Visok obisk v Zaplankah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Visok obisk v Zaplankah
Joža Vovk
Spisano: Postavila in uredila MajaAŠ
Viri: Vrtec, leto 1937/38, letnik 68, številka 2, 3, 4/5: [1] [2] [3]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Žabarjev Pepe iz Zaplank je eden od tistih, ki jih je veliko na svetu. Domača hiša te ne more rediti, hajdi po svetu, nemara bo nekje le kaj lepše sonce sijalo. Saj je Pepe jokal, ko se je poslavljal iz Zaplank — in kdo bi ne, če bi bil še tako majhen, kakor je bil Pepe takrat, ko je zapustil svojo rodno vasico. A vse solze niso pomagale, Pepe je moral od doma in sam ata župan Teleban so ga tolažili, da je v svetu vse lepše kakor doma in da se bo kot gospod vrnil domov.

»Zbogom, ljubljene Zaplanke, večno vas bom nosil v svojem srcu ... Naj te Bog ohrani in mene tudi, zbogom, ata župan, in nikar me ne pozabite!« 

Tako se je torej Žabarjev Pepe poslovil od Zaplank in jo mahnil v svet. Nekaj časa je še vzdihoval po Zaplankah in po ljubem rodnem kraju, a tuji svet ga je tako premotil, da je kmalu pozabil na vso lepoto in prikupnost Zaplank. Videl je, da je tudi drugi svet lep in da se lepo živi tudi drugod in da niso samo Zaplankarji modri ljudje, ampak tudi drugi. Čez glavo ata župana Telebana je sicer ni na svetu bolj modre, a so take, da za silo že gre.

Tako se Pepetu v svetu ni nič hudega zgodilo, še celo zdelo se mu je, da je preveč srečen. Vedno je imel jesti dovolj, povsod je udobno spal, povsod so mu delo pošteno plačali. V ti svoji sreči je pa nesrečnik na Zaplanke čisto pozabil. Svojim domačim ni nikoli pisal, saj tudi oni niso njemu, kaj bi jih potem dražil in nadlegoval, si je mislil. Sicer pa nikomur ni bil ničesar dolžan. V Zaplankah je stradal, norec, in trdo delal, tu v svetu pa malo dela, jesti ima pa preveč. Slednjič je Pepe prišel na neko misel, ki se mu pa ni zdela prav nič grešna, čeprav je bila v resnici kaj grda. To je začel premišljevati, da so prav za prav vsi Zaplankarji z atom županom vred tepci in norci, da nikjer na svetu takih. O tem je bil tako trdno prepričan, da bi mu nihče ne mogel ugovarjati. Tako se mu je zdelo, kakor da je Bog pozabil Zaplankarjem ustvariti možgane. Prav za prav so vsi skupaj malo prismojeni, ata župan Teleban nemara še najbolj. Nazadnje je pa popolnoma vseeno, ali so prismojeni ali niso, ali so ata župan najbolj, ali je kdo drugi še bolj, si je dejal Pepe, mene ne brigajo več, čeprav bi morali vsi znoreti od svoje modrosti.

Tako je Žabarjev Pepe v svetu povsem pozabil na ljube Zaplanke in Zaplankarje.

A zgodilo se je nekaj, česar Pepe nikoli ni pričakoval, kakor da ga je sam Bog kaznoval za njegovo prevzetnost. Nekega dne se je namreč Pepe znašel na široki cesti — brez dela, brez jela, brez upanja. Postal je tako rekoč brezposeln. Zadnji denar je imel v roki in premišljeval ves jezen, ali naj zanj kupi kruha ali cigaret, ali naj denar na vso jezo vrže v blato. Ni se mogel odločiti in ga je spet stisnil v žep.

Tako je Žabarjev Pepe postal revež in siromak, da bi se bil najraje samemu sebi smilil, pa se ni. Ni bil toliko neumen. Beračiti je začel in se potepati naokrog, nekaj so mu dobri ljudje dali, nekaj je sam kje sunil, če je bila le kaka prilika. Dolgo je tako živel iz dneva v dan, beračil in kradel, spal vsak večer drugod. Celo policaji so ga nekoč zasačili, a je pred sodniki znal tako lepo govoriti in tako nedolžno gledati, da se jim je zasmilil, pa so ga izpustili. A sreča se mu ni dolgo smejala. Saj bi bila tudi krivica, če bi ga ne bili pošteno zašili, ker je nekje pokradel z dvema tovarišema toliko, da bi s tistim blagom lahko živel leto dni. Pri samem sodniku so vlomili in kakor nalašč so jih zasačili pred vrati in jih zaklenili. Tovariša sta poskakala skozi okno, a Pepetu se je zdelo nekam pregloboko in se je premislil, češ, bolje je pa le, če sem cel in malo zaprt, kakor pa da si tu pod oknom polomim kosti, zaprt bi bil pa kljub temu. Takrat je Pepe staknil nekaj mesecev zapora. Sprva mu ni bilo hudega, saj mu ui bilo treba ničesar delati, preveč lačen pa ni bil nikoli. A se je kmalu naveličal prodajati dolgčas in bolhe pokati. Premišljeval je, da bi bilo najbolje, če bi začel spet kakšno pošteno življenje, ko bo prost. Pa kakor je mislil, mu ni nikamor kazalo. Biti pošten, to se pravi toliko, kakor od lakote umreti, a to mu spet ni preveč dišalo. Sklenil je, da bo ostal lump, a ne prav prevelik, zmeren, pošten lump in toliko previden, da ga ne bodo več zaprli.

