Viržinka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Viržinka
Izdano: Slovenec 44/62–63 (16. in 17. 3. 1916)
Viri: dLib 1–2, dLib 1–2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ej, ali vam je bilo življenje takrat, ko smo hodili v šolo tja na Resljevo cesto! Četrtoletniki smo bili, ponosni in visoki, da bi nas bila skoro metala domišljavost, v resnici pa nismo bili drugega nego — odrasli dečki.

Mnogo let je že tega, kmalu bode dvajset. Razšli smo se po svetu, v življenje, ki je marsikomu uresničilo nadeje, ki si jih je stavil vanje, največim pa ne, ter jih je kvečjemu razočaralo.

Kdo ve, koliko tovarišev iz četrtega letnika bi bilo mogoče zbrati danes? Morda komaj pol, ostalih pol najbrž ni več. Nekaj jih je pomrlo, ta ali oni je šel drugače rakom žvižgat, največ jih je pobrala vojna.

O ta vojna!

Kdo je mislil nanjo takrat! Tovariš Karl gotovo ne, takisto ne tovariš Josip, tovariš Franc tudi ne in — last not least — Janez tudi gotovo ne.

Ali vam je bila to četvorica! Štirje junaki in kakšni junaki; ni čuda, da je sam cesar zaznal zanje in jim poslal — pozivni list — na nabor.

»Gromska pukša!« se je začudil Karl; Josip, ki je baš istega leta podedoval nekaj okroglega in je bil zbok tega drznejši, kakor so bili drugi, je narisal na tablo karikaturo: »Z nabora!« Le-ta je bila uspela tako izvrstno, da je imela kar najrazličnejših posledic. V letniku je vzbudila razposajeno veselost, da je zbok šuma pogledal v sobo marsikateri profesor in — ugledavši podobo — muzaje se odšel svojim potem. Na račun karikirancev smo zbijali marsikatere šale, pri tem pozabili, da smo v šoli, dokler nas ni tega spomnil ravnatelj, ki se je rad delal strogega, a je bil v resnici mehak in prijazen, da mu še danes želim vse najboljše in z menoj gotovi vsi, kar nas je še pri življenju.

Nenadoma se je pojavil pri durih, držal za hrbtom cigaro in resno kimal v razred. Večina nas ga ni videla, dokler se ni oglasil strogo in resno:

»Das wollen Lehrer werden und treiben Allotria; ärger wie die Buben in einer Jugendschule! Nun, ich werde es euch versalzen!«

In napravil je nekaj korakov proti katedru, da bi nas vse zapisal v razrednico.

A pred tablo se je ustavil, motril nekaj časa umotvor na nji, potem se je okrenil, prikimal žugajoč nam in odšel iz sobe. Le - to precej naglo, zakaj — lomil ga je smeh in nam ni hotel privoščiti tega povsem nenameravanega zaključka svoje stroge filipike.

In kaj je bilo narisanega? Vsi štirje izvrstno pogojeni naborniki so, držeči se za rame, s klobukom po strani, z velikanskimi šopki na prsih in tovariš Karl z mogočno viržinko v ustih vodili barko z nabora. V malo potezah je bila karikatura tako živa in tako pristno izvirna, da se nam je zdelo, kakor bi čuli vriskanje, viržinka pa je naravnost širila imeniten vonj po razredu. Le-ta je seveda ostal od ravnateljeve cigare.

Da, ta Karlova viržinka! Fant se že delj časa ni menil za noben drug tobak, viržinko pa si je privoščil, če je le imel dovolj okroglega zanjo. Pri nas je užival naravnost ugled, zakaj kajenje nam je bilo prepovedano in kdor si je upal prižgati po mestu cigareto, je veljal že za pogumnega, dasi je bilo to le neznatno kršenje prepovedi, dočim se nam je zdelo kajenje take cigare pravi smrten greh proti nji.

No, Karlu je bilo malo do tega, do viržinke pa dosti, in oni dan, ko smo šli na nabor, si jo je prižgal kar pred šolo.

