznika, ki se je obrnil k njemu in ga gledal s sovražnimi, temnimi očmi, in zagledal je tudi mrtvega psa na tleh.

»Rustan!« je ponovil grajščak in stopil k psu. Dregnil ga je z nogo, a pes se ni ganil. In tedaj je spoznal grajščak vse. Kri mu je stopila v obraz in zasvetile so se mu male, sive oči. Stopil je tik pred Breznika; dvignil je stisnjeno pest, da bi zamahnil po kmetovi glavi. Prestrašena je zavpila Jelica in se je tresla po vsem životu. A Breznik je stopil korak nazaj in je gledal grajščaku naravnost v oči.

»Da, jaz sem ga ubil,« je izpregovoril mirno. »Vaša last je pes in vaša last sem tudi jaz. Vem pa, da vam je ljubša žival, nego kmet-tlačan. Zato pa naredite z mano, kar hočete. Jaz se vas ne bojim.«

Mirno je govoril Breznik te besede; a vendar se mu je tresel glas od razburjenosti. Grajščak ga je pogledal zlobno in se je zasmejal sovražno: »Haha, pes in ti sta moja last, praviš? No, dobro, potem sta si pač enaka, in zato imejta oba enak konec.«

Grajščak je dvignil puško in je nameril naravnost na Breznikove prsi. Prijel je za petelina, da bi izprožil. A takrat je vzkliknila Jelica v smrtnem strahu in je šinila kot puščica h grajščaku. Spotaknila se je ob resje in je padla na tla. Pri padcu pa je zgrabila grajščaka za roko. Povesila se je puška in strel se je izprožil. Krogla pa je oprasnila vejo široke bukve, da je sfrčalo par lističev na tla.

Bled kot zid je stal Breznik pred grajščakom. Ustnice so se mu tresle in strahom je gledal Jelico, ki je ležala nepremično pred grajščakovimi nogami. A deklica se je kmalu zavedla. Urno je vstala; padla je potem pred očetom na tla in je objela njegova kolena.

»O, oče, ljubi oče!« je ihtela in stiskala obraz k očetovim kolenom. Breznik se je sklonil k nji in jo je božal molče po glavi. Takrat so se pa prikazali na trati grajščakovi lovci. Začudeno so gledali ta prizor in so se obrnili potem k gospodarju.

»Glejte ga – umoril mi je Rustana, mojega najboljšega psa, najlepšega psa,« je govoril grajščak. »Kako naj zdaj lovim, ko nimam več Rustana? Kako naj lovim? Čakaj, hudoba, pokoriš se mi za to, da ti bodo zrastli beli lasje! – Primite ga, zvežite ga in ga vrzite v najtemnejšo grajsko ječo!«

Pokorno so stopili lovci k Brezniku. Odrinili so s silo Jelico stran in so zvezali s trdimi vrvmi kmetu roke. Breznik se ni upiral. Mirno je stopal med lovci po hribu navzdol. Tam na ovinku se je še ozrl na hčerko, ki se je tiščala k visoki, z mahom poraščeni skali. »Da, da, saj sem si mislil … Vitranec,« je zamrmral in izginil za drevjem.

Jelica se je tiščala k skali in neprenehoma ihtela. Prebudile so jo šele koze, ki so se vrnile iz gozda, kamor so bile zbežale pred divjim psom. Obstopile so pastirico in so meketale žalostno. Jelica je skočila k robu trate in je gledala doli po pobočju.

»Oče, o, oče!« je zaklicala na ves glas. A nihče ji ni odgovoril. Kroginkrog je molčalo grmovje in drevje in se ni zganilo niti za trenutek. Stekla je deklica po hribu navzdol in se je ustavila šele kraj Save. Videlo se je od tu na polje in dalje proti beli vasi. Zagledala je sredi njive lovce in v njihovi sredini očeta. Hitro je stopal in je gledal v tla.

»Oče!« je zavpila Jelica. Slišal jo je Breznik. Postal je in se je ozrl k nji. Toda velik lovec ga je sunil v hrbet s puškinim kopitom, in Breznik je stopal še hitrejše naprej. To je še videla Jelica, potem pa se je sesedla brez glasu kraj brega na tla. Glava, se ji je naslonila na mehki posek, in zdelo se je, da deklica spi v sladkem spanju.

3.[uredi]

Dolgo, dolgo je ležala Jelica nepremično na bregu. Solnčni žarki so predrli skozi nizke veje drobnih jelš, ki so rasle tam ob Savi. Radovedno so postali na dekličinem obrazu, a Jelica ni trenila niti za trenutek. Zmajal je lahek veter jelšine liste. Vztrepetali so žarki in so se poskrili potem. A Jelica je še vedno ležala tiho in nepremično na tleh.

Zašumelo je v grmovju kraj brega, in čuli so se lahni in plahi koraki. Razgrnile so se veje in na breg je pogledal naguban obraz z velikimi, modrimi očmi. Čuden je bil ta obraz. Polno velikih in malih gub se je vilo po čelu in po velih, rumenkastih licih. Sredi obraza je stal velik, malce zakrivljen nos. Sivi, razmršeni lasjé so padali prosto okrog glave. Kdor bi videl prvikrat ta obraz sredi gluhega gozda, bi se ustrašil in v svojem praznoverju bi se morda pokrižal, misleč, da je srečal čarovnico, ki ga ukolne v divjo, nemirno žival. Pa dasi je bil ves obraz čuden in je vzbujal bojazen, vendar so bile oči dobre in prijazne. Kakor nebo so bile modre, in v njih je; spala žalost in se je brala nesreča. Vsakdo, ki je pogledal v te oči, je videl lahko tisto nesrečo, in je morebiti tudi zaslutil, koliko grenkih in bridkih solzá so že morale pretočiti te modre, globoke oči.

– – – –

In te modre, globoke oči so zrle zdaj na Jelico. Nepremično so gledale na bledi, mrtvi obrazek. Potem pa se je skrila naenkrat cela glava. Toda kmalu se je razgrnilo zopet grmovje in na bregu se je prikazala sključena ženska postava. Težko je stopala, in noge so se ji pripogibale v kolenih. Oblečena je bila v staro obleko, ki je bila sestavljena iz samih krp in krpic. Stopila je stara ženica k Jelici in se je nagnila nad njo. Gledala jo je in jo je prijela za roko. A mala deklica ni trenila niti za trenotek. Zmajala je starka z glavo, pa je stopila k šumeči Savi. S prgiščem je zajela hladne vode in se je povrnila k deklici. Poškropila ji je čelo in je vlila par kapljic v malce odprta usta uboge Jelice. Takrat se je stresla Jelica in je odprla oči. Začudeno je pogledala v nagubani obraz starkin in je vprašala tiho, boječe: »Kdo ste?«

Nasmehnila se je starka, in njene modre oči so zrle prijazno malo deklico. »Ne povprašuj po mojem imenu, deklica! Ne povprašuj, ker bi se prestrašila, če ti ga povem.«

Dolgo je zrla Jelica nepremično v razorani obraz. In tedaj jo je stresel mraz. Spomnila se je zimskih večerov, ko je sedela pri sosedu za pečjo. Kraj nje pa je sedela sosedova stara mati in je pripovedovala. O čarovnici Rušici je pripovedovala, ki domuje nekje med pečinami, tam v gošči med Brdmi in Stanmi. Njen obraz sestoji iz samih gub in gubic, in velika je in suha kakor vse čarovnice. Prišla je kdoveodkod, in vidi se jo le tupatam, ko stopa počasi in sključena ob tihih večerih čez polje. Nihče se je ne upa nagovoriti blizu; živi pa se menda samo od jedi, ki ji jo prinaša velik in črn vran. Po njeni koči prepeva zlata ptica. Kadar hoče koga zapeljati v žalostno smrt, pošlje tisto zlato ptico človeku naproti. Ptica poje, tako sladko poje, da človek izgubi vso pamet. Ničesar ne vidi več, ničesar ne sliši več. Slep in gluh tava za zlato ptico, in naenkrat mu zmanjka trde zemlje. Prekotali se s strme skale v globoki prepad, in niti duha niti sluha ni več o njem.

Domislila se je Jelica zimskih večerov in pripovedovanja sosedove stare matere. Prestrašila se je in je zakrila obraz z rokami. »O, Marija! Čarovnica Rušica ...«

»Da, tako mi pravijo.« – Posmehnila se je starka in je nadaljevala: »A ne boj se me! Nikdar še ni Rušica storila ljudem žalega ... Ne boj se me, deklica.«

A Jelica je ni poslušala. Roke, ki so ji zakrivale obraz, so se tresle kakor v mrzlici. Ni se upala pogledati starki v obraz, ker se je je bala, tako zelo bala. Morda dvigne zdajpazdaj Rušica koščeno roko in jo izpremeni v plašno žival. In zaman jo bo iskala potem mati, in tudi oče jo bo iskal zaman. Kakor plaha srna se bo potikala po grmovju, brez miru in pokoja.

»Ne boj se me, ptičica! Ne storim ti žalega,« je prigovarjala starka in je pobožala deklico po laseh. Takrat pa se je stresla Jelica po vsem životu. Ni čutila več slabosti, ampak jo je navdala neka skrivna moč. Skočila je na noge in je zbežala s prestrašenim krikom navkreber. Kmalu je izginila tam gori med grmovjem.

Bridko se je nasmehnila starka. Oči so se ji porosile, ko je gledala, za bežečo deklico. »Glej, še celo nedolžni otroci se zboje, ko začujejo tvoje ime,« je mrmrala sama s sabo. »Preganjana povsod in zapuščena ... In kdo je tega kriv? Kdo je kriv tega!«

In starki so se stisnili prsti v pest, in oči so se ji zasvetile divje. Dvignila je skrčeno pest in je zažugala proti gradu, čegar visoka streha so je videla izza temnih smrek. »Ti si kriv, hudobni. graščak, ti si kriv moje žalosti in nesreče! A pride nad tebe maščevalna roka, saj Bog še kraljuje nad nami vsemi – in takrat bo tvoj račun dolg in oster.«

Starka se je obrnila in se je skrila kmalu v grmovje. Tam pa se je vsedla na mah pod visoko smreko in je še vedno mrmrala nerazločne besede. »Lojze, moj Lojze!« je zaklicala naposled na glas. Solze so se ji vlile iz oči in so padale gosto po udrtili, nagubanih licih. Zopet ji je prišla žalost v srce, in spomnila se je zopet onih žalostnih in bridkih časov.

Nedaleč od zapuščene koče pastirja Mihelja je stala pred leti in leti druga koča, ki je pa bila čednejša in večja od prve. Živel je tam notri drvar Boltežar z ženo Špelo in edinim sinom Lojzetom. Mirno so živeli, srečno in zadovoljno. Ko je umrl Boltežar, je bil Lojze že velik, velik. Močan fant je bil in čeden, da ga ni bilo v vsi dolini lepšega. Drvaril je Lojze dannadan in delal pridno, da ga je bilo veselje pogledati. Oj, kako ga je ljubila dobra mamica! Lojze je bil njeno vse na svetu. Njena radost, njena edina sreča. Vse na vasi je ljubilo in rado imelo Lojzeta. Kdo bi bil mogel sovražiti veselega in pridnega Lojzeta, ki ni storil nikomur krivice?

A nekega dne – bilo je proti večeru, ko jo sedela stara Špela pred kočo – se je zgodilo nekaj groznega. Iz gozda je stopil takrat Breznik, ki je bil še mlad fant. V bremenu je nesel nekaj težkega; počasi in previdno je stopal in se je težko oddihoval. Prišel je Breznik blizu koče; ustavil se je in je položil breme na tla.

