Vislavina odpoved

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vislavina odpoved. Povest iz druge švedsko-poljske vojske
Lea Fatur
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (66. zvezek), 1912, 3–76
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X.dno

I.[uredi]

Prve dni pomladi 1655. Nebo gleda sivo in mračno na mokro zemljo, megla zastira pogled v daljavo. Po širnih planjavah Velike Poljske se taja sneg, v pragozdih se zbira voda v potoke, teče šumeč proti materi reki. Visla narašča, izliva svoje kalne valove daleč preko široke struge, zaliva z blatom rakitovje in protje, ziblje in trže bičje, nosi mrtve gozdne velikane.

Splavi, naloženi z žitom, z zverinskimi kožami, plavajo po Visli. Nad njo lete oblaki vračajočih se ptic-selivk, ki pozdravljajo kričč znane pokrajine, stara gnezdišča. Mazovec na splavu krmari previdno po toku nagle vode, se ogiblje skrbno plavajočih debel, opazuje let ptic, posluša njih krik in naredi znamenje v zrak — mrmra zarotne besede, ki naj odpode od njega nesrečo, katero mu naznanja selivk neobičajen let in krik.

Po blatni varšavski cesti, ki spremlja in zapušča reko, po cesti, ki pelje kakor Visla od kraljeve Varšave do Gdanskega, mogočnega trgovskega mesta, se zibljejo danes pogostoma čapke mazovških vitezov, vihrajo njih beli sieraki, se svetijo ročaji njihovih palašev, karabel in rapirjev. Horal iz daljnih karpatov, ki prepotuje s svojo, z drevesnim lubjem pokrito mažo, ves svet, trgujoč z gorskim sirom, krpatskim suknom, s soljo in pisanimi trakovi — Horal se umakne, strese blato raz svojih krpic iz lipovega ličja in zmaja z glavo: „Mazovška žlahta na konju — vrag v deželi."

Iz zakajenih hat ob cesti stopi tlačan, gleda za vitezi, pogleda v zrak, na gozdove, na polje — strese lase. Zakaj? Po dobravah se napenja brstje, veter odnaša zadnje velo listje. Povsod bode zelenje iz zemlje. Zvonček, teloh, trobentica, treslika in pasji zob, zajček in vijolica, mačice in tačice naznanjajo zimino smrt.

Iz dolgih ogonov gleda jara ozimina polna upanja v svet. To je, kakor vsako pomlad, po starem naravnem redu. Ali ptice selivke, zli znak, ne prihajajo v starem redu. Oblaki divjih gosi, jate žrjavov in drozgov, sljuke in lastovice, čaplje in jerebice, kljunači in pevači, vse je pomešano, vse kriči, naznanja nered, poboj. Kakor da je pripodil kdo ptice iz toplega, prijetnega viraja, iz dežele onkraj megle in voda, kjer vlada blaženo večno poletje.

Čudno je tudi, da prihajajo iz z meglo zakrite daljave, iz pravljičnih matečnikov, kjer živi zverina in živina po starem običaju od Adama sem, kamor še ni stopila nikdar človeška noga — čudno, da prihaja od tam rjovenje in mukanje, kakor da se plaši zverina nečesa v svojem večnem domu. In čudno, da se je prebudil letos zelo zgodaj godrnjač medved, da prihaja tur in žuber v bližino vasi, da se šeče po ozimini dolgorogi los.

Zvezde tudi preminjajo svoj tek. Redke jasne noči, meniš, da se je obrnil ves nebosklon. Vidiš polarno zvezdo na večeru; nebeška tehtnica, Davidov rog, Lele in Polele, vse je na drugem mestu. Zvezde in živali naznanjajo nemir, vojno. Kdaj rjavi Poljakovo orožje? Nima časa. Komaj se je polegla grozna vojna s črnjo, z upornimi Kozaki in Tatari, komaj je zložil kolzar drunko, zgodovinsko pesem o kralju Vladislavu, kako je pobil Turke pri Hotimu — že se kaže nova velika vojna. Gorje posestniku, ki ima lakomnega soseda. Danes mu odorje brazdo te njive, jutri one, pojutrišnem mu prestavi mejnike pašnikov, dokler ga ne prežene s posesti.

Tako delajo, tako hočejo delati že vsa leta Šved, Rus, Tatar in Turek s sveto Poljsko. Stara reč je vojna s Švedom, častna vojna s Turki. Kakor lakomna psa se zaganjata Šved in Rus vsak čas na Poljsko, trgata in grizeta, da odščipneta košček mesa od vabeče divjačine. Pa dostikrat si polomita zobe. Bojeval se je Zigmund, boril se je Vladislav, bije se junaški kralj Jan Kazimir. In če nasprotuje ohola litvanska in malopoljska žlahta dobremu kralju, veren, pošten Mazovec je stal vedno zvesto pod njegovim praporjem. Ded in oče mazovskega tlačana sta se bila s svojim gospodarjem zoper Prusa in Šveda, bil se bo sin, vnuk. Dokler stoji Poljska, ne bo zmanjkalo zigmundovk, risank in kopij, junaških src. Dokler stoji Poljska, bo veljal pregovor: „Konj Turek, hlapec Mazurek, sablja mažarska, čapka ogrska — to so najboljše stvari.“ — in dokler stoji Poljska, jo bo varovala kraljica Poljske, Čenstohovska Bogorodica.

Teče Visla, prestopa bregove, spremlja in loči se od varšavske ceste, pravi tisočletnim dobravam zgodbe dvorov, gradov in mest, napaja zverino, nosi segnila debla daleč, predaleč od rodnega gozda. Megla vstaja — odhaja — kakor žalost od človeškega srca, — megla se razgrne kakor zagrinjalo — se odgrne. Prikaže se ob Visli, dan hoda do Varšave, polje, za njim vasica, nad njo nizki, enonadstropni leseni ali pobeljeni in podzidani plemiški dvor, za njim gaj, za gajem stolpovi gradu.

Mazovec, tlačan ali plemič, pozna dvor in grad. Ve, da ni to posestvo ene roke, dasi bi sodil po legi vasi in dvora, da je to grajska pristava. Mazovec ve, da je grad in širina za njim kraljeva starostija, da živi na nji od pamtiveka rodbina Čerskih in odrajtuje kralju hiberno, mali davek za kraljeve vojake.

Na pristavi, ki je nekdaj bila res last Čerskijev, pa živi Bojuš Zjemblic, ud male poljske žlahte.

Na Poljskem je bil plemič plemiču, bodisi bogat ali reven kakor brat bratu. Revni brat žlahtič se je obešal na suknjo bogatega, živel pri njem „na laskavem hlebu" — to je: na prijateljstvu, ga je spremljal k sejmom in zborovanjem, je glasoval in se bojeval ž njim. — A kakor je v vasi pri nas kmetu kmet enak — a je vendar le imovitejši za župana — tako se je razlikovala tudi poljska žlahta, to je plemstvo, po stanu in premoženju v drobno ali malo žlahto in v velikaše, ki so bili gospodarji stotin vasi, bajnega bogastva, ki so imeli vso oblast v deželi kot vojvode, senatorji, kastelani in kanclerji. Ta višja žlahta poljska, ohola in mogočna, je odstavljala in postavljala na zborovanjih kralje, sklepala postave, narekovala kralju vojno ali mir, se je vojevala čestokrat zoper lastnega kralja. Često so poskušali poljski kralji potlačiti v blagor dežele samovoljo žlahte. Toda velikaši, oprti na številno nizko žlahto, ki je živela od njihove milosti, so kralja vselej premagali. Sklenili so celo postavo, da je neveljavno vsako sklepanje zbornice, če se oglasi en sam žlahčič zoper sklenjeno. Sklenili so celo postavo, da ni treba žlahti ubogati kralja, ako se ji zdi, da ni njegova zapoved deželi v korist. Seveda so bili tedaj zborovalci sami žlahčiči. Kmet, tedaj tlačan, in obrtnik, revež, nista smela govoriti. Plačati, trpeti in molčati je bila njih usoda. Davke so pritiskali samo na nižje sloje, največ je trpel in prenašal ubogi tlačan.

Velikaši, kakor knezi: Opalinski, Radzivil, Lubomirski, Konecpoljski so pripeljali na deželna zborovanja tisoče nižje žlahte, ki je glasovala zanje. Tej žlahti so darovali po kos zemlje od svojega ogromnega posestva ali ga dajali samo v najem, in tako so navezali oni nase močnoroke in neustrašene prijatelje.

Podobno razmerje je vladalo tudi pred poldrugsto leti med Zjemblicem in Čerskijem. Volodar Zjemblic, sin zelo stare ali obubožane hiše, je živel od prijaznosti starega Kazimira Čerskija. Volodar in mladi Čerski sta bila dobra prijatelja. Pri tatarskem vpadu v Poljsko je rešil Volodar prijatelja sužnosti in smrti. Ranjenega je pripeljal mladi Volodar. Ker se je zagledal Volodar na Poznanjskem v hčerko stare, poštene ali uboge plemiške hiše, mu je podaril stari Čerski pristavo pod gradom, vas in polje okrog nje, gaj za njo, da je imel nevesto kam peljati. Prijateljstvo in medsebojna hvaležnost je vezala tedaj grad in pristavo, bogatega in ubogega žlahčiča. Tri rodove je trajalo prijateljstvo. Pa star pregovor pravi, da ne ostane nobena stvar rada preko treh rodov pri hiši. Ko sta se igrala sedanja gospodarja gradu in pristave, sta se skregala večkrat, ko sta se urila mladeniča skupno v orožju, sta se ranila večkrat v jezi, in ko sta se zaljubila v isto gospico, sta šla narazen.

To se je bilo zgodilo tako: Gospa Bjelopolska se je ustavila na svoji poti v Plock pri Čerskijevih. S seboj je imela zalo hčer. Gospa Bjelopolska je bila imovita vdova. Ostala je nekaj dni v gradu in imela večkrat tajne pomenke s Čerskima. Mlada Sofija pa je imela tačas vesele pogovore z mladeničema, ki sta se izkušala pred njo v znanju, v streljanju, v viteškem obnašanju. Pa kmalu je zapazil mladi Čerski, da je Sofija prijaznejša z Bojušem nego ž njim, s starostovim sinom. Hotel ga je ponižati pred Sofijo — očital mu je, da sedi samo po milosti njegovega deda na Zjembličevini — da je daroval ded siromaku. Bojuš je planil na tiste besede, iskal sablje. Pa se je umiril ob Sofijini prošnji, maščeval se je samo z besedo.

„Ti sediš po pogumu mojega deda tu, ki je tvegal svoje življenje za deda bahavega vnuka. A dasi je tvoj rod bogatejši, je več vreden moj, ker je starejši. Mi imamo v svojem grbu, v svojem rodbinskem znaku križ in krono, kar pomeni, da je bil v našem rodu pogan odličnega stanu. Vi pa imate v svojem grbu čapljo — kar znači, da so bili Čerski vedno prijatelji regetanja, lovilci žab."

Nato je pozval Čerski Bojuša na dvoboj. Prepovedal je oče, kateremu je potožila Sofija. Bojuš je odnehal, ne toliko radi starostove prepovedi, nego ker mu je razodela Sofijina sobarica, da se boji njena gospica zanj.

Gospa Bjelopolska je odpotovala. Povabila je Čerskija na svoj grad — Bojuš pa je šel sam. Jezdaril je tja dan in teden. Jezdaril je tja, dasi ga je ustavljala mati, mu je branil oče, dasi so mu pravili ljudje, da je izprošena Sofija od Čerskijevih, dasi ga je preziral prejšnji tovariš. Ali Sofija je rdela in bledela kadar je prihajal — to mu je dajalo up — to ga je spodbujalo na drzne načrte. Kar podajo snubcu, ki se ni maral umakniti, črno polivko, kar pomeni, da je odslovljen. Še ne bi bil šel. Prepodila ga je samo vest Sofijina, da naj se ogiblje prepira — ona mora ubogati svojo mater.

Pa pogostoma je gledala mlada starostinja iz svoje okrogle sobe v desnem stolpu na nizki dvor Zjembličev. Gledala je Bojuša, kako hodi v belem sarafanu med tlačani, kako prihaja in odhaja na lov. Bilo ji je hudo, da je ona kriva spora med tako starimi prijatelji. Večkrat je poskušala, da bi pripravila moža, da da dobro besedo užaljenemu sosedu. A starosta ni razumel, je tolmačil krivo njene želje, ji je očital nezvestobo. Sofija ni omenila nikdar več svoje želje. A večkrat se je ozirala še potem na Zjembličevo posestvo. In zavidala je često oni, ki je delala in se trudila sama s kmetijo in otroci, a uživala mir ob strani blagega Bojuša; dočim je starostinja, obkrožena s slugami, trpela večkrat vsled surovosti bahatega moža.

Zjemblic se ni ozrl nikdar v grad. Našel si je pošteno in zdravo ženo v domu malega žlahčiča in živel ž njo po postavi božji. Babica, ki prinaša otroke iz Vislinih valov se je oglasila samo dvakrat v starostiji, prinesla je Sofiji Januša in Vando. Bolj pogosto se je oglašala na pristavi. Mateja in Tadeja, Staša in Miša in Vislavo je prinesla. Po pristavi in gaju se je razlegal krik fantov, se je slišal vesel smeh dekletca. Često je gledala Sofija sosedove otroke in želela, da bi bilo prijateljstvo med otroci kakor je bilo med starimi. Snovala je celo po ženski navadi zaroke in ženitve: ker ni dobil Bajuš matere, naj dobi Matej hčer, Januš naj vzame Vando.

Nekoč je bil odšel starosta Čerski na besedo v Varšavo. Gospa Sofija se je pustila premagati od svojega hrepenenja, je šla s svojimi otroki in pestunjo preko grajskega jarka v Zjembličev gaj. Tam se je pogovarjala z dečki Bojuševimi, je vzela v naročje malo Vislavo. Hitro so se seznanili mali sosedje, hitro so zaigrali lov. Ta je trobil, oni gnal, tretji streljal, četrti naganjal pse. Krik je privabil Bojuševo ženo. Povabila je gospo starostinjo na dvor. In prvič je prestopila Sofija prag moža, katerega je ljubila, ko je bil mladenič. Nizek, toda prostoren, lesen in podzidan dvor ji je zelo ugajal. V njem res da ni bilo dragocenih preprog, slikanih sten, ne srebrne posode, ne številne jate družine. Toda bilo je vse čisto in mirno. Stene bele, na njih orožje, na širokih klopeh medvedje kože, strop iz mecesnovih brun je pobarvala starost. V kotu gostilne je visela slika Matere Čenstohovske, pod njo luč, oklepnica. Na poličici nad vratami se je svetila medena posoda, za tramom v kotu je bilo par molitvenikov, pesmi v slavo svetnikov.

„Pri nas ni veselic, kot so to v navadi pri žlahti,“ je rekla mirnolična in živa gospodinja pristave, ko je prinesla gostom medice in kruha. „Gospa starostinja bi se dolgočasila tu. A jaz imam vreteno, predem s tlačankami, poslušam in pravim pravljice. Mi moramo štediti za otroke in slabe čase, kajti v slučaju vojne pribeži vsa vas za našo naseko, za našo bran, narejeno iz močnih hrastovih debel, prepletenih z vrbovim šibjem, zadelanim z zemljo. To so naši gosti. Starci, žene in otroci najdejo zavetje pri nas. Tako je bilo, je in bo, ako Bog da in sveta bogorodica."

Pokazala je na drobne kroglje v hišnem zidu, na seke sabelj v močnih vratih; na par velikih krogelj na dvorišču, čudno igračo otrok in pojasnila: „Spomin prve švedske vojne. Sovražnik, ki se ogne vašega gradu, obišče tem raje našo pristavo."

Tačas je prijezdil Bojuš iz gozda. Dva tlačana sta nesla ustreljenega losa v kuhinjo, otroci so skakali za njim. Bojuš je govoril s starostinjo o starih dogodkih, omenil, da je dobro, kar Bog da, toda človek pričakuje vendar kaj drugega, dokler je mlad. Seveda. Potem se vda, umiri.

Sofija je sklonila glavo. „Da bi se obistinilo otrokom, kar se ni moglo starišem," je rekla tiho. Pogledal jo je bistro in jo prosil pod široko lipo na prostoru pred cerkvijo. Lipa, tako široka, da pleše lahko pod njo petdeset parov. Pravil ji je, kako da so plesali njegovi stariši in njenega moža stariši pod to lipo, kako je zapel še starosta kot mladenič tu kolamajko, metal čapko v zrak.

„Ločila sem prijatelja, dve rodbini," si je mislila Sofija, „moram ju zopet združiti". Gledala je vasico, komaj dvajset hiš, ki so obdajale zaupno cerkvico. Gledala je polje, ki se vije proti cesti. Ni ga toliko, ne sega tako daleč, da ne bi videla konca. Pač mora presti mati, mora štediti oče. Gotovo pošlje sinove zgodaj na dom premožnega, da se nauče lepih šeg, znanja, pravega življenja. A zakaj ne bi dal saj enega v starostijo? Da bi imel Januš tovariša. Zakaj se ne bi učila Vislava z Vando? Njena otroka bi imela prijatelja za vse življenje, za teže, ki ne prizanašajo nikomur, katere sladi samo zaupno prijateljstvo.

Povedala je starosti, ko se je vrnil, v da vlada prijateljstvo med novim rodom Zjembličev in Čerskijev. In ker se razumejo otroci, zakaj bi se sovražili roditelji. Pojasnila mu je svoje želje glede Mateja in Vislave, da bi ju vzela v grad, v družbo svoji deci.

Čerski je pil vse dni zborovanja in ni prespal še pijanosti. Razbesnel je. Vzbudila se mu je stara ljubosumnost, vstala mu je v vinjeni pameti nagla predstava. „Seveda,“ je hrumel nad Sofijo. „Ti nisi še pozabila Bojuša, razumem, vem, kaj misliš, nevrednica. Beraškemu otroku bi vrgla rada hčer, sina. Pa veš, da hočem jaz, starosta Verski, da prinese Januševa nevesta denar in čast hiši, da pomaga Janušu namesto kanclerja, kraljevega kastelana ali kaj podobnega. Čast in denar hočem ne spletk, slišiš, gospa Sofija."

Z dvignjenimi pestmi ji je trdil svojo besedo. Morala bi bila molčati vinjenemu, pa mu je ugovarjala: „Ali gospod Jan, to so vendar otroci, nič hudega ni, če se shajajo, ko odrasto, morajo tako v svet."

„Morajo, morajo! Da bi le mogel pregnati tega volka s svojimi mladiči iz pristave. Otroci se seznanijo, mladiči se ljubijo — in ti podpiraš, napeljuješ to!"

Besen je vrgel starosta težek nož v Sofijo. Govorili so tedaj mnogo v gradu, družina je raznesla govorico na pristavo: „Gospa je obolela, gospod pije, pripeljala se je gospa Bjelopolska, da je pogovorila skregana zakonska."

Sofija je sedela še bolj pogostoma v stolpu. Starosta je hodil na lov in obiske, zbiral je šumečo družbo v gradu. Jezila ga je ženina hladnost napram njemu. Sklenil je, da mora Bojuš iz bližine, da ne bi grenili njegovi otroci življenja starostinim, kakor greni Bojuš življenje njemu in Sofiji. Iz pristave mora sosed tekmec!

Poizkusil je iz lepa. Poslal je oskrbnika k Bojušu, da hoče kupiti pristavo, ki spada sicer po pravici h gradu. Vendar jo plača, odkupi svoje, ker je to čudno, da je eno posestvo v dveh rokah.

„Še eno posestvo bo v eni roki," mu je odgovoril Bojuš. „Boj se Boga, starosta! Trije rodovi Zjembličev so zrastli tu, na svojem, počivajo v cerkveni rakvi. Kako se upaš spravljati plemiča z njegove lasti?"

Starosta je naperil tožbo, dokazoval je, da spada pristava h gradu. Zjemblic je dokazal svojo pravico. Razjarjeni velmož je hotel pregnati s silo neljubega soseda. Hotel je nabrati žlahte in udariti na pristavo, ali vsa mala žlahta je držala z Zjemblicem. vsa mala žlahta ni ljubila oholega staroste. Zagrozila je enoglasno, da popali starostove vasi in grad, ako ne pusti svojega brata plemiča v njegovi pravični posesti. Tako je moral odjenjati Čerski. Zdelo se je, da je pozabil na soseda; samo pljunil je, če je omenil kdo Zjembličevih in gledal je po strani gospo Sofijo.

Težko je prepovedati otrokom občevanje z bližnjimi otroci. Bolj ko braniš in kaznuješ, bolj silijo otroci vkup. Ista stvar je bila med gradom in pristavo. Dečki so se našli pri lovu na zajca, na lisico. Vanda je ubežala večkrat varuhinji, se je poigrala v gaju z Vislavo. Gospa Sofija ni branila, starosta ni videl.

Tako je bilo nekaj let. Otroci so doraščali. Neki dan se je odpravil Bojuš v Varšavo. Vrnil se je resno zadovoljen in odvedel črez nekaj dni materi in bratom Mateja. Spravil ga je k vojvodi Branickemu. Drugo leto mu je sledil Jan — in tako naprej vsi bratje — naposled je morala tudi Vislava od matere: za leto dan v samostan in potem za dvorjanko kneginje Tarnopoljske.

Tudi Januš Čerskijev je moral nastopiti pot do službe in časti. Starosta ga je spravil h kraljevemu kanclerju, možu, ki ima deželne pečate v roki, ki ima veliko veljavo in moč. Črez par let je prišla tudi Vanda za bratom. „Da si razbistri um, navadi lepih šeg,“ je dejal starosta, a bilo mu je samo zato, da se zagleda kdo imenitnih plemičev, ki zahajajo h kanclerju, v Vando, da pomaga tako tudi ona bratu in rodbini do visoke stopinje.

Zgodilo se je pa, kar ni pričakoval in kar ni mislil starosta, kar je veselilo in skrbelo gospo Sofijo: Matej in Vanda, Januš in Vislava so se videli pogostoma v Varšavi. Matej je spremljal svojega gospoda h kanclerju, in Januš je zahajal h kneginji Tarnopoljski. Sam oče ga je pošiljal tja. Tarnopoljska je imela nečakinjo, siroto kastelana Plockega pri sebi. Jadviga Vjelicka je bila bogata dedinja in je imela vplivne sorodnike. To gospico si je izbral starosta Čerski za sinaho, njenega bratranca vojvodo Tjenšinskega za zeta. Ako bo marala Vanda razupitega mladeniča, nelepega razuzdanca, tega ni vprašal Čerski. Oče izbere in zapove — otrok uboga. Tako je bilo.

Dasi je prišel starosta večkrat h kneginji Tarnopoljski, dasi je videl tam Vislavo med drugimi deklicami, ni vedel, da je to hčerka njegovega soseda, povedal mu ni tega nikdo, uvaževaje razpor med sosedi.

Ali, ko je zapazila Tarnopoljska, da pozdravlja Januš Čerski le prerad hčerko malega plemiča, se je bala, da se razruši osnova med Čerskijem in njo. Poslala je Vislavo domov pod pretvezo, da ji primanjkuje prostora, ker mora vzeti par sorodnic k sebi.

Ne dolgo po Vislavinem prihodu v Zjembličevo je poklical starosta Vando domov. Zdaj so se vrstile v gradu zabave in lovi. Snubači so prihajali in odhajali. Zmajeval je oče, odmikala hčer. Oče, ker ni prekašal nikdo prosivcev Tjenšinskega; hčerka, ker je hotela samo Mateja. In čestokrat je hitela starostova hči preko grajskega jarka do ograje Zjembliške, in čestokrat je stala Vislava pod lipo in se ozirala na cesto pod gradom. Kakor sledi zaljubljeni golob beli golobici, tako sta prihajala pogostoma domov Matej in Januš.

Zjemblic je vedel zakaj. Nasmehnil se je včasih v sivo brado: „Dve posestvi v eni roki, v Matejevi — v Januševi. Sam Bog ve. Vanda je živa, samoglavna kakor njen oče, prečrta gospodu starosti račune. In da hoče živeti v delu in priprostosti — kdo ji ubrani? A Januš, ž njim je druga. On je gospe Sofije mehki sin. A Vislava bo svojega očeta umna hči. Vse se prenese in pozabi.

Vedel je Zjemblic, zakaj prihaja Januš, pa ni vedel starosta. Kakor se nam zgodi pogostoma, da pozabimo na nevarnost, katere smo se bali, da jo pozabimo, kadar nam je najbližja, tako se je zgodilo starosti. Sklepal in trdil je nove in stare zveze, računal, koga naj se drži, da splava na višino, poizvedoval je o naklepih velikašev napram kralju. Tako ni videl raznih znamenj na svojih otrokih, ni uvaževal ugovorov gospe Sofije proti Vandinemu zakonu, ni se menil za Janušove dolge pogovore z materjo.

Tačas pa je prišla pomlad. Črni oblaki so se zbrali zopet nad Poljsko. Marsikateri vitez je hitel k izvoljenki svojega srca, da jo pozdravi, predno gre po častne rane, po kruto smrt. Sinovi so pritekali k materam po blagoslov. In križale in kropile so matere svoje sinove, obračale oko na sliko Matere varuhinje.