Toliko, da se ni zaletel z njo v profesorja Č. Le-ta se je nasmehnil in odšel po svojem potu.

Pri naboru so nas potrdili vse štiri. Vendar smo prišli v šolo popoldne, ker nismo hoteli, da bi bil kdo delal neslanih opazk.

»Karl!« je podražil profesor Č. viržinkarja. »Zjutraj sem hotel poslati za vami slugo s smetišnico.«

»Hvala, gospod profesor,« se je obregnil Karl točno. »Odkar sem se moral nekoč nenadoma nasloniti preko ograje ob Ljubljanici, se take nesreče ne dogajajo več.«

Splošna gromka veselost je sledila tem besedam, a je našla kasneje odmeve celo v konferenčni sobi.

***

Vsi štirje junaki, ki smo takrat »vozili barko«, smo morali lani odriniti v vojno. Tovariš Janez je padel v Galiciji. Mene so odslovili bolnega, tovariš Josip straži na jugu železnico proti polentarjem, tovariša Karla pa sem te dni srečal nenadoma v Ljubljani. Na dopustu je bil doma v Mokronogu in vračal se je v službo na laško bojišče. Prebila sva skupaj zadnji dan.

Povabil sem ga k sebi na dom naposled. Tu sem potisnil predenj več vrst cigar in cigaret. Le površno se je ozrl po njih.

»Postrezi si!« sem mu ponudil.

»Hvala, ne kadim«, je odkimal z glavo.

»Ne kadiš? In včasih te ni bilo videti brez viržinke v ustih!«

»Viržinka je seveda kaj drugega; viržinko bi kadil, a tu ne vidim nobene.«

»Bog te je dal; in jaz si nisem upal, da bi jo bil ponudil. Prevsakdanja cigara se mi zdi.«

»Vsakdanja?!« se je začudil. Jaz pa sem se požuril in jih položil šop predenj.

Prijatelj je razstrl po mizi vse, skrbno premotril krivenčaste pokveke in si je naposled izbral eno, ki je bila po moji sodbi najbolj ponesrečene oblike in najbolj zverižena. Bila je kakor konec kdo ve kolikokrat skrivljene in zopet poravnane žice, zarjavele, tu in tam skoro okrogle in zopet ploščato stisnjene, temno in svetlo marogaste.

Še enkrat jo je pretipal v rokah in naposled prikimal zadovoljen. Potem jo je položil pred se in segel po užigalicah.

»Vsakdanja?« je povzel. »Motiš se prijatelj! Viržinka je v Avstriji najimenitneja cigara sploh. Kralj je bil, ki jo je uvedel, krasno dekle ji je dalo ime in cesar jo je povzdignil v plemstvo, dočim ji je dal pristopa na dvor. Kot moja posebnost, me je zanimala ta cigara in proučil sem njeno zgodovino. Zato ti vem povedati, da cesar dolgo let niti kadil ni druge cigare kot viržinke. In če si ne morem privoščiti ž njim vred nobenega drugega užitka, pri viržinki imava oba enakega.«

To je bilo vsekakor res, a da bi bila radi tega tako zanimiva, da bi imela celo svojo zgodovino, nisem znal. Govoriti bi bila imela pravzaprav še kaj, a naposled me je zanimalo tudi to.

»Jaz ne kadim sicer, a čul sem že večkrat, da jo čislajo nekateri,« sem pripomnil.

