Vis-a-vis
| Vis-a-vis anonimno |
| |||||||||||
| Poglavja | I II III IV • dno |
I[uredi]
»Čakaj, preberem ti najnovejšo črtico, ki je prišla izpod mojega peresa, ali recimo svinčnika, ker je še nisem na lepo prepisal«, je rekel Stanko Slavec tovarišu, s katerim sta slonela na oknu in gledala vrvenje ljudi na ulicah.
»No, se radoveden«, odvrnil je Zajec, se naslonil na komolec in gledal za Stankom, ki je iskal rokopisa na mizi med papirjem, ki je ležal na mizi.
»Aha, tule!« rekel je Stanko in vzel precej papirja v roko. »Poslušaj: — Stanoval sem v stari hiši v neki bolj oddaljeni ulici. Nasproti je stanovala neka gospodična. Bila je jako lepa. Črni lasje so se ji prožili na čelo in se pomalem izgubljali majhnih valčkih. Sanjave oči ...«
»O, ti imaš sanjave oči drugi dan, če prejšnjo noč do treh krokaš ...« se je vtaknil nekdo v besedo Stanku, bil je to neki član takozvanega "slovenskega triumvirata", ki pa ga je slučaj razbil, predno ga je spoznala javnost.
»Lepo pozdravljaš«, je menil Zajec.
»In govoriš o izkrokanih očeh, pa niti ne veš čegave so«, se je hudoval Stanko in vtaknil rokopis v žep. »Jaz vendar opisujem žensko in tu menda ne boš govoril o izkrokanih očeh, institutka je, pomisli!«
»A pardon! Potem vzamem besedo nazaj, a beri dalje!«
»Drugič, ko popravim«, je rekel Slavec in potipal za žep, kakor bi se hotel prepričati, je li rokopis varen, ali ne.
»Tebi ni treba popravljati.«
»Kako to misliš?«
»No, ker je vse tako slabo, da se ne da popraviti«, se je smejal Središki in odložil havelok na Stankovo posteljo.
Stanko se je milo nasmehnil tej opombi, Zajec pa se je potegnil zanj: »A, kaj se boš oziral na Središkega, on sploh ne razume lepote, ki veje iz tvojih del, dasi je sam v "kranjskih klasikov števili".« To pa je Zajec rekel zato, ker se je hotel Stanku prikupiti.
Zdaj je bila vrsta na Stanku, da je opomnil ironično: »Haha! Od kod pa prepisuješ? — Veš, ko sem bil v drugi šoli, smo imeli nekega dijaka, ki je tudi pesnil, ker pa sam ni bil zmožen napisati kaj poštenega, je predelaval druge pesnike, in sicer tako nekako, da je postala zadnja kitica pri njem prva in tako dalje.«
»E, brij no norce, saj ne mislim tako slabo o tvoji umetnosti.« A tudi Središki je drugače govoril, kakor je mislil.
Bilo je že navadno, da so sedli, ko so prišli skupaj, in pričeli kartati. Ko je eden druga dva oskubil, so šli v gostilno in vse zapili, tako so bili vsi suhi. Tudi zdaj so sedli in pričeli igrati. Stanko je imel vedno dobre karte in je torej Središkega in Zajca dobro navijal. Središki je klel prav po gorjansko, Zajec pa se je s fino nobleso le tožno smehljal. Stanka je to vidno veselilo in vedno bolj se je ogreval za igro, ko se Zajec naenkrat zagleda skozi okno na drugo stran. Tudi Središki je zijal tja, mesto v karte. Slavec ju je priganjal in res so nekaj časa igrali, ali šričela se je znova pantomimika med obema strankama.
»Sakrament, igrajta«, se je zadrl Slavec in vrgel na mizo srčevega asa.
»Jaz ne morem več.«
»Jaz tudi ne«, sta rekla onadva hkrati.
»Kaj pa vaju moti? — Ona le na drugi strani? — Haha! Zajec le počasi, ti si že tako znan, kot goreč častilec drugega spola«.