II.[uredi]

Solnce noče pogledati izza sivega zastora. Zakaj bi tudi gledalo? Samo žalost uzre na viselski planjavi: Cvetočo mladost, ki se loči od drage duše, krepke može, ki zapuščajo otroke — žene, ki gledajo solzne za možmi. Gredo v bran dežele. In ko se vrnejo, najdejo oropane dvore, požgane vasi. Žene, otroci, kje bodo? kadar se vrnejo. Zakaj bi sijalo solnčice, zakaj bi gledalo samo žalost?

V grajskem stolpu stoji dekle. Kakor žareč cvet je. Bujne postave, dolgih kit. A pogleda na pristavo — povesi glavo.

Iz pristave gleda na grad. Bela kakor lilija jezer. Na belem konju, z naglim spremstvom je vihral po deželi kraljev klicaj. Na dvorišče nizkih domov male žlahte, pred gradove velikašev je zataknil visok drog, na njem metla:

„Povelje kralja Jana Kazimira. Pod izgubo plemstva je obvezan vsak odrastli žlahtnik postaviti se nemudoma pod prapor svojega vojvodstva."

Nova vojna s Švedom! Že je privabila vojna z upornimi kozaki lakomnega Rusa. Osvojiti si želi Smolensk, staro poljsko last, katero je vzel Rusiji nazaj Vladislav, oče Janov. Kralj se bojuje ob Vilni z Rusom. Ugodna prilika za drugega lakomnega soseda, da napade Poljsko od nasprotne strani, in uporabil jo je kralj švedski. Karl Gustav X.

Švedska kraljica Kristina se je odrekla prestolu. V Inomostu je prestopila protestantinja h katoliški veri, ki ji je nudila, kar je pogrešala v praznem protestantstvu in odpravila se je iz Švedske v Rim, da živi tam samo Bogu. Na švedski prestol se je vsedel kraljičin bratranec, Karol Gustav.

Kralj Jan Kazimir, ki si lasti po dedu Zigmundu III. pravico do Švedske, kakor si jo je lastil tudi njegov oče Vladislav — Jan Kazimir je posredoval zoper kraljevanje Karlovo.

Razjarjen radi kraljevega posredovanja, nahujskan od poljskih protestantskih pri begov, je prelomil Šved pogajanja za nadaljevanje miru, ki se je bil sklenil med Poljsko in Švedsko za četrt stoletja v Stumsdorfu. Zvezal se je s Friderikom, velikim knezom Braniborskim, vazalom Poljske. Obljubil je knezu, da postane neodvisen od Poljske, ako pomore njemu. Tako sta napadla združena poljske dežele. Zdaj vstani, mazovska žlahta!

In že vstaja, kralju vsikdar zvesta. Na Zjembličevi pristavi se tresejo deske pod težkim korakom gospodarja in starejšega sina Mateja. Gospa Zjemblicka se kreče z deklami po veliki kuhinji, Vislava veže zlatoglav pas. Moža pa snemljeta raz stene meče in ščite, pregledujeta, tehtata. Na velikem kamnu brusi Matej orožje, tlačan Gregor obrača, maže, pili. Tlačan je mlad, krepak, on spremlja Mateja, on pojde ž njim v vojno. Zato žarita obema obraza. Veselita se boja bolj kakor plesa.

Nezadovoljno ju pogleduje oče Bojuš. Pretegne močne roke, zravna široke rame. Ha! Kako škriplje orožje, kako opominja Bojuša plesa s Tatarji in Turki, kako ga opominja kletega Šveda. Ubil mu je deda, strica in brata. Še ni poravnan račun z njim. Pa on mora ostati doma, čakati — ko je še trden, močan. Štiri sinovi mu polete, mladi jastrebi, na vojno veselje. Polete kakor ptice v jeseni. Pa se vrnejo vsi, kakor se vračajo ptice spomladi? Hrabri so, toda mladi. Šel bi z njimi, varoval bi jih, učil.

Šli bodo v prostem suknu, brez nakita na orožju. Niste bogati, junaki moji, niste bogati. A da padete v sužnost, v ječo, ne bojte se, odkupi vas oče. Še je dedov zaklad shranjen za bran domovine, ni ga našel, ne najde ga lakomni vrag. Lahko bi vam okinčal, sinovi, jermenje, sablje in konje, čapke in koptuše z dragulji. Lahko bi nastopil v vojvodskem blesku, lahko bi se pokazal starosti, bi pridobil njegovo ljubezen — Vislavi moža. A sveta je Zjemblicu dedova beseda, lastna prisega. Še nikdar ni vzela roka Zjemblica za nemarne namene, kar je posvetila pobožna želja domovini. Naj se odičijo sinovi z dragulji hrabrosti in poštenja — hčerka z biseri kreposti, in naj da Bog, kar je namenil. Človek ne more preko svete prisege, preko božje volje. Da le ne nanese nesreča Šveda v hišo, da ne požge dom beguncev v času sile.

„Kaj me gledate tako nevoščljivo, gospod oče?" Matej se nasmeji in nasmeji se Gregor. Obema se zasvetita vrsti močnih zob, obema žarijo oči kakor risu, kadar gre na plen. Prava mazovska kri! In draži in tolaži Matej očeta:

„Imam gospoda očeta! Rad bi šel. Postavljal bi se s sinovi. A ne pusti gospa mama. Sestra, vas in dom mora imeti varuha."

Oče menca močni roki: „Zdi se mi, da ne mine brez mene."

„Vas srbijo roke, gospod oče. Da. Lahko se zgodi, da ne mine brez vas. Težko, da bi se ne ustavil Šved, če pride tod. A slabo bi bilo, če bi prišel že sem. Bog ve. Naši velikaši so čudni gostaši. Nekateri govore in prigovarjajo, da bi sprejeli Šveda brez boja."

„Na sramotni oder z izdajicami! Naj jim iztrže rabelj peklenski jezik! In naš starosta, ta se druži tudi z njimi?"

„Januš ni zadovoljen z gosti gospoda staroste. Januš je namenjen, da odrine jutri v Varšavo, bržkone se poslovi še danes od nas, če ne pregovori pater Česlav, če ne pregovorita gospa Sofija staroste, bo zdaj tako neprijetno zanj doma. Pravijo, da pride Tjenšinjski snubit Vando."

Živa rdečica beži z Matejevega obraza, ko je omenil nehote ime in stvar, ki ga podi iz Varšave na dom — iz doma v boj. Zjemblic udari po muhi, ki se je prebudila na vse zgodaj in pribrenčala od nekod in reče mimogrede:

„Ni Vanda brisača za umazane roke tega vojvode, ki bi moral bežati in bo še bežal preko meje. Vanda je odločno dekle, dasi je mehke matere hči."

„Gospod starosta snuje, kar ni všeč otrokom. Januš ni častilec Vjelicke, ne mika ga bogastvo — obrnil bi rad konja v drug dvor."

„Januš je izvrsten dečko," se razžari stari Zjemblic. „Poznam ga. Ne boji se Šveda, ne Tatarja, ne pusti se prodati ne latinsko, ne francosko, ni lakomen denarja. Njegov rod ni tako star kakor naš. Mi imamo križ, oni pa čapljo v grbu, zato lovijo Čerskiji radi žabe. A da pride gospod starosta, da se pokloni za Vislavo, dal bi jo Janušu.

„Sicer ne! Pri Bogu, da ne! Svoje hčere ne silim nikomur!“

Matej pogleda očeta in potegne prst po ostrini kratkorokega meča. Ponosen je njegov oče. Trmast. Noče biti slabejši od bogatega staroste. Težko, da bi obljubil Janušu Vislavo. Ne preprosi ga, ne preprosi starosta. Ej dobro, da so odprta nebesa, kadar je vojna, ej dobro, da hladi mrzlo železo vroča srca, da ni časa tugovati, kadar se je treba biti.

Bojuš razume in ne razume misli, ki meče tihe sence na sveži sinov obraz. Sede k njemu, jemlje v roko karabelo, palašo, bradiše, stare puške, nove risanice. Komad za komadom jemlje v roko, z ljubeznijo, s čuvstvom kakor mati dete. Orožje vzbudi spomine.

Bojuš pravi vedno glasneje: kdo je nosil, v kateri bitki, ta ali oni meč, koga je posekal ž njim.

Njegov glas se oživlja, grmi po sobi, po hiši, preko oken. Ustavi lastovice, ki ogledujejo staro gnezdo in se pogovarjajo, kaj bo treba popraviti, ustavi in prikliče gospodinjo, družino, tlačane na dvorišču, pse iz psarne. Vse prihaja, poseda po klopeh, stoji v kotih, posluša. Celo konji v hlevu slišijo razgreti glas pripovedovalca, ki bije in seče z najdaljšim mečem okrog sebe in pravi, kako se je godilo dedu o prvem napadu Švedov pred sto leti, kako se mu je godilo v tatarski sužnosti, kako se je bil oče s Turkom, kako se je bil on pri Hotimu, kako je bežal Osman pred Vladislavom, polumesec pred križem.

„Bilo je, kakor da je prišel poslednji dan Poljske. Iz svojih dvanajstih kraljestev je priklical Osman divje konjike in pešce, da razširijo Alahovo ime in prapor po sveti poljski zemlji. Bilo jih je toliko, da bi zatemnili solnčno luč. Šeststotisoč mož! Evropa je trepetala. In naša vojska tako mala! A pomagala je zaščitnica Poljske! Gazili smo do kolen in ram v turški krvi. Poljak je zadal pogubonosni udarec bohandivi. Vladislav je dobil od papeža posvečeni meč, kanonikat sv. Petra v Rimu — Osman je dobil od svojih janičarjev sek po glavi."

Govori Bojuš. Vse prikliče njegov glas — a ne prikliče hčerke, ne prikliče Vislave.

Pod lipo stoji, pod petstoletno. Gole so veje, prazne. Čudna je lipa brez listja kakor dekle brez veselja. A kako naj se veseli Vislava? Ni solnca nad reko, ne zapojo ptice, povešajo se rakite. Bratje odidejo v bitke, Šved se bliža, prijatelj — Januš — gre z brati. Vandina hišna, mala Tatarka, je povedala, da delajo v gradu velike priprave, da pričakujejo snubcev. Bogate neveste išče starosta sinu, bogatega ženina hčeri. Ah, da ni bogata Vislava! Kaj ji hasne vsa čednost in dobrota, če ji ne da oče Januša, in kaj hasne Vandi vse njeno bogastvo, ker ne dobi Mateja?

„Vislava!"

Pod veje mogočne lipe je stopil mladenič, se poklonil, čapko v roki. Ravna in krepka je njegova postava, svež in izrazit obraz, ponosen nastop. V modrih očeh, ki so se uprle v Vislavo, se je združila radost in žalost. Radost, ker jo gleda tako nežno, tako vitko, kakor lilijo jezer, belega lica, mehkih črnih las, kakor mlada breza v polju se mu zdi. Tako mile so njene črne oči, tako kratka in čista so usta, deviško jasno njeno čelo. Vislava, hčerka Visle! Ti sanj Janušev na dolgih potih, na nevarnih lovih, v družbi lepih gospic. Vislava, prva in jasna zvezda na nebu Januševe sreče, nikdar te ne žabi mladenič, nikdar ne vzame druge. Krasnejša si ti v svoji priprosti zeleni suknici, lase gladko podvite, kite prekrižane v zatilniku, biserno nit, pisan trak, Janušev spomin iz Čenstohove, vpletene vanje, krasnejša si kakor Vjelicka v žaru svojih dragotin, v spremstvu svojih slug.

„Vislava!“

„Januš!"

Mnogo so govorile oči, — usta so izrekla samo eno besedo — ljubljeno ime. S tresočim glasom, s sramežljivim usmevom. Povesile so se oči, vzdih je dvignil prsa otrok sovražnih roditeljev, vzdih je hitel pod veje mogočne lipe, ki je videla ples Zjemblicev in Čerskijev, njih prijateljstvo in njih razdor.

Glas Bojušev udari od dvora do lipe: „Nismo postajali, nismo čakali, poiskali smo sovražnika."

Januš zardi. Kaj ne postaja on in čaka, ko mora govoriti, preden ga zaveže očetova beseda, mora skrbeti, da ne uvene lilijin cvet v žalosti.

„Govoriti moram z gospodom očetom, Vislava, oprosti."

„Govori, tam v sobi je."

Vedela je tisti čas, kaj hoče govoriti, in vedela je, da govori zastonj. Gore in doline, nepremostna brezdna so med nama, Januš, ne moreš prejezditi, ne premostiti: Oče hoče bogato, a naša je ta mala vas, naše pošteno ime. Kakor v pesmi bo Januš: „Mati so rekli: Dajmo jo — oče so rekli: Premalo je ž njo."

„Od srca si mi dobrodošel, gospod Januš,“ je rekel Bojuš, ko je peljal mladega gosta v svojo spalnico in ga posadil za jelovo mizo. „Ti mi poveš tudi kaj o tej pasjeglavi gospodi, ki ne misli vernemu kralju pomagati zoper nevernike. Rečem ti Januš: „Pravoslavje in protestanstvo, Islam in Talmud, vse hoče pogubiti katoliško Poljsko. Pa nas čuva Marija Devica, kraljica Čenstohovska. Dala bo ona, da bo Poljska ostala luč in up našim bratom, ki vzdihujejo pod turškim jarmom. Ali ti naši velikaši, ki obetajo, da sprejmo Šveda z odprtimi rokami — ti tudi, ti bivoli! V drugih deželah zapoveduje vladar plemstvu, pri nas plemstvo vladarju. Da se ne okrepi vladarjeva moč, mora trpeti moč in ugled krone. Kako je drugod — kako pri nas! Pobit bi bil Turek, ukročeni kozaki, ponižan Rus, da ne ustavlja žlahta kralja pri vsakem koraku. Tako pa se čudi ves svet našim razmeram, našim krasnim svoboščinam, ki dovedejo, povem ti, gospod Januš, Poljsko še v propast. Nisem učen mož, sodim po svoji priprosti pameti, a ta mi pravi, da ne bo dobrega. Če bi jaz moral delati, kar bi hoteli moji tlačani, bi šlo vse narobe, tako je tudi v kraljestvu. Jaz pa pravim tako: Lepa stvar so naše plemiške svoboščine. Potegnil sem že in bi še meč zanje. Ali v rodbini, kjer ne slušajo otroci očeta, ni reda, in kjer ni reda, ni uspevanja. Kdo je ustavil Jana Kazimira pri Berestotki, ko je premagal Kozake in bi jih bil pokončal do kraja? Naši velikaši, ki so zapustili kralja in rešili tako Kozake. Kdo nam je nakopal obisk prijaznega carja Aleksandra? — Naši velikaši. Kozaki so se podali pod njegovo zaščito, on prihaja, da izvojuje njihove pravice, kaj pa! Zato da bi dobil Smolensk, ki ga mami in vabi kakor psa kost.

Naj bo. Ti moraš, gospod Januš, bolje vedeti take stvari. Jaz želim samo, da bi bil Smolensk ljubemu Aleksiju taka kost, ki kliče v pogubo — in našemu Janu Kazimiru v slavo. Naj bi se zjedinilo carstvo in krona, naj bi bila večna slava Poljske!"

Bojuš je dvignil kupo mazovske medice, katero jim je bila prinesla sama gospa Zjemblicka in se umaknila na možev migljaj. Saj je hotel govoriti na samem z Janušem. Vedel je, kaj vpraša, kaj hoče povedati Januš, vendar sta govorila dolgo o političnih rečeh. Ob takih prilikah ne more sprožiti nikdo prve besede.

„Na slavo kralja!" je napil Januš. „Naj bi bila večna njegova in poljska slava, naša sreča! Naj nas varuje zaščitnica Poljske in podi od nas zlo, katero prorokuje gospod Zjemblic. Naj se, če propade kdaj začasno, v kazen naših grehov, Poljska naj se dvigne tem krasnejša! Naj bo vez med severnimi in južnimi slovanskimi brati!

Gospod Zjemblic! Oprostite da pridem brez očeta, brez poslanikov. Sam moram vprašati, kakor da nimam očeta. Gospod Zjemblic, smem prositi za Vislavino roko?"

Bojuš si pogladi brado in vpraša: „Ve gospa Sofija?"

„Ve in želi. A ne ve moj gospod oče. Tudi ne ve, da hočem v boj. Tjenšinjski ga nagovarja, da bi se sprijaznil s Švedom. Jaz nisem dete, naredim po svojem srcu in prepričanju."

Bojuš si gladi brado, odgovarja premišljeno: „Rekel sera, gospod Januš: Red mora biti v rodbini, družini in državi. Sicer propade vse. Slišim gospod, da ti zbira gospod oče bogato kneginjo. Vislava je, res da, dobrega rodu, mi imamo križ v grbu in dedov naštejem do Kristusa, naj bo češčen! Ali Vislava ni premožna, in gospod starosta zaničuje svoje sosede."

„Ni meni za premoženje," reče Januš. „Res je, da deluje oče in vse sorodstvo na to, da bi vzel neko gospico iz Plocka, toda jaz povem danes očetu, ako dovoli gospod sosed."

Bojuš vstane, vtakne roke za pas in reče oblastno: „Dam ti Vislavo, gospod Jan, ako jo pride po starem običaju sam gospod starosta prosit. Brez njegove volje ne. Svoje hčere ne silim v nobeno hišo."

„Prosil bom očeta," pravi Januš in mu poljubi roko. „Jutri prideva. Sicer pa grem in si poiščem smrt.“

„Kaj smrt," vzklikne stari žlahčič in udari mladega po rami. „Človek mora prenesti, kar mu nakloni gospod Bog. Poljubi roko gospe Sofiji!"

Vislava in njena mati sta sedeli za kolovratom, ko se je poslavljal Januš samo s pogledom in poklonom. Bilo mu je tako težko srce! Nikdar ne bo Vislava njegova. Zunaj je tako pust dan, lipa otepa svoje dolge veje, od reke prihaja krik divje gosi. Poleti tudi on, žalostni junak, poleti na daljne poljane.

Vislava je zardela, ko se je poklonila Janu. Pa ni hitela izpraševat očeta, kaj da je govoril mladenič z njim. Bila je predobro vzgojena, da bi se vtikala v očetove posle. Tudi gospa Zjembličeva ni tekala rada k možu, da mu izvije vsako besedo pogovora. Mirno je predla in zapela pesem o junaku, ki gre na vojsko. Mati mu peče kolače, oče mu brusi bradačo, a dekle plače.

Vedno urneje je teklo materino kolo, vedno otožnejši ji je postajal glas: Štiri sine je spremljal na negotovo pot. Že so dorastli, že so vsi v častni službi. Morda se vrnejo pokriti s častnimi ranami, kakor se je vračal večkrat Bojuš — morda nikdar.

Hitreje in hitreje se suče materino kolo, tožnejši je glas — Vislavo zaboli srce. Ona čuti in urneje materino žalost, pa nima še njene moči, v miru izkušene. Vislavino kolo se ustavi, glavica nežne deklice se nasloni na vreteno.

„Ne plakaj, Vislava," jo tolaži mati. „Če izgubiš tudi najdražje, pomni, da je minljivo vse posvetno, da smo minljivi vsi, minljiva tedaj tudi naša žalost."

Deklica je pogledala mater. Videla je nakrat polno plet in žil na zdravem njenem licu, videla je na njem nekaj velikega, svetega: verno udanost — trdno upanje.

Isti čas je tolažila v gradu bleda gospa starostinja svojega sina: „Vse se prenese, Januš, če se tudi ne pozabi. Ne moreš z glavo skozi zid. Bojuš ima prav: ničesar brez očetove volje, a oče, on ne dovoli."

Živih oči, nebrzdane besede skoči žarnopolta Vanda k bratu: „Kar povej očetu, da ne vzameš druge. Glej, kar uide se, če ne dovole roditelji; tako je naredila Vaclavska, Vilenska in druge. Očetje se potolažijo. In če tudi ne, kdo bo prisilil mene, da bi vzela neljubega moža? Tlačanka naj uboga, jaz sem plemkinja, imam pravico."

„Očetova kri," se zmrači in razveseli starostinja. „Strastno se navzame, drži trdovratno in muči nas vse. Ne moreš z glavo skozi zid. Poglej Vanda, tudi jaz sem trpela."

„A jaz ne bom ubogala, vzdihovala na oknu," pravi Vanda in strese energično debeli kiti. „Na pristavo pojdem. Naj me biča in tepe gospod oče, ne odneham. Delala bom in bom srečnejša kakor gospa starostova med vso to druhaljo lovcev, kuharjev, sobarjev, konjarjev in psarjev, govedarjev in pisarjev, oskrbnikov in rednikov."

„Za Boga, Vanda, da te sliši oče!"

„Ni mi mar!“ napenja Vanda odločna usta. „Mateja vzamem, nobenega drugega, da pride sam kralj pome. Ne bom pela na poročni dan:


Žalost največa, pokopana mi je sreča ... kar sem ljubila,
sem danes izgubila — kar sem sovražila, to sem dobila.

Tako tudi ti Januš. Prosi očeta, pa povej mu tudi odločno. Srce si ne da velevati. Ko zapodite Šveda in Rusa, potem svatujemo."

Dasi se je bal mladi junak tega pogovora z očetom, vendar ga je prosil za razgovor, saj je vedel, da bodo čakali in pripravljali jutri na pristavi. Toda starosta je rekel: „Jutri."

Izogibal se je sina. Zakaj? Januš je uganil, škripal z zobmi in bledel: Drog je pred gradom — ukaz kralja Kazimira. Predstojniki vasi prihajajo s vprašanji in predlogi, kateri tlačani naj bi spremljali gospodarja, kaj naj se uredi v bran dežele, če pride Šved.

A starosta ne daje jasnih odgovorov, se umika, pravi: „Jutri." Sel je prišel s poročilom, da pride jutri Tjenšinjski, kolovodja s kraljem nezadovoljne stranke velikašev; jutri hoče prodati starosta svoje poštenje. A Januš mora, hoče govoriti. Ves dan se je umikal starosta sinu, ženi je napovedal, da pride jutri imenitni vplivni vojvoda, da naj ga sprejme s častjo. Zvečer se je napil starosta, ni bilo, da bi pregovoril pametno besedo z njim. Zjutraj, ko je komaj jelo prodirati solnce meglo, obetajoč lep pomladni dan, se je pripodil vojvoda Tjenšinjski z velikim spremstvom. Vrisk in vik vinjenih, ki so pili vso noč pri starosti Žalinjskemu, je preplašil grad in vas, je predramil dvojico, ki sta govorila preko brani Zjembličevine. Januš in Vislava. „Če ne pridem z očetom, Vislava — oprosti mi, moli zame!"

S temi besedami se je poklonil in odhitel. Menil je, da pride neopažen od vinjene tolpe v grad, pa so ga pozdravili z glasnimi klici, s smehom.

III.[uredi]

Veselo hrzajo konji Tjenšinjskega, ker jim odpira starostov konjar prostorne hleve. V psarni je glušeče lajanje in cviljenje, domači psi se seznanjajo s Tjenšinjskijevimi bati in jazbečarji, z gonjači in popadači. Vpitje z dvorišča se razliva po kamenitih stopnicah v grajske sobe. Oskrbnik odkazuje gostom prostore — oni, ki so popivali sinoči, ki popivajo ves teden s starosto, pozdravljajo novodošle.

V veliki grajski kuhinji gori, kakor da si zažgal cel gozd; šumi, kakor da roji panj. Tam se vrste ražnji, tam mešajo in tolčejo v bakrenih kotlih, tam mesijo, tam sekajo, skubijo, nadevajo, namakajo. Vse dišave in vsi glasovi kuhanja, vsi sopari se sprehajajo po kuhinji. Kuhar se krega, ukazuje, oskrbnica pregleduje. Mala Tatarka, sobarica gospice Vande, krščena na ime sv. Frančiška, hodi od lonca do lonca, vtika svoj potlačeni nos vanj in odkimuje, reče oskrbnici:

„Pozabili ste, gospa, črne polivke."

In Tatarka mežika in namiguje s škilastimi očmi. Oskrbnica se prestraši.

„Naj nas varuje gospod Bog! Črne polivke imenitnemu snubcu! Ni je naročil gospod starosta, in tudi kuhali je ne bomo. Varuj se Numja gospodove jeze, bič ti je gotov, da te sliši. Vem, kako je bilo, ko je naročila hčerka komorniku v Plocku polivko, ne da bi bil vedel njen gospod oče in jo poskusila podati gospodu Vršinjskemu. Celo osobje v kuhinji je dobilo bič. Gospod Vršinjski je izzval gospoda komornika in ga ubil, in hčerka je šla za pokoro za svojo objest v samostan. In kaj ni prav gospici Vandi? Vasi brez števila, gradov devetindevetdeset. Neumna mladost! Mar bi šla raje na pristavo z dolgolasim Matejem ajdo žet in konoplje plet? Res je, pravijo, pijanec in pretepalec, pa je vendar imeniten vojvoda, in gospod starosta ukazuje."