V zaporu se je pa Pepe po dolgih letih spet spomnil — Zaplank in Zaplankarjev. Milo se mu je storilo pri srcu ob misli na domnači kraj in na rojstno vasico, ki sameva in joka po njem tam daleč za tretjo goro. Jokati je začel in že mu je bilo žal, da je sklenil ostati lump in vagabund. Na zaplankarsko občino bi se obrnil in poprosil ata župana Telebana, naj mu preskrbe kako službo, pa bi lahko živel skoraj pošteno. Občinski sluga bi bil lahko ali kar bi hoteli, čeprav bi atu županu cigarete zavijal pri sejah. S tem bi spet komaj kaj bilo. Ko bi le Zaplankarji ne bili tako zaplankani! To so vam pravi troti, norci, prismojenci, kdo bi mogel med njimi živeti kot pošten človek. Iz te moke niti črnega kruha ne bo. A Zaplanke Pepetu niso šle več iz glave. V tej luknji je rak, mu je nekaj pravilo in odločil se je, da bo ob prvi priliki, to se pravi, ko ga bodo spustili iz zapora, spet šel pogledat, kako se kaj godi Zaplankarjem, potem pa naj bo že, kakor hoče.

Nekega jutra so se odprla težka vrata in Žabarjev Pepe je bil na svobodi. Prej je seveda sveto obljubil, da se ne bo nikoli več pregrešil, ampak živel kot najbolj pošten človek. Toda čez pol ure je že sunil nekemu gospodu suknjo in čez naslednje pol ure jo je prodajal pri starinarju in tožil, da mora plačati stanovanje, sicer bodo njega, njegovo ženo in šest nedolžnih otrok vrgli na cesto. Naj se ga vendar usmilijo, je prosil, če ne njega, pa vsaj nedolžnih otrok. Trgovec mu je dal nekaj denarja. Pepe je sicer milo tožil, da je premalo za tako lepo suknjo, a v srcu se je tako veselo smejal, da je v naslednji pol ure na pošti oddal tole brzojavko:

Visoko spoštovani in čislani gospod župan v Zaplankah! Po dolgem času sem zahrepenel, da bi spet videl Zaplanke, svoj mili rodni kraj. Prihodnjo nedeljo, ko boste praznovali žegnanje, želim spet preživeti med vami. Pripravite mi dve lepi sobi. Na veselo svidenje! — Pepus Žabar, ministrski predsednik v Karekiroku, lastnoročno.

Potisnil je roke v žepe in mislil: Naj si zdaj Zaplankarji belijo glave in županu Telebanu naj jo raznese, ko bo premišljeval, kaj naj zdaj to pomeni. Žabarjev Pepe ne mara priti v Zaplanke kot revež, ne kot brezposelni in ne kot berač, kot gospod bo prišel! Ministrski predsednik! Župan Teleban še besede »sreski načelnik« s strahom izgovarjajo, pred ministrskim predsednikom se pa gotovo nezavestni sesedejo. Naj se le! Ampak! Jaz vendar ne bom ministrski predsednik z raztrganimi hlačami in takimi čevlji, da ti palec pol metra molí iz njega! Gospod, gospod bom! Kje bom tako obleko dobil, to je nazadnje meni vseeno in me prav nič ne briga, briga naj se potem, ko jo bom imel — policija, če se hoče!

II.[uredi]

Čez dva dni je brzojavka iz mesta srečno dospela v Zaplanke. Občinski poštar je prisopihal k atu županu zvečer, ko je bila že tema. Pravkar so imeli sejo občinski možje in po seji so še malo posedeli in se menili.

»Iz mesta, ata župan!« je rekel sluga ves zasopel in podal županu v roke list.