»Jezus, Marija!« je vzkliknila stara Špela in sklenila nad glavo roke. Potem pa je padla na kolena kraj mrliča, ki je počival na trati. Bil je Lojze – njen sin, njena edina sreča. Iz velike rane na levi strani širokih prs mu je curljala še vedno kri. Nepremično je ležal na trati in ni slišal več obupnih in ljubeznivih besed svoje stare mamice. Lice mu je bilo voščeno-bledo, in po vsem obrazu je bila razlita bolest. Mrtev je bil Lojze – edino veselje in edina sreča stare Špele; vse je bilo mrtvo.

»Oj, kako se je zgodilo to? Kdo je umoril mojega zlatega, ljubega Lojzeta?«

Jokala je stara Špela. V obupu si je pulila sive lase in je poljubovala mrzli obraz svojega sina. In takrat je pričel pripovedovati Breznik. V pretrganih stavkih je govoril, ker tudi njemu je bilo srce polno bolesti. Drvaril je Lojze tam gori nad Skokom, nedaleč od njega. Vesel je bil in je žvižgal veselo. Proti večeru je že bilo, ko je vrgel sekiro v stran in se je splazil v grmovje. »Veš, Breznik, šopek lepih rož natrgam za mater. Radi vidijo, če jih prinesem, da okrasijo Mater božjo tam v kapelici.« – Tako je še zaklical Lojze, potem pa se je sklonil k tlom. Takrat so zašumeli nedaleč urni koraki in začul se je srdit glas, ki je zagrmel nad Lojzetom: »Lopov, ali sem te zasačil enkrat!«

Iznenaden je skočil Lojze na noge. Obrnil se je proti grmovju in je zagledal graščaka, ki je ravno prislonil puško k licu in pomeril naravnost na njegove prsti.

»Za božjo voljo! Kaj hočete?« Lojze je zaklical; a takrat se je zasvetilo, prikazal se je dim, in strel je zagrmel. Zakrilil je Lojze z rokami in se je zgrudil brez glasu v resje. Ko je zapazil graščak, da je padel drvar, se je posmejal na glas. Potem pa je odhitel in je izginil v gošči.

Kakor okamnel je gledal Breznik izprva ves ta prizor. Potem pa je dirjal urno kakor srna na mesto, kjer je ležal Lojze. Sklonil se je k njemu in potipal rano. V gostem curku je tekla mlademu fantu kri iz prs in je močila zeleno resje. A Lojze se ni ganil več. Breznik je skočil k bližnjemu studencu in je zajel s čepico mrzlo vode. Brez sape je prihitel nazaj in izpiral zevajočo rano. A zaman – kri se ni hotela ustaviti, ampak je tekla vedno hitreje in gosteje iz rane. Kos svoje srajce je strgal Breznik in je zavezal rano. Takrat pa je zastokal Lojze. Za trenotek je odprl oči in je pogledal Breznika z bolestnim, žalostnim pogledom.

»Moja mati, Breznik,« je šepetal trudno, umirajoče. »Moja zlata mati … glej, te rože ...«

To je še izpregovoril Lojze. Krčevito je stisnil šopek rož in se je stresel. Potem pa. je bil mrtev.

Breznik se je vsedel kraj mrtvega tovariša. Z roko si je podprl glavo in je gledal nemo na mrtveca. Ubogi Lojze! Mladi si moral zapustiti svet, ki si ga ljubil tako! Ne boš gledal več sivih pečin dragih gora, nič več ne boš gledal solnca, ko obžarja z rožnim svitom bele snežnike. Nikoli več se ne bo čulo tam gori tvoje veselo vriskanje, ki je hitelo včasih od skale do skale, ko si spel čez zeleno planino. Ubogi Lojze! … Tako je mislil Breznik, in srce se mu je trgalo v silni bolesti. Krčile so se mu pesti, in hotel je skočiti za hudobnim graščakom, da ga prokotali s sive pečine v črni prepad. A premagal se je in je mislil, da pride še ura obračuna za zlobnega graščaka. – Pa čemu je pobil nedolžnega fanta, ki ni storil v svojem življenju niti najmanjše krivice? Čemu je storil to? Zaman se je povpraševal Breznik; ni si vedel odgovora … Proti mraku pa je dvignil mrtvega Lojzeta in ga je nesel počasi in previdno h koči stare Špele.

Tako je pripovedoval Breznik ubogi ženici. Poslušala ga je Špela, in solze so ji tekle neprenehoma po bledih licih. Ko je omenil Breznik rože, se je sklonila k sinovi desnici in je vskliknila v divji bolesti: »Glej jih rože, Breznik! S krvjo so namočene …«

Potem sta ponesla mrtvega Lojzeta v kočo. Napravila sta oder in položila nanj mrliča. Prižgala sta sveče in potem se je poslovil Breznik. Starka pa je čula ob sinovem truplu tri dni in tri noči. Ničesar ni jedla in tudi od sina se ni ganila. Nepremično je zrla v mrtvi obraz, kakor bi čakala, da se zdajpazdaj prebudi Lojze. A Lojze se ni prebudil. Tretji dan pa so prišli možje; položili so Lojzeta v krsto in ga odnesli iz koče na pokopališče. Takrat pa je prišel tudi Breznik, pa je povedal, zakaj je ustrelil grajščak Lojzeta. Od grajskega lovca je izvedel to, ko ga je srečal tam gori v gozdu. Grajščakov lovec Matizelj je sovražil Lojzeta, sam Bog ve, zakaj. Lojze mu gotovo ni storil žalega. Povedal je Matizelj v svojem sovraštvu grajščaku, da se klati po njegovem gozdu divji lovec, ki dela veliko škode divjačini. In ta divji lovce ni nihče drugi nego – Kočarjev Lojze. Razsrdil se je grajščak, pa je vzel puško. Naravnost v gozd je šel in je ustrelil brez vprašanja nedolžnega Lojzeta.

– – – –

Čula je starka to in ni izpregovorila besedice. Stisnila je samo Breznikovo roko in je odšla počasi, s trudnimi koraki v gozd. Gledal je za njo Breznik in smilila se mu je, globoko v dušo se mu je smilila.

Ko so se ozrli drugo jutro vaščani proti gozdu, pa niso videli več koče stare Špele. Izginila je čez noč, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Hiteli so tja in so zagledali samo nekaj debelih brun, ki so ležala drugo čez drugo na zemlji. A vse drugo je izginilo, in izginila je tudi stara Špela.

Po tem času pa so videli večkrat sključeno, šepajočo starko, ki je spela tuintam o mraku počasi čez polje. Zdela se jim je podobna stari Špeli, zato so šli bliže, da bi jo nagovorili. A starka se je skrila in je izginila kar naenkrat. Stari Kumar jo je srečal enkrat. Tako blizu ji je bil, da ji je lahko pogledal naravnost v obraz. A ustrašil se je, ko je zagledal ta zgubani obraz, in je pohitel urno v vas. Tam pa je pravil, da ta sključena ženica ni nikdar Špela.

»Čarovnica mora biti,« so si govorili ljudje. »Človek jo vidi in ji gre nasproti, pa ti zgine, kakor bi se udrla v zemljo. Da, čarovnica mora biti.«

To mnenje jim je povečal prizor, ki so ga zrli nekega dne na lastne oči. Šel je bil grajščak tistega dne čez polje. Kar naenkrat, kakor bi izrastla iz zemlje, je stala pred njim tuja starka, ki so jo pričeli imenovati Rušica. Dvignila je svojo dolgo, koščeno roko in je zažugala grajščaku s pestjo: »Morilec, ali se upaš stopiti na beli dan in se ne bojiš, da te ne zadene strela iz jasnega neba? Lopov, pride čas, ko te pokliče božja roka na račun. Čakaj, kadar bo plakala majhna, nedolžna deklica po širnem gaju za očetom in materjo, ki si jih ugrabil ti – čakaj, takrat je izprosila pri Bogu maščevanje nedolžna kri ustreljenega fanta. Čakaj, morilec!«

Tako je govorila Rušica z mogočnim glasom. Grajščak se je zdrznil in je gledal s široko odprtimi očmi to čudno prikazen. Potem pa se je obrnil in je odhitel naglo proti svojemu gradu. Začudeni so gledali ta prizor. Čisto natanko so slišali vse besede, in navdala jih je groza. Marsikateri se je pokrižal, ko je gledal za starko, ki je šla preko polja in je izginila tam gori ob Savi v grmovju. V svojem srcu pa so bili trdno prepričani, da je to čarovnica. Glejte, še celo grajščak se je je zbal! Še celo grajščak, ki se ni bal ni groma ni bliska! Pa da bi ne bila čarovnica?

Vaški nočni čuvaj je naznanil, da prihaja Rušica vsako noč na pokopališče. Nekoč se je opogumil, pa je pogledal izza zida, kaj dela Rušica. Jasno je svetil mesec. Razločno je videl čuvaj, kako kleči starka na grobu in objema z rokami lesen križ sredi pokopališča. Rad bi bil pogledal natanko, na čegavem grobu kleči starka. A takrat ga je začutila Rušica. Urno je vstala in odšla iz pokopališča. Dolgo jo je še videl nočni čuvaj, ko je spela počasi, s sklonjeno glavo preko temnega polja.

Ogibala se je Rušica sploh ljudi. Še z nikomur ni prišla v dotiko, še z nikomur izpregovorila besede, razun z grajščakom tistega dne sredi polja. Nihče ni vedel za njeno domovanje. Samo dozdevalo se je vaščanom, da mora Rušica stanovati nekje v gošči med Brami in Stamni. A nihče se ni upal blizu; vsakdo, ki je moral tam mimo, je napravil rajši velik ovinek. Samotno je živela Rušica sredi gozda, kakor preganjana divja žival. Sama je bila s svojo veliko in gorko bolestjo.

Dolgo je še sedela starka tam na zelenem mahu. Solze so ji tekle vedno bolj po nagubanih ličili. Oj, vsaj je jokala vsak dan tako po nesrečnem, ljubem sinu! Najti ni mogla uteho svojemu nesrečnemu srcu, dasi je minulo od onega žalostnega dneva že več kot deset let.

Toda naposled si je obrisala solze z rokavom. Domislila se je male sirote, ki je ležala prej nezavestna ob savskem bregu. Bog ve, kaj se je zgodilo z njo in kaj je vzrok njeni nesreči? Morebiti potrebuje zaslombe in podpore? Domislila se je Rušica tega, pa je pohitela navkreber. Prišla je na trato in je gledala začudeno okrog sebe. Glej, tam leži mrtva koza, tam druga, a tam mrtvi lovski pes. Čudno se je zdelo to starki, in takoj je spoznala grajščakovega psa. »Že zopet njegova hudobna roka,« je zamrmrala. »Kdaj pride božja kazen?«

»Dušica! Uboga pastirica!« je zaklicala potem v gozd. Zaman je poslušala; nič se ni ganilo po širni gošči. Le samotna sinica je čevrljala nekje na zeleni veji. Rušica se je obrnila in je stopila na parobek. Z dlanjo si je zakrila oči. Gledala je tja doli na polje. Takrat pa je vzrla pastirico. Urno je šla po potu proti vasi; za njo so pa tekle tiho, s povešeno glavo štiri rjave koze. Rušica je krenila nato v goščo in mrmrajoč nerazločne besede, je izginila za širokim grmovjem.

– – – –

Hitela je Jelica proti domu. Mimo grajskih njiv je šla in je postala tam. »Mati, oj , mati!« je zaklicala in debele solze so ji tekle po licu. Ozrli so se vaščani in vaščanke na njo in so prenehali z delom. Prihitela je soseda z naglimi koraki preko njive in je obstala pred deklico.