„Ali gospica moja ne mara brkača pretepača. Matej — da. On je lep in dober mladenič. On zna plesati mazurko kakor nikdo, ti zapoje najlepše kolomejke kar tako in zna vse dumke, igra v kolzo in na meč in moli še lepše kot naš pater."

Razgret prihiti kletar in pravi oskrbniku: „Če bodo teden dni tukaj, nam izpraznijo sode. Žejo imajo tako kakor piškur, ki se je zagrozil, da izpije Vislo."

„Je pač enako, gospod in hlapec," trdi Numja. „Kako spremstvo, same čaplje. Noge imajo dolge kakor korali, kje bi zaplesal tak, zapel, zaigral?"

„Bojim se, da nam ne zaplešejo, če ostanejo dolgo tukaj in če bi se upirala naša trmasta gospica. Zastonj ni vzel tolikega spremstva s seboj, sami vitezi pohajači in pretepači, da bi saj ne bilo nesreče. Gospod Januš je tako nagel, in na pristavi je Matej."

Oskrbnik je pravil mračno ženi, Numja jo je pogledala zmagovito: „ln takega ženina silijo gospici! Vasi in denar niso vse."

„Ples in petje tudi ne," odvrne žena, toda bolj nesigurno.

Oskrbnik nadaljuje: „Ne bo dobrega, ne. Pravijo, da ima ta vojvoda že par umorov na vesti. Pravil mi je njegov sobar, da mu je par dvobojev ravno za zajtrk."

„Pa to vendar ni res," brani oskrbnica bogatega ženina. „Saj mora vsak plemič, ki je umoril človeka, v pregnanstvo, sicer zapade smrti, ne?"

„Kako si otročja, gospa moja," se nasmehne oskrbnik. „Kaj je velikašu postava? Dovolj je, če se ljubi velmožnemu plačati malo globo za uboj. Še je znano, kako se je razburila žlahta, ko je uporabil kralj Stepan Bathori strogost postave in pustil obglaviti tri Zborovske, obdolžene umora, izgnane iz dežele. Nikjer na svetu ni take svobode kot v naši ljudovladi. Ruski plemič je suženj carjev. Samo pogleda ga, pa ti s trepeta; Turek mu pošlje vrv, pa se ti obesi Hasan in Izmael. Poljak zahteva račun od kralja."

Oskrbnik, ud male žlahte je razlagal sužnji Tatarki ponosno razne nji nerazumljive pravice poljske žlahte, mala je kazala, da posluša z zanimanjem, v istini pa so iskale njene oči dečkove, ki je skubil v kotu perutnino. Ozrl se je, ona mu pomežikne. Isti hip pogleda kuhar dečka, vidi, da je odrl neroda s perjem kos rmene kože kopunove, zamahne, da bi ga udaril — pa že ni dečka ne Numje v kuhinji, že teče deček preko dvorišča, Numja leti v celico svoje gospice, da jo oplete in obleče. Deček pa nese sporočilo Vandino Mateju:

„Psi in gonjači so tukaj, a srna je urna, odbeži lovcu." Ta čas, ko je čital Matej poročilo, ta čas, ko sta se navduševala Januš in Vanda drug drugega na upor in pogum, ta čas sta sedela gospod starosta Čerski in vojvoda Tjenšinjski v zaupnem pogovoru v mali sobici levega stolpa in sta praznovala medsebojno zaupanje s pogostim zalivanjem velikih kozarcev vina.

Starostov obraz, trdih potez in črnikastih ostrih oči, je kazal lakomnost in nadutost. Gladko ostrižena glava in črne brke so ga delale podobnega kozaku. Gostu na čast si je nadel kontuš iz krasnega tatarskega blaga, zlatoglavi pas z drago zapono, visoke črevlje iz švedskega usnja, čapko astrahanko z bleščevo buciko, obesil si je kratko sabljo z gosto nadevanimi dragulji na ročaju. Na njo udari večkrat med pogovorom, da zaiskrijo dragulji, da se zavlovi rokav kontušev, da se stresa klop.

Na ošabnem kretanju in trganju ustnic se mu vendar pozna, da je še neodločen, ali naj udari v poraščeno roko, ki leži dolga in mišičasta na mizi. Besede snubačeve so mu všeč in mu niso — obudi se vest — vprašanje:

Je prav, je res prav, prestopiti k Švedom? Pustiti ga, da zasede brez opore Poljsko. Se bo držal v nji Karol X, ali ga premagajo kraljevi zavezniki in bodo imeli potem Švedovi prijatelji le izgubo in sramoto?

In Vanda, kako bo gledala ta kozavi, od prask, ran razrezani obraz? Res ni lep ta Tjenšinjski, tudi za nerazvajeno moško oko ni lep. Obraz mu je živordeč, napihnjen od pijače, črte surove. Desnega uhljaja manjka polovica, brke, dasi tako dolge, da jih zaveže lahko za zatilnikom, ne pokrivajo luknje na dlesni. Štirih zob v zgornji čeljusti ni, a podočniki, dolgi in ostri, štrle ven kakor mrjascu. Po rokah, po glavi gredo sledovi ran. Čudno, da ni Tjenšinjski ves polomljen in ubit od svojih večnih dvobojev in tepežev.

A da bi bil ta vojvoda vsaj ljubeznjiv! Pa je celo starosti težko predstavljati si, da bi mogel biti neokretni, odurni vojvoda ljubeznjiv. Nekaj kakor kes in vest se oglaša v starosti, mu pravi: „Nemoj! Ne trešči Vande v nesrečo." A drugi glas tolaži: „Saj le lepa njegova sestrična Jadviga, lepa in blaga, ukroti se tudi on, in brez njega ne dobi Januš Jadvige, Vanda mora."

„Vi mislite tedaj gospod vojvoda, da kralj ne premaga Šveda? In da je Rus že pred Smolenskom?"

„In bo vzel Smolensk našemu ljubemu kralju Kazimiru. Plesal bo dobri Jan in splesal iz dežele. Naj le gre vasovat k nemškemu cesarju; če mu pomagamo, nam zraste črez glavo, nam vzame, odščipne tu in tam kaj naših plemskih pravic. Pobijal bi Turke, Švede in Ruse z našo pomočjo; rastel, se krepil in nas poniževal. Povem, gospod starosta: Vse te sanje in osnove naših kraljev o pobijanju Turkov, vse te zveze z Avstrijci niso, da bi si namazal čevlje z njimi. Ne branimo Švedu prihoda, če nam da večje svoboščine kot Jan Kazimir."

Tjenšinjski skomizgne z ramo in si ovije konec levega brka okrog kazalca. Starosta gleda neodločno v vino. Sinu ne bo prav, sinu, ki obožuje Jana Kazimira. „Šved je protestant. Prvi Vaza nam je prinesel nesrečo."

Tjenšinjski pije, nadaljuje: „Ali nam ni vse eno, če je kralj Šved, protestant, Francoz, Poljak, katoličan ali Rus? Poglavitno je vendar samo to, da dela po volji žlahte. In Karol obeta mnogo. Moj stric Opalinski je odločno zanj. Kdor hoče biti naš sorodnik, kdor je naš prijatelj, on se ne bo postavil Švedu v bran."

Naš sorodnik! Tjenšinjski je naglašal posebno to besedo. Starosta je umel: Če hočeš dobiti sinu mojo bogato sestrično, vplivno sorodstvo, moraš pristopiti k zvezi zoper Jana Kazimira. Težko je odločiti se in vendar, kaj mu ostane drugega?

„Vi se obotavljate, gospod starosta," pravi Tjenšinjski. „A jaz vam donašam tako dobre vesti, knežna Jadviga gori za gospoda Januša. Namesto, da bi šli po kraljevem oklicu v boj, pojdimo na svatbo, priredimo svatbo, in delimo si potem milost Karola Gustava! Vi pregovorite te mazovske ture, ki drvé slepi za Kazimirom. Jaz vas prosim danes za roko gospice Vande, slovesno pred vsemi zbranimi pri kosilu, vi skrbite, da ne bo ugovarjala gospa Sofija. Vem, da nisem v njeni ne v hčerkini milosti. Seveda ne znam plesati in obračati oči kakor mlad mazovski bik, ali pri meni je premoženje. Lep nisem, pa ljubim lepoto."

Tjenšinjski je umolknil. Starosta je mislil, kako se bo podala njegova lepa hčerka temu klativitezu, kaj poreče Januš, ko izve, da ga ljubi lepa visokorodna Jadviga Vjelicka. Čast, bogastvo, kar ga nima dovolj oče, naj uživa sin. Ako je silno bogat, dogodi se še lahko, da postane kralj, in ko bi bil Januš kralj, tedaj bi poskrbel starosta, da potlači uporno gospodo.

„Vse je gladko," pravi starosta po dolgem premisleku. „Naredimo svatbo. Gospa Sofija ne more ugovarjati, ker nismo določili nikogar drugega razen gospoda vojvode za njo, sploh sem pa jaz gospodar v hiši. Vanda pa bo hvaležna take časti, Januš ponori veselja."

Dvomljivo se nasmehne gost. Starosta ga pogleda:

„Če ljubi še tako Jana Kazimira, ljubil bo lepo Jadvigo še bolj. In radi Švedov ni mi niti treba govoriti. Odpraviva se na snubitev, praznujemo zaroko."

„Danes tu — črez par dni v Varšavi, ako ne bo branila Vislava."

„Kakšna Vislava, gospod vojvoda? Moj sin je vendar poštenjak."

„Ravno zato. Bojim se, da je že dal kako besedo, da ostanem jaz v sramoti pri sestrični in sorodstvu."

„A kdo je Vislava?" se čudi starosta.

„Vidi se, da se ne briga gospod starosta za razmere na svoji pristavi."

„Na pristavi tukaj doli?" se začudi starosta. „Nisem se zmenil, ne zmenim se za te Zjemblice že dvajset let. Tudi ni pristava moja. Moj ded jo je podaril dedu Zjemblica Bojuša."

Zdaj se zmrači vojvoda:

„Zjemblic, pravite, gospod starosta? Zjembličevi so tedaj tu, iz tega gnezda? Ima sina Mateja in še tri druge. Vislava je tedaj Matejeva sestra? O sedaj šele razumem."

In Tjenšinjski se udari po glavi. Starosta gleda debelo: „Kaka Vislava je tu, kaj razumete, gospod vojvoda?“

Pikro mu odgovori snubač: „Zdi se, da ni gospod starosta poučen, kaj se godi v njegovi hiši. Kako naj vé potem, kaj se godi v soseščini? Nima Zjemblic hčere in sinu?"

„Saj menda res," si drgne starosta brado v zadregi. „Spominjam se, da mi je hotela spraviti enkrat gospa Sofija to zalego v grad. Zjemblic je bil zaljubljen v gospo Sofijo."

„Za vraga!" zakriči Tjenšinjski. „In otroci nadaljujejo, kar je začel oče."

„Kako nadaljujejo — kdo?"

„Vislava in Januš, morda tudi Matej in Vanda. Vidite gospod starosta: ta Vislava je bila pri moji teti. Januš je tja prihajal pogostoma. Morda jo je poslala teta radi tega proč, morda je slutila Jadviga kaj. Jaz nisem vedel, čegava je, se nisem brigal, ali spoznal sem jo davi, ko sta se pogovarjala preko zidu z Janušem. Tak obrazek se ne pozabi."

„Vsi besi!“ škrta smrtnobled starosta, „pa gospod vojvoda ve še kaj?"

„Ko je odšla Vislava od moje tete, ni prihajal Januš več tako pogosto, izgovarjal se je, da hodi pogledat k materi. — Potem še drugo. Ko sem zahajal k Linskim, sem videl tam nekega Mateja Zjemblica. Bil je redno tam, kadar je bila tam gospica Vanda. Videl sem ju govoriti. Kar je odšla gospica, ne vidim tudi tistega junca. A vzamejo naj ga vsi vragi! Če hodi v zelnik, se bo seznanil z mojim jeklom."

„Umirite se, gospod vojvoda," ga tolaži skrajno razburjeni Čerski, ki se spomni, da je hotel govoriti Januš predvčerajšnjem, včeraj in zjutraj z njim. On je menil, da zaradi vojne, a bila je druga, druga stvar. Zdaj je v nevarnosti knežja nevesta, visoko mesto, vojvoda zet — vse.

„To ne more biti drugega kakor otročji pomenek. To uvidite, gospod vojvoda, ko naznanim Vandi in Janušu njihovo srečo."

„Zjemblici morajo s pristave, morajo umreti."

„Hotel sem kupiti, pravdal sem se. Le prerad bi bil spravil te volkove iz bližine."

»Uporabimo silo. A najpoprej izvedeti, kaj je z Vislavo."

Ko je zapustil Tjenšinjski starosto, je stiskal ta jezno pesti, si ruval brado, tolkel po tleh. Zarjul je na hišnika, naj privede Januša in se prepustil novim izbruhom strastne jeze. Sofija! Čakaj pesti! Kaj se mu ni zdelo že takrat, ko je šla ta — Sofija k onemu grikoseju in hotela vzeti otroke njegove na grad, ravno ta dva: Mateja in Vislavo. Ti Zjemblici so njegova nesreča. Kaj naj stori z materjo, ki podpira iz neumnosti neumnost svojih otrok? Sosedstvo, prijateljstvo, zdaj imaš bes prijateljstvo! Zdaj, ko bi me spravil kmalu ob bogatega zeta, ob imenitno nevesto in vse drugo. Ha! že je tu hinavec, hinavske matere sin.

Ponosno se pokloni sin očetu. On čuti, da ju razdruži ta pogovor za vedno. Saj je že izvedel od spremstva, da prinaša Tjenšinjski poročilo Jadviginih sorodnikov. Žal mu je očeta, žal doma, pa prišlo je, da mora prelomiti z njim. Poštenje veleva.

Molče čaka Januš očetovega nagovora. Tudi starosta molči. Stisnilo mu je tesno srce. Ta lepi junak pred njim ni pokoren, ponižen deček. Na ustih in čelu mu vidi, da se je odločil, da ne bo odnehal. Čerski je, sin njegov. Težko postane starosti. Njegov edini sin je njegov ponos in nada, če ga izgubi v prihodnjem trenutku, če mu odreče pokornost. Nikdar poprej ni čutil tako močno ljubezen do sinu, nikdar tako besnega sovraštva do onih. Pa se mu je oglasilo rahlo v srcu, Sofija mu je stopila pred oči. Pusti ga, saj ni sreča v visokih mestih, pusti ga, naj živi po svoje, naj te blagoslavlja.

Rahlo je nagovoril starosta sina: „Januš, orel moj mladi, krasno novico imam zate. Pa ti si mi hotel povedati nekaj, me prositi? Govori sin. Kar more, ti stori rad oče."

„Ah, gospod oče!“ se razveseli mladenič in ga pogleda mehko s Sofijinimi očmi. „Veliko prošnjo imam, in vsa moja sreča je odvisna od nje. Glej, oče, jaz ljubim krepostno in krasno dekle. Dal sem ji besedo, prosil sem očeta, Zjemblic mi je obljubil, da mi da Vislavo, ako pridem po starem običaju z očetom.“

„To je vsekakor laskavo od tega kmeta," se nasmehne strupeno starosta. „A smem vprašati gospoda sina, kaj kani narediti, ker ne mislim iti nikdar in nikoli prosit takega reveža, ki živi od moje milosti, za njegovo punčaro.“

„Oče!“ Krotke oči so se potemnele, čapka se je tresla v Januševi roki. „Gospica Vislava je vredna najimenitnejšega ženina, in jaz sem zelo srečen, da sem si pridobil po božji volji njeno angelsko srce. Vzel bi jo tudi brez tvojega dovoljenja, imam toliko dohodkov, da živim lahko skromno s skromno ženo. Toda njen oče mi je ne da brez tvojega dovoljenja. Zato dovoli, da se poslovim, blagoslovi me — grem v vojno!“

„Kaj?“ je hotel planiti oče. Pa se je premagal, vedoč, da si pridobi z mehko besedo najpreje sinovo srce. Saj Vislave ne dobi, ker je ne pojde on nikdar prosit, in Bojuš ni snedel nikdar svoje besede. Tedaj ga lahko pregovori, da da besedo in drugo pride vse počasi. Vneto in mehko mu pripoveduje oče — sin se mrači, ogorči, zakriči:

„Molči, oče! Ne smem te več poslušati. V kraljevi službi sem, a ti me hočeš napraviti izdajico, ti, moj oče! Da mi reče kdo drugi to, ga pozovem na dvoboj, tebe ne smem. Zapustiti kralja v taki sili, zapustiti domovino. Ti, ti prodajaš hčer in sina za častno službo, a vedi, da ne boš imel ne službe, ne sina, ne hčere, če ne odstopiš od nakan tega vraga. Mi bomo zapodili Šveda ali umrli na bojišču — umrli častno. Z Bogom!“

„Stoj!“ je planil oče za odhajajočim. „Hej! Naglo! Primite ga, zvežite ga! Gospoda — Tjenšinjski!“

Po stopnicah nasprotne strani privre Tjenšinjskega spremstvo, priteče Tjenšinjski. Ves bled je od jeze: Usmelil se je in poiskal one, ki so se skrivale pred njim. Naznanil se je. Mala Tatarka mu je rekla, da ni gospica še pripravljena za obisk varšavske gospode; Sofijina sobarica je povedala, da je gospa starostinja pri patru Česlavu. To se pravi, da ga ne uvažujejo, njega, mogočnega vojvodo, da spletkarijo napram njemu proti volji Čerskijevi. Pa on nauči Vando dostojnosti! Le počakaj, gospica! In temu gizdavemu mlečniku Mateju odseče nos, da ga ne bo nosil tako visoko.

V taki misli je hodil pred Vandinimi vrati, ko ga pokliče Čerskijev krik. Umel je, da hoče Januš v Varšavo, da odkrije vse, da preti Tjenšinjskemu in njegovi stranki poguba, če se posreči Janušu priti pravočasno do kralja, ali do kastelana. Zato je izdrl dolgi meč, ga nameril napram prihodnjemu svaku in ponavljal starostov klic: „Stoj!"

„Izdajalec! Ti boš ustavljal poštenega plemiča? Idi k Švedu! Poslal bi te k vragu, pa si zapadel rablju, nisi vreden smrti od poštene roke!"

S tako besedo je planil Januš z mečem napram Tjenšinjskemu, ga je vtikal nazaj v bedro in hotel mimo grozečih pesti in oči k materi. Tjenšinjski je zarjul kakor bivol, ko prileti krogla strelca vanj. Zavihtel je dolgi meč morivec. „Stoj!“ je zakričal zdaj starosta, skočil med sina in zaželjenega zeta. Nekdo ga je porinil v zid. Že sta se bliskala dva meča, že se je razvila po hodniku bitka dveh strank. »Ustavite ju, raztržite!" je kričal starosta. Tenki glas Tatarkin je piskal po dvorišču: „Na pomoč gospodu Janušu!“ Tekla je iz dvorišča v hleve in kuhinje. Grad, ki se je pripravljal za gostijo, je postal pozorišče boja. Starostovi gosti so se razdelili v dve stranki, ki ste se napadli med seboj. Tjenšinjskega je bila močnejša po številu, in zdelo se je, da zmaga. Vrata so se tresla, se lomila, zdelo se je, da se porušijo stene, podro hodniki. Gospa Sofija, Vanda, vse ženstvo je priteklo, pa ne mati, ne sestra ni mogla skozi ruvajoča se telesa, ki so branila dohod do onih dveh, ki sta se podila z mečem po hodniku, sekala in odvračala udarce, na desno na levo, naravnost, navskriž.

Januš je bil gibčen in spreten, a protivnik, starejši od njega, je imel moč izkušnje in let. Že je prepodil Januša do visokih kapelinih vrat ob koncu hodnika, že mu je izbil meč, že mu je nastavil svojega na prša in rjul: „Prekliči!"

„lzdajica si!“ je ponavljal Januš. „Ti vabiš Švede v krono, ti prodajaš dušo in čast.“

Belo so izstopile Tjenšinjskega oči. „Pa umri!" je zarjul in hotel pognati meč v mladeničevo srce. Kar ga primejo železne roke in ga odtrgajo od Januša. Besno se vrže Tjenšinjski na novega sovražnika, zavpije: „Ta mi pride prav, mazovski bik! Nanj! Nanj!"

„Le nanj!" vpije starosta svojim ljudem. „Vdrl je oborožen v mojo hišo, zapadel je smrti."

Matej Zjemblic gleda neustrašen na veliki naval, poda Janušu izbiti meč, si krije hrbet. Priklical ga je Tatarkin krik, udrl je s svojim palašem, predrl boreče se gruče in rešil Januša. Zdaj pa sta se združili obe stranki napram njemu in prijatelju. Vse sovraštvo dolgih let se je nabralo v starostovem pogledu, vsa jeza in nevoščljivost propadle duše v Tjenšinjskem, ko sta se navalila na čelu spremstva na mladeniča, ki se naslanjata na kapelina vrata. Smrt pleše in se iskri na koncu meča, se bliža. Kar se odpro kapelina vrata, mladeniča pridrži močna roka, da ne padeta, ju potegne v kapelo. Na pragu obstane v črni meniški obleki, dolg in koščat, pater Česlav, grajski duhoven. Meču naproti moli križ — meči se povesijo.

Pater Česlav zapre kapelina vrata. Mladeniča sta oba na mah odrezana iz trušča, sta pod visokim slikanim obokom, pred oltarjem, obstavljenim od vitkih stebrov, poslikanih, pozlačenih. Na prestolu iz lipovega lesa sedi kraljica Poljske. V brokatnem, zlato pošitem krilu kaže prosečim svojega sina, vabi žalostne. Mladeniča upogneta kolena, molita za svoje drage, za domovino, se objameta, si očitata:

„Zakaj si prišel, Matej? Tjenšinjski se je zaklel, da te ubije."

„A ti Januš, zakaj si razsrdil očeta. Moral si vedeti, da ne bo prosil gospod starosta nikdar Zjembličevih."

„In jaz ne vzamem druge, Matej. Beseda, poštenje velja. Vanda jo drži tudi. Ne boj se, a to je druga."

Zunaj se sliši ropot, jezne glasove, ki grozijo patru. „Izroči te mi Zjemblica, da ga prebodem kakor muho," tuli Tjenšinski.

„Dajte ga ven, pater Česlav," zapoveduje starosta. „Napadel je v moji hiši mojega gosta, udrl oborožen v mojo hišo, vsa gospoda je priča. Jaz tožim in zapovedujem. Dajte ga ven. A Januša naučite ubogljivosti napram očetu."

„Mladeniča sta oba pod varstvom oltarja. Kdor udere v svetišče, je izobčen."

„Pater Česlav! Varujte se moje jeze! Od danes naprej niste več moj hišni duhoven, če ne izpolnite mojih zapovedi."

„V stvareh svoje vesti ubogam samo zapovedi božje." Mirno, prekrižanih rok stoji Česlav pred vrati. Tjenšinjski migne starosti, ga prime pod roko in mu pravi polglasno:

„Pustita ju, gospod starosta, straža ostane tu. Matej nam ne uide, patru in Janušu pa ne škodi, če se postita, bodeta potem bolj krotka. Jutri ne bo več gledal Januš Vislave. Udarimo po noči na pristavo, zapodimo volkove, in pristava je vaša. Karol Gustav nam potrdi vse."

Pater Česlav sliši, prebledi. Molče odpre in zaklene za seboj močna vrata, jih zapahne in poklekne pred oltar, ne ve, kako bi povedal mladeničema Tjenšinjskega peklensko namero, ne more molčati, kaka nevarnost preti Vislavi.

„Pri ranah božjih!" se prestrašita. „Ven! Na pomoč!"

„Ali kako?“ ugiblje pater. „Skozi vrata ne utečeš, skozi okno ne gre, ker je previsoko, skozi zid ne moreš.“

„Vsekakor! Bodisi skozi okno, zid ali vrata!“

„Nič ne bo do večera, ko se odvleče druhal na nečedno delo. Drugače, če nam pride pomoč od zunaj.“

IV.[uredi]

Naglo podi konja Gregor, Matejev oproda. Preko travnikov in gozdov drvi, stopa v nizke domove male žlahte. Govori in razlaga možem, ki se pripravljajo v Varšavo. In zašumi med lesenimi stenami. Razburjeni glasovi zatrjujejo, da pokažejo, kaj se pravi napasti dom žlahčiča kmeta.

Na pristavi se napravljajo za sprejem gostov. Od ranega jutra so čedili, pekli in cvrli v kuhinji, se ozirali v grad. Tlačanke, ki so pomagale gospodarici, so pogledovale zamišljeno Vislavo in si šepetale, da pričakujejo danes na pristavi gospoda starosto, gospoda Januša. In ribale in drgnile so javorjeve mize, nastlale bela tla z smrekovimi vejicami in namigovale so uzrši Mateja, krasnega junaka:

„Januš Vislavo — Vanda Mateja. Pravijo, da je bil nekdaj en gospodar na gradu in na pristavi — pravijo, da bo še ...“

Proti poldnevu je pregnalo solnce meglo. Videlo je pristavo v prazničnem pričakovanju. Kar prihrumi iz grada šum kričanja, klic: „Na pomoč Janušu!“ Pretresel je Zjembličeve ta klic, Matej je zdirjal z mečem v roki proti gradu, za njim je hotela Vislava in Bojuš. Zadržala ju je mati. Dovolj, da se je podal Matej neprevidno v grad, poln pijanih kričačev. Ne reši ga očetova izguba, niti Vislavina prošnja. Treba je potrpeti, počakati.