»O, kakopa, kadar se bodo spomnili, pa bom v mesto trapal. Bo že spet kakšna seja ali zborovanje, da brez mene ne bo šlo. Naj se gredo solit, jaz že ne pojdem! Drugi teden, če hočejo ...« Ata župan so odmotavali papir in se potem učeno zatopili v pisanje. Nadeli so si še očala in se primaknili k luči, da bodo bolje videli. Vsi so potihnili in si niso upali, da bi župana kaj ne motili, saj so že take volje, kakor da so na burkljah. Molčali so in gledali zaupno v resni, nekoliko nakremženi obraz ata župana. Kadar so bili ata župan resni, bi vsakdo, ki jih ne pozna, mislil, da so jezni, tako so nakremžili obraz.

Nenadoma pa je začel obraz ata župana počasi bledeti in postal čisto bel. Roka jim je zatrepetala in se povesila, da je papir zašumel. Kakor da jih je nekaj zadelo in da bodo umrli. Sedli so k mizi in ničesar niso rekli. Občinski možje so se samo nekajkrat spogledali med seboj in molčali naprej, niso si upali vprašati ata župana, kaj jim je in kaj jih je tako prijelo. Morebiti jih samo trebuh boli in to ni prijetna zadeva, Bog pomagaj. Ali pa bo kaj hujšega.

Ata župan pa so zaprli oči in mislili: Pepus Žabar ... Le kdo naj bi to bil? Žabar, Žabar? Pa ne da bi bil nemara tisti naš Žabar? Za vodo so včasih stanovali, pa jih že davno ni več tu. Pepus, Pepus ... Ali je to nemara njegova žena? Kajpada, to bo njegova žena in nihče drugi! Poštajna vendar, ministrski predsednik, to je vendar prvi za cesarjem ... O, Zaplanke, sreča se vas je po dolgem času usmilila, nova zarja se ti svetlika na obzorju. Zaplanke ponižne, velik dan vas čaka, sam ministrski predsednik vas obišče, ministrski predsednik — Žabarjev Pepe! Kje je že? Karekiroku. Hm, hm, Karekiroku, Karekiroku, Karekiroku ... Hentajno, saj sem že vedel, kje je ta mogočna država, seveda sem vedel, oh no, ne pride mi na jezik, saj pravim, stari ljudje pa res vse pozabimo. Naj bo že, kjer hoče, glavno je, da nas sam ministrski predsednik obišče, ministrski predsednik iz Karekiroku, še bolj glavno pa je, da je ta visoka ekscelenca pri nas v Zaplankah doma! V nedeljo pride na žegnanje. Kaj je že danes? Uh, sreda, sreda je že ... Za božji čas, pripravljenega pa še nič! In kdo bo za njim prvi deležen visoke časti? Jaz, jaz, ki sem po milosti božji in volji naroda župan v Zaplankah ... Ali sprejem, to je največja stvar. Sprejem ...

Občinski možje so se naveličali čakati in nekdo je pristopil k atu županu in s strahom vprašal: »Ata župan, pa ne da bi bila spet vojska ...?« 

Zdaj so se ata župan šele zbudili iz sladkega in težkega sna.

»Nič ne bo vojske, možje, nič je ne bo, ampak nekaj hujšega ...« 

»Za božjo sveto voljo, kaj pa je hujšega kakor vojska? Ali bomo mar doma morali vsi pomreti? Ali bo lakota ali potres? Bog se nas usmili in nas obvarji!« so šepetali med seboj in proseče zrli v ata župana Telebana, kakor da ga prosijo usmiljenja, kakor da on s svojo župansko vsemogočnostjo lahko vse prepreči in jih reši žalostne pogube.

»Ministrski predsednik ...« so ata župan izgovorili skrivnostno in z nekim svetim spoštovanjem in se zviška ozrli po vprašujočih obrazih.

»Ministrski predsednik ... Ata župan, kdo je pa to? Ali je več kakor okrajni glavar?« je nekdo vprašal.

»Več.« 

»Na, zdaj pa imamo! Ali nas terja?« 

»Nič nas ne terja, nas nima za kaj!« 

»Kaj pa potem, ali bo samo račune pregledal?« 

»A, bežite no, račune bo gledal! Ali mislite, da nima drugega dela?« 

»Kaj pa potem?« 

»Možje, da vam povem na kratko: Stvar je tale: Pepus Žabar nas bo obiskal. Zdaj je ministrski predsednik v državi Karekiroku. Naš rojak je in kot dober rodoljub ni pozabil svoje rodne vasice. Žabarjevega Pepeta ste menda vsi poznali, ko je še v srajčki letal po naši lepi vasici. Na žegnanje bo prišel z ženo, njegova žena, prav za prav njegova soproga je menda silno dobra in lepa ...« 

»Že mogoče, toda ata župan, kaj je to ministrski predsednik? Ali je to več kakor župan, ki mu po novem pravimo občinski predsednik? Pa ne da bi bil ta Pepe zdaj še več, kakor ste vi?« 

»Ministrski predsednik, to je vendar prvi za cesarjem!« so slovesno povedali ata župan in pri priči so vsi obmolknili, nekdo je snel klobuk iz samega spoštovanja. Ministrski predsednik, prvi za cesarjem in Žabarjev Pepe, ki je nekoč ves strgan za kravami hodil ...