»Mati je šla že domov,« je izpregovorila in gledala sočutno malo deklico. »Pa kaj se je zgodilo? Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?«

Jokala je Jelica in med jokom je pravila: »Oj, prišel je grajščakov pes. Veste, sivko in lisko je umoril. Pa so prišli oče in pobili psa. Grajščak je nastavil puško, da bi ustrelil ljubega očeta. A jaz sem ga prijela za roko, in lovci so odgnali ubogega očeta, zvezanega stran!«

»Skalarica!« se je čul srditi valpetov glas. »Ali mi greš takoj nazaj!« – Okrenila je soseda glavo; pobožala je malo deklico in ji je še rekla: »Ne jokaj, Jelica! Kar hitro pojdi domov! Mati je že doma.« To je še rekla soseda, potem pa je hitela nazaj. Radovedno so jo pogledali tlačani. Skalarica pa je pripovedovala tiho o Brezniku. Molčali so potem vsi in molče so delali naprej.

Jelica je prišla domov. Vsa vrata so bila na stežaj odprta. Spravila je potem koze v hlev in je stopila v hišo. Vse izbo je prehodila, a matere ni bilo nikjer. Strah se je polastil male deklice. Obupno je klicala od sobe do sobe: »Mati, oj, mati!«

A mati se ni oglasila. Tudi v hlev in na skedenj je stopila Jelica in klicala. A zaman. Matere ni bilo nikjer. Vsedla se je deklica na trato pred hišo in je ihtela krčevito. Solnce se je nižalo k zatonu; dolga senca je že ležala od visoke gore čez tiho vas. Zavel je lahen veter; drevje na vrtu se je streslo in zašumelo glasno. A matere še ni bilo od nikoder.

Ko so gnali grajščakovi lovci mimo njiv zvezanega Breznika, je vrgla Breznikica srp daleč vstran. Kakor srna je hitela preko njive do moža, ki se je oziral z žalostnim pogledom nanjo. Prijela je moža za zvezane roke, ki so bile vsled trdih vezi že globoko otekle.

»Martin, o, Martin, kaj se je zgodilo?« je zaklicala obupno žena in je hotela s silo strgati vezi z moževih rok. A prijela sta jo dva lovca in sta jo potegnila od moža. Trdno sta jo držala, da se ni mogla ganiti. Drugi lovci pa so tirali Breznika naprej. Ozrl se je še Breznik nazaj, pa je zaklical ženi:

»Mirna bodi, mirna! Pa za Jelico skrbi – za ubogega, zlatega otroka ...«

To je še slišala Breznikica. Potem pa je umolknil mož in je stopal naglo naprej. Prišel je valpet; palico je dvignil in je siknil: »Takoj se spravi nazaj na njivo!«

Lovca sta spustila kmetico in sta pohitela za tovariši. Breznikica je hotela za njima, a trdo jo je prijel valpet za roko. »Ako ne greš hitro nazaj, boš še pomnila to minuto! Ha-ha, trmastega ptička – tvojega moža – je že zgrabila grajščakova trda roka. Prav mu je – bedastemu postopaču, ki misli, da je Bog ve kaj.«

S silo se je otresla Breznikica valptove roke. Oči so se ji zabliskale, ko je čula take besede. Roko je dvignila in je zažugala valpetu s pestjo: »Malizelj, kaj si že pozabil na porasli grob sredi pokopališča? Če si pozabil ti, pa ni pozabil kdo drugi. Ni še umrla stara Špela, in Bog živi še nad nami.«

Valpet je prebledel in roka mu je omahnila. Gledal je prestrašeno na kmetico, ki je stala pred njim z dvignjeno roko. Zdela se mu je, kakor prorokinja, ki kliče nanj kazen z nebes. Obrnil se je vstran in ni izpregovoril več besede. Tudi Breznikica se je obrnila in je pohitela po stezi za možem proti belemu gradu. Prestopila je savski most in je spela naglo po peščeni poti. Pred njo se je dvignilo visoko, debelo obzidje z neštevilnimi stolpiči. Mračno je bilo zidovje in poraslo z zelenim mahom. Vrata so bila odprta, in Breznikica je šinila na dvorišče. Nikogar ni bilo širom okrog. Zdelo se je, kakor da bi bilo na gradu vse pomrlo. Kmetica je postala za hip. Z roko je šinila preko čela in je gledala okrog sebe. Naposled je zapazila velike, kamenite stopnice, ki so vodile tja gori v visoko poslopje. Pohitela je po njih in se je ustavila pri vsakih vratih. Poslušala je, če bi morebiti zaslišala odkod človeške glasove. A vse zaman – nič se ni ganilo po vsem poslopju. Stopala je od stopnice do stopnice in je prišla že visoko. Znoj ji je tekel po obrazu in noge so se ji šibile. Dospela je do velikih vrat, ki so bila okrašena z ostrimi rogovi jelenov in divjih kozlov. Ustavila se, ker se ji je zdelo, da čuje za vratmi govorico. Stopila je bližje in je poslušala. In takrat je spoznala grajščakov glas. Boječe je odprla vrata in je stopila počasi v dvorano.

Okrog velike mize so sedeli pri veseli gostiji lovci. Grajščak je sedel na prvem mestu, na njegovi desnici pa oni bledi tujec. Grajščak je držal kozarec v roki in je ravno govoril. Naravnost v vrata je gledal in je zapazil takoj Breznikico. Od jeze je zardel in je položil kozarec trdo na mizo, da se je razlilo rujno vino.

»Kdo pa je tebi dovolil vstop v dvorano?« je zakričal. Osupnjeni so vstali lovci s svojih sedežev. Le tujec je sedel mirno in se ni ganil. Smehljal se je tiho in je gledal predse na mizo.

Breznikica je pohitela z naglimi koraki k grajščaku. Na kolena je padla pred njim in je sklenila proseče svoje roke. »Usmilite se, milostljivi gospod!«

Grajščaku je rdel obraz vedno bolj. Srdito je gledal na klečočo ženo. Potem pa se je okrenil in sunil Breznikico z nogo, da je omahnila in padla na trda tla.

»Poberi se! Sicer zapodim pse vate.« – Zažugal je grajščak in se je vsedel nazaj na mehki stol. Breznikica je vstala in se mu je bližala na kolenih. »Usmilite se, gospod! Dajte ubogemu otroku očeta nazaj! Kaj hoče sirota na svetu brez očeta? Usmilite se, gospod! Usmilite!«

Tako je prosila kmetica. Debele solze so ji tekle po bledih licih in dvigala je svoje proseče roko. A grajščak je poskočil na noge. Žile na čelu so se mu napele. Od srda tresočo roko je dvignil in zavpil lovcem.

»Primite jo, pa jo vrzite iz grada!«

Poskočili so lovci na noge in so zagrabili kmetico. A Breznikica je zamahnila obupno z rokami okrog sebe, da sta odletela dva lovca v stran. A vedno in vedno so ji še ponavljale tresoče in brezbarvne ustnice: »Usmilite se, gospod, usmilite ...«

Tesno so jo oklenili lovci in jo tirali proti vratom. Upirala se je Breznikica z vsemi močmi. Curkom ji je tekel znoj po obrazu – a upirala se je zaman. Že so jo potisnili lovci k vratom, in že je segel eden po kljuki, da bi jih odprl. A takrat so se hitro odprla vrata, in na pragu se je prikazala grajščakinja. Brez glasu so obstali lovci, in njihove roke so izpustile Breznikico. Uboga žena se jo zgrudila pred gospo in je jecljala: »Usmilite se, gospa, usmilite ...«

Začudeno jo je gledala grajščakinja. »Kaj se je zgodilo? Povej mi, Jerica, kaj se je zgodilo?«

»Ugrabili so mi moža,« je ihtela Breznikica, »mojemu ubogemu otroku so ugrabili očeta in ga vrgli v ječo. Kaj hoče sirota na svetu brez očeta? Usmilite se, gospa, usmilite ...«

Pogledala je grajščakinja na svojega moža, ki je zrl temno in neprijazno na ta prizor. »Ali je res? Zakaj si storil to?«

Zasmejal se je grajščak, pa je odgovoril: »Čemu se vtikaš v reči, ki ti niso mari? Pa da boš vedela, da nisem storil krivice, ti povem vse. Zbežal je lopov, ki se imenuje Breznik, s tlake in mi je pobil Rustana, mojega Rustana. Ha-ha, pa bi ga za to ne vrgel v temnico?«

»Pa zakaj je pobil psa, Jerica, zakaj?« se je obrnila grajščakinja k Breznikici.

»Oj, Bog ve,« je ihtela kmetica, ki je še vedno klečala pred gospo. »Samo to vem, da je nedolžen, nedolžen in trpi po krivem. Usmilite se, usmilite! Vsaj ubogega otroka se usmilite! Jaz trpim rada ...«

Grajščakinja je stopila k možu. Prijela ga je za roko, pa ga je prosila: »Pa se je usmili in ne bodi trdosrčen. Glej, koliko trpljenja in žalosti lahko izpremeniš v veselje.«

Zlobno se je zakrohotal grajščak in je otresel ženino roko. »Kaj? Še njihovo hudobnost naj podpiram? Veš, obesiti ga dam na najvišje drevo. Rustana mi je pobil, mojega Rustana! ... Kaj zijate, malopridneži? Zgrabite jo, pa jo vrzite preko zida!«

Zganili so se lovci. Naglo so prijeli Breznikico; dvignili so jo s tal in jo odvedli s silo skozi vrata. Zaman se je upirala Breznikica in ni bila kos veliki premoči. Vedno in vedno so ji ponavljale ustnice: »Usmilite se, usmilite ...« Že daleč doli črez stopnice so jo pritirali hlapci, a vedno se je čul njen glas, ki je prosil ponižno in gorko: »Usmilite se, usmilite ...« Vedno tišji je postajal glas, dokler ni utihnil daleč tam doli za zidom.

Vrhu stopnic pa je stala Elza in je gledala s široko odprtimi očmi ta prizor. Tiho je stala in poslušala. Ko je umolknil tisti proseči glas, se je zganila. Za hip je pomislila; potem pa je hitela po stopnicah navzdol in je stopila naravnost v dvorano. Hitro je šla k očetu in se ga je oklenila okrog vratu.

»Oče, dragi oče, usmilite se,« je prosila z mehkim glasom. »Glejte, tako hudo je jokala Breznikova teta. In Jelica – kaj poreče Jelica? Oj, kako bo jokala, oče, kako bo jokala!«

Tesno se je oklenila Elza očeta. Bridko je govorila, in oči so se ji napolnile s solzami. »Usmilite se, oče!« – Grajščak je segel z roko med sive, razmršene lase in srce se mu je skoro omečilo. Toda takrat je pogledal na gosta, ki mu je sedel na desnici. Zbadljiv in prezirljiv smehljaj se je igral na bledih tujčevih ustnicah. Zbodlo je to grajščaka; neprijazno je odrinil hčerko od sebe in je zaklical srdito nad njo: »Pusti me s takimi besedami! Glej, da mi ne prideš tako kmalu blizu! Poberi se! Tu nimaš ničesar iskati.«

Prestrašeno je gledala mala Elza v razsrjene očetove oči. Stresla se je, ko je dvignil grajščak roko, kakor da bi jo hotel udariti. Vzkliknila je in si je zakrila oči. Potem pa je zbežala k materi, ki je stala tam pri vratih, bleda in z objokanimi očmi. Dvignila je hčerko v naročje in jo stisnila mehko k sebi. Še enkrat je pogledala proseče moža; potem pa je šla počasi skozi vrata. Bridko je vzdihnila in poljubila hčerko na mokra lica.

Smeh in krohot je zavladal po širni dvorani. Govoril je grajščak in vpil, da je odmevalo daleč doli pod grad, žvenketale so kupice, in vino se je razlivalo po dolgi mizi. Zapeli so lovci veselo pesem in njihovi glasovi so plavali skozi okna doli na polje, kjer so spravljali izmučeni in trudni tlačani zadnje žito v kozolec. Že je bilo zašlo solnce; rdele so gore v nebotičnih vrhovih, in njihova podnožja so bila modra kakor sinje nebo. Hrup in veselje na gradu je postajalo vedno večje in radostnejše. Zdelo se je, da se veselijo tam gori brezskrbni ljudje ob bogati pojedini.

