1.
Vse višji in širši je danes razpon
stoletnega Kalemegdana;
kakor stražár stoji, v nebosklon
strmi, okrog njega brez spon
in verig vsa mlada armada je zbrana.
Rezgetanje razpenjenih konj,
topot kopit,
pesem orožja,
šarenih oblačil nakit ...
Kam božja
vas, vitezi, nosi perot?
In odkod
speje srdit
vaš pohod?
Vse širši in višji je danes uspon
stoletnega Kalemegdana –.
Čuj, zopet gre ž njega topov krohot
v sremska polja prostrana
in seka si svojo bliskovo pot
čez Topčider v Zagreb, Ljubljano,
da se vrne čez Split, Sarajevo
in pada in pada
preko Skoplja v kraljevo
prestolnico živega Beograda ...
A nad njim danes Bog
božajočo, milostno roko
z usmevom radostnim drži,
in solnce stoji
visoko, visoko
ter siplje cekine vsenaokrog.
2.
Pokojno v naročje izpod Triglava
sestri Donavi steka se Sava.
Ne od ognja, od sladkega pričakovanja gori
gora venec, pisana kita lok,
mesto, vas, selo, bližina, daljava.
Skoz Železnih vrat kameniti obok
zablestela bela so jadra
brodov, ž njimi mogočna eskadra,
ki se pelje ž njo lepa nevesta.
V nasprotno se smer obrnil je tok
višnjevi Donavi pod Beogradom;
zdi se, kakor da reki obe
hitita molče
in z mirnem spopadom
druga v drugo,
da zamenjali radi bi strugo,
pa da že zopet narazen gresta ...
Pozdravljen, visoki kraljevi par!
Pozdravljena, mlada kraljična nevesta!
3.
Črni Jurij naš Gospodar,
slavni sin miljene Šumndije,
vodil z veščo roko je plug;
nosil i krono, kot sin je njegov,
kakor njegovega sina vnuk,
car naš prejasni in – oratar,
danes ženin neveste Marije.
Bog Ti daj, ženin-kralj svoj blagoslov!
Stesana je zibelka pisana,
na njej je ljubezen narisana,
ki Bog jo v dve srci je vsadil.
In Mati bo nežne Sokole dojila.
Ti bodeš v orožju jih vadil
in uril v sejanju semen,
ko jim dorastejo krila.
Mi drugi vsi, Srbin, Hrvat in Sloven,
pa bomo, bratje kovači,
kovali srpe, kosé in klepali
za véliki čas,
ko vsak izmed nas
bo s kiji, sekači
stal trdno na skali.
4.
Svatujmo, pirujmo, sestre, bratje,
zavrtimo se v kolo, vsi srčni svatje.
zapleše naj z nami vse naše Primorje,
zaraja svobodni naj spet Korotan,
zavrisne naj prosto megleno obzorje,
saj solnce visoko in velik je dan!
Poročni kraljevi par naj živi!
Kraljica in kralj naj otvorita kolo,
da morje se zgane ob črne čeri;
če tujec na nas bo gledal oholo,
še imamo pesti in zadosti krvi!!