»E, beži, beži, ne fantaziraj! — Deklica je res lepa!« se je zagovarjal Zajec in se naslonil na okno. Središki se je tudi mahoma zaljubil. Naslonil se je tudi on na okno in gledala sta zaljubljeno na ono stran. Gospodična na oni strani je to takoj opazila in semtertje pogledala pomilovalno na junaka, ki sta slonela na oknu in se kregala, kateremu imed obeh veljajo ti pogledi.
»Ti, Pepe!« je opomnil Zajec. »Mislim, da bi vseeno gledala sem, če ne bi bilo tebe tu na oknu«.
»Zajec, ti si v zmoti, odstrani se in stavim, da bo pogledovala na to stran!« je stavil Središki.
»No, sicer pa se mi ni bati, ker ravno konkurence mi ne delaš.«
»Ali jo morda ti meni? Kaj pa si? Kakšen pa si? Petošolec si kot jaz in ne brhkejši.«
V tem se je zrinil med njiju Stanko, ki se je pričel bati, da se ne bi stepla. Vedel je, da je onostranska polovica dejanja, ki se je vršilo, precej prebrisana in da torej le iz koketerije gleda sem, malo pa tudi zato, ker ju prvič vidi. Slavec se je nasmehnil in pokazal na nasprotno hišo: »Glejta, doli v prvem nadstropju sloni Ela Režek in slika, tu nasproti v oknu pa je naslonjena na komolca Milena Vračko in — "farba".«
Tovariša je posilil smeh , a rekel ni nobeden nič.
»In verjemita mi«, je nadaljeval Stanko, »da vaju pošteno "nafarba".«
»Mislim, da pretiravaš«, je rekel Zajec, a se obrnil v sobo nazaj, Središki pa je vrgel še par zaljubljenih pogledov na Vračko, potem pa predlagal, da odidejo na prosto; ker sta bila ostala dva zadovoljna, odšli so na trg.
Zajec je bil sin višjega državnega uradnika. Imel je kodraste lase in tudi brki so mi že nekoliko poganjali; kakor bi jih hotel prisiliti, da bi hitreje rastli, je vedno segal pod nos in vrtil brke; posebno rad pa je posegal v brke takrat, kadar je bil v zadregi in to je bil večkrat. Dobil je od svojega očeta vedno denar, a ga je ravno tako hitro zabil. — Znan je bil med tovariši kot vedno zaljubljen. V tem času, ko se godi naša povest, je trdil, da ima trinajsto. In Stanko mu je zatrjeval, da bo Vračko štirinajsta.
Središki je bil človek velike postave. Delal je dolge korake in hodil zelo počasi, ker si je domišljal, da mu kot velikemu človeku, ne pristoja hitra hoja. Imel je to posebno, menda samo njemu prirojeno lastnost, da je pozdravljal po cesti pse in mačke (potihem seveda, a toliko glasno, da sta ga slišala tovariša).
Šli so po trgu. Stanko se je smejal Zajcu, ki je gestikuliral z rokami in dokazoval opravičenost nekega Nietschejevega stavka.
»Ali to je vendar tako jasno, da bi videl slepec.«
»Bodi no neumen, saj veš, da jaz nič ne dam na take stavke.«
»Zakaj se pa pravzaprav gre?« je vprašal Središki, ki je bil v mislih vedno par minut za onima dvema.
»E, Zajec tule razlaga o Nietschejevi teoriji, a jaz mu ugovarjam«, je rekel Stanko in zavil v tobakarno … Dal je vsakemu tretjino kupljenih cigaret. »Sicer pa jaz ne bom več tu na trgu«, je dostavil. »Doma imam mnogo dela … Jutri se vidimo. Na zdravje!«
Šli so vsak svojo pot: Stanko nazaj domov, Zajec in Pepe pod Rožnik.
II[uredi]
Človek se včasih nenadoma spomni na zlate čase in težko mu postane. Nekaj čuti v prsih, kakor kamen in rad bi se iznebil te teže, ki postaja na noč nadležnejša … Sam sedi tiho in mirno in se drži za glavo, pa premišljuje zlate čase, ki so bili.