Glavo sklonjeno globoko na prsi, lica bleda, v srcu obup in gorje – tako je stopala Breznikica z grada nazdol in je krenila na ravno pot. Šla je preko savskega mosta in je zavila na bližnico. Tam pa je obstala in je pogledala na visoki grad. Mirno in ponosno je stal pred njo, kakor ohol velikan, ki kaže ljudstvu svoje moči v zavesti, da ga ne premaga nihče. Glasno petje se je razlegalo doli z grada in natančno se je čulo žvenket kozarcev. Breznikica se je ozrla v pritličje grada, ki je bilo začrnelo in neprijazno. Ječe so bile tam. Dve zamreženi okni sta strmeli iz temnega zidovja, kakor dvoje majhnih, lokavih oči. Zazdelo se je Breznikici, da gleda izza okenca bled in obupen obraz in da proži nekdo roko iz temne odprtine.

»Martin!« je zaklicala, da je jeknilo od grada in mirnega gozda. A nihče ji ni odgovoril. Za hip je utihnilo petje na gradu. Molk je ležal po vsi dolini. Le Sava je šumela tiho in pritajeno pod gradom in se je zaletavala na črnikaste kamenčke. Noč je legala na zemljo in je ogrnila kmalu v svoj črni plašč visoki, glasni grad in tiho dolino.

Še je stala Breznikica na stezi in je strmela na omreženo okence. A noč ga ji je zakrila, in Breznikica je morala hiteti proti domu. Do hišice je prišla in je našla Jelico na klopi. Spala je tam, in še v spanju ji je drhtelo telesce, drhtelo v krčevitem joku.

4.[uredi]

Rajni Greguc ju je bil videl prvokrat pred davnimi leti, ko je prignal prvokrat živino na planino. Tam na Hudih ravnéh je bilo, kjer so rastle najlepše planinske rože. Na skalah so se solnčili zlati mežikeljni in so povešali svoje glavice, kakor bi dremali v prijetnih žarkih. Kimale so bele planinke z žametnimi cvetovi in so vabile drznega pastirja, naj jih ponese doli v dolino, kjer sije gorko solnce in ni snega kakor tu na planini. Ravšje se je košatilo v gostem grmovju, in njihovo rdeče cvetje se je smehljalo kakor drobne zvezdice tam na bližnjem nebu. Po trati pa je dehtelo in cvetelo, kakor da bi se bile poklicale vse rože k zborovanju. Kimal je tu modri encijan, rumena pogačica se je nagnila k njemu. pa mu je pripovedovala. Tam je gledal rdeči nagelj naravnost proti nebu, in zvončice, bele, modre in rumene so gledale zamišljeno na mehko travo. Dehteče mošnjice pa so odpirale svoje cvetove drobnim čebelam, ki so brenčale kroginkrog in pozdravljale svoje sestrice. Zaganjal se je vanje debeli čmrlj in jim je pokradel pred nosom ves sladki med.

Prignal je bil rajni Greguc takrat prvokrat živino na planino. Zašel je bil nekega dne in je prišel na Hude ravné – na tisto trato. ln takrat ju je bil zagledal. Ležala sta na trati med dehtečim ravšjem. Gledal je nanje Greguc, pa se še dihniti ni upal. »Lej jih škratov, Greguc!« je govoril tiho sam sebi. »Molči, da ju ne prebudiš, ker potem gorje tebi!« – Oprezno ju je gledal, in zasmilila sta se mu. Ležala sta med ravšjem in solnce jima je gledalo naravnost v obraz. Pripekali so žarki, in škratoma je tekel znoj curkoma po licih. Pa sta se smilila Gregucu, ki je bil kaj dobrega srca. Tiho je odšel v grmovje in je natrgal gostih bukovih vej. Nato se je priplazil nazaj na trato in je zasadil veje okrog škratov, da niso mogli žarki več do njiju. Nasmehnil se je Greguc in je odšel potem navkreber. Plazil se je skozi grmovje in ruševje in je prišel kmalu na planoto, ki je bila pokrita s samim gručevjem in skalami. Le tuintam se je dvigala majhna, pokvečena smrečica in je gledal izza skale nizek borovec. Za to planoto pa se je širila planina, polna sočne trave.

»Hoja–u–hoho!« je zazaval pastir. Oglasili so se jasni zvonci in prikazala se je živina. Zavriskal je pastir in je hitel z naglimi koraki preko gručevja. Skakal je črez skale in je prišel tako kmalu do jarka, ki je delil kamenito polje od zelene planine. Glasno je šumel tam gorski potok in je padal bobneče črez skale v majhnih, prijetnih slapih. V sredo jarka je zasadil Greguc svojo dolgo gorsko palico. Pognal se je in je šinil kakor blisk črez jarek. Ko je stopil na trda tla, je dvignil svoj klobuček in je zavriskal, da je hitel odmev od skale do skale in je prišel tudi na Hude ravné, pa je zbudil speča škrata. Začudeno sta pogledala na goste veje, potem pa sta se za smejala oba na glas. S prstom sta pokazala na planino, kjer je vriskal Greguc, in sta pokimala z glavo. Potem pa sta plezala kvišku in sta izginila kmalu med ravšjem.

Od tistega dne pa se je smejala sreča pastirjem na planini. Veselo se je posmehnil tuintam stari planšar, ko je gledal na velike hlebe sira in na polne koše masla. Ej, takega pa še nikoli! Obredila se je živina, da je komaj stopala. Pa nihče ni vedel, kako je prišlo vse to. Le Gregucu se je dozdevalo, a je molčal, ker se je bal, da mine takoj vsa sreča, ako izpregovori besedo o škratih. Včasih ob večerih, ko so sedeli pastirji pred kočo, je zaslišal Greguc tiho pesem, ki je prihajala sém od Hudih ravní. Posluhnil je, pa je dregnil starega planšarja: »Pst – ali čuješ?«

Poslušal je planšar, in tudi drugi pastirji so poslušali. A nihče ni slišal pesmi; le tih in mehak glas je plaval z gorâ in zdelo se je, da curlja nekje v skalah samoten studenec. Zasmejali so se pastirji Gregucu in so ga dražili. A Greguc je slišal natanko in je razločil vsako besedo.

»Sreča šla je iz svetá,
davi k nam je prihitela:
gora snežna jo vzprejela
in planina vrh gorâ,
hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami! …«

Prav razločno je slišal Greguc to pesem. Zato je pa tudi poslušal pozorno, dasi so se norčevali tovariši z njim. A Greguc je molčal. Saj je vedel, da pojeta tam gori škrata, kakor sta pela že njegovemu dedu in pradedu. Dobroto je izkazal škratoma, pa je vedel, da ga bodeta ščitila vedno na planini in ne bodeta nikoli prožila kamenja nanj in na njegovo živino. Nasmehnil se jo samo pastirjem, potem pa je odšel v kočo in se je spravil na podstrešje. A v ušesih mu je zvenela pesem:

»Srečo našel je pastir,
pa srce mu je objela;
radost dala mu vesela,
dala pesmi, dala mir –
hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami! ...«

Kakor bi mehki planinski vetrec žuborel med rožami, tako je zvenela pesem okrog Greguca. Nasmehnil se je pastir, pa je položil roke pod glavo. Potem pa je zaspal.

Srečen je bil pastir Greguc vse svoje življenje, dasi je živci dannadan samo na planinah pri svoji živini. Nikoli ni čutil žalosti v svojem srcu in tudi bolan ni bil nikoli. Umrl je na Hudih ravnéh lepe smrti. Pastirji so ga dobili tam. Ležal je na trati. Na prsih je imel roke sklenjene, a obraz se mu je smehljal, kakor bi še vedno slišal tisto pesem, ki je zvenela, kakor planinski vetrec, ko žubori med rožami. Dolgi, beli lasje so mu obkroževali obraz, in glava mu je počivala na mehkem mahu. Kroginkrog pa so cvetela in dehtele planinske rože. Molče so pokleknili pastirji okrog njega. Roke so sklenili in molili gorko za dušo dragega tovariša.

– – – –

Pastirja Greguca se je domislil Mihélj, ko je prignal svojo živino na planino, visoko gori nad Klinom. Vsedel se je pred kočo na klop; glavo si je naslonil ob dlan in je mislil. Kaj bi dal, da bi mogel biti tako srečen, kot je bil Greguc! Ne bilo bi se mu treba bati za svojo čredo, ne zase. Lepo bi živel in ne vznemirjala bi ga nobena žalost, in tudi zmaj Vitranec bi ga ne vznemirjal.

Da, zmaj Vitranec! … Domislil se ga je Mihélj, pa ga je stresel mraz. Bog ve, če ga zagleda še kdaj? Ne, za božjo voljo ne. Ni bil boječ pastir. Še z medvedom bi se šel metat za stavo. A zmaj – oj, nikakor bi si ga ne želel več videti. Rajši gre iskal po strmem gorovju prijaznih škratov in jih poprosi, naj ga varujejo, kot so varovali Greguca. – Domislil se je tega, pa se je napotil v skalovje. Vse je prehodil, tudi na Hudih ravnéh je bil, a škratov ni našel nikjer. Zaman je klical in vpil; samo jek, hiteč od skale na skalo, mu je odgovarjal. In daleč tam na sosedni planini so se mu odzivali pastirji. Žalosten je zgnal zvečer svojo drobnico stajo. Vsedel se je na klop in je gledal na zvezde, ki so se vžigale nad njim. Bele gore so postale temne in so stale pred njim kakor črni velikani. Noč je ležala po skalah in globelih, po prepadih in čereh. Zamišljen je slonel in gledal na zvezde, ki so se množile vedno bolj na čistem, jasnem nebu. Takrat pa se mu je zazdelo, da sliši tenak, komaj slišen glas doli s temine: »Medved, Mihélj ... glej, medved! ...«

Ozrl se je pastir tja gori, a ni videl ničesar. Še dolgo je poslušal v noč, a ničesar ni slišal več. Zasmejal se je in je odšel v kočo. Vlegel se je na slamo in oči so mu že padale skupaj. A takrat je zopet zašepetal tisti glas, in prav natanko je slišal besede: »Medved, Mihelj … glej, medved …«

Za trenutek je dvignil Mihelj glavo. A zasmejal se je in se je vlegel nazaj. Pokrižal se je, potem pa je zaspal mirno in trdno.

Prebudilo ga je sredi noči glasno beketanje. Kakor blisk je skočil kvišku in zagrabil za svojo palico. Hitel je ven v stajo, in takrat je zagledal nekaj groznega, ki je hitelo po bregu navzgor in je kmalu izginilo v črni noči. Ukresal je pastir v staji ogenj in je pričel šteti svojo živino. In glej – manjkalo mu je najlepše ovce. Gledal je Mihelj na sledove na mokri zemlji in je zamrmral jezno: »Medved je bil ... Glej, svarili so te zvečer škratje, pa jih nisi poslušal. «

Sam nase je bil jezen. Pomirile so se ovce in so polegle po travi. Pastir pa se je vsedel pred kočo na klop in je čul. Mislil je, da pride medved nazaj. A čakal je zaman. Prvi svit je že šinil na vrhunec Razora; zvezde so bledele vedno bolj. Danica se je že bližala vrhu temnega Kumliha. Naenkrat so zažarele bele skale v rožnem svitu. Noč se je umikala s planin; solnce je pogledalo izza Polic in na rosni planini so se zasvetili svetli biseri.