»Ata župan, pa bi mi morali že kaj več vedeti o njem, če je res prvi za našim cesarjem ...« 

»Saj ni za našim!« so se odrezali ata župan.

»A tako! Za katerim pa?« 

»Saj sem povedal, da je v veliki državi Karekiroku!« 

»Oh, oh, ata župan, kje je pa to?« 

»Da te sram ni! Občinski odbornik, pa tako malo izobražen, da še tega ne veš!« so se ata župan moško in učenjaško odrezali, da so se vsi čudili veliki brihtnosti svojega župana. Nihče ni vedel, kje bi bila ta država, pa si tudi nihče več ni upal vprašati. Ata župan že vedó in to je dovolj, vsi ne moremo toliko vedeti, potem bi bili pa lahko vsi župani ...

»No, možje, gre zdaj za to, da visokemu gostu pripravimo dostojen sprejem, kakor se spodobi za Zaplanke in za visokega gosta. Temeljito se moramo pripraviti in pokazati, da nas veseli, da mu je pri nas tekla zibelka. Jaz sem v naglici preračunal, da bi šlo približno takole: Vsa vas mora na postajo k sprejemu! Jaz ga bom pozdravil najprej kot župan. Potem mu bo spregovoril gostilničar Bobek kot podžupan, moja žena bi mu pa podala šopek cvetja. Dalje: Od postaje skozi vas do moje hiše, kjer bo stanoval, mora stati najmanj sto mlajev, pa ne kake fižolne prekle, pošteni mlaji morajo biti! Poleg tega naj bodo vse hiše okrašene z zelenjem in cvetjem, vsaka mora imeti zastavo! Če je kakšna bajta bolj starikava, jo morate nemudomu prebeliti, Štrukeljc, tvoja je že taka! Le glej, vsaj prebeli jo, več zdaj ne utegnemo! Mežnar bo zvonil z vsemi in na gričku naj streljajo možnarji! Za slučaj, da bi ekscelenca obiskali vsako posamezno hišo, morate povsod nacvreti in napeči toliko, da bo dovolj! Ti, Bobek, pa glej, da ne boš točil tiste brozge, kot jo imaš zdaj! Da ne pozabim, pevci naj bodo na mestu. Kreda, katero pa najbolje urežete? Dobro, pa kar tisto: Že dolgo nismo pili ga, pili ga, pili ga ... Samo da bo dobro šlo, nemara vam potem še za pijačo da!« 

Tak načrt so zasnovali ata župan, vse premišljeno in v najlepšem redu, ničesar ne sme manjkati, ničesar biti preveč! Občinski možje so zadovoljno prikimali, saj boljšega kot ata župan ne more nihče predlagati.

»V nedeljo zjutraj naj pa vsak obleče zakmašno obleko in vse mora na postajo! Možje, pozivam vas na složno delo in zaključujem še to sejo.« 

Možje so kajpada z zaskrbljenimi obrazi počasi zapuščali županovo hišo. Na, kaj takega pa še ne! Bog se usmili, toliko dela, časa pa tako malo! Ko bi vsaj imeli tri tedne, ne pa tri dni!

»Ali ste ga videli Pepeta, kdo bi si mislil, da bo tako visoko zlezel! Jaz sem pa še z njim nekaj v sorodu!« je začel nekdo pred vrati in vsi so za nekaj časa postali.

»Saj sem jaz tudi z njim v sorodu!« 

»Jaz tudi, jaz tudi, tista dekla, ki je pred dvajsetimi leti pri nas služila, je pestovala teto njegove matere, ko je bila še čisto majhna!« 

»Beži no, to pa ni sorodstvo!« 

»Ravno ti me boš učil! Ali mar veš, kaj je sorodstvo!?« 

»Jaz sem pa njegov sosed! Tudi to je nekaj!« 

»A kje je tista država, Rakaruka, ali kako se ji že pravi, tega pa pri najboljši volji ne vem, čeprav sem že pol sveta obredel!« je otrinjal z glavo gostilničar Peharček!

»Saj je vseeno, ali vemo ali ne, glavno je, da se zdaj dobro pripravimo, čas je presneto kratek, da nas ne uhiti! Po mojem moramo še nocoj začeti in ne smemo čakati do jutri!« 

»Bravo, Škraba, bravo, začeti je treba, ne pa se pričkati o žlahti!« 

»Tako je! Začnimo!« 

In so začeli.