Tak človek je bil Stanko. Kadar je bil sam, polastila se ga je otožnost. Cvetke, ki so cvetele okoli njega kadar je bil v družbi, so ovenele; raslo je okoli njega le trnje in ga zbadalo, tako neprijetno zbadalo. Spomini na zlate, mehke ure, so mu težili dušo, bili so mehki, a vendar tako težki, kakor kamen, ki leže človeku na prsi ob samotnih urah.
Ko se je poslovil od tovarišev, ni šel domov, ampak ven v prosto naravo, tu mu je bilo lahko … Hodil je križem polja, ciljev sploh ni imel. izrazil se je večkrat: »Nobenega cilja nimam, a kateri bo prišel najbljižje mene, tega bom prijel in ga tudi držal; cilji in ideali, ki jih hočemo doseči, se nam navadno zde tako daleč, da si jih ne upamo prijeti.«
Izprehajal se je dolgo po polju in truen se je vrnil domov. Naslonil se je na okno in gledal na ulico vrvenje ljudi. Nehote se je spomnil Milene in pogledal je na nasprotno stran. Bila je na oknu, ki ga je ravno odprla. Slavec in Vračko sta se poznala že dalj časa. Bilo je v šolskih počitnicah, ko je Vračko prišla k svoji sošolki, ki je bila doma istotam, kakor Stanko in tedaj sta se spoznala. In zdaj ko sta stanovala nasproti, sta mnogokrat govorila… Tudi tisti večer sta govorila in sicer največ o Stankovih tovariših.
»Kdo pa je tisti, ki ima tako zmršene lase,« je vprašala Milena.
»Zajec, petošolec,« je odvrnil Stanko in dostavil: »Poet«.
Milena se je glasno zasmejala. majhni beli ljudje so se ji prikazali pri smehu in bila je res lepa.
»Tisti — oprostite, da se tako izrazim — osel, misli, da gledam njega, pa se moti.«
»Torej ste zaljubljeni v Sredniškega,« menil je Stanko in se nasmehnil, ker se je spomnil prepira, kateremu veljajo njeni pogledi.
»Haha! V tistega velikana. Veste kaj, do takih ljudi, kakor sta vaša tovariša, imam prav malo simpatije.«
»Zakaj ne?«
»Eden se vede kakor gledališki igralec na odru — notabene ne na cesti, ker na cesti hodijo lepo, — drugi pa je prepočasen.«
Stanko se je moral strašno smejati, kake obraze bosta delala tovariša, ko jima pove mnenje »boginje njiju duše … angela najlepšega …«
Milena se je umaknila iz okna, ker jo je klicala mati. Stanko pa je zrl še dolgo na ulico in mislil na čase zlate … Lahek vetrič se je igral ž njegovimi lasmi in mu hladil vroče čelo … Nastopil je večer.
III[uredi]
Zgodaj zjutraj se je prebudil Zajec in misli so mu takoj ušče k Vračko.
»Milena! Milena! Milena!«
To je bilo njegovo geslo. Zaljubljen je bil prav resno, dasi tega še sam sebi ni obstal. Mislil je, da je to le tisti občutek, ki ga ima moški ako sreča lepo žensko. A to ni bilo tako, bil je resno zaljubljen … Hitro je vstal in se opravil. Zajstrkoval je ter hitel v šolo, kamor se je že v resnivi mudilo, ker je v mislih na Mileno pozabil koliko je ura. V šolo ni imel miru pred mislijo na Mileno. Risal je po matematičnem zvezku svoje in njene monograme.
Nesrečni zaljubljenci: kamor pogledajo, vidijo njen obrat. Povsod jih spremlja njena slika, njen profil … Zajec je pričel znova misliti na Mileno. Zdaj mu je prišlo na misel nekaj originalnega. Vzel je kos papirja in zapisal: »V Elizij pridejo: Milena, Irma, Fani …« A tu je imel smolo, zasačil ga je profesor in listek je romal na kateder. O to je bil drugi dan drndaj s katehetom.
Tako je bilo Zajcu v šoli.
Podobno se je godilo Središkemu.
Ko je bilo konec šolskeha pouka, šel je Zajec pod Stankovo stanovanje mesto domov.