Mihelj je stopil k vodnjaku in se je umil. Potem je izpustil čredo iz staje. Razkropila se je po širni planini in je mulila rosno travo. Sam pa je šel po medvedovih sledovih navkreber. Dolgo je hodil in je prišel naposled v grmovje. Tu so se izgubili sledovi. Mihelj je hodil semtertja in je iskal. Naposled je zagledal na travi kri. Velika krvava sled se je vila po kamenju daleč tja gori pod gore. Posmejal se je pastir in je stisnil z obema rokama debel kol, kakor bi poskušal, če je njegovo orožje zadosti močno.

»Ha, ha, sedaj pa vem, kje imaš svoj dom, moj dragi kosmatinec,« je izpregovoril pastir in se je smejal na glas. Krenil je vstran od sledi in je zavil preko gručevja navzgor. Plezal je po strmi skali kakor mačka. Ko je bil že visoko gori, je krenil na levo. Previdno je stopal zdaj, da ne bi skotalil kamenčka po strmem pobočju. Daleč je že prišel, ko se je spustil navzdol in je stopil na široko, ploščato skalo. Pokleknil je in je pogledal navzdol. Zasvetile so se mu oči in radost mu je zažarela na licih. Ej, tam pod skalo, kraj brloga je ležal kosmatinec in se je solnčil v prijetnih jutranjih žarkih.

»Čakaj, hudoba! Sedaj obračunava,« je mrmral in se je splazil nazaj. Odkrušil je tam velik kamen, ki je bil tako težak, da ga je komaj spravil na konec skale. Tam ga je položil na tla; vlegel se je in je strmel doli na medveda. Potdm pa je zvalil debeli kamen preko skale. Kakor blisk je šinilo navzdol. Medved se ni utegnil niti ozreti. Priletelo je nanj z vso močjo in ga je pritisnilo k tlom. Zarjovel je od bolesti, da je odmevalo daleč, daleč po strmih pečinah.

»Ali imaš sedaj zadosti?« je zavpil Mihelj. Zgrabil je svoj kol in je plezal urno kakor divja koza navzdol. Obstal je pred medvedom in ga je gledal z veliko radostjo. Rentačil je medved in se je skušal izkopali izpod neljube teže. Oči, velike in s krvjo zalite, so gledale v onemoglem gnjevu na pastirja. Mihelj je zavihtel svoj kol in je začel udrihati po njegovi debeli glavi. Vedno bolj so pojemale medvedu moči. Glava mu je padla na zemljo in telo se mu je treslo krčevito. A naposled se je zleknil, kakor je bil dolg in širok, in se ni ganil nič več. Takrat pa se je razlegnil pastrijev vrisk in je hitel od skale do skale in je prišel tudi v tiho dolino.

Veselo je prepeval Mihelj ves tisti dan. Hej, pobil je medveda, ki je ropal in strašil živino, pobil ga je, in sedaj bo mir. Morda se je prikupil s tem tudi škratom, ki so pač tudi imeli strah pred divjim kosmatincem, ki je hodil prost po njihovem kraljestvu? Morda se jim je res prikupil? Varovali ga bodo zdaj in živel bo lepo in srečno življenje, kakor je živel rajni Greguc. Morda bo res tako. Ali ga niso že sinoči svarili škratje pred medvedom? Da, – svarili so ga, a jih ni poslušal.

Lep večer se je bil naredil tistega dne. Mihelj je sedel pred kočo na klopi, glavo podprto z roko. Gledal je gori na večni sneg, s katerega je ravno izginjevala zadnja rdečica. Tiho je bilo vseokrog; čulo se je samo enakomerno šumenje gorskega potoka, ki je padal črez skalo in hitel v dolino. Vžigale so se zvezde na nebu in nikjer ni bilo meglice. Naenkrat je dvignil Mihelj glavo in je gledal pozorno v mrak. Zdelo se mu je, da sliši v tej tišini mehak glas, ki poje veselo pesem. Poslušal je in poslušal, in nazadnje je razločil posamezne glasove tiste pesmi.

»Srečo našel je pastir,
pa srce mu je objela …«

Vedno razločnejša je bila pesem, in nehala se je z veselim, iz daljave prihajajočim vriskom:

 »Hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami …«

Vse je bilo tiho potem. Le gorski potok je šumel tam v globokem jarku. Mihelj je vstal in se je smejal v svoji veliki srčni radosti. Oj, čul je pesem – ravno tisto pesem je slišal, kot so jo peli škratje rajnemu Gregucu. Hej, prikupil se je škratom s tem, da je pobil medveda, in sedaj ga bodo čuvali in varovali pred nesrečo. Srečen bo vse življenje na planini, srečen kakor bela planinka vrh nedostopne skale v solnčnih žarkih.

– – – –

Tako je vpila Rušica, grajščak je pa ni slišal. Tam gori ob sivih pečinah je stal, tam kraj Črne lope in se je krohotal na glas. Dolgo se je plazil po gori. Izmed grmovja se je priril in je stopil na široki plaz. Plezal je potem navzgor in se ni ustavil prej, dokler ni zagledal tik pred sabo Črne lope. Tam je postal za trenutek in si je obrisal raz obraz znoj, ki mu je tekel v curkih po licih. Od strani in previdno se je bližal jami. Izza vogala je pogledal noter, a nič se ni ganilo. Potem pa je stopil v lopo in je pogledal v vsak kotiček, a zmaja ni bilo nikjer. Namuzal se je grajščak veselo. Z rame je snel puško in je nameril naravnost v jamo. Strel je počil, da je odmevalo vse okrog njega, kakor bi bil zabučal grom. A kmalu je potihnilo vse, in zmaja še vedno ni bilo.

Grajščak je stopil ven na solnce. Tam pa se je zakrohotal na glas in se je vlegel v senco. Gledal je doli v dolino in na vas. ki je ležala ravno pod njim. Bele in čedne so bile hišice in so stale druga pri drugi kakor zveste sestrice, ki se ne marajo nikoli ločiti. Poletni mir je ležal nad vso vasjo, in iz dimnikov se je kadilo lahko in lepo. Kakor ohol velikan med pritlikavci, tako se je zdel beli grad na Pečeh. Toda kje je sreča in kje je mir? Ali pri oholem velikanu? Ali pri majhnih pritlikavcih? Kdo ve to?

Zadovoljno je gledal grajščak na svoj dom. Na trdnih skalah stoji, in sovražnik ga ne premore tako kmalu. Tam daleč pa njiva pri njivi, travnik pri travniku — lep kos zemlje, ki rodi in bo rodil bogato. Pa je dejala neumna kmetica, da je prišel zmaj, pa podere njegov trdni grad in mu opustoši polje. Haha, neumna kmetica! V ječi naj se pokori zdaj za te neumne besede … Pa pripovedujejo okrog — celo lovci in hlapci pripovedujejo, da se je prikazal zmaj tu v Črni lopi in je prinesel s sabo pogubo vsej dolini. Bedasti in lahkoverni lovci in hlapci! Njih gospod pa sedi zdaj pred Črno lopo, pa ne vidi zmaja. Vso jamo je pretaknil za nesrečnim zmajem, a ni našel niti najmanjšega sledu … Hahaha!

Zakrohotal se je grajščak pod sivimi pečinami. Potem pa je vstal in vrgel puško preko rame. Plazil se je čez strmo skalo in se je spuščal počasi navzdol Ko je skočil na široki plaz, se je podrsal navzdol in je stopil tako kmalu v molčeči gozd. Plaha srna je stopila na ozko stezo in se je ozrla na lovca. Preplašena je hotela skočiti v varno goščo; a takrat je počil strel. Oskočila je vstran in se je zgrudila potem brez glasu na tla.

Že stokrat je stopila Jelica na prag in je gledala po cesti navzgor. Čakala je mater, a matere ni bilo od nikoder. Ura za uro je minevala, a matere še ni bilo. Naposled se je vsedla pred hišo na klop in je čakala. Kadar je zaslišala na cesti korake, je skočila pokoncu in je mislila: »Zdaj se prikaže mati in pripelje očeta s sabo. Oj, kako bo lepo zdaj pri nas! Oj, kako bo veselo!«

A zmotila se je Jelica. Mimo vogala je prišel samo sosed ali drug vaščan. Samo mamice, samo očeta ni bilo. Bog ve, zakaj se tako dolgo mudi? Kaj ne ve, kako težko jo čaka hčerka doma? Sama je doma Jelica in je žalostna in joka. V hlevu mukajo lačne krave, v svinjaku krulijo prešiči in se zaletavajo v zaprta vrata. A kdo jim bo dal krme, ko ni gospodarja ne gospodinje doma? Jelica pa je premajhna, in je žalostna in vsa potrta.

Deklica je hitela v izbo. Tam je naslonila glavo na mizo in je jokala na glas. Oj, mogoče je zaprl hudobni grajščak tudi mater, kakor je zaprl ubogega očeta? Mogoče, mogoče — zato je pa tudi ni tako dolgo domov ... Pri tej misli je dvignila prestrašeno Jelica glavo. S široko odprtimi očmi je strmela v vrata, kakor da bi bilo tam zapisano, da je zaprl grajščak tudi mater. — Toda ne! Saj je ni zaprl, saj je ni mogel zapreti! Zamudila se je, pa se vrne vsak čas … In v tistem hipu je zaslišala Jelica tudi korake na cesti. Poskočila je na noge in je pogledala skozi okno. A videla ni ničesar.

»To je gotovo matica!« je zaklicala in hitela ven. Na pragu je obstala in je gledala na cesto. Res so se čuli koraki, ki so prihajali vedno bliže. Sedaj pa se je prikazal izza ovinka — grajščak. Urno je spel po cesti proti domu. Jelica se je zdrsnila, ko ga je zagledala. Urno je smuknila nazaj v vežo in se skrila za vrata. Skozi špranjo je gledala na cesto, po kateri je prihajal grajščak. Razločno je videla, kako se je ustavil, ko je zagledal Breznikovo hišo. Z očmi jo je premeril od vrha do tal in Jelica je videla, kako se je nasmejal porogljivo. Potem pa se je obrnil in je odkorakal naglo po cesti naprej.

»Daj mi očeta nazaj! Daj mi mater nazaj!« je zaklicala bridko mala deklica v veži. A grajščak je ni slišal; daleč je že bil in je spel po polju. Takrat pa je tudi že zvonilo poldne. Hitela je Jelica v izbo. Pokleknila je spet pred podobo Matere božje in je molila gorko za srečno vrnitev očeta in matere. Potem pa je šla k sosedovim. S predpasnikom si je zakrivala obraz, ko je stopala počasi po cesti, in bridko ihteč je stopila k sosedovim. A ni mogla izpregovoriti besedice.

»Kaj ti je, Jelica? Povej no, kaj ti je?« Prigovarjali so ji sosedovi skrbno in prijazno. Jelici se je razvezal jezik, in ihteč je pripovedovala:

»Šla je mati davi navsezgodaj v grad prosit za očeta. Čakam jo že ves dan, a mati se ne vrne, se ne vrne ...« Gorke solze so se ji vlile na novo po bledih licih. Sosedovi pa so stali nemo krog nje. Glave so povesili, kakor bi nekaj premišljevali. Naposled je dvignil sosed glavo, pa je pričel hoditi po sobi gori in doli.

»Gotovo jo je zaprl,« je mrmral sam s sabo. »Gotovo jo je zaprl. Pa kaj mu je storila? Sam Bog ve, kaj?« 

Še dolgo je hodil sosed mirno gori in doli. Potem pa se je ustavil pred deklico. Prijazno in skrbno ji je položil roko na glavo in jo je tolažil: »Ne jokaj, Jelica! Glej, mati se gotovo kmalu vrne. Najbrž se je zamudila kje, pa ne more domov. Ne jokaj, Jelica!«

In tudi soseda jo je tolažila: »Kar potolaži se, ptičica! Veš, pri nas boš ostala, dokler se ne vrneta oče in mati. Lepo ti bo tukaj in prijetno, ptičica.«

Šla je soseda v kuhinjo. Jelica se je stisnila pri mizi v kot in je strmela tiho predse. Stari sosed in njegov najstarejši sin pa sta stopila k oknu in sta ugibala, kam je izginila Breznikica.

