Violina
| Violina Tatjana Pregl Kobe |
| |||||||||
Sinji akvareli
[uredi]Nad južno pokrajino se menja svetloba.
Ležem. Sklenem roke pod glavo, pogled na let ptice
pod milim nebom uspava. Hitro ter le za trenutek
se prikaže podoba z nasmeškom nekoga, ki pozna sanje.
1
[uredi]Nočno nebo se modri nad obeliskom sredi trga. Podrti oboki in stebri prastare
arene te navdajo s slastjo, kakršno doživiš samo takrat, ko pogledaš v čudovito
orjaško školjko. Kako neovirano daleč se mora od tam zgoraj, z neba, širiti
razgled čez vse to čarobno polje ruševin, zajet v večno zavidljiv obris.
2
[uredi]Le na vrhu je živo, izza temno zelenih lovorovih grmov se blisketajo luči, tu
in tam se zaiskrijo tudi kakšne lepe oči. Obokana pot vodi k morju, skozi še
goli senčni prehod se vidi daljavo. Čad spokojno dogorevajočega plamena
tonečega sonca se svetli skozi grme temno cvetočih oleandrov. Skoraj tako je,
kot bi bila tam doli v zalivu, kjer lahko prebiješ ure in ure, ves blažen in onkraj
želja. Na vrhu otoka, na vrhu neba.
3
[uredi]V zlato rjavem pristanišču, kjer se z mamljivimi boki v sinji želji pozibavajo
jadrnice, bolj čutim kot vidim razprostrta bela krila čez začrtan rob v daljavi.
Nebo je vedro in brez vetra, le na obzorju visi droben in kakor meglica gladek
oblaček, ki ga nič ne zanaša sem in tja, kakor po navadi nosi obleke. Sedim
na pesku, ogretem od sonca, in preštevam valove, naslonjena nate. V mojih
prsih kipi veselje plamenaste barve, ne oranžne ne zlate.
4
[uredi]Papiranti konfeti padajo kot sneg in sence pahljač bledo modro barvajo
napudrana ličeca raznobarvne množice otrok: klici in smeh režejo zrak v
ozkih ulicah na praznični dan. Vse mesto je v preobleki in na prostornih
kvadratnih trgih je videti, kako tekajo mimo rdeče, modre, rumene, zelene ali
rožnate krpe blaga, ki prhutajo z zagorelih telesc.
5
[uredi]V pritlikavi hiši, zgubani od teže let, zagledam velik prostor brez oken: skopa
svetloba prihaja samo skozi steklena vrata kakor za kulisami odra. Maske
z živo razprtimi očmi se skrivnostno smejijo, le sence pod temnimi očmi
grozijo, da bodo izzvale nemir. Skušam strgati krinke s podob, da bi se zavedle
svoje resničnosti, a se me polastijo. Postanem žalostna, ne da bi si znala
razložiti zakaj. Z živopisanimi barvami videza se odpravim nazaj.
6
[uredi]Kot da je vsa hiša oživela in da so povsod same oči. Zdi se, da so pred vrati
ljudje, ki komaj čakajo, da bi vstopili, takoj ko bi se ozrla vstran. Ljudje, ki od
sreče in veselja kar vztrepetavajo, čeprav na njihovih ramenih strmi vanje mrk,
s težkimi mislimi obremenjen duh: a kadar se smejejo sredi pokošenih polj
obmorskih vasi, se smejejo prešerno, ne da bi imeli za to kak razlog, ne da bi
kaj premišljali. Gledam skozi okno, zunaj se že svita. Privid, izslikan v svetlo
noč, izgine.
7
[uredi]Prostor, poln do zadnjega kotička, je majhen in borno razsvetljen. Na pultu
desno od vrat drema tigrast maček, debel in len. Radio, skrit za obledelo
zaveso, pritajeno igra. Za vsemi mizami, pogrnjenimi s temno rdečimi, drobno
karirastimi prti, sedijo ljudje dobrodušnega videza, ki govorijo polglasno in
imajo na sebi spodobno krojene obleke iz dobrega blaga. Negibne podobe,
ki ne žalujejo za črnimi konji, ne za žarečimi iskrami, ki jim švigajo izpod
kopit.
8
[uredi]Pogled vleče gor in po vijugastih ulicah korza spet dol. Iz neke prastare hiše,
ki je bila nekoč palača, se sliši glasba: nekdo preveč na glas igra sonatino. V
prostorni pritlični dvorani, ki jo razsvetljuje samo ogenj na ognjišču, plešejo.
Temno gorijo lica, še temneje oči. Iz vitkih kozarcev se na koncu noči, ki čaka,
da mine nov dan, peni rdeče vino.
9
[uredi]Ne morem se upreti skušnjavi, da bi vstopila. Notranjost je na prvi pogled
kakor prostor, v katerem že dolgo niso pogrnili mize, okrog nje nekaj starih, s
slamo oblazinjenih stolov. Žive, z zlatimi nitkami pretkane papirnate stenske
obloge, belo izvezene zavese, na stenah nobene podobe, na leseni klopi
zaprašen šop umetnih rož v razbiti in komaj za silo zlepljeni alabastrni vazi.
Nekaj omar, boren umivalnik, v kotu majhne gosli, in to je vse. Povsod je tiho
od tišine.