Završalo je po vasi, kakor da so začele čebele rojiti. Fantje in možje so drli skupaj, vsak je imel sekiro ali žago ali cepin ali vsaj kako vrv ali verigo. Šli so nad smreke, kajti sto mlajev ne bo tako hitro stalo. Ob tankem svitu lune so mrgolele temne postave, nihče ni veliko govoril, le lahen šepet je šumel. In mnogi so spraševali, če bodo jutri imeli ata župan svoj god, da se tako mudi. Pa so jim vrli občinski možje v kratkih besedah pojasnjevali, da so sicer to zaukazali ata župan, da pa ni to zanje, marveč za Žabarjevega Pepeta, ki bo v nedeljo prišel na obisk in da je menda ta človek postal »velika živina«. — »O, cela živina je ta človek, midva sva se nekoč za prazen nič malo sporekla, pa me je tako očofal, da se mi še danes pozna na nosu, res, cela živina je ta človek ...« je vedel povedati star fant. — »Ti ne razumeš, kaj je to »velika živina««, mu zaničljivo odvrne občinski odbornik. — »Kaj ne bom vedel, kaj je velika živina! Velika živina je vol! Ali ne?« — »Ti si pa osel! Žabarjev Pepe je pa ministrski predsednik. Če bi zvedel, da si rekel, da je vol, te na mestu obesijo!« 

»Kaj se boste pričkali! Sekat pojdimo!« 

»Kam pa? V moje že ne!« 

»Kar v županovo!« 

»Tako je! Kar v županovo!« 

V noč so se razlegnile sekire, padla je prva smreka, druga, tretja. V nekaj urah je bilo pol gozda na tleh.

»Pa vse bomo zapili potem!« 

»Vse!« 

»Živio Žabarjev Pepe, živio!«

III.[uredi]

Ata župan so še tisti večer sedli za mizo, vzeli pero v roke in začeli sestavljati svoj slavnostni govor. Skušali so v svoji glavi poiskati vse, kar so kdaj v svojem življenju povedali in napisali lepega. Marsičesa so se spomnili, pa jim nič ni ugajalo, vse se jim je zdelo premalo slovesno, premalo doneče, premalo sladko. Grizli so svoj peresnik in se potili, pa ni hotelo biti nič. Proti jutru so hoteli že zbuditi svojo ženo Uršo, da bi jim ona povedala kaj lepega, tedaj je pa v cerkvi zazvonilo z vsemi.

»Bog mu daj večni mir in pokoj, umrl je. Ni mu bilo dano, da bi dočakal naš veliki dan in slišal moj govor. Bog mu prizanesi!« Pomolili so še očenaš za rajnega, potem so jo pa urnih korakov ubrali naravnost v cerkev nad mežnarja, da zvedo, kdo neki je umrl.

»No, mežnar, kdo pa je zapustil spet solzno dolino?« so vprašali.

»Hočete reči: Kdo je umrl? Umrl pa ni nihče!« 

»Kaj pa potem zvoniš?«

»Saj to je ravno, ata župan, čemu zvonim!? Res ne vem. Iskat so me prišli in so rekli, da se mudi. So dejali, da bom jaz zvonil, da bo že občina plačala tudi zvonjenje, no, kaj sem hotel — šel sem in zdaj zvonim. Ali mi boste malo pomagali? ...« 

»O, tri sto kozlov! Eden ga mora polomiti že takoj v začetku ! Mežnar, ti si pa tudi ob pamet! Oh, oh, oh, se je že začelo, sem kar vedel! Tak nehaj že, nehaj!« 

Mežnar si pa ni dal dosti dopovedati, ampak je lepo enakomerno zvonil naprej. Postrani je gledal ata župana in nezaupno.

»V nedeljo boš zvonil, v nedeljo navsezgodaj lahko, prej pa ne! Kar spat se mi spravi, kar spat!« 

»Ali jutri ne bom poldne zvonil?« 

»I seveda ga boš, zdaj pa spat!« 

»Kakor veste, ata župan, naj bo pa po vašem ...« je vzdihnil mežnar in skomizgnil z rameni. Oba sta slabe volje odšla domov.

Ata župan so bili mnenja, da bi bilo nemara dobro, če bi malo zaspali, bodo jutri s svežimi močmi prijeli za delo in bo šlo kar samo. A komaj so legli, so zaslišali pred hišo korake in močno trkanje na vrata.

»Kaj pa je spet?« so se zadrli skoz okno.