»Zaprl jo je, gotovo jo je zaprl,« je dejal tiho stari sosed, da bi ga Jelica ne slišala. »Mogoče je rekla v svoji razburjenosti grajščaku trdo besedo. Pa se je razljutil in jo je vrgel v ječo.«

Mladi in močni fant, sosedov najstarejši sin, se je ozrl na Jelico s sočutnim pogledom. »Uboga sirota, kaj bo počela zdaj ?« je rekel. »In živina, kdo jo bo opravljal ? Gotovo je lačna od včeraj. Oče, ali slišite, kako mukajo krave?«

Skozi odprta okna se je čulo prav natanko mukanje lačne živine, ki je čakala že od včeraj zaman na klajo. — »Uboga živina!« je vzdihnil sosed. »Veš, Tone, ne kaže drugega, kakor da greš tja in jo nakrmiš. Veš, v nesreči se je treba izkazati pravega, resničnega prijatelja. Kaj veš, mogoče se zna tudi nam pripetiti kaj takega.«

Pokima je Tone z glavo in se je obrnil k Jelici. Marjanica, dvanajstletna sosedova hčerka in mali Inček sta prisedla k Jelici in sta ji govorila kratkočasne reči. Jelica ju je poslušala, a ni se nasmehnila. Oj, tako veliko žalost je imela v srcu in tako bridke skrbi! Pa bi se mogla smejati?

»Veš, Jelica, pri nas boš ostala,« je kramljal Inček. »Mati in oče sta rekla tako. Pa bo lepo pri nas. Veš, tam na vrtu se bova igrala. Joj, tako lepega konjička imam. Pravijo, da je lesen, a vendar skače ravno tako kot pravi konj. Na vrtu ga imam v hlevcu, ki sem ga sezidal sam.«

Ponosno je pravil Inček o konjičku in o lepem hlevcu na vrtu. Poslušala ga je Jelica, pa se mu je nasmehnila. Gledal je Tone vse to; potem pa se je obrnil k očetu in mu je rekel: »Oče, pojdite no po kosilu malo poizvedovat, kaj se je zgodilo s sosedo. Kak grajski hlapec bo gotovo vedel.«

Prikimal je oče. Takrat pa je prinesla soseda kosilo na mizo. Tudi Jelici je stisnila žlico v roko. Pokrižali so se in gospodar je molil molitev naprej. Pobožno so mu odgovarjali otroci, žena in Jelica. Potem pa so zajeli. Jelica ni mogla v svoji veliki žalosti dosti jesti. Zaman so ji prigovarjali sosedovi s prijaznimi besedami; Jelici ni dišalo. Stisnila se je nazaj v kot in je strmela nemo predse.

Tone je pogledal enkrat skozi okno, ker je čul prihajajoče korake. »Oče, glejte, grajski hlapec Blaž gre mimo,« je zaklical in stopil naglo k odprtemu oknu. »He, Blaž, stopi no malo bliže!«

Grajski hlapec se je ustavil in je stopil pod okno. »Da si mi zdrav, Tone!« je pozdravil. »Kaj hočeš?«

»Glej, Blaž,« je govoril Tone prijazno, »vedno sva si bila dobra prijatelja, ker vem, da si najbolj pošten izmed vseh grajskih hlapcev. Zato pa te prosim danes nekaj. Vem, da mi ne odrečeš.«

»No, kar reci, pa ti izpolnim vse « je odgovarjal hlapec Blaž radovedno. »Kar reci, pa storim. Veš, če mi bo lekoličkaj mogoče.«

Tone se je nasmehnil zadovoljno. »Vidiš, tam za mizo sedi sirota. Vaš gospodar ji je zaprl očeta. A danes je izginila tudi njena mati. Zjutraj zgodaj je bila odšla v grad prosit za svojega moža. Pa se še dozdaj ni vrnila ... Ko sem te zagledal na cesti, sem si mislil: Glej, Blaž bo gotovo kaj vedel o njej.«

»Hm,« je odgovoril Blaž, »Breznikica se ne vrne tako kmalu. Grajščak jo je vrgel v ječo. Mu je že morala reči kako trdo besedo. A naš gospodar, no, saj veš, kakšen je. Ni vse pri nas, kot bi moralo biti. Veš, težko nam je gledati vse to, ker imamo tudi mi srce. Pa brez zamere.«

Hitro se je poslovil Blaž, kakor bi se bal, da ne bi izpregovoril trde besede o svojem gospodu. Tone je stopil od okna. Pogledal je na Jelico, ki je morala slišati hlapčeve besede in se je ustrašil. Stisnjena v kot, je sedela mala deklica tam in se ni ganila. Lica so ji bila bleda kakor zid, in glavo je imela sklonjeno na prsi. Zdelo se je, kakor da ni več življenja v nji. Vsi sosedovi so stopili k nji in ji prigovarjali. A vse prijazne besede so bile zaman. Inčku samemu so že silile solze iz oči, ko je nagovarjal Jelico z mehkimi besedami.

»Glej, Jelica— ne bodi žalostna,« je govoril mali Inček. »Pojdi z mano na vrt, pa boš videla mojega konjiča. Lepo skače in je ves vesel. Tudi ti boš vesela, ko ga zagledaš, in se boš smejala. Glej, glej, Jelica!«

Jelica se je stresla po vsem životu, kakor da bi jo zeblo. Odprla je oči in je pogledala Inčka. »Pojdem s tabo,« je izpregovorila naposled. Razveselil se je Inček, in tudi drugi so se razveselili. Hvala Bogu! Razvedri se mala sirota vsaj nekoliko na vrtu in pozabi vsaj malo na bridko nesrečo! — Medtem, ko je šla Jelica z Inčkom na vrt, sta šla oče in sin, da odpravita sosedovo živino; Mati in Marjanica sta pa izginile v kuhinjo. Inček in Jelica sta prišla na vrt. Takrat pa se je domislil deček nečesar. Tlesknil je z rokami in se je zasmejal:

»Joj, vajeti sem pa pozabil v hiši!« je zaklical. »Počakaj malo, Jelica! Takoj se vrnem.«

Urno je stekel nazaj in se je kmalu vrnil z vajeti. A začudeno je gledal kroginkrog po vrtu, ker Jelice ni bilo nikjer …

Urno je hitela Jelica iz sosedovega vrta. Po cesti je letela skozi vas in je zavila na polje. Le ena misel ji je polnila dušo in ta misel ji je dajala pogum. »Pred grajščaka pokleknem, pa ga prosim za očeta in mater. Poprosim tudi gospo. Gospa je tako dobra, pa se me usmili. In Elza — kolikokrat sva kramljale veselo! — in z mano bo prosila …«

Tako je mislila Jelica in hitela naprej. Samo na savskem mostu se je ustavila za trenutek, kakor bi nekaj premišljevala. A zmajala je z glavo in potem je stekla preko mosta. Težko sopeč je stopala po strmem potu proti grajskemu zidovju. Že je mislila šiniti skozi široko odprta vrata. A takrat je stopil hipoma izza zidovja velik hlapec, držeč dolgo helebardo v desnici.

»Aha, kam pa ti?« se je zadrl nad deklico.

Prestrašena je obstala Jelica. Jecljaje je govorila in prosila hlapca: »K gospodu moram ... Pustite me!« 

Veliki hlapec je zasadil helebardo v tla. Roke je prekrižal na prsih, pa je izpraševal: »Pa kaj hočeš pri gospodu? Pa čegava si?«

»Breznikova sem iz vasi. Za očeta in mater grem prosit v grad ... Pustite me!«

S solzami v očeh je prosila Jelica. Roke je sklenila pred hlapcem in njen obraz je bil tako žalosten, da bi se bil človek razjokal nad deklico. Smilila se je celo trdemu hlapcu. Prijel jo je za roko in jo je peljal ven pred grad.

»Pojdi domov, dete,« je govoril prijazno. »Veš, pred gospoda ne smeš. Mi ne smemo nikogar pustiti v grad. Če prideš pred gospoda, vrže še tebe v ječo.«

»O, naj me le vrže!« je zaklicala deklica in že hotela pohiteti nazaj skozi vrata. »Bom vsaj pri očetu in materi.« 

A hlapec jo je potegnil nazaj. »Bodi pametna!« je rekel in obraz se mu je potemnil. »Glej, da hitro izgineš od tod!«

Zlovoljno je mrmral hlapec sam s sabo. Stopil je nazaj na dvorišče, potegnil je za debelo vrv in z glasnim ropotom so se zaprla težka vrata. Obenem se je prislonil hipoma k zidu tudi most, ki je vodil preko globokega grajskega jarka. Nepremično je stala Jelica kraj širokega rova in je gledala na zaprta vrata. In tedaj je spoznala, da so se nji zaprla vrata, pa se ji ne odpro nikoli več. Oče in mati pa bodeta trpela v ječi in hčerka ne bo mogla nikoli do njiju.

Deklica se je sesedla na tla. Po vsem životu se je tresla, a jokala ni. Oj, saj je prejokala že vse solze ta dva dneva bridke nesreče. Šle so mehke solze, v srcu pa je ostala le bridkost in težko gorje. V roke si je tiščala obraz, kakor bi hotela iztisniti iz čela zadnjo pravo misel, kako naj reši očeta in mater.

Ko je zaprl hlapec železne duri, je zlezel na zid. Gledal je doli na deklico, ki je sedela nepremično kraj jarka. Smilila se mu je, ker tudi on je imel doma majhne otroke.

»Ubogo dete!« je zamrmral in z roko je šinil preko čela. »Kakšno bridko gorje je prišlo na siroto! Bog pomagaj!«

Začudil se je hlapec. Kajti deklica je hipoma poskočila s tal in je odbežala naglo kot srna po strmi poti navzdol. »He, deklica!« je zavpil hlapec še za njo. »Kaj je s tabo? Počakaj!«

A Jelica ga ni več slišala. Priletela je že do mosta in je zavila po stezi ob Savi navzgor. Vštric grada se je ustavila in je gledala tja gori, kjer je stalo sivo zidovje ponosnega grada. Dve majhni, gosto zamreženi okenci je zagledala in srce ji je reklo, da zdihujeta za tema okencema oče in mati.

»Oče!« je zaklicala glasno tja gori.

A nihče ji ni odgovoril. Le Sava je pošumevala med kamenjem in se je zaganjala, prijetno žlobudrajoč, ob strme bregove. Le listi vitkih jelš so šepetali v prijetnem popoldanskem vetrecu, kakor bi si pravili o lepoti in miru tam gori sredi solnčnih senožeti.

»Mati!« je zaklicala Jelica še glasnejše.

Tri sinice so priletele od nekod in so se vsedle na bližnjo jelšo. Začebljale so lepo in prijetno z drobnimi listi in pljuskajočimi valčki modre Save. A vse drugo je bilo tiho kroginkrog.

»Oče, mati! Rešitev vama prinesem — zagotovo jo varna prinesem.«

To je še zaklicala Jelica proti gradu. Potem pa je hitela po ozki stezi ob Savi navzgor. Ko je prispela do ozke brvi, se je obrnila in je krenila črez brv v tihi gozd. Le malo shojena steza se je vila med gostim grmovjem, pod visokimi smrekami in širokimi bukvami. Oprasnil je tupatam bodeč grm deklico po roki ali bosi nogi, a ni se menila za to. Bila je trdno prepričana, da gre iskat rešitev za očeta in mater. Naravnost k Rušici pojde; Rušica pa se ji nasmeje prijazno, in še zvečer bodo starši sedeli veselo doma.