»Pravi viržinkar sploh ne kadi drugega«, mi je potrdil Karl, »Tri razrede kadilcev imamo navadno: piparjev, cigararje in cigaretarje. A jaz pravim: pa viržinkarje, ker teh ne moremo potisniti v noben imenovani razred.«

»Jaz bi menil, da k cigararjem.«

»Ne, ker pravi viržinkar ne pogleda cigare.«

»Ali to ni cigara?«

»Je in ni!«

»Kaj pa potem?«

»Viržinka! Poseben tobak, posebna oblika, posebnost kajenja mora imeti tudi posebno ime in razred. Viržinka je prava vojna cigara naša. Za vojne je prišla k nam, prišla iz Italije in prinesla od tam vsa dobra in slaba svojstva. Prikrita je in hinavska ter zahrbtna kakor pravi Lah. Med njimi težko najdeš kaj vredno, kakor med Lahi Ležko najdeš prida človeka, in vedno moraš imeti vojno ž njo kakor mi z Lahi. A ta-le tukaj bo!«

Skoro ljubeznivo jo je pogledal in vzel v roke. Potem se je pripravil, da jo prižge. To prižiganje je bilo nekaj posebnega. Pred vsem je izpulil slamco, a prej je še večkrat pobezal ž njo gor in dol. Cigaro je na to zopet položil na mizo tako, da je z debelim koncem molela preko roba. Užigavši užigalico je potegnil po plamenu slamco dvakrat skozi podolž, potem jo užgal s plamenom. Ta plamen je potegnil pod cigarin konec.

Le-ta se je jel kaditi. Malo je razpočil, zardel ob robu, se upelil najprej črno, potem žareče, naposled belo in rdel malo dalje od konca. Prikazale so se rdeče pike in tobak se je vzbočil pod njimi. Počasi je gorela slamca, a prijatelj je vedno tiščal plamen pod zažigani konec. Kadil se je že dva centimetra daleč, žarel, dišal, se užgal [s] plamenom, ugasnil opet, da je ostal črn tobakov ogel, dokler ni izginil in ostavil na cigari belega pepela, od katerega je ustajal kvišku bel dimov trak prijetne vonjave. Pri slamnem ustniku na drugem, na mizi slonečem koncu, se je takisto pojavil višnjev dimček, ki je kot debela nit stremil takisto naravnost kvišku.

»Sedaj bo!« je dejal prijatelj in odložil skoro dogorelo slamco; potem je pobral cigaro, si ogledal še enkrat prižgani konec in je naposled utaknil v usta. Gorela je imenitno, še večkrat je prikimal v priznanje.

»Z viržinko je dela, moraš vedeti,« je povzel potem in jo tiščal v kotu utnicam, da mu je visela skoro nizdolu. Sinje oblačke je spuščal v zrak. »Če je ne obdelaš zgage italijanske z mogočnim ognjem, pa se ne uda. A ko jo imaš v oblasti, potem gre, če je kaj vredna, če ni nič, pa ti precej poide ogenj in potem se lahko trudiš iznova ž njo, dokler se ne naveličaš in je ne treščiš ob tla, naj jo vzame vrag, ali kdor hoče.«

»Nekateri pa pravijo, da je tem boljša, čim večkrat je prižgana.«

»Kdor pravi tako, je bedak in najbrže še ni imel viržinke v ustih. Viržinka je kot posel pri hiši; ako ni nič vreden, roma od gospodarja do gospodarja, naposled ga ne mara nihče več in ostati mora na cesti, ako je dober, ga obdrži takoj prvi gospodar, dokler ga je kaj skupaj. Tako-le vinski bratci in sejmarji ter kmečki fantje, kadar se hočejo postaviti z viržinko, jo pač prižigajo neštetokrat, ker jim noče goreli. A če pogledaš kisle obraze, se lahko uveriš, da posebnega užitka jim ta postavnost ne dela. Kaj jim napravi zvečer, ko ležejo, o tem molče popisi, ker take stvari se opravijo najbolje brez prič. Jaz se spomnim takega junaka, ki se je bahal, da ni tako hudega tobaka, da ga ne bi prenesel. Tedaj mu je nasvetoval drvar 10krat prižgano viržinko, ki je bila polita z vinom in pivom ter posušena, potem pa zrezana v pipo. Če prenese to, potem je junak. Poskusil je, a izkadil ni. Zleknil se je po klopi in ... Mislili smo, da bo po njem ... Pozneje je pravil, da kuga, kolera in koze vkupaj gotovo ne delajo take težave, kot ona vražja hrana. Viržinke pa ni pogledal več.«