In poslušali so, kako je naraščalo in pojemalo, se poleglo vpitje. V loncih so se nabirale pene, so prekipevale, pogašale ogenj, pečenka na ražnju se je osmodila. Čudna gostija. Jezen je stiskal Bojuš pesti, gospa Zjemblicka si je otrla solzo. Zakaj je pregovoril neprevidni mladenič? Nakopal je sebi in Vislavi samo nesrečo. Vzel bi po volji očetovi bogato knežno, in bilo bi vse dobro.

Pritekla je Tatarka in pravila: Mladeniča sta zaprta v grajski kapeli, gospa starostinja in hčerka v svojih sobah, hodniki zastraženi, vrata zaprta. Njo je spustil vratar vkljub starostovi prepovedi. Ta ni to edino hudo, da hoče umoriti gospod starosta, nahujskan od Tjenšinjskega, Mateja, — še hujše je, da je svetoval od gospice Vande prezirani snubec, da naj napade starosta po noči pristavo, da naj pobije starega sovražnika, si prilasti zemljišče in postavi Vislavo pred sodišče, ker je premamila s čarovnijo Januša, da noče radi borne kmetice bogate knežne. In še najhujše je, da je zagrozil starosta Vandi, da jo poroči po sili s Tjenšinjskim, še preden se vrne pijanec v Varšavo.

„Pomagajte! Naberite ljudi, udarite v grad! Rešite!" Tako je vila Tatarka roki. Bojuš je mignil Gregorju, se je vzravnal in tolažil Tatarko: „Ne boj se, dekle. Na grad sicer ne moremo, Ker nas je premalo. Ali predno bo noč, bodeta z božjo pomočjo mladeniča, bo pater Česlav med nami. Gregor leti! Kliči žlahto na večerjo! Počakamo, odbijemo napad. Mišo naj jezdi na cesto in vabi gospoda brata, ki pojezdi mimo. Ha! Sprejmemo obisk gospoda staroste, sprejmemo ga vredno. Napravljeno je kosilo, pogrnjena je miza. Basajte risanice, napravite kopje, poskusite se napram zavezniku Švedov."

Sklical je tlačane, jim dajal ukaze, jim pokazal mesta za zidom, kjer bodo čakali in skočili nenadoma na bližajoče se, ki ne bodo slutili, da je obveščen Zjemblic, da se pripravlja na sprejem gostov. Odredil je in šel v cerkev. Zaklenil je vrata in ni ga bilo ven.

In Vislava je rezala meso in kruh na velike pladnje, mati je nalivala medico. In težko je bilo deklici pri srcu, težko kakor ob smrtni uri. Smili se ji stan oče nad vse. On, ponosen na svoje ime, ponosen na svojo hčer, je upal ...

„Poglej, če je vse v redu, Vislava, beli cvet," se je smehljal oče zjutraj. Oblekel je praznični kontuš in hodil mogočno po hiši, se oziral skozi meglo v grad. „Napravi," je dejal sinoči materi, „glej, da imamo s čim postreči gospodu starosti."

Nasmehnila se je mati. Ubogi oče! Manjša kakor tvoja je bila hčerina nada. Ti nisi videl, ti ne poznaš bogastva Jadviginega; ne veš, kako revna je tvoja hči napram nji. Tam so gradovi, polja in gozdovi, da jim ne pregledaš konca, da jih ne prehodiš teden dni. Tam je vasi brez števila, brez števila rok, ki delajo za knežno Jadvigo. Tam so dragulji, zlate obleke, bale tatarskega blaga, merniki zlata. In Jadviga je edina dedinja vsega, je sorodnica imenitnih mož.

Ničesar tega ni pri nas, oče. Konec našega polja vidim iz okna, hiše in duše vasi preštejem na prste. Na tej revščini nas je pet. Pa sem vendar ponosna, oče, na svoj ubogi ali častni rod, na neomadeževano očetovo ime, na brate orliče. Ljubim vas, ljubim tudi svojo žalost, ki uči poguma in zatajevanja, ponižnosti. Bil je up, Bog sam ve, da je bil, kratek in sladek up. Odvede te v grad, ako se oglasi starosta, in Vanda pride na pristavo. In če se ne oglasi starosta, popelje Januš nevesto v mesto, živi z njo, od svoje službe, od kraljeve milosti. Vanda počaka, da se omehča oče, Vanda ...

Ničesar vsega tega se ne zgodi. Mesto snubcev prihaja smrt, obrekovanje. Naj! Kaj je življenje, če nam ugasne nada? Oče je rekel: Nikdar brez starostovega dovoljenja, a starosta prinese dovoljenje na meču. „Zatajuj se," pravi mati, „zatajeval se je sam Kristus, sin božji.“ Ali on je bil Bog, in hčerka jezer je slabotno žensko bitje. O zatajuj se, ubogi stari oče, vzrastli so ti otroci kakor makov cvet v gredicah, zdaj pride žanjica, uvene cvet.

A kje je stari mož toliko časa? V cerkev je šel, pravijo tlačani. Cerkev je zaprta. Vislava trka, kliče. Ni očetova navada moliti tako dolgo, kadar je treba delati. Je li šel pogledat rakev?

Vislava trka, čaka, si ne more razložiti očetovega obnašanja. Tačas pa hodi Bojuš po podzemeljskem hodniku, odkopuje z lopatico sezuto zemljo, ki mu zastavlja pot, se plazi skozi ozke odprtine, govori: „Ne boj se Vislava, Bog daja dobrim ljudem izhoda in rešitve."

Osramočen radi brezuspešnega čakanja snubačev, razburjen od Matejevega odhoda, ni vedel stari vojak, v koga bi se zaletel. Tatarkina vest o nameravanem napadu na Zjemblice, ga je upokojila. Treba se bo pomeriti, razrešiti z orožjem staro sovraštvo, treba je rešiti lastnega sina in sina sovražnikovega iz gradu.

Slekel je praznični kontuš in oblekel platneni sarafan, šel v cerkev in dvignil kamen, ki zapira vhod v rakev Zjembličev. Uprl se je na roke in spustil doli. Poklonil se je rakvam dedov, križu pod klečalnikom. Iskal je v temnem kotu, kresal in ukresal, zažgal bakljo in jo postavil v obroč ob steni.

Od rakve do rakve je bil mai presledek v zidu. Tam je tipal in iskal Bojuš. Otipal je dva železna obroča, ki sta molela le malo iz stene. Zataknil je svoje močne prste vanja in potegnil, vlekel. Obroča se nista udala. Bojuš se je prestrašil. Saj se vendar ni zadelal hodnik?

Bilo je res da že mnogo let, kar je bil našel mladenič slučajno v rakvi tajni vhod v grad, ki je služil gotovo v nevarnih časih za beg obleganih, in bil pozabljen v času, ko ni bilo nevarnosti.

Takrat je bil zagledal, ko je hodil pogostoma k očetovi rakvi, obroča v zidu. Vlekel je zanje, radoveden kako skrivnost da zakrivata. Tako se mu je bil odkril hodnik, ne previsok, ne preširok, toliko, da je mogel odraščen mož vanj in po njem. Umel je takoj, da vodi v grad, saj ima večina starih gradov skrite vhode. Nestrpen, da se prepriča, se je napotil takoj vanj, si delal pot, kjer ni šlo dalje. Hodnik je bil izzidan, ali čas je pometal tu in tam kamen, za njim se je vsula zemlja. Dolgo je hodil tedaj Zjemblic in prišel do stopnic. Višje in višje so vodile, dokler mu je udarila glava ob obroč. Nad njim se je umaknil kamen, znane grajske kapele stene so gledale vanj.

Takrat je bila že ločila gospa Sofija srca mladih sosedov. Ni Čerski ni druga živa duša ni izvedela za tajni hodnik, ki bi dal starosti nove povode sumnjam. Samo Bojuš je vedel zanj, in še on je bil pozabil tekom let nanj. Zdaj mu je prišla prav najdba onih dni, zdaj reši tem potom sina iz rok vragov.

A dolgo vleče močni Mazovec za obroče, se upira v nogi, napenja mišice, dolgo se ne uda kamen. Že stopa Bojušu pot na čelo, že ga zapušča mirna zavest gotovosti.

Rrrsk! Škripaje odstopi kamen, se zavrti. Odprtina zija v Bojuša. On posveti v njo. Vlažen zemljin vzduh udari vanj, drobna golazen beži preplašena. Bojuš se splazi v odprtino, si sveti z bakljo, si ravna pot z lopatico. Mučna in težavna pot! Čas je odmetal novo kamenje, nasul nove plasti zemlje. Zdaj gre po koncu, zdaj se mora plaziti po trebuhu in večkrat pomisli, da mu dogori baklja, da ne bo mogel nazaj ne naprej.

Mučno je onim v kapelici. Štiri ure so jim pretekle v brezplodnem čakanju in ugibanju. Udarila bi ven mladeniča, pobila vse, si pomagala iz gradu. Konja bi dobil Januš pri Bojušu in hitel v Varšavo za kraljem.

Toda pater ustavlja nepremišljena. Ne puste Mateja živega skoz stražo, ne puste Januša, da odnaša vesti o nameri Tjenšinjskega. Treba je počakati noči, da se odvleče vsa druhal na pristavo in planiti tedaj na pomanjšano stražo. Zdaj so zadelali hodnik od obeh strani. Nanesli so mize in klopi, jedó in pijejo, izživljajo oblegane. Večkrat stopi pater iz kapele, pregleduje položaj. Vabijo ga k mizam, h kosilu. Pater se boji, da bi vpadli v njegovi odsotnosti v kapelo, ker je Tjenšinjskega spremstvo brezbožno ali praznoverno. Ne boji se toliko svetosti kraja, kolikor se boji, da bi jih ne zamaševal, zamolil duhovnik, znan po svoji pobožnosti.

Pater Česlav je tolažil mladeniča, da je poslala Vanda gotovo po Tatarki vesti o nameravanem napadu v Zjemblice, da se bodo pripravili in oborožili tam. Enkrat je priklical piskajoč Tatarkin glas patra na hodnik. Stopil je ven in njegov ognjeni pogled je ukanil razuzdance, ki so lovili malo Tatarko. Hotela je bržkone h kapeli, da obvesti zaprte o čem. Naredila je patru nekaj znamenj, iz katerih je sklepal, da je res, kar je domneval, da so obveščeni Zjemblici. A ravno ta vest je razburila Mateja:

„Pripravljajo se tu na napad, tam na bran, a jaz sedim. Pomagaj, kraljica Poljske! Pomagaj mi na prosto!"

Matej je zlezel na oltar, se vspel na okno, meril visokost, globino s pogledom. Kapela je bila v drugem nadstropju, je presegala s prizidkom višino gradu. Precejšna višina je ločila Mateja od zemlje; in da pride do nje, ga loči še visoki zid in straže od prostosti.

Vrvi je treba, vrvi! Ali kje jo dobi? Matej sleče svoj kontuš, potegne svoj nož. Da bi bila gospica Vanda tu, posodila bi mi gotovo svoje krasne kite, se nasmehne in nastavi nož, da razreže obleko in si naredi tako vrv.

„Jaz skočim dol, potem mi slediš ti, Januš. Skočiš mi na ramena, na zid, pomoreš meni in zunaj sva. Prečastiti nas blagoslovi na pot. Prečastiti ostane tu in varuje Vando, tolaži gospo Sofijo. Tjenšinjski nam da še nocoj račun."

„Ni vreden smrti od roke poštenega žlahčiča," odmaja Januš. „Sodi v roko rabeljevo. In oče moj?"

„Varovati je treba pred vsem, da pride nocoj do krvi," reče resno pater. „Radi vezi, ki se vpletajo med vami — radi domovine, ki potrebuje svojih sinov. Ta uboga Poljska! Raztrgana v takem hipu v dve stranki, pokroviteljica katoličanstva napadena od protestantskega kralja in pravoslavnega kneza! Dva krivoverna zmaja! In kralj zapuščen od svojeglavne žlahte. Iz nebrzdanosti poljskega plemstva se izcimi pogin naše tako slavne in močne Poljske. Veruj mi, Januš, starcu, ki je prečul noči v molitvi za poljsko orožje, v premišljevanju poljske prihodnosti. Poglej Januš, dva lakomna soseda ugonobita tretjega. In na kaj se upro sosedni slovanski rodovi, če pade Poljska, bran severnega suženjstva, južne nevere? Veš, da nismo pozabili možje pisem, da gre še poročilo med narodom: O bratstvu vseh en jezik govorečih narodov, o treh bratih: Čehu, Slovencu in Hrvatu, — o sestrah treh ...

Vsi ti narodi, govoreči nam sorodni jezik, od Krkonošev do Jadranskega od Karpatov do Baltiškega morja, vsi se spominjajo stare skupnosti. Tlačeni od Nemca, bičani od Turka se ozirajo zaupno v Poljsko, ona odreši svet krivega preroka. Ona, varovanka svete Device, naj nese prapor katoličanstva in omike v ruske in azijske stepe, ona naj veže izhod z zahodom, jug in sever. Veliko je poslanstvo naše domovine, mladeniča. Jako se upirajo moči teme. A veruj mi, Januš, veruj videnju starega mniha:

Če premaga tudi začasno nesreča Poljsko, če pokliče nesloga in nebrzdanost lastnih sinov navidezni razpad na Poljsko, če jo raztrgajo lakomni sosedi kakor volkovi mrhovino, Bog, ki je rešil tri mladeniče iz ognjene peči, Bog, ki obuja mrtve v življenje, pokliče tudi našo domovino v novo življenje.

Očiščeni strasti v ognju sramote in pokore bodo spoznali naši potomci poslanstvo Poljske, z močjo naprednega katoličanstva bodo rušili trhle trdnjave pravoslavja in bizantinizma, bodo vez Slovanov vseh dežela, vez vzhoda in zahoda, severa in juga."

Pater umolkne. Njegove goreče oči strme v daljavo, vidijo tam mladeničem nevidno prihodnjost, njegova bleda usta izgovarjajo neslišne besede.

Razčesan je kontuš, zavezana vrv. Pred patrom klečita Januš in Matej. „Blagoslovi naju, pater Česlav, moli za naju! In ako se zgodi, ne vemo, kaj nam je namenil Bog, čuvaj Vislavo!“

Pater polaga bledo roko na rosni glavi: „Gospod naj vaju varuje in vodi sinova! Hitita na pomoč dobremu plemiču, hitita na pomoč domovini! Bodita viteza Marijina! Posebno ti, Januš, ne pozabi: Če nam utone začasna zvezda sreče, večno blišči zvezda slave deviških vitezov, Marijinih sinov.“

Ginjena sta poljubila roko patrovo. Matej skoči na oltar. Kar zaškrtne za oltarjem, ropoče, se giblje. Kamen se pomika, kamen živi. Je li izmolila čudež goreča molitev patrova?

Ne bi ga poznali, da ne pregovori. Ne bi ga poznali poštenega mazovskega plemiča, Matejevega očeta. Tako polna zemlje in blata mu je obleka, brada, lasje. A to čudovito, prihajajoče iz čudne poti se pokloni oltarju, se nasmehne obleganima:

„Pot v Zjemblice je odprta, dasi ni ravno ugodna. Gospoda je naprošena na gostijo in veselico."

* * *

V bel plašč je zavila megla Bojušev dom. Tiho je po dvorišču, po hiši, kakor da ni žive duše na Zjembličevini. A da pogleda beli hram mesečina, ki poskuša prodreti meglo, da pogleda za zidom, pod lipine veje, pod lindo skednja, povsod bi videl skrite moške postave, ki tišče v roki bradačo, močno vrv. In da pogleda v veliko sobo na desni, bi se čudil, da gine in mine narezani kruh na mizi, da segajo krepke roke po vrču. Kaj so to didki čuvaji poljske hiše, ali so to uboge duše, ki se krepčajo na svoj nemirni let, na svojo mučno pot? Ej niso, mesec beli, niso! Da posluša tiha noč, slišala bi pomenek mož, ki čakajo vraga, ki je zapretil pogubo temu mirnemu domu. A prišli so gosti po številu, bratje, mali žlahčiči, da čuvajo brata pred svojevoljo velikega. Poldrug sto let sedi na pristavi po božjem pravu, v poštenem imenu. Obdeluje polje, lovi zverino, vzgaja otrok dični rod pravih poštenih Mazovcev. A zdaj si domisli, zdaj ga hoče poditi s silo z doma. Ker se je priljubil sin grikozeja starostovi hčerki; ker se je priljubila hčerka grikozeja starostovemu sinu. Poljski plemič sme seči po kraljevi kroni, poljska plemkinja sme gledati na kraljevi prestol. Ošabnosti ne sme biti med brati, ne nepoštenja, sile. Nocoj naj dobe samovoljni velikaši zasluženo plačilo.

„Počakajte, pustite, da pridejo za zid potem planite hitro nanje, povežite, ne morite. Naj ne kropi poljska kri mojega dvorišča, pravica kraljeva naj sodi izdajice. Tjenšinjskega odvedemo zvezanega v Varšavo."

Tako je odredil Bojuš. Ženam in otrokom je velel spat. Samo v napoto so pri takem delu. Vendar ni bilo tisto noč ženske, ki bi spala, ne v gradu ne na pristavi ne v vasi. Bolj kakor moški se razburi in se trese ženska ob takih prilikah. Mož deluje, se brani, napada, a ona mora čakati, molčati, zamore spremljati samo z molitvijo dejanje, ko bi sodelovala rada sama. Če je trepetal kdo pred dogodki, katere je prinašala tiha noč v temnem krilu, je bila to Vislava. Naslonjena ob mater je sedela pri peči. Obe ste imeli uprte oči v Mateja, obe ste drgetali, kadar je pregovoril, kakor ga slišite danes zadnjič. Temno je. Svetijo se samo oči in orožje. Ostro orožje. Za koga ga je brusil Matej?

„Nič hudega ne bo,“ pravi oče, „samo poučimo prevzetneže, samo povežemo izdajice."

Ali nagla je moška strast, ostro orožje. Stara Maša je prerokovala, da bo nesreča. Vrane so priletele popoldne na lipo, psi so cvilili in tulili. Jutri hočeta Januš in Matej v Varšavo. Jutri! Kdo doživi to jutro?

„Gredo!“

K oknu se je priplazil Gregor. „Bližajo se po gaju. Glava za glavo, precej jih je."

„Gredo!" Možje se oddahnejo, preganejo roke. Ljubši od čakanja jim je ura bojevanja.

„Ostanite v hiši, ženske," veli Bojuš. „Mi ubranimo nepozvanim vhod. Ostani i ti Januš, napadejo pomotoma tudi tebe."

„Ne daj Bog, da bi sedel v vaši hiši, kadar se ji bliža sovražnik," odgovori mladenič. Možje zapuste prijetno sobo, se razporede. Oprezno se bližajo od gaja velike postave, rasto v veliki megli, se ustavljajo, poslušajo, skačejo preko zidu, so na dvorišču. Psi zalajajo. Možje zastanejo. V hlevu zakopita nemiren konj, govedo muka, petelin se oglasi ob nenavadni uri.

„Smrt!" pravi nekdo zraven Tjenšinjskega. „Smrt Mateju!" ponavlja vojvoda.

V hiši ostane vse tiho. Njena streha se širi tako široko in na dolgo, tako mirno je, da postane skoraj sram bojevite može.

„Napasti speče po noči," se oglasi starostov prijatelj Kozinski, „ni to delo za junaka. In koga napasti — grikozeja, ki se ne more braniti?"

„Resnica, resnica," ponavlja par glasov. „Lep glas bo šel o nas. Zapaliti hiše, napadati in moriti to zamore vsak tolovaj."

Tjenšinjski zakolne in veli: „Prižgite kaj, da vidimo vpasti v to kletko in splašimo ptiče. Hej Čerski, Tjenšinjski!"

S takim klicem se zažene vojvoda na vrata, udriha z mečem, zatuli od besnega začudenja.

„Hej Zjemblici! Hej Januš!" udari vanj kakor grom klic sto mazovskih grl — dvesto mazovskih rok sega napadenim napadalcem po orožju, ga izbije, meče, se ruje z njimi po tleh, jih veže. Sliši se rjovenje, mikastanje kosti, udarce močnih pesti, mukanje živine, laj psov, kokodakanje prestrašenih kokoši in nad vse jasni glas Janušev: „Oče! Ne brani se, ne bij se, naj bo mir med Čerskiji in Zjemblici!" Za vraga, odkod prihaja ta glas?

Plamen razsvetli dvorišče. Gregor je zažgal kup dračja. Tjenšinjski zagleda Januša, ki prijemlje očeta za roko, vidi osupli obraz starostov, ki ne kaže več besne jeze in želje maščevanja. Morda se je ustrašil misli, da bi bil udaril po lastnem sinu? In za Janušem stoji Matej in pater Česlav. Vsi, ki so bili vendar zaprti v kapeli.

„Hola!“ zakriči Tjenšinjski. „Branite se, vitezi moji, zoper čarovnije mazovskih ved. Glejte, oni zaprti pod močno stražo so tu, pa poskusimo, če prereže moj meč čarobno moč.“

In iztrga se z nadčloveško močjo, zavihti meč in ga zažene ...

Vržen od vajene roke velikega pretepača bi bil zadel Mateja naravnost v srce, A bliskoma, preden se je zavedel kdo izmed borečih se mož, je planila pred Mateja ženska. Meč ji je predrl ramo in sunil z ostjo še Mateja, ki je vjel omahujočo v naročje — svojo mater.

Strašen krik groze in jeze je pretresel noč, prebudil žalost. Zjemblic in Januš sta skočila k Zjemblicki, pater Česlav je hitel k cerkvi. Starosta in njegovi spremljevalci so obstali poparjeni. Ne, tega niso hoteli — moriti ženo. In Vislava je pritekla, omahnila Janušu v naročje. Kmalu prihiti Vanda, svobodna zoprnega snubca in se nasloni na Mateja. Tjenšinjski zaškriplje; rad da vragu dušo, samo da ga spremi Matej na poti. Tjenšinjski zagrabi nož, pomeri, a od treh strani mu prileti odgovor: kopje, bradača, kladvo. Tjenšinjski se valja po tleh, krvave pene mu tišče iz ust, iz ran mu teče besna kri.

Pa ni mu bilo žal: Nož je priletel Mateju v srce, nikdar ne bo imel Vande.

S krikom in vikom so bili spremili prijatelji in hlebojedi vojvodo Tjenšinjskega na Čerskijev grad. Molče so spremljali drugi dan mrtvo truplo znanega pretepača. Ni našel smrti v boju, v junaškem dejanju. Iz zasede, po noči je napadel mirni dom, je ubil ženo, mater. Ušel je svetni sodbi, naj mu bo lahka zemlja, mila obsodba večnega!

Ponižan, pobit je spremil starosta truplo zaželjenega zeta do Plocka in se namenil potem v Varšavo. Ni hotel videti doma očitanja ženina in žalosti Vandine; ni se hotel spominjati žrtve svoje samopašnosti. V Varšavo se je odpeljal, da popravi, kar more, da obišče velikaše, da dela na pomoč kralju, zato da mu odpusti sin in da vzame vendar Jadvigo, ki bo še bogatejša po smrti svojega bratranca.

Če je bilo tesno starosti, mučno Janušu, kolika šele je bila žalost na pristavi! Kako je žalovala Vanda in njena mati. Globoka ali tiha je bila ta žalost, blažila jo je zavest, da se je odprl dragim rajnim kraj, kjer ju ne bo preganjala zavist močnejšega.

„Odpustiš svojemu morivcu?" je vprašal pater Česlav Mateja, preden mu je podal sveto popotnico. „Odpustim!" je odgovoril Januš. „Odpustim," je rekla mati njegova.

„Pozdravite moje otroke," je naročila še, dvignila glavo, da blagoslovi Vislavo, oči obrnila v Bojuša — in umrla.

„Reci mojim bratom," je naročal Matej očetu, „naj gredo za Poljsko proti Švedu. Bog čuvaj Poljsko!"

Bile so zadnje besede mladega junaka. A ni mu bilo toliko žal za mlado življenje, ne za krasno bogato dekle, bilo mu je žal, da ni umrl pod vihrajočo zastavo zaščitnice Poljske, da ni prelil krvi za njeno slavo.

„Umrl si v boju, moj sin," ga je tolažil pater Česlav. „Ugonobil si prijatelja Švedov, zaščitnika roparjev, brezbožnežev."

Radosten usmev je zaigral na licu umirajočega mladeniča.