Nasmehnila se je deklica, pa se je plazila še hitreje skozi grmovje. Prišla je že do roba gozda in je gledala v dolinico pod sabo. A dolinica je bila zaraščena in drugega se ni videlo kakor goščava kroginkrog. In iz te goščave so prihajali tihi glasovi, kakor bi žuborela majhna voda med kamenjem. »Stani so to,« je pomislila Jelica. »Tu nekje mora prebivati Rušica.«

Dlani je nastavila k ustom in je zaklicala na ves glas v zeleni gozd: »Rušica, Rušica!«

Oddaleč je odmeval njen glas in Jelica je poslušala. Odmev je utihnil in potem je bilo zopet vse mirno po gozdu. Še dolgo je čakala Jelica tam ob robu gozda. Ko pa se ni ganilo ničesar krog nje, je zaklicala vnovič: »Rušica, Rušica !« — A ni je čula Rušica in ji ni odgovorila. Zaskrbelo je malo deklico, a vendar je tolažila sama sebe. »Pojdem še naprej -— morda stoji njena koča tam doli ...«

Po strmini se je spustila navzdol. Tuintam se je še ustavila in je klicala Rušico. A zaman. Vse je bilo tiho. Oglasil se je le samoten ptič, ki je sedel na visoki veji in se čudil deklici. Jelica je prišla v dolinico in se je splazila v grmovje. A zmanjkalo ji je naenkrat steze. Da bi jo zopet našla, je spela s trudom med goščo naprej. A prišla je do mesta, kjer je bilo grmovje tako gosto, da ni mogla dalje. Krenila je vstran in se je plazila dalje.

Zašlo je bilo solnce in mrak je poIegal po dolini. Vse je bilo tiho kroginkrog; le tu pa tam se je slišal iz gostega grmovja obupen glas, ki je klical jokajoč: »Rušica, Rušica !« -— A nihče mu ni odgovoril. Niti samotna ptica, ki je že zadremala na visoki veji. Jelica je bilazašla in ni vedela, kje vodi pot naprej in kje nazaj. A že je prihajala noč in se je vsedala med gosto grmovje.

Zavel je lahen veter preko dolinice; veje dreves so se stresle in grmovje je zašumelo. In takrat se je zdelo Jelici, da sliši slabotno pasje lajanje. Nekje iz bližine prihaja in se čuje prav razločno. Nov up je navdal malo deklico. Morda je blizu Rušice; morda stoji tam starkina koča. Ne dobi je črna noč sredi grmovja! Blizu Rušice je zdaj in blizu rešitve za drage starše … Z novimi močmi se je plazila naprej. Temno je že postalo krog nje tako, da je le komaj še razločevala debele korenine pred sabo. Vedno bližje je prihajalo pasje lajanje; bilo je že tik pred deklico, in takrat je prispela Jelica na trato. Zadnji žarki umirajočega dneva so se še svetili bledo na trati.

V nedoločnih obrisih je videla blizu uglajeno stezo. Oddahnila se je in je stopala proti vasi.

Steza jo je privedla hipoma na kolovozno pot, ki se je vila navzdol. Že se je čulo šumljanje Save in skozi veje so se že svetila razsvetljena okenca tam doli na vasi. Jelica je hitela črez leseni most, črez polje in dalje na cesto. Pozno ponoči je že bilo in razsvetljena okenca so ginila drugo za drugim. Prav blizu so bile že vaške hišice in prav blizu se je že čulo srdito pasje lajanje.

V velikih skrbeli so bili sosedovi zaradi Jelice. Nihče ni šel k počitku, ampak so čakali na siroto. Ko pa je le ni bilo od nikoder in so bile zvezde že gosto posejane na nebu, je vstal sosed in Tone, da gresta v noč iskat siroto. A takrat je potrkal nekdo boječe na vrata. Ko so jih odprli, je stopila v izbo Jelica, potrta in shujšanega obraza.

6.[uredi]

Svetlo je že posijalo solnce drugo jutro skozi mala okenca v sobico, kjer je spala Jelica. Pogledala je krog sebe in se jo začudila, da je mogla spali tako dolgo. Skoro sram jo je bilo. Zato pa je urno skočila s postelje in se je napravila. Šla je v kuhinjo, kjer je našla gospodinjo. Skodelico gorkega mleka ji je podalla dobra soseda. Sočutno je gledala njen bledi, shujšani obraz.

Hitro je vstala, pa je rekla sosedi: »Teta, jaz bom gnala naše koze na pašo. Včeraj so bile ves dan doma.«

»No, pa jih ženi,« je odvrnila soseda.  »Toda glej, da prideš opoldne domov. Dokler se ne vrneta oče in mati z grada domov, si pri nas doma.«

In soseda je zavila v rutico kos rženega kruha in planinskega sira. Hvaležno je vzprejela Jelica malo kosilce, potem pa se je napotila proti domu.

Še predno je stopila Jelica na dvorišče, je že slišala žalostno meketanje koz, ki so želele ven na prosto pašo. Začule so znane stopinje svoje ljube pastirice in so zameketale še glasneje. Stopila je Jelica k hlevu in je odprla vrata. Obsule so jo koze in se ji prilizovale. Jelica jih je božala po trdih glavah in vsaki je rekla prijazno besedo. Potem pa je vzela tenko šibo, ki je bila prislonjena ob zidu. Otvorila je široko leso na dvorišču in koze so stopile ven na cesto. Gnala jih je mimo hiše. Trdo so bila zaprta vrata in okna zagrnjena z rdečimi zavesami.

Hudo je postalo Jelici v srcu, pa so ji kanile solze iz oči. A šinila je z rokavom preko obraza, in takrat je sklenila, da mora danes najti Rušico.

Na stransko pot so zavile koze in so se ognile vasi. Skozi polje so šle in preko Save. Potem pa so plezale po strmini in so se razkropile po sivem skalovju. Na čelu jim je stopala velika, rjava koza. Kadar je prestopila, je zazvončkljal na njenem vratu zvonček, jasno in srebrno.

Jelica je pogledala za kozami. Ko Je videla, da se ne morejo izgubiti nikamor, je krenila na levo v gosti gozd. Obstala je pri visoki skali in je zaklicala na ves glas: »Rušica, Rušica!« — Dolgo je stala tam in je poslušala. A Rušice ni bilo od nikoder. Šla je dalje po ozki stezi in pri vsakem desetem koraku je klicala Rušico. Zdelo se je, kakor da bi bila izginila iz tihega gozda. Jelica je dospela že do roba, odkoder se je videlo v malo dolinico. Tu je bila stala že včeraj in je klicala zaman. Toda če danes pokliče, pa jo bo starka morebiti slišala? Mogoče stoji njen dom tam spodaj med gostim grmovjem ?

»Rušica, Rušica!« je zavpila Jelica, držeč svoje dlani kraj ust. In čuj — tam doli se je zaslišalo tiho šumenje; razgrnilo se je grmovje in kar naenkrat je stala pred deklico Rušica.

»Kdo kliče moje ime?« je vprašala in se je ozirala okrog. Takrat pa je zagledala deklico pod široko bukvijo. »A, ti si, ptičica? Kaj me ti kličeš?«

Jelica se je prestrašila za hip. Zopet se je spomnila zimskih večerov in pripovedovanja sosedove stare matere. Gledala je starki naravnost v oči. A te oči so bile tako prijazne in dobre, da jo je minul takoj ves strah. Veselje jo je navdalo zdaj; saj je našla zdaj Rušico in zdaj bodeta oče in mati prosta.

»Ne boj se me, ptičica, ne boj!« je nadaljevala starka. Stopila je bliže k deklici in jo je pogladila po laseh. »Glej, klicala si me, zakaj se me pa bojiš! Kar lepo mi povej, čegava si in zakaj si me klicala?«

Jelici se je razvezal jezik, pa je odgovorila: »Breznikova sem ...«

Ko je slišala starka to ime, je stopila korak nazaj. »Breznikova?« je vprašala zategnjeno in je motrila dolgo obraz male Jelice. »Saj res,« je rekla potem. »Podobna si dobremu Martinu, vsa si podobna. Veš, hvaležna moram biti tvojemu očetu. Storil mi je toliko dobrega! Saj je bil zvest prijatelj mojega … mojega Lojzeta ...«

Starki so se porosile oči in glas se ji je tresel, kakor bi hotela s silo zadržati jok. Prijela je Jelico za roko. Naposled se je pa pomirila in je nadaljevala: »Zato se me ne boj in povej mi kar odkrito, zakaj si me klicala. Sredi gozda sem zaslišala tvoj glas, pa sem prihitela, ker sem mislila, da je nekdo v potrebi. Kar povej mi in Rušica ti izpolni vsako željo.«

Nič več se ni bala Jelica. Prijela je starko za roko, pa je pripovedovala: »Toliko hudega se je zgodilo pri nas! In nihče nam ne more pomagati. Samo Rušica še pomore, sem si mislila, pa sem šla vas iskat … Včeraj sem vas klicala do večera, a niste me slišali.«

»Hm, včeraj sem bila doma, pa sem delala, delala,« je rekla starka. »No, pa te nisem mogla slišati.«

»Glejte, Rušica,« je nadaljevala Jelica solznih oči. »Najprvo so mi zaprli očeta, ker je pobil psa, ki je raztrgal naši dve kozi. V globoko ječo so ga vrgli. Pa je šla mati, da poprosi za očeta. A še dozdaj se ni vrnila. Tudi njo so vrgli v temno ječo. Jaz pa jokam že dva dni okrog in kličem očeta in kličem mater ...«

Z rokami je zakrila Jelica obraz in je zaihtela. Rušica pa je stala pred njo kakor okamenela in jo je gledala s prestrašenimi očmi. »Kdo ju je zaprl?« je vprašala naposled. »Grajščak?«

Prikimala je Jelica in bridko ihtela. Rušici pa se je razjasnil obraz kakor da bi se veselila, da se je pripetilo kaj takega. »Oj, rekla sem grajščaku takrat na polju — kaj mu nisem?« je mrmrala sama s sabo. »Kakor bi mi bi vdihnil skrit notranji glas tiste besede, tako sem mu rekla: »Kadar bo plakala majhna, nedolžna deklica po širnem gaju za očetom in materjo, ki si jih ugrabil ti — čakaj, takrat je izprosila pri Bogu maščevanje nedolžna kri ustreljenega fanta ... Da, to mi je vdihnila neka skrivna moč. In zdaj se je zgodilo!« — Zadnje besede je zaklicala Rušica na glas, da jo je pogledala Jelica prestrašeno.

Starka je stisnila malo deklico k sebi. Božala jo je po mokrih licih, kakor bi ji brisala solze z njih. »Ne jokaj, dete,« jo je tolažila, »nikar ne jokaj! Videla boš, da bo še vse dobro. — Nisi prišla zaman k Rušici. Kmalu se boš zopet oklepala očeta in matere okrog vratu. Zdaj pojdi lepo domov in čakaj! — Kako ti je ime?«

»Jelica.«

»Torej, Jelica, kar domov pojdi Veš, za mizo se usedi in čakaj! Pa si misli: Rušica mi pomore ... Kar naenkrat se bodo odprla vrata in prišla bodeta očka in mati!«

— — — —

Vsa vesela je poslušala Jelica starkine besede. Hvaležno ji je gledala v modre, dobre oči in jo je še vedno držala za roko. še enkrat je pobožala Rušica deklico po bledih ličili; potem pa ji je rekla: »Bog s teboj, Jelica! Pa nikar se ne žalosti več.« — Obrnila se je starka in je odšla počasi, sključeno in opirajoč se na krivo palico proti grmovju. Tam je mignila z roko in je zginila v gosti gošči.

Še dolgo je stala Jelica tam pod široko bukvijo in je gledala v grmovje, za katerim je izginila Rušica. Od veselja so se ji smejale oči in obraz ji je žarel.