»Vaš voz bomo vzeli, da bomo mlaje speljali domov.« 

»Saj jih morate prej posekati!«

»Smo jih že. Pet in devetdeset smo jih v vašem gozdu nad potokom, pet smo jih pa še v Bobkovem dobili!« 

»Moj Bog, kdo vam je pa rekel, da morate vse v mojem! Pet in devetdeset smrek! Saj me boste uničili! Lomite ga, pa pošteno! Plačali mi jih boste!« Ata župan so si pulili lase in stokali, kakor bi jih na meh drl, da se je žena Urša zbudila.

»Ko pa nikjer nismo tako lepih dobili! Sicer bomo pa po stari navadi vse zapili!« 

»Norci ste in ne ljudje, da veste! Potem bi pa še pili! Še jesiha niste vredni in ga tudi ne dobite!« 

»Kar je, je, zdaj jih moramo domov speljati!« 

»Voz je pod lopo!« 

Vsi obupani so ata župan prišli v hišo in svoji ženi Urši so se tako zasmilili, da jih je komaj potolažila.

»Ljubi moj, nič ne žaluj, saj bom jaz gospodu ministrskemu predsedniku povedala, da so bili vsi mlaji posekani v našem gozdu, pa jih bo pošteno plačal in velik ugled boš dobil pri njem. Kar potolaži se, še vse bo dobro.« 

Nasmehnili so se ata župan v veliki sreči in brž so stekli na vas in naročili, da morajo biti prav vsi mlaji posekani na njihovem. Potem so pa prišli nazaj in se vsi srečni nagnili k svoji ženi Urši.

»Nekaj ti moram povedati, ljuba ženka. Ti boš pri sprejemu gospodu ministrskemu predsedniku podala šopek nageljev. Kajne, da boš? Spodobi se, da to častno naročilo opraviš ravno ti, ker si župauova žena.« 

»O, to bo pa lepo, to bom pa rada naredila. Joj, saj bodo vsi mene bolj gledali in občudovali kakor ministrskega predsednika ...« 

»Takoj zjutraj si boš šla novo obleko merit.« 

»Samo ... Veš, jaz sem že nekoliko v letih, to se pravi, stara res še nisem, samo gube imam po obrazu, tele zoprne gube, pa bodo rekli, da nisem več v cvetju mladih let ...« 

»Že mogoče, Urša, pa to nič ne dé,« so jo tolažili ata župan. »Temu se dá lepo odpomoči. Veš, kaj boš naredila? Če hočeš, da ti teh par gubic zgine z obraza, si moraš lase na vso moč trdo splesti v kite, tako trdo, da se ti bo koža od ust pa do ušes napela in gube bodo zginile.« 

»Joj, ljubi možiček, ti si pa res moder. Takoj se bom spletla, da mi bodo vse gube zginile in vse bolj mikavna bom potem.« 

»Pa še nekaj, Urša. Zdaj moraš takoj začeti s peko in cvrtjem. Nacvreti moraš bobov kot še nikoli.« 

»Vse bom uredila, takoj grem na delo.« 

V jutru je gospa Urša odracala na vas in najela tri ženske. Ves dan so pekle in cvrle, v soboto pa je bilo bobov, majhnih in velikih, v županovi shrambi cel kup, od vrat do oken in v kotu do stropa kakor na jesen krompirja v kleti. In dišalo je po vseh Zaplankah, povsod so cvrli in pekli. Med hišami so pa vstajali in rasli mlaji, malo drugače kakor drug pri drugem, do sobote jih je stalo že mnogo čez sto. Župan Teleban so od časa do časa malo prišli na vas, ukazali to in ono, dajali pametne in modre odredbe, pa so se spet vrnili v svojo občinsko pisarno in se zaklenili. Svoj slavnostni, pozdravni govor so se učili na pamet. Več kot pol strani velikih črk so se morali na pamet naučiti. In to ni kar si bodi! Gospa županja je nesla vsak dan pet škafov vode na vrt, kjer so rasle lepe rdeče regine, da bodo do nedelje ostale lepo sveže. Po vasi je pojenjavalo klepetanje, vsi obrazi so se nekam slovesno zresnili in od ure do ure so sicer ne kdo ve kako lepe Zaplanke dobivale bolj mikavno in praznično lice. Dekleta so prišla k županu in iz dveh zgornjih sob znosile vso šaro: stare sekire, polomljene ročaje, sto let stare okenske okvire, zavržene in strgane čevlje, slike, polomljene stole — kdo bi mogel vse našteti? — potem so pa pod poškropile in obe sobi kar se da čisto pomedle. Tako sta torej tudi ti dve sobi doživeli lep jubilej: zadnjikrat ju je pobožala metla pred pet in dvajsetimi leti, ko so se ata župan Teleban ženili. Tako je v soboto proti večeru šlo z vsemi pripravami proti konucu.