V.[uredi]

Po viselski planjavi se ziblje pšenica, dela ječmen klasje. Pragozdi so se spremenili v neprodirno zeleno trdnjavo, travniki v mirne pašnike gozdnih zverin. V žitu cvete bohotno ljulika in kokalj — ječmen je povaljan in osmukan od ječmenoljuba, šumskega medveda. Pa ni plevic, da bi plele in čistile žito in lovcev, da bi vlovili medveda godrnjača. Odpeljala je vojna nevarnost može, skrila žene in otroke za zidove gradov in dvorov. Strah pred Švedom vlada tlačana in malo žlahto, velikaši mu prepuščajo deželo in se priporočajo njegovi zaščiti. Tako vojvoda Opalinski v Veliki Poljski, tako Radzivil na Litvi. Tužna domovina! Z dvema vojskama, od dveh strani prihaja Šved, plemstvo in vojsko poljsko mu izročajo velikaši, žanjejo obljube Karlove, obljube protestanta, da bo varoval svobodo katoličanov. Tožna domovina, ki imaš samopašne sinove! Bojuje se Jan Kazimir s svojimi zvestimi — mnogokrat prihaja do pristave na Mazovskem, do upognjenega starega Zjemblica, do nežne Vislave vest, da so se izkazali Zjemblici — da je bil pohvaljen Januš Čerski. Prihaja poročilo tudi za zidove samostana v Varšavi, kjer moli Vanda, dela in premišljuje ničevost človeškega upanja, prihaja do gospe Sofije, ki se je zatekla k svoji materi v Plock, dočim deluje in se trudi starosta ne več za Šveda — za Jana Kazimira — in si želi tako pridobiti naklonjenosti ženine, hčerkinega odpuščanja, ljubezni sinove.

Vsako sporočilo o bratih neseta Vislava in Bojuš Mateju in materi v tiho rakev. Naj se veselita rajna. Pater Česlav prihaja pogostoma na pristavo, prinaša Januševe pozdrave, njegove prošnje, da ne žabi Vislava nanj. Naj se premeni lice dežele, razmere med ljudmi — med njima naj ostane kakor je bilo v začetku — saj Čerski ni več oni, ki je bil ...

Tožno se je smejala Vislava takim besedam. Tista sreča, ki se ji je zdela tako neizmerna in blizu, se ji je oddaljila v neizmerne daljave, kar sta morala umreti dobra mati, blagi brat zaradi nje. Upala je, verovala je, da bo še kdaj kaj iz tega; tega ni zaupala nikomur. Skrbno je skrivala svojo srčno rano — toda lilija jezer je postajala šibkejša in šibkejša.

In Bojuš! Kako je upadel in osivel od one noči, ki mu je vzela sina in ženo. Nežna in globoka, zvesta in trdna je ljubezen Mazovčeva. Če ga odtrgaš od ljubljene družice, mu zadaš smrt.

Sreča samo, da nista imela časa premišljevati, udajati se žáli. Šved je prihajal. Bojuš in Vislava sta morala skrbeti za žene in otroke tlačanov, za starčke in bolehne, ki niso mogli v vojno. Kovač na vasi je popravljal staro, napravljal novo orožje. Popravili so zemljeno bran okrog dvorišča, postavili za njo velike šupe za živino in žito tlačanov, spravili so ljudi v hišo, v hrame in skednje. Mož je bilo seveda le malo. Stari Zjemblic je obljuboval, da naredé, kar morejo. Uril je tudi ženske v orožju. Vislavina nežna roka je napenjala loke samostrelov, je poskušala obvladati bratovo sabljo. Tako je prišlo poletje — Šveda so pričakovali dan za dnem.

Šumé pragozdi, teče Visla, poljska reka, lipa v Zjemblicah cvete, dehti in širi veje. Kakor da želi veselih gibčnih plesalcev, urnih Mazovcev. Pač plešejo, lipa ti moja, plešejo s Švedom mrtvaški ples.

Že nekaj časa stoji Šved pred Krakovom. Kralju zvesto mesto odbija pogumno švedske napade. Ali posadka je izmučena, maloštevilna, in kralj ne more poslati pomoči. Vsak čas pade Krakov, Poljska bo v oblasti Karla X. Tužna Poljska!

Lep je dan, prvi dan poletja. Pater Česlav pa ne vidi njegove krasote. Težko rano je zadala domoljubu neprijetna vest, težka je njegova dolžnost, priobčiti jo drugim, težkega koraka se poda na pristavo.

Bojuš in Vislava mu čitata raz obraza neprijetne novice, a ne nepričakovanih. Kdor ima tri sine v vojski, mora biti pripravljen — in Bog nam pošilja slutnje, da nas ne premaga nenadni dogodek.

„Prinašate nam novic, prečastiti?" vpraša Bojuš z nemirnim glasom.

„Ogledal sem si vaše priprave, gospod Bojuš, dobre so. Šved je samo tri milje odtod."

Vislava prebledi, Bojuš se nasmehne: „Prav je — rad bi se poskušal še enkrat ž njim."

„Če vas ne napade, pustite ga v miru. To je moj nasvet in Januševa in starostova želja. Glejte, tu smo sami, razdražili bi samo močnega sovražnika, ni kraljeve vojske, da nam pomaga. In ..."

„In!?“

„Krakov je padel."

Bojuš povesi glavo. Vislava vzklikne. A pogleda patra in ugane: „To še ni vse. Prečastiti ima še kaj za nas?!"

„Da, otrok moj ..."

„Januš vam je pisal?"

„Da, sirota moja ..."

Vislava dvigne obupno roki: „Moji bratje?"

„Staša je padel pod Vilno, Tadej je ranjen. Rus je vzel Smolensk in Vilno."

Vislava si zakrije lice, Bojuš povesi glavo še bolj.

„Ne žalujta predraga," prosi pater. „Taki časi zahtevajo žrtev in samo žrtev od nas. Tolažita se, da sta padla v obran katoliške vere proti zmaju pravoslavja."

„Naj bo hvaljen Bog!" se odkrije Bojuš. Ostal bi rad trd, a teko mu, teko solze po licih, ko molijo za patrom za dušo Staševo, za zdravje Tadejevo.

„Niti počival ne bo v domači rakvi," joče Vislava. „Težko, da bi mogel pripeljati ranjeni mrtvega tako daljavo, v takem času."

„Ničevo, dete moje, ničevo," tolaži pater Česlav in si briše oči: „Zatrobil bo angel na vsakem koncu sveta, in njegov glas bo sklical vse mrtve k vstajenju. In če bomo ležali v rodbinski rakvi ali v puščavi daljnih zemelj, vseeno pridemo k sodbi ter se najdemo.“

„In kaj je vse to, Vislava," dostavi oče, „mlada si, a že vidiš, kako minljivo je vse — minemo mi, mine drugo. Samo čednost ostane.“

„In dobra dela, ki nas spremljajo onkraj groba," pristavi pater Česlav. — Tako je prihajala novica za novico v nizke dvore v vasi. O, veliko zlo je vojska, in kaj da jih mora trpeti in umreti tisočero zaradi lakomnosti kneza!

In slednjič: Kralj Jan Kazimir na begu ... Zatekel se je v Glogavo na Šlezkem k svojemu cesarskemu prijatelju. Ta novica je silno potrla Bojuša. Kralj na begu, Šved razgraja po Poljski. Kje je ranjeni Miša, kaj je s Tadejem, z najmlajšim sinom?

Vislavi se je zdelo, da je minilo za njo že vse. Iskala je miru v svetem pismu. Eno roko na kolovratu, drugo na knjigi v naročju sedi dan potem, ko so izvedeli za kraljev beg. Oče jo gleda in vedno resnejši mu postaja obraz.

„Vislava!“

Deklica, pogleda in vidi, da ima očetovo lice nenavaden izraz. Zapazi tudi, da so se udrle in upognile očetove široke rame, da je porumenel v polt, nabrekel pod očmi. Ustraši se in spomni, da jo čaka še najhujše.

„Ne straši se, Vislava," se nasmehne Bojuš trudno. „Dolgo sem premišljeval in zdi se mi le najbolje, da ti razodenem neko skrivnost. Moral bi jo razodeti šele o smrtni uri, poslednjemu potomcu naše rodbine. Ali kdo ve, če nisi ti v tem hipu poslednja moje rodbine? Kdo ve, če dočakam katerega sinov? Ne počutim se dobro od one noči ... Strašna smrt in kraljev beg, Vislava ... Švedi so na potu v Varšavo. Pot jih pelje mimo nas. Kdo ve, če nas ne počaste. In jaz ... Sram me je, pri moji veri! Sprejeti jih tako, kakor te pasje razbojniške duše, pamet pa zopet veleva, ne iskati jeze močnejšega, Že zaradi tebe ne, Vislava. Vidiš, to me boli in skrbi. Čuj tedaj, hčerka, povem ti skrivnost, toda priseči mi moraš, da je ne odkriješ do smrtne ure in sicer samo poslednjemu udu svoje rodbine."

Deklica je položila nežne prste na križ, katerega je vzel oče raz steno in prisegla.

„Dobro, hčerka moja! Zdaj sedi sem in poslušaj:

„Dostikrat si poslušala, ko sem pravil, kako se je tepel naš praded Zdislav s Tatarji. Nisem ti pa povedal in tudi drugim ne, da je poginil naš praded v vojni s Tatarji od prijateljske roke. To je bilo tako:

Naš praded Zdislav in Tomaž Melčinski sta bila velika prijatelja in sta podila skupno Tatarje. V neki bitvi na Litvi vidi Zdislav nenavadno velikega in krasno opremljenega Tatarja, ki je kar pometal s Poljaki pred seboj. Bil je gotovo kak tatarski knez, kajti sablja in podvodi konja, pas in kapa, vse se je svetilo od draguljev, in na obeh straneh mu je delalo spremstvo pot. Naš praded je bil, kakor sem pravil večkrat, predrzen in nagel mož. Želel si je pridobiti njegovo bogastvo. Iskal si je poti do njega. Oni je zapazil njegovo nakano in mignil spremstvu, da ga pusti na poedinek.

Dolgo sta se bila Tatar in Poljak. Oba hrabra in močna. Dragulji so migljali, sablja in meč sta izvabljala iskre. Tatar ni mogel prebiti oklepa Zdislavovega. Zdislav ni mogel raniti Tatarja. Naposled se okrene Zdislav tako nerodno, da mu prereže kriva, ostra sablja oklep, kri se pocedi po konju, vitezu se zamegli. Padel bi bil, poginil, da ni prihitel Tomaž Melčinski in pobil Tatarja.

Zdaj pa poglej, kaj naredi vrag pohlepnosti! Že poprej je mamil Zdislava v smrt, rešil ga je Tomaž. Viteza si podata roki, zagotavljata si novo prijateljstvo.

Ali Tomaž jame pobirati dragotine Tatarjeve. Zdislav se ujezi: „Dovolj je časa za ropanje, zaveži mi vendar raje prej rano, lakomnik."

Bil je hudi duh, ki ju je preslepil z migljanjem draguljev. Tomaž se čuti užaljenega, mu odgovori neprijazno, meča sta tlesknila — in tako nesrečna je bila Tomaževa roka, da mu je padel Zdislav mrtev pred noge ...

Zavedel se je prekasno svojega dejanja. Solzan je pokopal svojega prijatelja in mesec potem je dobila naša prababica žalostno vest moževe smrti in Tatarjeve zaklade.

Tomažev poslanec je raztrosil tisto bogastvo pred vdovo. Ali njo je bolel blesk kamnov, ki so veljali drago življenje njenega moža. Preklela je dragotine in položila kasneje, ko se ji je posrečilo dobiti moževo truplo, bogastvo, zaradi katerega je umrl, k njegovim nogam.

Vse svoje žive dni je molila vsak dan pri rakvi svojega moža za njegovo dušo, ki je šla zaradi lakomnosti iz sveta. Večkrat je peljala tudi svoja dva sina tja in jima pravila o očetovi hrabrosti in pobožnosti. Ko sta odrasla in jima je pokazala zaklad, zaradi katerega je umrl oče — sta prisegla, da se ne dotakneta reči, zavoljo katerih sta izgubila očeta.

Tako je postala lakomnost pradedova svarilen vzgled potomcem. Tudi poznejši rod ni maral dotakniti se Zdislavove nesreče. Zaklad je še vedno v posesti naše rodbine, ali samo poslednji ud rodbine izve zanj in ga lahko uporabi po svoji volji.

Tu je ključek, Vislava. Pot v rakev ti je znana, sirota moja. Ko pojdeš za mojo krsto, boš gotovo poslednji ud moje rodbine — vzemi in uporabi, Vislava ... Če je bogastvo potrebno k tvoji sreči — zdaj si bogata. Gospod starosta ne bo branil, in če, ne veže te moja beseda, da mora prositi očeta, če mene ni.“

„Oče, oče!" se je razjokala Vislava. „Ti me še ne zapustiš, me ne smeš zapustiti!"

„Čuval te bo Bog, pater Česlav in Januš,“ je odgovoril.

VI.[uredi]

Brez težav so prišli Švedi do Toruna. Tam so počivali in poizvedovali, če je prosta pot v Varšavo. Poizvedovalci pa so prinašali vznemirljiva poročila, dasi je bila dežela prazna vojaščine, dasi so držali velikaši s Švedom. Saj je bila znana sovražniku hrabrost in zvestoba Mazovcev. Vojaki, poslani po furažo in na poizvedovanje, so si izmišljali kar sproti kaj o nevarnostih, ki jih čakajo, in kar so si izmislili, to so tudi sami verjeli. Komaj so izrekli, so že prisegali na to. Njim je bila vsaka vas trdnjava, vsak jarek okop.

Tako so prinesli oni, ki so prišli do Zjemblic, poročilo o močni trdnjavi ob varšavski cesti. Drugi so pristavili, da je mogoče tam posadka in tretji so že prisegli, da je. Nazadnje je krožila po taboru kot gotova resnica vest, da je na Zjemblicah tisoč vojakov Poljakov, ki čakajo tam švedsko vojsko, da jo napadejo.

Taka novica je prišla tudi do poveljnika. Da bi ne izpostavljal svojih ljudi nepotrebni nevarnosti, pošlje polk konjenikov na Zjemblice in ga izroči mlademu polkovniku Unterstjerni. Po svoji hrabrosti znanemu je naročil, da naj pridobi s silo ali zvijačo Zjemblice. Mladi polkovnik, sin odlične švedske plemiške rodbine, je vodil svoj polk tako, da je stal pred jutranjim mrakom pred pristavo. Na prvi pogled posebno v tmini in megli je bila videti res kakor močna trdnjava zaradi visokega zidu in množice streh za njim.

Unterstjerna je sklenil, da napade to trdnjavo, ko pristane dan. Premišljajoč, da mora ravnati oprezno zaradi tisočev mož, ki jo bodo branili, pošlje poizvedovalce, da se uverijo o številu straže na okopih. Prinesli so čudno vest, da na okopih ni sploh nobene straže.

„Dobro,“ je rekel Unterstjerna, „ko izhaja solnce, se vržemo na glavni vhod.“

„Ali tam ho vendar najmočnejša straža," so se usodili oporekati mu od njega starejši, toda njemu podložni častniki.

„Tem bolje. Premagamo pa vse naenkrat in imamo potem manj dela. Jaz nisem vajen stopicati skozi stranska vratica, kjer stopim lahko skozi glavna.“

„No, tedaj ...“ so menili nevoljni častniki. „Napadimo jih raje, dokler spijo.“

„Nikdar ne napade Unterstjerna spečih. Sicer pa ne verujem, da spijo tam. Glejte, kako migljajo luči in beže od okna do okna. Gotovo vedo za našo bližino in se pripravljajo. Poglejte, kako svetlo je tam. To gotovo ni svit ponočne svetilnice starega žlahčiča. Tedaj, gospoda moja: Kadar izhaja solnce!“ —

Solnce je izhajalo na viselsko planjavo. Prozorna tanka megla je plesala nad Vislo in pokrivala bajno trdnjavo. Grozeča in močna je pretila Švedom, s strahom so gledali na njo. Tisoč mož in tako zidovje! Polomijo si ude, izgube glave. Ali Unterstjerna je razdelil polk v dve polovici in zapovedal korakati proti grozni trdnjavi.

Molče, v mislih plen smrti, so koračili Švedi. Ko so se bižali vratom, zagledali so na okopu nekaj mož. Stali so sklonjene glave, sklenjenih rok in gledali na dvorišče. Unterstjerna se je sicer čudil obnašanju posadke, ali njegova dolžnost je bila, okoristiti se z njeno neprevidnostjo. Obstopil je vrata in okop in se posvetoval s svojimi častniki, ali naj pozove posadko najprej, da se poda, ali naj jo kar napade.

Ali predno so se zjedinili v sklepanju, sliši se stvar nepričakovana in čudna: Od znotraj prihaja ubrano moško petje, počasno in slovesno ... Kakor da je pogreb ... Mladi polkovnik je obstal. Tovariši so jeli ogledovati, grozno trdnjavo, poslušali petje in prišli so do prepričanja, da so vsi nasedli bujni domišljiji poizvedovalcev. Petje se bliža vratom. Kar zaškripljejo tečaji — mrtvaški sprevod se pokaže. Pred njim, križ v roki siv bled duhovnik; za njim osem sivolasih mož, ki nesejo priprosto krsto. Na krsti sta grb in čelada, znak plemstva. Možje nosilci so bili videti silno žalostni. Za krsto je hodila v črni obleki, bleda kakor lilija, lepa kakor nežni cvet jezer, mlada deklica. Potem žene, otroci, starčki. Vsi pobiti od žalosti.

Kakor začarani stoje Švedi. Kako drugače je vse to, kar vidijo, od onega, kar so pričakovali. Žalujoči pa niso čutili v svoji žalosti strahu, zdaj, ko je bil dolgo pričakovani sovražnik pred njimi. Saj je še med njimi njihov gospod in varuh, ki jim je svetoval, jih vodil — in umrl tako nenadoma, v času, ko bi še najbolj potrebovali njegove izkušenosti. Z usmiljenjem motrijo vsi Vislavo. Ubožica! Dva dni in dve noči je preklečala pri očetu in zdaj se po sili drži po koncu, da izkaže očetu poslednjo čast. Ubožica! Od bratov ni nikogar — Bog ve, če je sploh še kateri živ.

Ko pride pater Česlav na vrata, zazre nakrat Švede. Nevede, nehote se ustavi. Vislava čuti, da je nekaj hudega, hiti pred vrata, razširi roke kakor da hoče varovati s svojim telesom očetovo krsto. Lilijina lica so se pokrila z lahno rdečico, oči so sijale mile prošnje. In ni ga bilo med vojaki, ki se ni spomnil, da ima ženo, sestro, hčer. Z milimi očmi je pogledala vojake, postavljene pred vratmi, mladega poveljnika in pregovorila pogumno:

„Svojega očeta, gospoda Zjemblica nesemo pokopavat."

Unterstjerna je mignil častnikom, dali so povelje. Vojaki so se postavili v dve vrsti. Tako je šel rajni mazovski plemič k večnemu pokoju med častnim špalirjem sovražnikov. Želel je, da bi jih še videl — in zdaj so tu ...

Ko se je pomaknil sprevod v cerkev, je pokimal polkovnik vojakom, jim zapovedal ostati zunaj in šel sam pogledat po dvorišču. Tam ni bilo sledú o posadki, ne o groznih utrdbah. Pri parah sta klečala dva kruljeva, ki nista mogla v cerkev. Skrinje in kašte so stale odprte.

Mladi polkovnik se je vrnil z dvorišča, ko je prihajal sprevod iz cerkve. Ne več pojoč. Žalujoči so postali pred cerkvijo, niso se upali mimo Švedov. Prikazala se je jokajoča Vislava, oprta na patra, ki je slekel ornat in stal dolg in koščen, usmiljenje in žalost na bledem obrazu, ob nji.

„Pojdimo domov," je zajokala in stopila med boječe. Kakor da ne vidi sovražnikov je hodila nagnjene glave, počasi. Sledili so tlačani mladi gospodarici. Ali ko zagledajo nastavljene vojake, prestrašijo se in ustavijo. Česlav jih pomiri: „Le naprej, otroci; pravi plemič ne brani sirotam k domačemu ognjišču.“

„Svobodna vam je pot — brez strahu,“ je rekel Unterstjerna in pozdravil. Vrnili so se tlačani in mlada gospodarica v hišo. Posvetovali so se, kaj jim je storiti. Vrat zakleniti ne kaže, braniti se ne morejo. Sluhi so prihajali o požigih in ropih Švedov. „Ni pomoči, razen pri Bogu,“ je rekel Česlav. „A dobro bi bilo povabiti častnike na zajutrk, dati vojakom par sodčkov medice.“

Rad se je odzval Unterstjerna povabilu sirote. Povedala mu je, da je brez varstva in on je sklenil, da bo čuval sam belo lilijo. Poveljniku je poslal sporočilo, da ni bilo nevarnosti, da čuva ipak po danem povelju dohod švedske vojske. Dva dni je ležal Unterstjerna s svojim polkom pred Zjemblicami. Dva dni je gledal nežno podobo Vislave, lepe Poljakinje. Vtisnila se mu je na veke v srce. Poveljnik je prihajal mimo Čerskijevega gradu. Ker je poznal Unterstjerna njegov značaj in navade, je stal pred Vislavinim dvorom, dasi ni bilo potrebe, da krije poveljnikovo pot. Tudi njegovi vojaki bi radi poplenili, pomandrali polja, požgali koče, vasi. Pa trdo je držal Unterstjerna povode v roki. Grad Čerskijev je bil oropan od poveljnikovih band, pristava pa je ostala nedotaknjena. S solzami se je zahvalila Vislava Unterstjerni, ko ji je poljubil roko in rekel rahlo: „Molite zame! Na svidenje v mirnem času!"

Preteklo je nekaj tednov. Švedi so zapustili v Varšavi samo posadko in hiteli se združit z drugo vojsko. Mazovci so prihajali iz gozdov in gradov, popravljali si svoje hate in žalovali nad pokončanim poljem. Gorje deželi, skozi katero gre divji vojak! Kar more odnesti, si natlači v malho, česar ne more odnesti, požge in potepta. Ko je ogledovala Vislava škodo na starostovem polju in gradu, ko je gledala svoje zeleneče in bujno polje, ni mogla prehvaliti Boga, da ji je poslal angela varuha v osebi Unterstjernovi, ki je varoval siroto pogube in sramote. Večkrat je izmolila očenaš zanj, da bi se vrnil srečno iz vojske domov k materi in sestri.

Ker je minila za zdaj nevarnost, so se razšli tlačani v vas in na polja. Samo hišna družina in pater Česlav so ostali v hiši. Po mesecih nemira se je vračal na Zjemblice mir. Zdaj je čutila Vislava šele prav, kaj je izgubila v kratkem času štirih mesecev: Roditelja in dva — morda vse štiri brate ... Saj ni nobene vesti, ne od zdravega ne od ranjenega. Povezani in lačni, brez roke, v umazanih cunjah potrkajo na vrata. Vislava obvezuje rane, daje perilo, streže ranjenim in jih izprašuje. A nobeden ne ve ničesar o Tadeju ne o Miši. Brata, draga brata, kod hodita, kje ležita, kdo še pomoli na vajinem grobu ...

Vsak dan po maši je hodila Vislava v rakev, poklekala ob očetovem grobu, molila dolgo in premišljevala. Česlavu se je zdelo, da premišljuje nekaj — pa da ne misli slediti Vandi v samostan? Bilo bi pravo, sirota, pravo — kajti Januš je mehek, pristopen očetovim besedam in daleč od tebe, ubogi lilijin cvet. Gospa Sofija se je vrnila k možu; skupaj sta v Varšavi, kjer zbirata in nagovarjata žlahto, da se postavi Švedu v bran. In to stane, Vislava moja, to stane; izplačalo se bo iz Jadviginega premoženja, z Januševim srcem ...

Ali morda misli Vislava na blagega Šveda? Tudi to bi bilo pravo, tudi to, Vislava ... Odlične rodbine, krepostnega značaja je, po materi se nagiba h katoliški veri. Zakaj bi ne zapustila zapuščene pristave, gradú, ki bo te vedno spominjal tvoje siromaščine, Januševe nezvestobe?

Previdno je izpraševal Vislavo. Razodela mu je, da upa, da ji dá Bog po teh nesrečah mirno žitje ob Janušu, kadar poneha besnenje vojne. Oče ji je dal dovoljenje, da sme vzeti Januša, četudi ne dovoli starosta. Saj je Januš polnoleten in gospa Sofija mu podeli iz svojega. Če mu ne da gradú, bosta živela na pristavi in kmetovala. Pa gospa Sofija in Vanda preprosita očeta. Pride dan sreče, pater Česlav. Vi, moj varuh in Janušev učitelj, vi zvežete najine roke v sveto vez ...