Kakor gibčna srna je letela potem navzdol po uglajeni stezi. Prišla je do skalovja in pogledala po svojih kozah. A bilo jih ni nikjer. Plezala je kvišku med nizkim rušjem in je prispela tako na visoko skalo. Stopila je na rob in je pričela zazavati: »Hoja - keza - kez ...« — Naenkrat je zazvončkljal visoko nad njo zvonček. Po strmi meli se je zakotalilo drobno kamenje in je drselo počasi navzdol. Takrat pa so že priskakljale v urnih skokih njene koze. Obkolile so mlado pastirico in so meketale radostno.

Pastirica se je vsedla na skalo. Z roko si je podprla glavo. Gledala je doli na polje, kjer so delali ljudje in spravljali svoje pridelke. Gledala je na bele, v nebo štrleče gore, .ki so bile posejane od vznožja do temena s svetlimi solnčnimi žarki. Kakor belo cvetje, ki ga posuje prva pomlad na ledino, se je svetil tam gori večni sneg. Modro je bilo nebo in čisto; le tam, kjer se dotika neba razdrti greben ponosne Škrlatice, je plaval samoten oblak in se je spuščal počasi ob skalah navzdol, kakor bi iskal prehoda, da pride na drugo stran ponosne gore. Tišina je vladala kroginkrog; le sem s polja se je čul tupatam človeški glas, in tupatam je zapel petelin na vasi. Jelica je pogledala tudi na strmi Kraljevi vrh. Videla je razdrto skalo, široki plaz in tudi Črno lopo je videla, ki je strmela temno in grozeče doli v zeleno dolino. Stresla se je in se je prestrašila. Domislila se je namreč zmaja Vitranca, ki domuje tam gori v Črni lopi. Morebiti sedi ravno zdaj pred votlino in se greje v prijetnih solnčnih žarkih. Morebiti gleda zdaj ravno na njo.

Stresla se je Jelica in si je zakrila obraz z rokami. Obrnila se je v drugo stran in je pokazala hrbet ponosnemu Kraljevemu vrhu. Ko je pogledala zopet v mirni dan, se ji je zazdelo, da vidi daleč tam doli ob Savi majhno deklico, ki speje po stezi ob Savi navzgor. Vstala je in si je zasenčila z roko oči, da bi bolje videla. In takrat je spoznala deklico, in obraz se ji je razjasnil.

»Elza!« je zavpila, da je odmevalo daleč okrog. In deklica kraj Save je zaslišala ta glas. Postala je in se je ozirala na vse strani, nevedoča, odkod prihaja ta glas. Toda naposled je zapazila visoko na skali Jelico.

»Jelica!« je zaklicala in se je spustila v tek. Pastirica je splezala urno po skali navzdol. Po gostem rušju je tekla doli do Save. Po ozkem brunu, ki je ležalo kakor brv preko deroče vode, je pohitela na drugo stran. Po stezi je tekla Elzi naproti in kmalu sta si stali deklici nasproti. Bila je Elza oblečena v belo oblačilce, in zdelo se je, da je stopila hipoma Sneguljčica iz gozda.

Toda mala Elza ni bila vesela. Na njenem drobnem obrazku je gnjezdila bridka žalost in oči so ji gledale otožno in pomilovalno na Jelico. Dolgo ni izpregovorila besedice, ampak je stala molče pred pastirico. Toda naposled je prijela Jelico za roko.

»Jelica,« je izpregovorila tiho. »Ali si huda name?«

Pastirica se je začudila. »Huda na-te? Pa zakaj bi morala biti huda na-te?«

Elza je zakrila obrazek z rokami in je zaihtela bridko. Jelica jo je objela okrog vratu, in dasi je bilo tudi nji v srcu tako hudo, da bi se najraje razjokala na glas, jo je vendar tolažila. »Ne jokaj, Elza! Oj, ne jokaj! Glej, saj nisem huda na-te.«

»Res nisi huda name?« je izpraševala neverjetno. »Pa moraš toliko trpeti zaradi našega očeta. Veš, naš oče je hud. Tako lepo sem ga prosila, naj izpusti Breznikovega strica! Oj, pa me ni poslušal! Tudi mati je prosila, pa zaman.« Tako je govorila Elza. Vsedla se je n a travo in Jelica je sedlu kraj nje. Za roke sta se držale in sta si pripovedovale. Veliki prijateljici sta si bile Jelica in Elza že dolgo, dolgo.

Tako je pripovedovala danes Jelica, kako je jokala te dni. Hudo ji je tako, da ne more povedati. Če bi ne bilo sosedovih, kaj bi bilo potom z njo?

»Oj, ne bo dolgo, pa bodeta oče in mati prosta,« je sklenila Jelica svoje pripovedovanje. »Nekdo bo pomogel, zagotovo bo pomogel.«

Jelica se je nasmehljala in je pogledala od strani prijateljico. Elza je uprla v njo svoje modre oči in jo je vprašala: »Kdo pomore, Jelica, povej mi, kdo?«

Pastirica je odmigala z glavo. »Ne povem ti, Elza. Če sama uganeš, pa ti potrdim. Veš, molčati moram.«

Elza se je zagledala v tla in ni več vprašala. Zdelo se je, da se je nekam zamislila. Dolgo je molčala. Potem pa je dvignila kar naenkrat glavico. Radostno je pogledala pastirico, pa je zaklicala: »Jelica «

Toda v tistem trenutku sta zaslišale glas grajske dekle Marjete, ki je stala tam gori ob Savi in klicala Elzo. Mala Sneguljčica je hitro vstala. Še enkrat je pogledala tovarišico in je pričela govoriti: »Jelica …« A naenkrat je utihnila, kakor da bi se bila premislila. Urno se je obrnila in je odhitela po stezi. Jelica je gledala za njo, dokler se ni skrila Elza tam za ovinkom.

Pri cerkvici Marije Device na Produ je zazvonilo tedaj poldne. Pobožno se je pokrižala pastirica in je pričela moliti …

Elza ni izpregovorila besedice, ko je spela z deklo Marjeto proti gradu. Glavo je povesila, pa je gledala v tla. Zaman jo je izpraševala skrbna Marjeta, kaj da ji je. Elza je molčala trdovratno, kakor da bi ne slišala dekle. Po glavici so ji hodile samo besede, ki jih je govorila Jelica: »Nekdo pomore, pa reši očeta in mamico.« — Te besede je premišljevala zdaj Elza. In popolnoma jasno ji je bilo, kdo je tisti, ki bo pomogel Jelici. Nihče drugi kot Elza sama! Kdo drugi pa ima še Jelico tako rad kot mala Elza? Nihče. — In zato mora pa tudi pomagati … Samo pogledala jo je, češ — ti, Elza, dobro veš, koga mislim. Ti mi boš pomogla, saj drugega nimam na svetu.

»A kako naj ji pomorem?« je vprašala Elza sama sebe …

Šle sta po stopnicah in sta prišle do velike dvorane. Tam notri je hodil grajščak in se pripravljal na lov. Vrata so bila odprta, in Elza je postala za hip pred njimi. Potem pa se je zganila in je skočila k očetu. Prijela ga je za roko in je govorila: »Kaj greste spet na lov? Oj, oče, ujemite mi mladega zajčka tam v gozdu. Tako rada bi ga imela! Veste, igrala bi se z njim in bi se smejala ves dan.«

Grajščak je zamrmral nekaj nerazločnega in se je obrnil od hčerke. Ni ga ganila nedolžna, prisrčna govorica male hčerke. Zakrknjeno srce je imel grajščak in hudobno. Samo lov je ljubil; samo to mu je veselje, če je videl, kako se je borila divja žival s smrtjo, ko jo je zadel strel iz njegove puške. Vse drugo mu je bilo malo mar. Za njegovo posest je skrbel valpet, ki je bil vdan z vso dušo svojemu gospodarju. Samo, če se je pregrešil siromak tlačan le količkaj, potem se je razvnel grajščak, in ubogi tlačan je bridko okusil njegovo trdo pest. Do vseh ljudi je bil surov in ni ljubil niti žene niti svoje edine hčerke.

»Pusti me!« je izpregovoril naposled osorno. Otresel se je hčerkine roke in je snel puško s stene. »Nimam časa, da bi poslušal tvoje neumnosti.«

A Elza se ni preplašila. Stopila je za očetom in je prosila.

A grajščak je ni pogledal. Snažil je puškino cev in pregledoval, če je vse v redu. Ni se zmenil za hčerkino govorjenje in se je delal, kakor bi ne bilo nikogar v dvorani. Elza je stopila bliže k njemu in ga je prijela za suknjič. »Ne marate mi prinesti zajčka. Veste, pa bom žalostna kakor Breznikova Jelica. Tam ob Savi sem bila z njo skupaj. Tako bridko in hudo ji je, ker ste ji zaprli očeta in mater!«

Od strani je pogledal grajščak hčerko, in obrvi so se mu namršile. A ni izpregovoril besede. Elza pa je govorila vedno bolj proseče. »Glejte, ljubi oče, tudi meni je hudo, ker trpi Jelica. Jaz jo imam tako rada! Zato pa vas prosim: izpustite Jelici očeta in mater iz ječe. Nočem zajčka, ljubi oče. Samo Jelici izpustite očeta in mater ...«

Elza je sklenila proseče svoje ročice. Gledala je očeta tako milo v obraz, da bi se vsakemu stajalo srce. A kruti oče je ni niti pogledal. Hitro je oprtil puško na ramo in se je napotil skozi vrata. »Pusti me!« je še zamrmral osorno, potem pa je odhitel po stopnicah navzdol.

Elza je stala dolgo nepremično sredi dvorane. Glavo je sklonila na prsi, in oči so se ji porosile. Spet je prosila zaman očeta. A Jelica čaka zaman, da ji pomore prijateljica. Trdno je prepričana , da ji reši očeta in mamico iz ječe. A Elza stoji sredi dvorane in ne ve, kako naj pomore svoji dragi Jelici. In mala Elza je dvignila glavo. Takrat pa je zagledala na steni velik ključ.

»To je ključ od ječe!« je vzkliknila mala deklica radostno. Skočila je k steni in se je vzpela, da bi snela ključ. A bila je premajhna. A Elza ni bila v zadregi. Težak stol je pririnila k zidu in je zlezla trudoma nanj. Toda tudi zdaj je komaj dosegla do ključa. Poskušala ga je sneti, a zaman. Ključ se je pregibal pač semintja, z debelega žeblja vendarle ni maral. Še enkrat je poskusila Elza. Stopila, je na prste in je pognala z vso močjo ključ krog žeblja. Ključ se je zasukal kroginkrog, zamajal se je potem in je padel z glasnim ropotom na tla. Elza je stala nepremično na stolu in je poslušala, če bi začula korake. A nihče ni slišal ropota v grajščakovi dvorani.

Oddahnila se je. Splezala je z visokega stola in je pobrala ključ. Skrila ga je pod predpasnik in so je zasmejala veselo.

Naglo je smuknila iz dvorane. Neslišno in oprezno se je plazila po stopnjicah navzdol. Bala se je, da bi je kdo ne zasačil in ji vzel ključ. Dospela je že v pritličje in je zavila po temnem hodniku na desno. Mrak se je razprostiral okrog nje, in komaj je še videla predse. Vedno počasneje je stopala naprej. Naenkrat jo je obdala črna tema, da ni videla niti roke pred očmi. Stopila je naprej in bi bila skoro padla. Kajti hodnik se je končal hipoma pri strmih stopnicah, ki so vodile navzdol. Komaj se je še ujela ob vlažno steno in potem je pričela previdnejše stopati navzdol. Ni je bilo strah te črne teme, ki se je širila okrog nje. Misel, da čaka Jelica njene pomoči, jo je bodrila, da je stopala dalje, vedno dalje.

– – – –