IV.[uredi]

Tista žegnanjska nedelja je bila v Zaplankah tako lepa kakor še nobena. Že davno pred zoro je bilo vse na nogah, vse je mrgolelo, vse lezlo. Na vasi so hrzali osedlani in okrašeni konji, ki so komaj čakali, kdaj jih spodbodejo ostroge, da zdirjajo na postajo. Na konjih so ponosno sedeli zaplankarski fantje, cvet mladine. Ata župan Teleban so osebno pregledali konje in konjenike, če so vsi dovolj oštrglani in če so fantje dovolj postavni. Hvala Bogu, atu županu so bili vsi na moč všeč in skoraj se jim je zahotelo, da bi še sami zajahali iskrega vranca in gospoda ministrskega predsednika sprejeli in pozdravili na konju. Toda njihov frak in cilinder bi jim med jahanjem utegnil kam zleteti in potem bi bilo dokaj nerodno.

Posijalo je sonce, živo, toplo, nekam sveže in veselo. Kakor da še samo jutranje sonce ve za največji dan zaplankarske zgodovine! Sprevod se je pomaknil iz vasi proti postaji. Ata župan Teleban so zamahnili z roko, to je bilo znamenje za skupen in urejen odhod. Sicer je bilo do prihoda vlaka še celo uro, a ata župan so bili mnenja, da je bolje malo prej kakor pa pozneje. Med špalirjem lnlajev, mimo okrašenih hiš, skozi plapolanje zastav v vseb. mogočih barvah se je sprevod pomikal na postajo. Mati županja je nesla v rokah šopek živordečih regin, ki jih je sama negovala in zalivala ves teden. Šopek je bil bolj podoben otepu kakor snopu. Seveda, za gospoda ministrskega predsednika bi bilo sramotno, če bi mu dala en sam piškav cvet. Če vsega ne bo hotel, si bo pa pač tisto lahko izbral, kar mu bo všeč.

Naravnost očarljiv je bil pa pogled na ata župana Telebana. Svetle škornje jim je očistila lastnoročno njihova žena Urša, frak so imeli lepo zlikan, cilinder je lovil sončne žarke in se svetil, kakor da je posrebren. Še brke so imeli tako navihane kakor nihče. Nikoli še Zaplankarji niso bili tako ponosni na svojega župana kakor danes, ko so ga videli v vsem njegovem sijaju. In tudi žena Urša je bila izredno mladostna. Recept, ki ga ji je dal njen modri in razumni mož, ji je v polni meri vrnil mladost in zdelo se ji je, da je spet po dolgih letih stara dvajset let ...

Na postaji je bilo ljudi, da se je vse trlo. Občinski odbor si je izbral prostor tik proge, ostalo občinstvo pa za njim in konec je bil šele zunaj nekje na travniku. Ljudje so spraševali, kdaj bo vlak prišel, ali morebiti ne bo imel zamude, v katerem vagonu bo gospod ministrski predsednik: a ata župan so povedali vselej, da je vse v redu, da bo kmalu, da vlak na noben način ne bo imel zamude, ker spričo velike osebnosti vlak zamude še imeti ne sme.

Da bi že tako veliko slovesnost ata župan še povzdignili, so si slovesno nažgali viržinko. To je bilo ljudem znamenje, češ zdaj gre pa zares. In res niso dolgo čakali, pa je izza ovinka prisopihal vlak. Završalo je med ljudmi, kakor da je vse prevzel slovesen trenutek, tisoč oči se je napelo, tisočglava množica je dvignila glave in vsem je zastala sapa. Trenutek napetega pričakovanja je bil silno dolg in županji, ki je stala s svojim otepom regin prav pri progi, je zastajalo srce, da bi se kmalu onesvestila.

»Nič se ne boj, Ijuba ženka,« jo je tolažil in miril njen lepi mož, in res se je počasi pomirila; še sama ni vedela, kdaj je vlak pripeljal na postajo in obstal.

Od potnikov ni nihče izstopil. Ljudje so se že prestrašili, da je vse samo komedija, da gospod predsednik sploh prišel ni, ali bo pa prišel šele z naslednjim vlakom. Toda pri vozu, na katerem je bila številka I, so se počasi in slovesno odprla vrata in na njih se je pojavil eleganten gospod ...

»Živijooo ... živijooo ...!« je zaorilo iz tisoč grl, da se je sam vlak prestrašil, preplašeno zakašljal in zbežal, kar so ga kolesa nesla.

Ata župan so stopili slovesno in neustrašeno naprej in se postavili pred gospoda ministrskega predsednika.