In če ravno ni bilo Stanka na oknu zažvižgal je melodijo:
Stanko je takoj vedel kdo je in požvižgal:
in prišel na okno; tako sta toliko časa govorila, da je prišla na nasprotno okno Vračko, ki se je vedno smejala Zajcu, kateremu se je navadno pridružil tudi Šimnov študent, kakor so tudi rekli Središkemu. Stanko in Milena pa sta si pomežikovala v takih trenotkih, ko ju ni nobeden videl …
Tako je bilo več tedno zaporedoma. Zajec in Središki sta hodila k Stanku, Milena pa je koketirala ž njima.
IV[uredi]
Nebrižno je sedel nekega popoldneva Slavec v svoji sobi in kadil cigareto, ko ga prideta obiskat tovariša. Žvižgala sta pod oknom, Stanko pa je sedel nepremično in čakal, kedaj se bosta utrudila … Čez nekaj časa sta prišla k njemu v sobo. Prijazno ju je vsprejel, kakor vedno, dasi mu ni bilo ljubo, da ga obiščeta ravno v tem času, in moral je biti prijazen, če ga je obiskal.
»No, človeka zaljubljenca, kaj povesta« je vprašal.
»Ti, nikar norcev ne brij, jaz sem prišel do prepričanja (to je bilo pri Središkem večkrat), da nisem zaljubljen v Mileno, ampak — v Irmo, gledališko, koristko,« je pripovedoval Središki.
»E, ja? Res? — No potem je Zajec brez skrbi,« je dostavil Stanko. »Veš kaj takega sem tudi pričakoval, kajti, kar ti jaz svetujemo, to storiš in zaljubiti se v Irmo, sem ti svetoval jaz.«
»Res je!«
Zajec se je med tem naslonil na okno in gledal na drugo stran, a kar naenkrat je odskočil in bežal proti vratom: »Vun gre, vun gre Milena!«
»Kaj pa če gre vun?« vprašala sta oba naenkrat in šla za Zajcem, ki je na vegastih stopnicah padel in se ravno pobiral.
»No, zdajle bi te morala videti Milena.«
Milena je šla na grad in zajec za njo, ž njim sta morala iti tudi onadva rada ali nerada.
»Koliko staviš, da je MIlena v štiriindvajsetih urah moja in da se tikava?« silil je Zajec Stanka.
»E, veš, ravno tak don Juan tudi nisi.«
»Kaj še, don Juan! Ali se ti blede, Zajec?«
Na gradu je bilo prav pisano življenje. Zajec se je takoj pomešal med ženstvo, kakor bi hotel pokazati, kaj premore, a se mu ni obneslo, vedno je segal v brke, kar je pričalo o veliki zadregi. Središki je delal kosmate opazke in hodil kakor "stojiški modrijan", kakor je zatrjeval sam.
No, Zajec se je naposled vendar pridružil Mileni, ki se je na tihem smejala iz vsega srca.
»Gospodična, kaj se tako veselo smejite, ali se vam zdim smešen?«
»O, nikakor ne, jako pameten se mi zdite.«
»Dalj časa sem že iskal prilike.«
»Sem videla, da!«
» — a vas nisem mogel najti. Rad bi vam nekaj povedal … Ali tu je preveč ljudi, ali bi mogli priti jutri na Nabrežje?«
»Hm, morda.«
Hodila sta potem molče drug poleg drugega, nek znanec Zajčev pa je citiral, ko je prišel mimo: Sehiller pravi nekje:
Milena in Zajec sta se smejala a šla tiho dalje. Počasi sta prišla do Mileninega stanovanja, kjer je Zajec še enkrat naročil:
»Jutri ob sedmih zvečer na Nabrežju.«
Drugi večer je hodil Zajec na Nabrežju in čakal Mileno. Bila je ura sedem in čez, a Milene ni bilo. Od druge strani sta prišla Stanko in Pepe. Oba sta se smejala in Stanko je pripomnil: »Zdaj bom pisal svojo črtico dalje, katere junak boš ti Zajec — vitez Togenburg.«
Smejali so se vsi trije in šli narazen …