Pater je vzdihnil, obraz se mu je zmračil. On ni vedel, da daje Vislavi pogum in moč skriti zaklad, da ji daje vero, da je starosta ne bo več zaničeval. Tako je hitelo poletje. V nadah, v pričakovanju, v molitvi. Od bratov in od Januša ni bilo poročila. Poželi in spravili so pšenico brez običajnega petja in plesa. Lipa je zaman širila svoje veje — gladni in ranjeni prihajajo po kruha, ne na ples. Vendar se je krepila Vislava telesno in dušno: Zbirajo se, poženo vrage iz dežele, pride dan svidenja. Velikaši že uvidevajo, koga so poklicali v deželo, na koga so se zanašali. Šved prezira katoličane, oddaja najboljša mesta protestantom, tujcem. Šved nalaga kontribucije, požiga vasi in polja.

Marija sama, čuvarica Poljske, je vzbudila poljska srca. Ona sama je pokazala, da ne mara v deželi tujcev, ki ne spoštujejo njenega imena. Zaman so oblegale močne čete Švedov svetišče Čenstohovsko. Par borih mnihov je s pomočjo angelov varovalo svetišče. Strel topov in lombard ni mogel zadeti svetih sten; angeli so odnašali svetišče v oblake, ga spuščali zopet na grič, angeli so ustavljali kroglje, jih metali nazaj, da so se vračale brezbožnim Švedom in jih ubijale. Karl Gustav je spoznal, da se ne more boriti z nevidnimi močmi. Polni groze so opustili Švedi obleganje Čenstohova in bodo zapustili krono. Kralj Jan Kazimir že zbira žlahto okrog sebe, že se vračajo osramočeni njegovi protivniki. Iz Glogave vodi priprave za odpoditev Šveda; Poljska se otrese sužnih, sramotnih razmer, nabije lakomna soseda, njeni sinovi se vrnejo pokriti slave ...

V takih mislih živeča Vislava ni zapazila takoj, da se mrači pater Česlav, kadar omeni ona Januša, da govori tako o minljivosti človeških besed in dejanj — o dolžnosti odpovedi lastne sreče v korist občne.

Krasen jesenski popoldan je peljal Vislavo v gaj. Spominjala se je tam, kako sta se videla prvič otroka z Janušem in Vando — kako bi bilo z Matejem, in ni — in čutila je nakrat dvom in strah, da bode tudi nji tako kakor Vandi in Mateju: odpoved — smrt ...

Tedaj je prišel pater Česlav od gradii. Upognjen, zamišljen je stiskal v roki papir, bridko mu je igralo okrog ustnic.

„Pater Česlav!“

Rahlo ga je zaklicala Vislava. Pogledal jo je in njegove oči so bile polne solzá.

„Pater Česlav, vi imate neprijetne novice. Srce mi pravi: o Janušu ..." Molče jo je peljal pater k višini okopa, odkoder se je videla Visla, gozdovi in polja.

„Vidiš, Vislava, svetlo mogočno reko v senci tisočletnih velikanov? Vidiš tam daleč cesto, ki vodi preko polja in ravnin od mesta do mesta? Vidiš to našo krasno, Bogu posvečeno poljsko deželo? Veš, koliko stolpov se dviguje Mariji na čast, koliko svetih hramov? Kakor da bi hotel kamen in les preslavljati Devico mater, ki je zatrla glavo zmaju nevere ...

Ti veš, Vislava, da so se plodili nekoč v ti naši reki pošastni zmaji, strah dežele, katerim so žrtvovali plahodušni ljudje soseda in prijatelja, da so obvarovali sebe. Pogumni vitez kristjan se ni ustrašil groženj zmaja, velikega Kraka. Žrtvovati je hotel sam sebe, da le reši domovino. Premagal je sam sebe — premagal zver, sezidal mesto. In večno stoji kraljev Krakov, večen je spomin neustrašenega viteza.

Tudi zdaj je zunaj v deželi, Vislava. Požiga polja in požira ljudi. Da se reši domovina tega zmaja, treba nam je požrtvovanja. Žrtvujmo se vsi! Ti si, Vislava, darovala že silno dosti na oltar domovine. Očeta, mater, brate. Pa nisi žrtvovala same sebe, naj ljubše svoje nade. Poskusi zdaj, Vislava, poskusi biti pogumen vitez, zaduši zvez samoljubnosti v sebi. Strašen je videti tak zmaj, močan je ... A kdor ga premaga, ta uživa večno slavo, čist in svet je njegov spomin ...“

Po takem uvodu je podal pater Vislavi list, katerega je nosil v roki, in se odstranil naglo. Naj izvojuje varovanka zdaj sama boj; težko mu je gledati, kako mine njen najlepši up, v srce ga boli njena žalost ...

Nežni prsti Vislavini so razganili list, bel obrazek se je sklonil nad velike krepke črte Januševe. O kaj piše — kaj je govoril pater tako, kaj jo pričakuje, kaj naj naredi?

Mile črne oči beže po črkah, beže od prve do zadnje, pisane od tako drage roke, pisane od krvavečega srca, od srca, ki krvavi zaradi sramote Poljske, zaradi nje, Vislave.

List pade iz roke, oči se obrnejo v nebo: Zmaj nevere, je potreba, moraš li odlašati, dekle? Si moraš, si li smeš iskati in misliti take dni na svojo srečo? Vsa dežela trpi — tisoči umirajo pomanjkanja, ni pravice, ni reda — kaj zahtevaš, kaj hočeš zase?

In zopet bere one črte, ki jo kličejo na boj z lastno željo — k odpovedi:

„Pater Česlav, prečastiti oče moj! Dal sem Vam nalogo, da varujete in ščitite ono, ki sem jo imenoval v srcu svojo nevesto. Kakšno nalogo Vam nalagam zdaj! Pa me ne sodite, dokler me ne slišite. Vi, ki tako goreče ljubite Poljsko in našo katoliško vero, Vi me boste razumeli, mi boste pomagali, me oprostili v Vislavinih nedolžnih očeh, njeno plemenito srce mi bo odpustilo. Pač sem sanjal sladke sanje. A zdaj ni časa, da bi iskal posameznik svoje sreče.

Kralj se je podal v Lvov, da vodi od tam gibanje žlahte. Vsa dežela se dviga na upor in pogon Švedu. Kralj se je zvezal s cesarjem, se veže z Danci. Ruse odpravi Tatar ... Treba je napeti vsakemu vse sile. Moj oče deluje res vneto na to, da se zbere in skliče vsa žlahta. Da stane tako delovanje — veste dobro, pater Česlav ...

Da je uničil Šved njegove vasi, mu poteptal polja, izpraznil kašče — to veste tudi. Moj oče se je zadolžil. V blag namen. Ta dolg naj poplačam jaz: Knežna Jadviga je dala očetu na razpolago vse svoje premoženje, da ga uporablja v zbiranje vojske. Knežna dela to bolj iz ljubezni do mene nego do domovine — ali mi vendar moramo upoštevati, da dela. Vezan sem, vezan na dve strani — moja ljubezen me veže na Vislavo. Očetova prošnja, domovine potreba me vežejo na Jadvigo. Kaj hočem? Kamor pogledam, beda ... Draginja je velika. Sestradani ljudje blodijo po ulicah, prosijo kruha; umirajoči leže na cesti. V vsaki hiši je par ranjenih ali bolnih. Kdor more, pomaga. Plemenite gospe so naredile bolnišnice iz svojih hiš, strežejo bolnikom. Bolniki leže vendar še na cesti, ker ni sredstev, ni prostora. Zraven pritiska vročinska bolezen ... Moja mati in Vanda sta sprejeli v našo hišo par ranjenih. Bodisi Šved ali Poljak — pomoči je treba vsem.

Kdo naj govori in misli v takem času na svoje gorje? Imam li pravico želeti kaj drugega kakor občno dobro? Prepričan sem, da bi me razumela Vislava. Odpovedati se moram najdražjemu ... Jadviga bo postala, ko mine vojska, moja žena. In Vislava, Vislava, cvet jezer, lilija vodá, kako prenese to? Razsodite, pater Česlav, razsodi naj ona sama, kaj je moja pravica, kaj je moja dolžnost. Očeta ne morem pustiti v sramoti dolga, ne domovine v nevarnosti ..."

Smehljaj, otožen kakor vzdih smrti se je zazibal na Vislavinih pobledelih ustih. Odpoved — domovina ... Pa zakaj se mora ravno ona odpovedati vsemu? Zakaj bi se odpovedala pravici na Januša? Očetov dolg — saj je bogata tudi Vislava — odplača Jadvigi, kar je posodila starosti in ji vzame Januša. Saj je v rakvi zaklad Zjemblicev, in oče ji je bil dal dovoljenje uporabiti ga po svoji volji, za svojo srečo.

VII.[uredi]

Nič ni rekla Vislava patru Česlavu, ko sta se videla zvečer pri mizi. Stregla je gostom ranjencem, ki so ozdraveli pod njeno oskrbo, a niso bili še dovolj trdni, da bi odšli v daljni dom. Govorili so o bedi, ki vlada po vsej Poljski, ki se kaže posebno v Varšavi. Vislava je rdela.

Ko so odmolili Zdravo Marijo, se je poslovila od mize. Vleklo jo je v cerkev. Ne da bi molila, vleklo jo je, da se prepriča, koliko je njeno bogastvo, da se prepriča, ali si pridobi ž njim Januša. Cerkovnik, star tlačan, ki je opravljal častni posel že dolgo vrsto let, je hotel ravno zakleniti cerkev. Ne radi domačih, ampak kadar je vojska, je razne sodrge v deželi, in cerkev ima zlat kelih, pozlačeno monštranco, na glavnem oltarju srebrne svečnike. Bojuš je skrbel za lepoto cerkve.

„Naj počakam gospice?“ je vprašal cerkovnik, ko je poljubil Vislavino roko.

Odkimala je: „Prinesem ti ključ.“

Hotela je biti sama v cerkvi, sama z Bogom in svojimi mislimi. Pa tiste misli, nemirne in strastne, so jo plašile, da se ji je zdel neznan mrak v cerkvi, neznane podobe in kipi. Večna luč pred oltarjem je brlela kakor iz silne daljave, oltarje rastel, se širil, leseni kipi so grozili, podobe so jo gledale preteče.

Privlekla se je do svoje klopi ob stranski steni pred oltarjem. Poskusila je moliti, toda srce ni vedelo o molitvi ust. Srce je klicalo samo ime: Januš, Januš! Čutila se je grešnico, ker ne more povzdigniti srca od posvetne misli k Večnemu, zaprla je oči. A komaj jih je zaprla, so se vrstili pred njo dogodki letošnjega nemirnega leta: Videla je Januša, kako prihaja k Mateju, videla Vandin up in obup. Zdaj se je tresla ob treh truplih, ob mrtvih, poklicanih tako naglo po nebrzdani strasti pijanca v oni svet. Slišala je očetovo povest o Zdislavu, o Tomažu, njegovo naročilo. Nikdo njenih dedov ni hotel zaklada, ki je bil kriv smrti pradedove, prijateljeve nesreče. Bali so se leska Tatarjevih kamnov, in boji se jih tudi ona, Vislava. Prazna je lakomnost po posvetnem blagu, je dejal večkrat rajni oče. Hodil je priprosto, dasi bi se nosil lahko v zlatem kontušu.

Ne, ne Vislava! Oni ne, tudi ti ne. Dovolil je oče, meneč, da si slabotna ženska. Pa tudi ti se odpoveš, sporočiš Janušu, da je prost.

Težka misel. Glej! Krasen dom se dviga nad Vislavo. Stebri oltarjev so obviti z venci, tla so pokrita, gosli pojo. Dehti po kadilu, po bogastvu, po sreči. Svetli so obrazi, praznične suknje, kajti prišel je mir v deželo. Jan Kazimir stoluje zopet v Varšavi, Jan Kazimir obdaruje njemu zveste. Zlate ključe je podal Janušu Čerskijevemu, kraljev pisar bo, kraljev zaupnik. Tako šepečejo ženske, pregibajo glave, da se zibljejo štirioglate kapice, da se svetijo stekleni biseri. Vse umolkne. Prihajajo. Zvene ostroge, blešči drago kamenje, pari za parom se postavljajo pred velikim oltarjem. Visoko kapo na glavi, v leskečem plašču stopi pred oltar varšavski škof. Pred njega poklekne mlad par: Januš in Jadviga.

Ne! Ne! se strese Vislava in vsa njena duša zakipi v silni žalosti. Dovolj me je prezirala, dovolj je, da ima bogastvo in visoki stan, meni naj pusti kar je mojega, pusti naj mi Januša!

Zavedala se je, da ne bi mogla prenašati take resnice. Odločno vstane, si prižge svečo ob luči in se spusti v tiho stanovanje svojih dedov. Ledeni zrak ji udari na žareče čelo. Noga se ustavi, duša opominja: Poglej! Bili so nagli, pogumni, častiželjni. Preleteli so na naglem konju stepe in poljane, podili so Tatarja, nabirali plen. Zdaj leže tu, krsta pri krsti, zdaj je od njih samo spomin. Človek, človek! Kaj si iščeš zadostila strasti? Kaj sklepaš in zbiraš? Danes si, jutri te ni.

Oj molčite mrtvi kamni, mrtva telesa. Živa je Vislava, mlada, mlada, željna sreče. Lahka je odpoved staremu patru, lahko govori on o domovini. Moja domovina je Januš, moja je njegova beseda. Dajte zdaj dedje vašo zapuščino poslednji vnukinji, dajte, da osramoti knežno Jadvigo, da si otme ženina.

Mimo očetove, bratove in materine krste, tam k dedu Zdislavu. Kamen pod krsto zakriva skrinjico. Vislava pritisne na škripec, kamen se odmakne in ročaj skrinjice se pomoli. Potegne — izvleče. Težka si zapuščina mojih dedov. Kaj me ne pridržujejo mrtve roke, vstajaš ti Zdislavova žena, prababica moja? O pusti, ljubila si Zdislava, žalovala, žalovala si vse svoje žive dni za njim, pusti, da si pridobim moža z zakladom, ki je spravil tebe ob njega.

Težko skrinjo je spustila na tla, postavila zraven svečo. Iz kotov so prihajale sence, visoke postave v oklepih, žarečih oči. Na naglem konju se je naredil pred njo tatarski knez. Vislava se je spomnila. Naglo! Sicer izgubi zavest. Niso take poti za mlado dekle, oče moj. Segla je po ključek za vratom in odprla skrinjico. Pokrovček odskoči — veselo — prestrašeni Vislavi uide glasen vsklik. Bogastvo leži pred njo, veliko bogastvo. S tem odkupi Januša, prikupi starosto, kar s seboj odnese skrinjico, piše Janušu, da mu ne da prostosti, da je bogata, da ga pričakuje — ona, njegova, Vislava svojega Januša.

Skrinjica je bila pretežka za šibke dekliške roke. Pa vsaj nekaj mora odnesti danes, nekaj jutri, da se uveri, koliko je tega, da izve, koliko je vredno. Janušu piše, naj ji pošlje trgovca žida z Varšave, ki bi cenil, kupil.

Raz ram si dene Vislava črno ruto, grabi v skrinjici, siplje na tla. Kako blešči v plamenu sveče! Tisoč isker se utrinja, tisoč ognjev gori. Kaj ne bo privabil ta lesk čuvaje zakladov, da prepode predrzno? Ali je njen, njen ... zadnje potomke Zjemblicev?

Vsega naberejo bele roke: Turških zlatov, uhanov, narokvic, ovratnic, oglavnic, konjsko jermenje, podvode, stremena. Vse zlato, vse vdelano z dragulji. Veliko, veliko bogastvo. A kaj je to? Pergament, zvit in zavezan z zlato nitjo.

Vislava ga odveže. Posamni lističi padejo na zaklad. Nerada jame brati Vislava. Sveča dogoreva, zunaj mora biti noč. Pa ne more strpeti, da bi brala v hiši, vedeti mora, kaj vsebujejo listi shranjeni tako skrbno. Ob tresoči se luči bere:

„Anno domini 1517. Sem vzel jaz, Andrej Zjemblic, od tega zaklada, katerega je plačal moj oče s svojim življenjem, vajeti, obložene z diamanti, da sem rešil svojega brata Jana iz tatarske sužnosti.“

Vislava je prebledela. Listič pade v skrinjico.

„Pas in nožnico turške sablje, petnajststo turških pijastrov položim za odškodovanje tega, kar je vzel moj brat Andrej, da me je rešil tatarske sužnosti. To sem dobil od ubitega turškega paše, pri Krasilovi leta 1524.“

Tako je bilo pisano na drugem listu. To sta bila sinova Zdislava. Na tretjem:

„Štirinajstega oktobra 1560. Eva Zjemblicka, ki umrjem brez otrok, zapustim rodbinskemu zakladu vse svoje dragotine: Par narokvic, dar mojega moža Bojuša; oglavnico, dar mojega očeta ob porodu Tadeja, ki je umrl od turške roke na Žmundskem. Uhane, dar moje tete ob krstu Vislave, ki je umrla ob napadu Švedov, ker je priletela kroglja otroku v glavico. Naj bo zahvaljen Bog ob koncu težavne poti!“

Na četrtega je zapisala nerodna roka:

„Peter Zjemblic — 1563. Zlate ostroge Tartarjeve sem dal Leonu Volojovu, litovskemu plemiču, ker je rešil pri lovu na mrjasca z lastno nevarnostjo življenje mojega sina Adalberta.“

Zanimiv je bil tudi četrti list, razkril je Vislavi ponosno in pošteno dušo njenih dedov. Imel je dve beležki. Prva se je glasila:

„Šestnajstega junija 1570. Cerkev je pogorela. Da sezidam drugo, Bogu in svetnikom v čast, nam v varstvo, sem vzel diamante iz Tartarjevega sedla. Jakob Zjemblic."

Druga beležeka iz leta 1576. se je glasila:

„Vračam v zlatu, kar sem strošil od diamantov za zidanje in polagam zraven še dvainšestdeset cekinov. Petindvajsetega septembra."

Na nekem se je oglasil dvakrat Adalbert Zjemblic:

„Anno domini 1580. V spomin na rojstvo svojega sina Bojuša položim zapono z rubini, odvzeto Turku."

„Anno domini 1606. Da pomagam svojim tlačanom po slabi letini, sem vzel jaz Adalbert Zjemblic petdeset cekinov."

In na tem, na tem so pa drage črke očetove:

„Leta 1640. sem položil, Bojuš Zjemblic, v zaklad tristo cekinov, katere sem pridobil v vojski s Švedi. Naj bi služili v čast Poljske!"

Vislava je zardela. Poljubovala je list, popisan od očetove roke in pogledovala polna sramu po rakvah: Kaj si mislijo od nevredne potomke, blagorodni dedje. So li spravljali zato tako vestno ta zaklad, da bi ga uporabljala vnukinja v svrho dosege svoje koristi, ko je domovina, draga Poljska, sveta zemlja, polna bede in sramote? Mar naj zapiše ona in položi v skrinjico k pismom dedov, kako se je trgala z bogato vojvodinjo za moža. Ne, dragi dedje! Odpustite! Vaš zaklad bo v roki poslednje Zjemblic služil samo v korist domovine. Naj daje Jadviga z namenom, da se prikupi Janušu, Vislava ne bo iskala več nagnjenja nestalnega moža, Vislava si poišče višjih ciljev. O prav imaš, pater Česlav, prav! Ukrotiti je treba zmaja samopašnosti, strniti vse moči, da se sezida v domovini dom sprave, odpuščenja in pravice.

Sveča je dogorevala. Naglo je popadla Vislava dragotine in jih vrnila skrinji. Težko skrinjo je dela s težavo v stari prostor, pokleknila pred očetovo rakvijo, odmolila in se vrnila v cerkev. Ze so jo klicali in iskali. Bila je že nastala noč in cerkovnika je bilo strah, ko je videl, da je cerkev prazna in da je šla Vislava v rakev. Morda se ji je zgodilo tam kaj? Praznoverni starec je bil uverjen, da ni dobro hoditi v nočni uri po domu mrtvih. „Noč ima svojo moč" je rekel, „in mrtvi ne ljubijo živih."

Hitel je po patra. Prišli so ravno v rakev, ko je šla Vislava iz nje. Ničesar ni vprašal pater. Vedel je, da je iskala sveta pri mrtvih, kajti njim je lažje verjeti, če nam govore o odpovedi — njim, ki nam govore o minljivosti čuvstev in trpljenja.

Nič ni vprašal, pa je čital na mirnem bledem licu dekličji odlok. Ko mu je rekla: „Sporočite gospod pater, Janušu, da je prost meni dane besede,“ tedaj se ji ni tresel glas. Sivolasi duhovnik se je poklonil s spoštovanjem pred poslednjo Zjembličevo.

VIII.[uredi]

Tisti čas je stala v varšavskem predmestju Pragi zelo velika, zapuščena hiša. Vrata in okna je imela zadelana, streho ji je razkril vihar. Stari ljudje so govorili, da ne biva že več kot petdeset let nikdo v nji. Otroci so prisegali, da straši po praznih sobah, da se sliši po noči jok in letanje, kakor da bi se podil po nji divji lov. Hišo je baje sezidal neki protestant, ki je pribežal iz Italije na Poljsko in živel mirno v državi, ki je ščitila svobodo vsakega. Ko je pa zavel pod Sigmundom tretjim drugi veter, ki je pognal večino drugovercev iz katoliške Poljske, je odšel tudi zadnji lastnik te hiše in ni se vrnil več. Po smrti vratarja, ki je ostal edini za varuha v nji, je bila hiša naprodaj. A nikdo je ni hotel kupiti, ker je šel glas, da je bil zadnji gospodar hiše čarovnik, da bi zapadel zlem močem, kdor bi stanoval v nji.

Koncem leta 1655. je naznanila konfederacija Tiševska Švedom vojsko. Po vsi deželi se je jelo preganjanje sovražnika. Švedi so spoznavali, da se ni spremenila poljska kri, da so to potomci onih Poljakov, ki so se borili pred stoletjem s predniki Švedov. Ne z veliko bitko, v kateri se niso mogli meriti z močnejšim Švedom, v malih praskah in pobojih so pobijali sovražnika. Bilo je to tem huje zanje, kajti tujec ni poznal gozdov, močvirij in drugih krajev, kjer se je skril Poljak napadač, od koder je pridrvel na naglem konju in vrgel spretno vanj bradačo, spondon. Ti napadi, nepričakovani in nagli, so slabili švedsko vojsko, so ji jemali pogum. Cela dežela, Urona in Litva, je bila kakor gnezdo sršenov. Drobni so sršeni ali preženo največjega junaka. Tako so podili mali napadi Šveda do obupa, iz dežele. Zmagujoč je prodiral Jan Kazimir — Karol Gustav je poskušal rešiti si vsaj kos mastne pečenke. Da se ubrani Jana Kazimira, da pobije Poljake, je klical na pomoč velikega kneza Pruskega, Jurija Sedmograškega in Hmelnickega. Obljubil jim je lepe kose poljske dežele. Pa so prišli lakomni gospodarji lakomnih vojakov. Kar ni požgal in vzel Šved in Rus, to so pobrali in uničili zdaj Prusi, Mažari in Kozaki. Umevno, da je begalo v taki stiski ljudstvo iz prostega v mesto, in da je nastala vsled tega navala v mestih še večja draginja, tesnoba in bolezen. Posebno hudo je bilo v Varšavi. Ranjenih vojakov, domačih in tujih, je bilo vse polno. Kar je bilo videti moškega na ulici, je nosilo roko, nogo ali glavo obvezano. Drugi so šepali ob leseni palici, temu je mahal prazen rokav, onemu prazen hlačnik. Vse je bilo razcapano, lačno, brez strehe. Polegali so po uličnih kotih, umirali kar tam. Vneti duhovniki so hodili s sveto popotnico po tesnih ulicah in so delili kar tam zakramente. Bil je čas groze kakor o kugi. Vročinska bolezen je vladala, iz tesnih umazanih in prenapolnjenih ulic in hiš pa je prihajala strašna spremljevalka vojske in lakote. Bledih obrazov so si šepetali ljudje, da pobira naglo ranjene. Plemenite gospe se vendar niso ustrašile grozne nevarnosti. Odpirale so svoje palače ranjenim vojakom. Vendar je primanjkovalo mesta za vse bolne in nadložne.

Hiša v predmestju pa je stala prazna. Nikdo se ni domislil, da bi se popravila, da bi imelo toliko ranjenih prostora v nji, sprehoda v vrtu za njo, ki drži po bregu do Visle.

Na pomlad so se začudili sosedje zaklete hiše. Prišli so delavci, odprli so okna in vrata, popravili za silo streho, pobelili zidovje. In to niso bili delavci iz Varšave, pač pa Mazovci. In niso delali, kakor kdor dela za plačo ali za tlako, pač se je videlo, da delajo vsi z veseljem in ljubeznijo. Nadzoroval jih je pater, mož koščene postave, gorečih oči, ki so se ovlažile ob pogledu na revščino okrog. Bodrila jih je mlada plemkinja, tako bleda v svoji žalni obleki. In pater in gospica sta prijela rada za delo, kakor da ne moreta dočakati konca. Komaj je bilo popravljeno za silo, so prinašali v zakleto hišo posteljnjake, slamnice in blazine, gore rjuh — so jeli nositi in sprejemati ranjene vojake v njo. Tristo ranjencev je našlo prostora in postrežbe. Stregla sta jima sama pater in gospica; prihajala je na pomoč dolgokita plemkinja iz mesta, bleda gospa.

