Vitežtvo ilirsko
| Vitežtvo ilirsko. Po ilirskem |
| |||||||||||||
Veličastno in slavno je viditi dobitnika, kako se razširja s svojimi zmagonosnimi trumami od deržave do deržave; ali vendar še veliko veličastniše in slavniše pa je, ako se majhen narodič krepko orožja poprime in se s vitežkim sercem in še clo s naj boljšim uspehom za svojo svobodo in samostalnost poskusi. In to je, kar v sledečih verstah popisati hočem.
Azim, malo mestice stare Ilirije, je bilo greben, na kterem si je kervoloki hunski Atila svojo glavo razpraskal. Taj čas je careval nad rimskim cesarstvom Teodozio II., ker pa je bilo njegovo cesarstvo neizmerno veliko, se ni bal hunskega sovražnika. Al ko blisk se prikaže Atila na mejah in še prej ko glas všine s svojo neštevilno vojsko u cesarstvo. S strašno divjostjo je stopal bič božji od izhoda k zapadu.
Teodozio mu pošle svojo vojsko nasproti, ali junaška slava rimskih vitezov je v treh kervavih bojih otemnela. Cveteča ilirska polja so bila jednaka pustej puščavi, mesta so bila pogorela in kerv je rekama tekla. Vsi prebivavci so bili že prevladani in pomandrani, le serčni junaški Azimčani so zvesto svoje mesto in svobodo branili. Ves trud, vse prizadevanje sovražnika je bilo zastonj. —
Ves prestrašen vterdi ali bolje rečem, kupi Teodozio mir od Hunov. Osem jezer ok (pomeni po našem 2 ½ funt) zlata je moral na jedenkrat odrajtati, in množino vsakoletne vojsknine (plačila od vojske) obljubiti. Vboga carevina je ječala pod težkim hunskim jarmom. Samo Azimčani niso hotli tega sramotopolnega plačila odrajtovati, rekoči: da jih še ni nihče prevladal, da še niso vidili v svojem mestecu ptujega predobitnika. Hunski kervolok se je čudil hrabrosti Azimčanov, kateri so tolikrat hunsko vojsko razbili.
Atila se je rotil Teodoziu s novo vojsko, ako ne bo svojih podložnikov na obderžanje vgovorjenega mira prisilil. Od straha prisiljen je poslal Cesar Anatolija v Azim, naj terdoglave viteze na mir s Atilom nagovori. Ali zastonj. S jednim glasom so zavpili: „Rajše vsi vmerjemo, kak da bi hunski sužni bili. Ako vi hočete kakor živina Atilu služiti, to znate storiti, mi pa bomo slavno na razvalinah mesta poginuli, vendar hunskemu jarmu se nikdar ne podali. Po našej smerti naj poberejo naše blago; ali dokler so nam še glave na ramah in sablje v rokah, si morajo vsako ped zemlje s kervjo drago kupiti.“
Vse prizadevanje in nagovarjanje Anatolija je bilo zastonj, Azimčani so ostali s Atilom v neprijatelstvu.
Atila pošle zdaj novo vojsko nad nje, katera je jih tako ojstro prijela, da že niso upanja imeli prevladati. Napeli so tedaj še jedenkrat vse svoje sile, in tudi ne bez uspeha. Na jezeri so podali Atilovi vojščaki od ojstrih mečev serditih Azimčanov. Ko Atila to vidi, je jim ponudil mir. Zdaj je svoje trume odpeljal, govoreči: da bi scer Azimčane pokončati mogel, vendar jih nigdar ne prevladati. In tako se je vbranilo to malo mestice pred divjim hunskim kervolokom, pred kterim je cela Evropa trepetala.