»Verjamem, da ne; jaz se še sveže bojim.«

»Sveža in svetla ter lepo narejena, je imenitna. Najboljše so sakanske, ki se izdelujejo v Sacco na Tirolskem in ljubljanske. Ko so v Budjevicah začeli izdelovati te cigare, so poslali celo iz Ljubljane delavke gor, da so učile Čehinje izdelovanja. Vendar naj jih delajo, kjer hočejo, viržinke so, ime imajo, podobo tudi, prave viržinke pa le niso. Za cesarja so se delale vedner v Ljubljani, zato je viržinka-plemkinja rojena v Ljubljani, ter je pristna »ljubljanska srajca.«

»Ali so jih tu delali najprej.«

»To pa ne. Viržinke so poznali v Milanu, seveda tedaj našemu Milanu, že leta 1845. Tja so prišle pravzaprav iz Švice. A pri nas jih je uvedel podkralj avstrijske Italije, nadvojvoda Rajner. V onih letih je živel na Stolnem trgu v Milanu velik trgovec s tobakom Zaminetti. Ta je imel lepo hčer po imenu Viržinija in dočim se je bavil oče s kupčijo na debelo, je bila mladenka po večini v prodajalni za cigare. Dasi častnikov laški zagrizenci niso mogli trpeti, v tobakarni so jih kot dobre odjemalci radi videli. Podkralj sam je prihajal vsak dan tja, da si je nakupil cigar. Nadvojvoda je bil priljuden mož, zato še dosti čislan po mestu, lepa Viržinija pa si je štela v čast, da mu je postregla. Nekoč je prinesel njen oče iz Švice 600.000 cigar čudne oblike. A le malo jih je prodal, nihče ni maral zanje. V blagu je bilo mnogo denarja, a ker ni šlo, je žugala trgovcu občutna izguba. Viržinija je jokala in jokajočo je našel podkralj. Rad bi bil vedel, kaj se je zgodilo, in dekle mu je potožilo nadlogo. Nadvojvoda si je dal pokazati cigare. Skrbno si je ogledal eno, potegnil iz nje slamco in jo prižgal. Prijetno je vonjala, lepo gorela, zakaj ne bi ugasla? »Pranji rep je prav izboren!« je dejal nadvojvoda in potem se je izkazalo, da nihče prejšnjih kadilcev ni odstranil slamce. Le-ta je gorela s tobakom vred, zato seveda ni ugajala. Od takrat nadvojvoda menda ni pupoval več drugih cigar. Često Tih je poklanjal tudi častnikom in kmalu ni bilo videti nobenega brez »podganjega repa v ustih. Ko je prišel na posest v Milan z Radetskim nadvojvoda Franc Jožef, naš sedanji cesar, poklonil jih je tudi njemu in bila mu je ta cigara izredno všeč. Ko je vprašal bratranca, kako jih imenujejo, je bil ta celo v zadregi. Naposled se je spomnil lepe Vržinije in dejal je: viržinke. In ime pa je ostalo. Cesar in generali so kmalu pokupili vse in odtlej jih je Laminetti komaj nanesel sproti dosti iz Švice v Milan.«

»A zakaj naj bi bila vojna cigara?«

»V vojni leta 1859 smo izgubili Milan, a viržinko smo vzeli seboj za spomin. Le-ta nas je vedno spominjala na izdajalskega Laha, od leta 1859, ko je prišla k nam, pa do letos, ko ga imamo zopet v pesteh. A letos bi nam morala biti na srcu prav posebno in nas opomniti, da nam mora Italijan vrniti slovenske kraje Severne Italije. In jaz, ako bi bil imovit, vsi vojski bi hotel poslati viržink in naši Janezi bi si morali zagozditi jih v usta, potisniti kape na uho, zavriskati, da bi odmevalo preko gora in mej:

Hura! — Taljan, Milan nazaj!