Ljudje so ugibali in izpraševali, kdo je mlada gospica, ki se je posvetila težavnemu in nevarnemu delu. Morda je angel, poslan iz neba na pomoč ubogim ranjencem. Pa stari možje in žene iz pristave, ki so spremili Vislavo v Varšavo, so menili, da postane njih gospica res kmalu angel, ker si ne da počitka ne miru.

„Pa mora biti silno bogata vaša gospica," so ugibali Varšavci. „Tristo bolnikov, vsak svojo posteljo, vsak dobro hrano in zdravila, to stane, to stane silno dosti."

„O bogata!" so menili Višlavini zvesti. „Draguljev in zlata je bilo za cel voz. Vse je pokupil kraljevi zlatar, in vse porabi naša angelska gospica za ranjence. Štiri brate je vzela vojna ubožici, štiri brate! Oče in mati sta umrla. In vse to v enem letu! Ženin se ženi z drugo. Gospica pa je darovala življenje trpečim."

Glas o blagi in nežni deklici je šel hitro po mestu. Najboljši zdravniki so se oglašali radi v Višlavini hiši, vojvode in mogočneži so se ji prišli poklonit. Marsikdo je opozoril nežno deklico na nevarnost, na kugo. Nasmehnila se je: „Vojak ne sme vprašati za nevarnost, enako ne vprašujem jaz. Da le služim domovini."

Nudili so se lepi in blagi deklici vojvodska srca in palače. Nasmehnila se je: „Hišo mi da kmalu Bog — srce sem darovala. Za časno dobim večno, nespremenljivo — a vaše, gospoda, je spremenljivo tako ...“

„Ni to zate, Vislava," jo je objemala Vanda. „To te umori. Zakaj si tajila svoje bogastvo? Naš oče ne bi bil užalil tvojega, še vse bi bilo živo in zdravo, a vi ste res trmast in svojeglaven rod."

„Ne iščem prijaznosti onega, ki ceni človeka zgolj po njegovem imetju," je odvrnila Vislava mirno. „Naj mi bo prijazen oni, ki gieda samo na srce. Vsa dežela žaluje, Vanda, kje imaš čas misliti nase?"

In Bog ji je povrnil njeno odpoved in požrtvovalnost:

Nikdo Vislavinih bolnikov ni umrl. Vsak je ozdravel v njeni hiši, tudi duševno. Pod prijaznim nagovorom patra Česlava se je odtajalo marsikatero trdo srce, marsikdo se je vrnil k veri in pobožnosti, drugi je šele spoznaval lepoto in modrost naukov katoliške cerkve. Po Varšavi je rastel glas Vislavine čudovite hiše, ki je postala iz zaklete blagoslovljena. Vsakdo se je čutil srečnega, rešenega, če je legel tam na snažno posteljo, če mu Je položila Vislava roko na čelo, če ga je prekrižal pater Česlav.

Glas o plemeniti mladi deklici, o svetem starem patru, o čudoviti hiši, kjer ozdravi vsak bolnik, je prišel tudi do ranjenega Šveda, ki je ležal že dva meseca v nizki hišici v predmestju in pestoval rano na nogi, ki ni hotela ozdraviti vkljub vsem mazilom mestnega mazača. In Unterstjerni je bilo mučno ležati brezposelno tu, ko preganjajo njegove tovariše, ko hrepeni, da bi videl beli cvet iz pristave Zjembličeve, ko je v nevarnosti, da ga obdrže Poljaki v zaporu.

Pravili so mu o svetnici, ki ozdravi vse. In zdelo se mu je, da govore samo o Vislavi, spoznal jo je iz popisa, po patru, po vesti o smrti štirih bratov. Prijelo ga je, da mora k nji, da ozdravi, samo ako jo vidi. K nji, tudi če se plazi po vseh štirih — samo k nji ...

Ni ga bilo, da bi mu pomagal. Ljudje so otopeli od takih prizorov. Ranjen vojak, ki se plazi ob zidu, ki pada in se pobira, ohranjen pri zavesti le vsled svoje močne volje — to pač ni bilo nič izvanrednega tiste dni. Okrvavljen in onesveščen je obležal pod Vislavino hišo. Našel ga je pater Česlav, poklical tlačana, in nesli so ga v hišo.

„Nobenega prostora ni praznega, kam ga denemo?" je vprašal pater Vislavo, ki je prihitela in se sklonila na onesveščenega. Zgenila se je in odgovorila naglo:

„V mojo sobo, pater, stregla mu bom noč in dam našemu rešitelju polkovniku Unterstjerni."

„Unterstjerna?" se je razveselil pater Česlav. „Kaka lepa prilika vrniti mu izkazano dobroto."

Vislava se je umaknila iz svoje sobe. Stregla je Unterstjerni. Dasi ni pozabila drugih bolnikov, vendar je posedala rada pri mladem Švedu, ki ni mogel prehvaliti usode, ki ga je pripeljala v roke usmiljene samaritanke.

„Usoda," mu je oporekala Vislava, „to ni". Bila je volja božja, ki vam je hotela pokazati, kako se plačuje že tu vsako dobro delo, bila je previdnost, ki nam je dala priliko odložiti nekoliko dolga hvaležnosti."

Mladi Šved je okreval hitro. Vendar se mu ni mudilo nikamor iz Varšave. Že je bila Poljska zopet v poljskih rokah, že so proslavljali po cerkvah zmage Jana Kazimira, on je hodil ob palici po sobah natlačenih bolnikov, on je sledil Vislavi in iskal pogovora z njo. Hotel bi ji povedati, kako ga ni zapustila njena podoba, kar jo je zagledal prvič za očetovo krsto, meglenega jutra pred navidezno trdnjavo. Hotel bi povedati, kako je uganil hrepeneč po nji, da je ona deklica, o kateri govori vsa Varšava, Vislava, kako da se je plazil po vseh štirih preko bolnih in mrtvih po ulicah, samo da je prišel do nje. Hotel bi ji povedati, da ne gre brez nje iz dežele, da mu ni življenja brez nje, da mora pustiti ona samaritansko svoje delo, ker je prenežna, ker prete kužne bolezni ...

A Vislava, ki mu je stregla tako zvesto, dokler je bil v nevarnosti, Vislava, ki se je pogovarjala tako rada z okrevajočim, ona se je ogibala zdaj razgovora z njim. Pater Česlav je videl muke mladega polkovnika, videl je tudi tajne solze v Vislavinih očeh in se zamislil: kaj bi ne bilo bolje za nežno deklico, da odbeži vsem svojim spominom in prevaram, da živi v drugi deželi novo življenje? Res, da je naredila obljubo, a take nepremišljene obljube, storjene v hipu žalosti, jo odveže cerkvena oblast. Dobro delo, delala bi ga tudi tam. Med Švedi protestanti bi se odlikovala s svojim čednostnim življenjem, s svojo pobožnostjo. A ona visi tu, nemara ne more pozabiti Januša. Večkrat so ji vlažne oči, ko odhaja Vanda od nje.

Prihajale so vesti. Neprijazne, preteče: Rakoci in Hmeljnicki sta napadla Poljsko, izkrcujejo se Danci, napadajo Prusi. V takem položaju ni bilo, da bi užival Šved poljsko gostoljubnost, posebno, ker čakajo drugi ranjenci težko prostora — on pa mora hiteti pod svoj vojni prapor. Že se je zdelo Unterstjerni, da ga gledajo težko v hiši, že je slišal neprijazno besedo iz ust plemkinje, ki je prihajala k Jadvigi: „In ta? Zdrav je, zakaj ne gre?“

Ni slišal, kaj je odgovorila Vislava. Vendar je uvidel, da mora odtod. Da budi njegova navzočnost sum Vislavinih prijateljev.

Patru Česlavu je odkril svoje srce. Povedal je, da ima doma veliko posestvo, da odloži takoj svoje mesto v vojski, da se ne bo bil nikdar več s Poljaki, ako hoče postati Vislava njegova žena. Kar pusti naj bolnike in vse drugo, poroči naj se z njim in odide. Govori naj zanj pater.

Pater Česlav se je nasmehnil žalostno:

„Da, dragi gospod polkovnik. Kar vas poznam, blagorodnega moža in vernega kristjana, si želim sam, da bi živela moja varovanka v poštenem zakonu z vami. Ali pota previdnosti in človeških src so čudovita. Ne veš, kje in kako se naveže duša na dušo. Tako nežno čutečo dušo, kakor je Vislavina, odveže samo smrt njene vezi. Prekasno si prišel, mladi, plemeniti gospod."

Povedal je Unterstjerni Vislavino povest, razložil njeno ljubezen do Januša, ki je rodila odpoved. Povedal mu je, da ne odstopi Vislava od dane besede, ker je značaja kakor iz kremena. Vendar je obljubil pater, da pove in prigovarja Vislavi, da izposluje Švedu, da ji pojasni sam svoja čuvstva in želje.

Vislava je poslušala molče. Samo njene bele roke so trepetale. Nič ni pregovorila, samo mile oči, ki so pogledovale Česlava, so izražale smrtno žalost. Pater je umel, da jo teži dana beseda, da bi sicer .... Rahlo ji je prigovarjal, da ni ona prenagljena beseda ovira njene sreče, če ljubi Šveda, naj mu pove odkrito. Bog ne zahteva samo žrtev od človeka, dovolj je, da je žrtvovala Januša, da je žrtvovala premoženje. Zdaj se ji povrača že tu plemenito srce, veliko premoženje.

Ob takih besedah je sklenila Vislava roki, spustila glavo. Solza za solzo se je ovešala na dolge trepalnice, ko je pregovorila po dolgem premolku:

„Moj oče, kako me bolijo vaše besede. Bog mi je priča, da nisem dajala blagemu Unterstjerni povoda, da bi mislil ... In Bog mi je priča, da bi rada odhitela iz vseh teh težav v drugi kraj, kjer me ne bi spominjalo več ničesar ... O rada bi šla, prečastiti, rada bi uživala nedolžno srečo. Pa ne morem, ne smem. Vanda mi je povedala, da Januš nori, kar je dobil mojo odpoved. On me ljubi in trpi. Trpel bo v zvezi z Jadvigo — jaz bi mislila ob Unterstjerni nanj. Kar je sklenil Bog, so razdružili ljudje — o pater, pater Česlav, vi veste, da se ne da siliti srca k srcu. In da bi tudi hotela s Švedom. Bi jaz mogla in smela uživati srečo, ko je domovina v nevarnosti, da jo raztrgajo na kose? Januš se bori in bije v kraljevem spremstvu, bratje so padli za naš sveti prapor, in meni je vsak ranjeni moj brat, je Januš."

Tako je izvedel pater Česlav, da živi v srcu nežne deklice še vedno ljubezen do Januša. Mučno je postalo starcu. Prigovarjal ji je, ker ni vedel o njenem bogastvu. A ona, zakaj mu ni odkrila? Preveč si je naložila na mlada, šibka ramena. Zdaj si želi iz teh težav, ubožica, dušica! Tebi se odpre kraj brez težav, kraj pozabe, kadar se odtrga duša iz mesenega oklepa ...

Ni povedal Unterstjerni, kar skriva tako globoko, sramežljivo deviško srce. Omenil mu je samo dane obljube Vislavine, da živi samo za domovino. Svetoval mu je: „Ne vprašujte, ne odkrivajte — to poveča samo njeno in vašo bol.“

Unserstjerna je občudoval Vislavino plemenitost — je upal, in se ni mogel odločiti, da zapusti Varšavo. Držalo ga je kakor z jeklenimi verigami. Pomagal je streči ranjenim, stregel je na vsak Vislavin pogled, računil je, za koliko časa ima blaga deklica še zaloge denarja in blaga. Uvidel je, da ne za dolgo. In kaj potem? — Vprašal jo je. „Prosjačila bom od hiše do hiše, nabirala revežem, stregla ranjencem. In ko se vrne mir, se vrnem na pristavo ali v samostan — če bom še živa, prijatelj."

Šumelo je, da se bliža Varšavi vojska Jana Kazimira, da se ji bliža Šved s svojimi zavezniki, da se bliža neslišana groza in klanje. Šumelo je po Varšavi, kakor da bi jo poplavila Visla, kdor je mogel, je bežal. Na konjih, na čolnih, peš, je bežalo iz mesta, kar se je bilo zateklo vanj. Unterstjerna je podila skrb za Vislavo na ulice. Prestrašil se je sumljivih obrazov, katere je srečaval, pogostih mrličev. Kar naprej je pozvončkavalo, kar naprej so hiteli duhovniki, da olajšajo bednim poslednjo uro, jih spremijo na težavni poti. In vse je govorilo o prihajajoči grozi, votlooka je hodila po cesti kužna smrt. Unterstjerna, pogumen, predrzen vojak, se je prestrašil. Kuga in sovražniki v Varšavi! A Vislava ... Ona umrje med bolniki, umrje od strahu, če zavzamejo združeni sovražniki Varšavo, če razdele Poljsko.

„Vislava," jo je prosil, „dajte, bežite od tod. Kužne bolezni in sovražniki vam prete. Kužna bolezen! Vislava pomislite! Ustavila se bo surovost vojaška ob tej hiši, pribežališču ranjenih. Ustavila se ne bo moč bolezni, Vislava. Zaklinjam vas, bežite z menoj, bežite iz mesta! Spremim vas, kamorkoli zapoveste. Rešim vas, dam življenje za vas."

„Kam naj ubežim smrti?" se je nasmehnila deklica. „In strahoti vojske? Kaj ni moja dolžnost, da stojim ravno v takem času na svojem mestu? Kužne bolezni in revščina! Koliko ljudi pogine, ker nimajo postelje in postrežbe. Umirajo ranjeni, ko leže po hladnih vlažnih tleh, umirajo kužni od nesnage in gladu. Kak vojak je oni, ki zapušča svoj prapor?"

„O!" je vzkliknil Unterstjerna. „Vi ne greste, vi mi očitate, da ne grem jaz. Samo radi vas sem tu, če sem vam na potu, grem, grem takoj. Ne rečem vam na svidenje, vi me podite — jaz grem v smrt. Predolgo že zapuščam svoj prapor, jem poljski kruh."

„Unterstjerna!" Rahlo je položila Vislava belo roko na ramo razburjenega. „Zakaj v smrt? Doma vas čakata mati in sestra. Vi ste prost plemič. Napad vašega kralja je krivičen. Unterstjerna! Naj mi ne veča žalost vašega odhoda misel, da je v vrstah onih, ki razdirajo Poljsko sveto zemljo, tudi moj prijatelj, moj brat. Res je, da morate oditi sedaj ali pojdite domov, prijatelj. Vaša rana ni še popolnoma dobra."

Dolgo jo je gledal in poslušal. Bil je pogumen vojak, pošten mož. Sovražiti je jel krivično vojno, ko je jel ljubiti hčerko napadenega naroda, ko se je tresel za njeno premoženje in čast.

„Domov! Me spremlja tja vaša molitev? Smem se vrniti, kadar se vrne mir?"

„Moja molitev vas bo spremljala do mojega zadnjega vzdiha, Unterstjerna. Vrnite se, poiščite — če ne mene — moj grob!"

„Grem Vislava — a ko vas zapuščam, ne rečem z Bogom — pač rečem: Na svidenje!"

„Onkraj groba! je zatrepetalo na bledih ustnicah Vislavinih, solza je kanila na Unterstjernovo čelo.

Trenotek pozneje je izpirala mirno rane, vezala in mazala.

IX.[uredi]

Šumi Visla, poletno solnce sije na Varšavo. Meščani pogrinjajo okna, pragove, razobešajo zastave, se oblačijo praznično kakor da bi bilo na vstajenje. Bolni pozabljajo svoje bolezni, umirajoči se ustavljajo na pragu smrti. Veselo zvone zvonovi, svete daritve se darujejo pred vsemi oltarji. Dan je vstajenja Poljske.

Od Krakova do Varšave nosi Visla Jan Kazimirovo slavo. Nese jo do Gdanskega, do Baltiškega morja. Po Litvi in Mazovskem udari kobzar na kobzo, zapoje dunko na čast Jana Kazimira. Pobil je Ruse, prepodil Švede, zedinil pod praporjem svete zaščitnice Poljske protivne mu velikaše. Vsa Poljska je udarec enega srca, ene misli: Živel Jan Kazimir! Propade naj vsak sovražnik Poljske!

Po Pragi mimo Vislavine hiše gre kraljev sprevod. Velikaši in sluge, konjeniki in pešči, vozovi in topovi. Vseh vrst vojakov, praporov, načelnikov. Ponosni brkati obrazi, poraščeni, počrneli. Obleke potrgane, prestreljene, okrvavljene. Tu povezana roka, glava, tam ranjenci v vozovih. Ni vojska igra na kamenčke.

Tudi Vislava je okrasila okna za kraljev prihod. Na vsakem oknu so sloneli njeni bolniki in pozdravljali kralja, morje mož, ki prihaja iz trudnih bitk, ki gre naproti novim. Zmaguj Jan Kazimir! Reši Poljsko!

Razvalovilo se je srce Varšavino, kraljevske stolice. Zavalovilo je tudi Vislavino. S patrom Česlavom je gledala na prihajajoče, z njim je iskala kralja rešitelja dežele — željno — ali še bolj željno drugega obraza v kraljevem spremstvu: Živi, je zdrav, pride Januš?

Pod valujočim peresom, nagnjene glave. Obraz poraščen od las in brade. To je Januš, Januš Čerski, kraljev pisar. Razveseli se pater Česlav, veselja zardi bleda Vislava. Živ je in zdrav. Ne kazi mu rana obličja, ni mu pohabljeno vitko telo. Kako se razveselita Vanda in gospa Sofija — kako se razveseli nevesta Jadviga.

Nikdo ga ni klical, nikdo mu ni rekel: To je Vislavin dom. Ali duša je čutila bližino drage duše. Januš dvigne glavo, pogleda po hišah, zapazi odprta okna njemu znane, vedno zaprte hiše, zapazi povezane može po oknih. In tam — pater Česlav! Vislava!

Roka je izpustila vajeti, naglo je zdrknil raz konja — stal je pred znanci, ki so se nenadoma našli, poljubljal roko patra, deklice in jecljal v veliki radosti:

„Vi tukaj, pater Česlav, ti Vislava? In ti ranjeni? Kako, kaj delate tukaj? Vas je prignala skrb v Varšavo? Ali strežeta mar ranjenim? To ni za njo pater Česlav — kako vendar?"

O kako se je streslo srce ob dragem glasu, kako rada je zastala roka v roki, kako je vihralo, da mu potoži, pove. Pa naglo se je spomnila — odtegnila roko vročim poljubom in rekla mirno:

„To je moj dom, Januš, dom vsakega, ki trpi za domovino."

„Tedaj tudi moj, Vislava. Jaz trpim. Bolj kot ti, ki nosijo vidne rane trpim jaz od svoje nevidne. Zakaj si se mi odpovedala, Vislava? Nikdar ne bom srečen."

„Sreča, moj Januš, je samo v izpolnjevanju svojih dolžnosti."

„Vislava, reci da hočeš, in jaz pustim očeta, knežno."

Pater Česlav se je odmaknil. Vislava ga je iskala s pogledom, da ji pomaga, jo krepi. Pa pustil jo je, da izvojuje sama ta boj. Pogledala je v daljavo, tja kjer se družita nebo in zemlja kakor da išče tam moči. Tam je blestelo kakor orožje, tam se je gibalo kakor vojaške trume. To niso čete Jana Kazimira — to so Danci, Švedi, Prusi. Obkolili bodo Varšavo in bil se bo grozen boj ...

„Je zdaj čas govoriti o takih čuvstvih, Januš? Dal si besedo v blagor domovine, živel boš v njen blagor. Poljska potrebuje mož. Bog je dal moči — pomaga naprej. Poglej! Dal je meni milost, da ni umrl še nikdo, ki se je zatekel v to hišo po zdravje."

„Vislava, čudna zdravnica si. Jaz umrem od tvojih ran. Reci mi samo to: Če padem ranjen, sprejmeš tudi mene?"

„Moja hiša je dom vsakega, ki krvavi za domovino." Mirna in hladna je bila beseda. Januš ni vedel, koliko solza krije navidezni mir. Pogledal je v daljavo in hitel za spremstvom. Pater Česlav je našel Vislavo objokano.

„Ne jokaj dete," jo je tolažil. „Bog ne zahteva takih žrtev od ubogega človeškega srca. Če ti je ostal Januš zvest, če ga ljubiš še, domenita se in spravita, kadar mine vojna. Da le ostane zdrav. Vojne ne bo še konec, Vislava. Govoril sem z vojvodo iz kraljevega spremstva. Jan Kazimir se mudi v obljubah zaveznikov; Jan Kazimir se zanaša na moč svoje vojske. Ali ta se razhaja že, med tem, ko prihaja močni sovražnik. Karol napenja vse sile, da si pribori zopet Poljsko. Raje jo hoče deliti s prijatelji, kakor pustiti jo. Povem ti, Vislava, ne bo miru, dokler živi ta predrzni in podvzetni kralj. Bliža se nam strah bitek. Treba je odposlati vse bolnike, ki so si že opomogli, prišli bodo drugi. Veliko, preveliko nadlog pošilja Bog na Poljsko. Deliti, razkosati hočejo to sveto zemljo. Odtrgati brata od brata, otroke od matere. Da bi ne bilo več sledu o poljski slavi, ne zvoka poljskega jezika, da izginemo v ruskem in nemškem želodcu. A pomni to, Vislava:

Slabo bo prebavljal, kdor bo požrl Poljsko. Nemirne bodo njegove noči, plašile ga bodo zarote in upori, plašilo ga bo poljsko ime — dokler pristane nov dan, ki združi zopet brate z brati, otroke z materjo."

„Čuvaj sveta Bogorodica Poljsko!" je sklenila Vislava roke. „Amen," se je odkril pater Česlav. „Iščimo v molitvi moči za prihodne težke ure."

Niso bile ure, bili so dnevi. Tri dni groznega klanja okrog Varšave. Zemlja je ječala. Visla je odnašala mrtve. Varšava se je tresla od grmenja in streljanja. A solnce je sijalo mimo smehljajoče na bedo in smrt.

Jan Kazimir se je umaknil, ali ni izgubil nade in vstrajnosti. Zdaj šele se je pogajal z veliko vnemo s cesarjem in carjem, s Friderikom, Viljemom in Danci.

Varšava je bila bolj polna kakor kdaj poprej: bolezni, ranjencev, sovražnika, draginje in lakote pa tudi požrtvovalnosti. Če je bila večja potreba, več angelov je poslal Bog na pomoč, več čudežev rodoljubja in čednosti se je porodilo iz blagih src.

Vislavina hiša je bila natlačena. Po posteljah in po slami in kocih so ležali ranjenci. Varšavske plemkinje so pomagale Vislavi pri samaritanskem delu — ona sama je stregla neutrudna dan in noč, ali rada je zastajala v mali sobi, kjer je ležal, varovan od patra Česlava, Januš Čerski. Ni bil ranjen. Dobil je vročinsko bolezen, hoteli so ga imeti doma, a on je klical v vročici vedno samo Vislavino ime.

Tedaj je umel starosta, da mu ne izbriše nikdar iz srca Zjembličeve hčere. Gospa Sofija in Vanda ste trdili, da ne ozdravi, če ga ne spravijo v Vislavino hišo. Starosta ni branil. Sam je šel prosit Vislavo, da sprejme njegovega sina.

„Moja hiša je odprta vsem bolnikom,“ je odgovorila. Bila je prijazna toda hladna napram starosti. Pater Česlav ga je peljal po hiši, mu razkazoval. Starosta je štel postelje in računil, koliko stane vzdrževanje toliko bolnikov. Izračunil je, da je treba za to velikega kapitala. Vislava je na vsak način bogata in čedna deklica. Zato, če že ne more drugače, naj uravna Januš zadevo. Saj zdaj ni treba starosti k Bojušu, in Vislava je edina dedinja. Ali kje je vendar bilo to bogastvo? Starosta je izpraševal patra Česlava, a ta mu je dal v odgovor:

„Bog najde vedno pota, da izkuša čednost.“

Na tak odgovor ni vpraševal starosta več. Saj je bilo itak vse eno. Če ozdravi Januš in vzame Jadvigo ali Vislavo, imel bo bogato nevesto. Čerskijeva hiša si opomore.

Pogostoma ste prihajali mati in sestra k Janušu. Jadviga ni prišla. Slišala je, da kliče Januš Vislavino ime, vedela je. da je obolel samega hrepenenja oo nji, po neusojeni. Bogata knežna je žalovala silno. Vse svoje premoženje je dala na razpoiago za boj proti Švedom, da bi se prikupila Janušu, pa njegovo srce je še vedno one priproste deklice, revne mazovske kmetice. Zdaj ozdravi Januš v njeni bližini — se poroči z njo. In ona, Jadviga, ostane s svojim oskubljenim premoženjem, s svojim bolnim srcem sama.