»Neskončno srečnega in nad vse počeščenega se čutim, da vas, ekscelenca, gospod ministrski predsednik, smem pozdraviti v imenu dičnih Zaplank in ponosnega zaplankarskega občinstva. Prihiteli smo na postajo, da damo duška svojim globokim narodnim čustvom, da vas, ki vas je ljubezen do rodne grude prignala spet ...« 

Gospod ministrski predsednik sicer ni bil nič iznenaden nad navdušenim sprejemom, ali zdelo se je, da mu ni preveč za krasen županov pozdrav. Neprestano se je oziral na desno in levo, plašno vrtil svoje oči in nemirno stopical.

»Zato pa dovolite,« so nadaljevali ata župan Teleban, »da vam moja mlada žena izroči kot znak našega veselja in zadovoljstva prekrasen šopek našega zaplankarskega cvetja.« 

»V imenu postave vas aretiram!« je rekel orožnik, ki je pristopil prav v trenutku, ko je županova žena podala gospodu ministrskemu predsedniku šopek. Pristopil je še drugi orožnik. Oba sta imela puške in trdno sta držala gospoda predsednika, ki se je skušal sicer nekoliko braniti, a se je počasi vdal. Orožnika sta ga nato vklenila.

»Škandal, škandal!« so vpili ata župan in sami niso vedeli, kaj se prav za prav godi. Pred njihovimi očmi so aretirali in vklenili samega predsednika. Kaj se vendar to pravi? Kdo je kriv tega zločina? To je vendar grozno.

»Gospodje orožniki, sami si boste vrv zadrguili okoli vratu! Kaj pa počenjate? To je vendar gospod ministrski predsednik, doma iz Zaplank!« 

»Da, Jožef Žabar,« je rekel orožnik, »doma iz Zaplank, največji tat, goljuf in vlomilec, kar jih poznamo. Že dolgo ga iščemo in slednjič nam je le padel v roke.« 

Ata župan niso mogli do sape, županji je prihajalo slabo, da so jo občinski odborniki morali ljubeznivo podpirati, da ni padla in omedlela. Ljudstvo, ki ni vedelo, kaj se godi, je še vedno prekipevalo v silnem navdušenju in klici »živijo« se niso hoteli poleči. Po cesti se je že razvil mogočen sprevod, ki mu je na čelu jahalo krdelo hrabrih konjenikov z vriskanjem in prepevanjem. Za postajo so zapeli vrli pevci: »Že dolgo nismo pili ga, pili ga, pili ga ...« 

»Gospod župan!« je rekel orožnik, »začasno ga bomo zaprli kar v vašo občinsko ječo, potem bodo pa že iz mesta prišli ponj in ga na varno spravili. Kar dajte nam ključe, vsaj sami ne boste imeli nobenih sitnosti z njim. Ga bova že sama várovala, da nam ga zopet kaj ne polomi. Naprej!« 

In sprevod se je pomaknil v vas. Spredaj petje, vriskanje, prekipevajoče veselje, zadaj žalostni, skoraj pogrebni sprevod. Ata župan poparjeni, županja bleda in starikava kakor pred tednom, občinski možje pa pobiti, kakor bi jim kure kruh snedle. Šele čez čas so se ata župan zavedeli in naročili nekomu, da je šel naprej povedat, naj vendar nehajo s tem vpitjem, da je dosti te komedije, saj je škandal že tako dovolj velik. Ljudstvo pa se ni dalo prepričati. Šele pred občinsko hišo so videli, da je gospod ministrski predsednik vklenjen in da ga peljejo orožniki. Zavladala je splošna žalost, nemir je prevzel vse in kdor je videl ata župana, vsak je moral postati žalosten v dno srca.

Ata župan so stopili na klop pred hišo in oznanili ljudstvu: »Zaplankarji moji! Majhno presenečenje smo danes doživeli, ali to naj nas ne moti pri neumornem delu za narodov napredek. Žabarjev Pepe ni nikak ministrski predsednik, marveč velik tat, goljaf in poklicni vlomilec. Oblast ga je že dolgo iskala, pa ga ni mogla ujeti. Danes se je pa zgodilo, da je po naši pripomoči prišel vendarle v roke pravice. Tudi to je nekaj in mislim, da smo iz srca lahko ponosni, da je prav po naši zaslugi prišel končno tja, kamor spada. To je veliko in zato mislim, da je odveč, če bi žalovali. Zato pa danes praznujmo: jaz, vaš župan, proglašam današnji dan za narodni praznik. Pojejmo, kar so nam naše skrbne ženice nacvrle, in popijmo, kar je pripravljenega. Vse za narod, mi Zaplankarji — in sreča junaška!« 

»Živijo ...! Živijo ...!« je završalo in veselili so se Zaplankarji dva dni in tri noči.