Ona ni vedela, da misli Vislava vedno na njo. Da je tudi nji njeno ime kakor nož. Dolge noči je presedala pri Janušu, se stresla, kadar je klical v vročnici njeno ime. Nikdar ni poklical Jadvige. Pa dal je Jadvigi besedo in Vislava jo je dala drugemu. Večkrat je rosila Vislava s svojimi solznimi očmi Januševo čelo. V hipih, ko je bil slabši in se je tresla zanj, mu je poljubovala čelo, ga križala, je molila, da ostane vsaj on, ko mine in gre vse okrog nje. Ko pa je minila Januša vročnica, je postala hladna in mirna, se je pokazala le redkoma pri njegovi postelji, je govorila z njim samo najpotrebnejše. A bilo je težko kazati se tako ljubljenemu, ki jo ljubi.

„Vislava!“ je vzkliknil, ko je prišel k zavesti in jo videl prvič. „Vislava! Jaz sem pri tebi! Kako sem srečen! Povej, kako sem prišel v ta zaželjeni kraj — in kaj — kaj je z mojim kraljem, kje je Jan Kazimir?"

„Mirno, mirno," mu je odtegnila roki. „Bolnik se ne sme razburjati, vse ti pove, gospod Januš, polagoma pater Česlav.“

In pravil je pater Česlav, zardela so lica mladeničeva.

„Ne smem ležati. H kralju — na Šveda! Ah pater! Ljubomirski podi Rakocija, cesarski so vrgli Švede iz Krakova, Danci kličejo Karola, da brani svojo deželo, Tartar je odmamil Hmelnickega. In Friderik Viljem je odstopil od zveze s Karolom. Cesar deluje na mir z Moskvo. Dobro delaš, ljubi moj Jan Kazimir! Ne bo propala Poljska, dokler vladaš, in Gustav Karol si ubije glavo.“

„Kaže, da bo boljše, Januš moj, ali še ni," odmaje pater Česlav. „Poljsko odriva Šved od morja in vsak mir napadenega z napadovalci stane. Tudi ta mir nas bo stal, in da bi bil že sklenjen, da bi se vrnilo tisočero rok k delu. Uboga dežela, ki ima lakomne sosede."

„Pater Česlav, naj se zgodi, kar nam pošlje Bog,“ reče resno mladeaič. „Naredili smo, kar smo mogli. Izdajalci in protivniki so pobiti in spreobrnjeni. Naj bi ostal Poljak vedno in vsak vstrajen in požrtvovalen v korist domovine. Jaz, pater Česlav, sem ji podaril svojo najmilejšo nado. Naj se ozre Bog dopadljivo na naše žrtve, naj blagoslovi Poljsko."

Hladno, skoraj nehvaležno, se je poslovil od Vislave. Menila je že, da je premagala vse najhnjše, da ostane med njima na veke neizgovorjena beseda o tem, kar je bilo. Šel je, in Vislavi je postala prazna hiša — jokala je v svoji sobi.

Črez dva dni je prišel nenadoma Januš. Prosil je Vislavo za dve besedi. Deklici so se tresla kolena. Prišla je ura izkušnje, ura bridkejša od smrti. Prosile bodo Januševe oči in besede — a ona ne more, dala je drugemu besedo ...

„Vislava!"

Januš je pokleknil pred njo in ji poljuboval roko. „Vislava, na kolenih te prosim odpuščanja, ker sem poslušal očeta in se vezal po njegovi želji z drugo. Vislava, jaz ne morem živeti z Jadvigo, bila bi nesrečna ona in jaz. Vrnem se k tebi, ti moja prva in edina sladka ljubezen srca. Ne odvračuj se od mene, Vislava. Saj vem, da tudi ti — povedal mi je pater, da te ne veže obljuba."

„Gospod Januš pozabi na besedo dano knežni Jadvigi?“

„Vanda ji pove, ona mi oprosti. O Vislava, kaj si tako trda? Meniš pač, da se vračam k tebi, ker si postala bogata? O čuvaj te Bog!"

„Ne mislim tega, Januš moj," je spregovorila s težavo Vislava. „Dala sem besedo — ne morem — ne smem je prelomiti."

„A!“ je skočil Januš po konci. „Tedaj je res, kar domneva Vanda: Ti si se zavezala Švedu, katerega je pripeljala moja nesreča sem. Ti Švedu! Poljakinja! Morda si prišla nalašč sem, da mu strežeš? O kje je, poiščem ga in ga prebodem. Bo že dal Bog, da se srečam v boju z njim."

Tako je izlival pikrost srca v plameneče besede. Vislava ga je pogledala proseče in razložila:

„Šved je bil moj angel varuh na Zjemblicah. Ko je prišel ranjen sem, sem mu izkazala samo svojo hvaležnost. Ne dobiš ga v bitki. Nikdar ne bo potegnil meča proti Poljski. Mojo besedo pa sem dala drugemu — tudi Unterstjerni sem povedala, da je ne morem prelomiti."

„In kdo je ta drugi? Kje je, da ga izzovem?"

„Ne kolni Januš moj! Bogu sem dala besedo. Sklenila sem, da posvetim svoje življenje ranjencem in revežem."

Stal je kakor zadet od strele. Videl je, da je tu zaman beseda in prošnja. „O Vislava!" je vskliknil. „Ti mene nisi nikdar ljubila."

„Bog ve, da sem te. A darovala sem svojo ljubezen kakor ti domovini. Idi Januš — bodi srečen z Jadvigo — ona je blaga, ona te ljubi — jaz pa bom molila za vaju in za Poljsko."

„Ne, ti me nisi nikdar ljubila,“ je ponavljal Januš. „Ti si Zjembličeva, ti ne pozabiš kadar si užaljena. Ostani z Bogom!"

„Z Bogom!"

Zavelo je rahlo kakor dih iz Vislavinih ust, tresoča roka je iskala podpore. Januš ni videl. Užaljen je hitel domov. Čakali so ga oče, mati in sestra, ki so pretehtavali ta čas med seboj, kaj mu odgovori Vislava in zakaj. Januš je tožil; imenoval Vislavino obljubo samo žensko trmo.

„Samo Jadvigo mi očita; ona noče pozabiti, odpustiti. Pravi, da se je zarekla Bogu, a sam pater Česlav pravi, da jo odveže obljube. Samo ona noče ...“

„Kaj hočeš, moj sin?“ je rekla mati. „Glej, vsi smo ti hoteli ustreči — če je storil oče krivico, je poravnana. Naj počiva v miru Matej, uboga žrtev očetove naglosti. Ne misli, da ni odpustila Vislava. Vsi smo odpustili drug drugemu, naj bi ne videli sicer svetega raja. Ne, ta sveta čista duša se je odpovedala vsemu, ker vidi toliko bridkosti okrog sebe. Sledimo njenemu vzgledu! Vanda! Žrtvujemo se tudi mi ljubezni do bližnjega. Bog hoče imeti Vislavo zase. Bojim se, da bo še vojna in ranjenih, ko ne bo več nje. Kaj mislite! Noč in dan. koliko noči je prebdela samo ob Janušu. Sirotica! Naj ne ostane prazno njeno mesto, kadar omaga."

„Ne bo ostalo, mamica," je poljubila Vanda materino roko. „Po Vislavini poti pojdem."

„Naj ne vidim svetega raja, če pozabim kdaj Vislave!" je vzkliknil Januš. „O da bi imela naša domovina več takih hčera. Naj bi že prihajale potem na Poljsko še take nesreče — prepričan sem, da ne propade in izgine Poljska, dokler živi požrtvovalna poljska žena."

„Da," je rekel starosta, ki je poslušal naslonjen na okno pogovor in čutil tiho očitanje, ki nam zveni leta in leta na ušesa iz ust naših sorodnikov in bližnjih prijateljev, kadar smo posegli nerodno v njihova dejanja, „da, junakinja je to nežno dekle. Toliko bolnikov, toliko dela dan na dan. Junakinja premagala je sama sebe. Videl sem, kako je zadrgetala, ko sem ji povedal, da si bolan. In vendar je rekla tako mirno, kakor da nima sploh človeškega čuvstva: „Moja hiša je dom vsakega bolnika."

„Ti praviš, Vanda — misliš, da ji je bilo kaj za mene?"

Strastno je vpraševal Januš, živo je gledal v sestro. Pokimala je mati, zatrdila je sestra:

„O gotovo, Januš! Bil si ji prvi in edini. Ali obljuba dana Bogu — njena obljuba — in tvoja beseda Jadvigi — naše razmere. Ona želi tvojo srečo gotovo, ali vidiš, ni tako, kakor si želimo mi. Drug sodi in ureja.“

„In Jadviga je tudi plemenitega srca in stanu,“ je dostavil starosta, „v srcu sem zelo vesel, da se je uredilo tako. Zdaj je Januš pobit, pa že pozabi. Ko ne bo videl več Vislave, se mu izkadi vse iz glave, in Jadviga je vendar drugačna partija zanj."

Malo potolažen se je odpravljal Januš, dasi še slab, na pot za kraljem. V boju z lakomniki, ki hočejo raztrgati domovino, v boju za svetinje vere se razvedri in umiri. Ko plapola nad njim prapor poljski, zaščitnica, sveta Bogorodica, ko žvižgajo kroglje in bliskajo sablje, tedaj se bo spominjal one, ki se žrtvuje kakor on na polju v sredi ranjencev, sveti stvari domovine.

Bil je pripravljen, da odide. Kar ga prime neka tesnoba. Zazdi se mu, da ne more iz Varšave, če ne vidi še enkrat Vislave, zdi se mu, da je to poslednjikrat, da je ne vidi nikdar več. In šel je z neprijazno besedo od nje.

Dvakrat, trikrat se je obrnil na pot v Prago — se vrnil. Že je bil osedlan konj, pripravljeno spremstvo. In vidno je bilo, da čakajo njegovi težko, da gre. O Vislavi niso več pregovorili, kakor da je ni, dasi je hodila Vanda vsak dan k nji.

Zaneslo ga je vendar, kamor je želelo tako močno srce. Proti Vislavini hiši je hitela noga — truma ljudi, ki so se razgovarjali vsi prestrašeni, ki so oblegali Vislavino hišo, ga je ustavljala.

„Kaj je?" je vprašal, „so prišli novi ranjenci? Od kod?"

„Ah gospod," je potožil mladenič, ki je krevljal z leseno nogo. „Naj bi prišli novi ranjenci. Kako zlo na tem, dokler jih je čakalo tu angelsko usmiljenje in dobrota. Ali gorje zdaj nam revežem: Vislava je bolna, leži v nezavesti."

„Vislava je bolna!" so ponavljali vsi stokaje, jokaje. „Kdo bo dajal sirotam kruha, ranjenim obveze? Vislava je bolna ..."

Stok je odmeval od visokih hiš tesne ulice, ponavljalo ga je drevje po bregu, ponavljala ga je Visla.

Vislava bolna! Zato so tako molčeči Čerskijevi, zato čakajo težko, da odide. A on jo mora, mora videti. - Prisilil se je v hišo, bežal mimo preplašenih bolnikov. Ustavil ga je pater Česlav, upognjen, poražen. Ko ga je pogledal Januš, je vedel, da ni več upanja, in zašibila so se junaku kolena.

„Izmučila se je revica dušno in telesno," mu je pojasnil pater. „Dobila je vročinsko bolezen."

„Nalezla jo je. Morda ravno od mene."

„Zakaj ravno od tebe, moj sin? Bolezen je vendar v Varšavi. Ali, kar prenese močna moška nrav, ne prenese nežna ženska. Vendar je prav, da si prišel, v blodnji te kliče in kliče Vislava ...“

„Zakaj mi niste vendar sporočili?"

„Ne srdi se, Januš. Nismo te hoteli žalostiti. Lažje se pozabi, kar se ne vidi. A zdaj stopiva k nji."

Temno je bilo v sobi. Skoraj ni videl Januš Vande, ki mu je skočila naproti in zaihtela na njegovem srcu.

„Tiho!“ je svaril pater. Na prstih so se bližali postelji. Januš je padel na kolena. Uboga lilija jezer! Kako jo je pretresel veter. In vendar kako je bila nebeško lepa z snežno belim čelom, mehke lase razsute, rdeč dih vročinski na licih, vroč lesk v očeh.

Bog ve, kod je blodila njena duša. Je spremljala Januša na potu, je čuvala pri njegovi postelji, se je izpričevala pri njem? Večkrat je zaklicala s trpečim izrazom: „Januš! Ne morem, ne smem!"

In mladenič je poljuboval njene vroče roke, jih oblival z vročimi solzami. Zdaj je videl in umel: huda borba med ljubeznijo in njeno prisego je vrgla Vislavo na mrtvaško posteljo.

„Januš — Jadviga!"

Leskeče oči so iskale, so se ustavile ob njem. Zdelo se je, da prihaja k zavesti. „Saj sem tu, Vislava — tu je tvoj Januš," je vsklikal bolestno mladenič in zalival njeno čelo s svojimi solzami.

Gledala ga je milo in zašepetala: „Jadviga!"

In spet je odšla duša na potovanje. Zdaj jo je pretresel strah pred starosto, zdaj jo je navdajal up: „Mati, poj mi pesem o junaku ...." Zdaj se je ponavljal grozni večer napada Tjenšinjskega: „Mati! Oče! Matej! Kristus! Mrtev — moj brat mrtev!"

Zdaj je šla za očetovim pogrebom, prihajal je Šved, zdaj se je borila z željo po ljubezni: „Zapustil si me, oče, zapustili so me bratje in dragi .... Šved je v deželi .... Pusti Unterstjerno — poslednji Zjemblic je. Zaklad. Velik zaklad, dedje moji, ste nakopičili. Zanj si kupim srečo srca. Januš. Ni samo ona bogata — tudi jaz, gospod starosta. Odkupim Januša ... Kaj pišete — kaj me gledate dedje? mrzla je rakev, mrliči govore lahko o odpovedi — a jaz sem mlada ... Pustim naj vse? Bog hoče! Domovina je polna bede, in jaz naj si iščem sreče? O pater Česlav — premagal je Krok divjega zmaja, kako naj ga premaga šibko dekle? — Da Jadviga, svetla knežna, svoje premoženje domovini, da si pridobi Januša — dam Vislava, uboga sirota, vse svoji domovini po volji Boga. Ne prosi Januš, ne vračaj se — dana je beseda in nepreklicna je ... Ne prosi Šved, prijatelj moj — a pridi, pridi na moj grob ... Ko prisije mir ubogi Poljski, ko odleti duša uboge deklice v deželo miru in pozabe. Jadviga, mojo siroto Januša — Vanda, moje sirote, bolnike, gospa Sofija, mojega očeta patra ....“

Tako je priporočala, tako odkrivala svojo čisto dušo, ki se ni strašila žrtve — te prevelike žrtve ... In vedno in vedno je ponavljala Jadvigino ime, iskalo je oko po prijateljih, se obračalo k vratom.

„Ona želi Jadvige,“ je rekel Januš tiho patru. „Kaj storiti?"

„Prositi jo, da pride. Vislava je imela nekoliko mržnje zoper knežno — kar je naravno, pa ji teži zdaj vest. Pomirila bi jo, da bi hotela priti."

Poslali so šla h gospej Sofiji. In šla je po Jadvigo, jo pripeljala. Rada in nerada je šla Jadviga z njo. Nerada, ker ji je delo težko videti Januša ob Vislavi, rada, ker je bolela tudi njo vest. Z marsikatero pikro besedo je ranila Vislavo, ko je bila deklica pri njeni teti in je zapazila Jadviga, da zahaja Januš bolj radi Vislave tja.

Razjokala se je lepa, mlada knežna, ko je zagledala tako izpremenjeno nasprotnico. Zgrudila se je k nji in jo prosila: „Če sem te kdaj žalila, oprosti mi, ti sveta, čista duša!"

Iskajoče oči bolne so se ustavile ob nji. Vislava se je zavedala, je iskala Jadvigine roke, iztegnila levico k Janušu. Tista vroča, tenka roka je združila Jadvigino in Januševo. „Bodita srečna!" je zašepetala in odhitela iznova v tuje kraje. Pa bile so bolj mirne njene predstave. Nabirala je cvetlice po čudolepem kraju. Tam so se pasle ovčice snežnobele, tam je bil premil pastir — tam so roditelji, brati, vsi oni, ki so trpeli in upali, ki so umirali pod praporom svete Device, za svobodo Poljske ... In oni pastir jo kliče in vabi ...

Ko se je bližala zadnja ura Vislavinina, je velel pater Česlav Janušu, da gre iz sobe, da ne moti mirni odhod čiste duše v večni vrt. Po hodnikih in na cesti so klicali in jokali: „Vislava! Vislava!“ V sobi je dajal pater umirajoči v roke znamenje odrešenja, je molil, je kropil in si otiral solze.

Januš je klečal pri vratih, bilo mu je čudno težko v duši, kakor pust sen. Kar sliši jasno svoje ime ... Vislava kliče! Januš plane. Umirajoča gleda svetlo vanj — je razširila roke, se smehlja: „Januš!“

On skoči k nji. Pa naglo ji prešine bol obličje — udano poljubi križ, ga stisne na prša — in izdihne.

X.[uredi]

Pet let je bobnel po Poljski vojni grom, je metal svoje valove po Baltijskem morju, je odmeval od finskih in danskih otokov. Lakomnost in hrabrost, zvijača in moč je napela vse sile, da iztrga poljsko krono Janu Kazimiru. Pa se ni posrečil Karolu Gustavu drzni načrt. Hotel je biti vladar Poljske, hotel je združiti v svoji roki žezlo vseh treh skandinavskih držav: Švedske, Norveške in Danske in biti tako neomejen gospodar Baltijskega morja.

Pa Bog že poskrbi, da ne zrasto drevesa do v nebes. Ko so napadli Danci, zvezani z Janom Kazimirom, Švedsko, in se je moral Karol Gustav umakniti iz Poljske, da brani svojo last, je imel sicer srečo, se mu je smejal up, da si podvrže Dansko. Ali sreča je opoteča. Povsod je zmagovalo poljsko orožje. Oarnjecki je prinesel obleganim Dancem pomoči, on je pobijal zmagovit Švede in jih podil z danskih otokov. Zaman so bila junaštva Karola Gustava. Celo leto se je upiral Kopenhagen, glavno mesto Danske, Švedom. Holandci so pritisnili na pomoč Dancem.

Obljube Jana Kazimira so spravile Friderika Viljema na njegovo stran. Obljuba, da zasede po Kazimirovi smrti poljski prestol, je sklonila ruskega carja, da je postal iz Švedovega zaveznika njegov sovražnik. Vrnil je Kazimiru vse pridobitve zadnje vojne in napadel Švede. Karolovega zaveznika Rakocija je podil zmagoviti Lubomirski iz dežele, podil ga je Tartar. Tako se je rešila Poljska razpada, ali miroval ne bi bi! Karol Gustav, mirovati ni mislil. Kar upokoji nemirneža nagla smrt in ga ustavi v sanjah lakomnosti in časti.

Tedaj so sklenili Švedi in Poljaki olivski mir. Željno so ga pričakovali, burno so ga pozdravljale dežele in narodi.

Pa se je izlila nova nadloga po deželi: Vojska, ki ni dobila plačila, se ni hotela raziti. Vezala se je v družbe, je napadala in ropala kraljeva in duhovniška posestva. Lubomirski, prvi vojvoda vojske in glavni državni uradnik, se je sprl s kraljem, žlahta se je razdelila v dva tabora.

V takih razmerah ni čudno, če vidimo pomladi po sklenjenem miru na varšavski cesti oborožene jezdece. Deset jih je, ki jezdijo vkup, enajsti je pred njimi.

Junaške postave, vojaškega držanja, obraz lep, v njem tiho pričakovanje. Tak je enajsti jezdec, gotovo načelnik krdelca, tak je in njegova usnjata obleka, visoki škornji nam pravijo tudi, da je tujec, da je Šved. Tujec je. Pa se ozira na Vislo, na polja in gozdove kakor na davne znance, gleda, kakor da pričakuje nekaj lepega, kakor da se spominja nečesa prijetnega.

Se spominjaš, Unterstjerna, belih rok, ki so ti hladile vroče čelo? Upaš, ker je končana vojska? Se veseliš, da dovedeš ljubljeno deklico v svoj tihi dom med sive skale, kjer je ne bo več strašil nemir bojev.

Vsega se spominja, vsega upa, vse si predstavlja Unterstjerna. Dolga je pot od Švedske obali do Varšave. Pa on leti na nji, on gre k dragi. V nadah, srečen. Saj je rekla: „Pridi, ko se konča vojna.“ Zdaj, ko se ne vojujeta več kralja — zdaj ne bo odbila prošnje. Najprej se ustavi v Zjemblicah, da vidi, ni li morda zopet doma blaga Vislava, dobri pater .... Pokaži se, pokaži hrepeneči duši, Vislavin dom!

Nizki dvor, široka lipa — cerkev in vas. Pozdravljeni! Pozdravljena bajna trdnjava, v katero ga je poslala domišljija poizvedovalcev, katero je hotel zavzeti meglenega jutra s celim polkom. O ti čas vojne! Skrbiš za žalost in tudi za smeh. Ves polk pred okopom iz naseke; polk napram šibki deklici, mrtvaškemu sprevodu!

Tam so vrata, za katerimi jo je videl prvič, kjer mu je pogledala zaupno v obraz, v obraz tujca, napadalca dežele. Srečni dnevi, ko je čuval nad njeno hišo, nad angelsko glavico. O Vislava, poljskega jezera prenežen cvet. Zdaj te prenesem, te presadim v drugi vrt. Me pričakuješ — se oziraš? Glej, rekla si: „Pridi!" in Unterstjerna je tu.

Mladi Šved razjaše in veli hlapcem, da počakajo na konju. On poizve. Če je tu, jo iznenadi, če je ni, jaše kar naprej. Veselega koraka hoče mimo cerkve. Ustavi ga klic. Glej, pater Česlav. Kjer je on, ne bo daleč njegova varovanka. Pa kako se je spremenil pater. Ves je sključen, ves siv. In gleda ga pomilovalno. Zakaj? Morda se mu zdi neumno, da je prijezdil tako daleč, morda misli, da je prišel zastonj? Saj je rekla, da naj pridem, pater, in hrepenele so njene oči.

„Pater Česlav," hiti Unterstjerna in stiska burno starčkovo roko. „Kako veselje, da vas vidim. Kako se počutite, kako živite, dragi prijatelj?"

„Slava Bogu!" je rekel pater. „Dokončujem svoj tek."

„In Vislava? Se je vrnila iz Varšave? Je doma?"

„Se je vrnila — je doma."

„Kako ji je, pater — kako se počuti? Se me spominja?“

„Upamo, da se počuti dobro. Gotovo se vas spominja."

„Kje je — kje — da se ji poklonim?“

„Tam v rakvi.“

„Moli zopet pri očetu. Zlata dušica!"

„To se pravi ....“ Pater Česlav je vidno v zadregi. Unterstjerna prebledi: „Pater — ne, to ni mogoče ... Vi vendar nočete reči ...“

„Da, da, ubogi moj prijatelj," je pokimal žalostno Česlav in prijel Unterstjerno za roko. „Da, prijatelj — ona se je vrnila domov, ona se počuti dobro. Če ona ne, kdo naj se počuti, če ona ne?"

Unterstjerna je stal kakor omamljen. A sa leta je upal — in zdaj ...

„Prijatelj — pustila vas je pozdraviti, spominjala se vas je v svoji zadnji uri. Besedo svojo pa je bila dala Bogu."

„In oni drugi?“

„Morate z menoj k njim. Januš in Jadviga sta v gradu. Gospod starosta in gospa Sofija pestujeta malo Vislavo in Mateja.

„A kje je gospica Vanda?“

„V rakvi Čerskijevih. O bil je grozen čas ... Vislava, naša bela roža je pustila Vandi in Jadvigi skrb za njeno ustanovo. Vanda je bila močna. Držala se je skoraj do konca vojne. Malo poprej jo je pobralo. Mlada vdova je povzela njeno častno mesto.“

„In ustanova?"

„Je dom invalidov."

„Pater Česlav,“ je rekel Unterstjerna in segel za pas. „Tu zlato ... Mislil sem, da ga bom rabil, vodeč domov ljubljeno Vislavo — a ona je že doma ... Uporabite ga za njene sirote."

„Tega daru se veseli gotovo tudi Vislava. O Unterstjerna, če bo Poljska tudi še raztrgana in ponižana — vse čase bo imela dragocen biser, ki bo razžarjal up v prihodnjost. To je: Požrtvovalna poljska žena ..."

„Da, pater. Narod, ki ima take žene, ne more propasti. Pustite me zdaj, pater, da jo pozdravim — na njenem domu —.“

Skozi odprti vhod je padel solnčni žarek v rakev. Igral se je na črnih črkah, ki so povedale in pravile z enim samim imenom Unterstjerni celo povest, lepote, blagosti nedvomljivega požrtvovanja, ljubezni do domovine. In dolgo je stal Unterstjerna tam in strmel na ime:

„Vislava.“