10
[uredi]Ob prizoru, ki se mimobežno rastre, me prevzame občutek, da bo dan lep. V
gugalniku, spletenem iz slame, z živahnostjo na drbno zgubanih licih čaka
starka, drobna in siva, da voda v čajni ročki zavre: na sebi ima obleko iz
modrega kašmira s širokim, dolgim krilom in z naprsno zaponko, na kateri z zlatimi
črkami nekaj piše. In v rokah pismo, ki ga, polna nemira, kot bi po njej plalo
nekakšno prebujeno hrepenenje, s toplino v očeh odpre. Mogoče je to tisto.
Mogoče. Ta trenutek, ki se pred menoj riše.
11
[uredi]Kuhinja v majavi koči je polna dobrega, slastnega vonja. Na ognjišču prasketa
suha borovina in ogenj se vije iz nje vse do odprtega predaha, da bi ogrel
pečico za kruh, ki ves bel vzhaja v pekačih. Čokat črnogorski ribič sedi pri
kamniti kuhinjski mizi z zapetimi rokavi, kakor so ga naučili, da je lepo. Pred
njim puhti nekaj dovolj opečenih rib, ki jih je bilo treba večkrat obrniti, da
so postale prijazno in slastno rjave barve. Povsod navzoč vonj, ki se vleče proti
sredini neba, je kadilo neupodobljive sreče.
12
[uredi]Sredi stare jedilnice je prižgana svetilka, ob zidu prenovljena postelja z
labodjim vzglavnikom, tla pogrnjena z zelenim, po sredi obledelim tekačem. V
prijazni izbici je vse polno podobic, čipkastih blazinic in stekleničk z dišečo
vodo, krtačk in sladkih pomad, porcelanastih posodic in različnih srebrnih
predmetov, drobnih spominov. In vsi ti predmeti se zdijo kot živi. Primaknem
stol k majhni, okrogli mizi iz ebenovine in se s komolci naslonim nanjo. Nič
ne mine.
13
[uredi]Na eni izmed sten visi slika: angelsko bitje, ki ga lahko občuduješ kakor
izvirno podobo, a se z njo ne moreš primerjati, te, oblito z jutranjo jasnino,
obdarjeno z živahnostjo in svežino, privzdignjeno v prisotnost lilastih višav,
napolnjuje z rajsko milino. Občutek, da je v množici cvetov po tvojem telesu
plezajočega bršljana, tako blizu, in vendar nedosegljivo, potuje s teboj na
tanki, iz omamnih dišav stkani preprogi domišljije, ki prihaja iz korenin
melanholije in kipi v izslikan nemir.
14
[uredi]Noči se. Deklica v veliki hiši na bregu prižiga triramno svetilko na mizici pod
oknom in zlato rumen, medeninast svečnik na kaminu iz opeke v kotu sobe.
S prekrižanimi rokami stopa po sobi gor in dol in se s temnim pogledom
večkrat ošine v starinskem ogledalu. Raztresena, kakor bi onkraj svoje podobe
nekaj iskala in videla, se zazre v zrcalni odsev slike na steni, na kateri je
vtisnjeno ljubezensko oznanjenje. Prizor prelije medena svetloba.
15
[uredi]Vitraž male cerkvice ob robu praznega naselja za hip presije prizor, ki je dar
sonca. Iz steklene mavrične slike izstopa svetloba s skoraj otroškim, naivno
dekliškim obrazom, privid najčistejših oblik, kakor izrezljana podoba, ki ji
sonce nikoli ni pordečilo lic in ji nasmeh nikoli ni raztegoval ustnic. Prelepe
poteze, prepojene z modro rapsodijo, priklepajo čar, ki potegne spoznanje v
globino duše.
16
[uredi]Od bledikave prašne mesečine je noč tako svetla, da se od nje bleščijo še griči.
Iz divjine otoka se oglaša neukrotljiva zver. Na najbolj pustem svetu, kar ga je
bilo kdaj videti, vreščijo ptiči. Sliši se peketanje konjskih kopit in kako se
morje poželjivo zaganja v čer. ln kako nekdo tam daleč pribija presušene
deske na ograjo, čeprav je že pozen večer. Vsi zvoki so podobni glasbi, ki me
za trenutek prešine: zalotim se, da mrmraje slikam drobno, lepo melodijo.
17
[uredi]Starec s skalnega otoka, suh in ves ožgan od sonca, je dober, kakor so vsi, ki
živijo v samoti. Ponudi kruh in veselje in spoznanje, da ima celo velik revež
vedno še kaj, s čimer ti bo postregel: k temu ga vleče neka notranja sila. Ko
si rosno mlad, želiš pokloniti vse, tudi srce, in tudi ves čas, ki se takrat zdi
neskončen. Nikoli se ne oziraj nazaj, pravi, in naj ti ne bo nikoli ničesar žal,
da ti bo usoda mila. Govori z enakomerno božajočo barvo glasu, ki, topla kot
žensko srce, prepoji tihožitje.
18
[uredi]Prelepe svetle oči pod dolgimi razvejenimi trepalnicami zamaknjeno zro v
daljavo. Slonokoščeno barvo lic rahlo prežarja nežna rdečica, ljubke ustnice z
barvo koral, ki se ponujajo v poljub, boža dolga plapolajoča tančica las. Sredi
peščene obale, polne zarana naplavljenih školjk se zdi neverjetna drobcena
lepota v bledo modri obleki iz čiste svile resnična, kot je resnična pesem, ki
nikoli ne neha priklepati nase domišljije. Nebo je ob zgodnjem jutru jasno in
sinje kakor morska voda.
19
[uredi]Sredi otoka, sredi palače, v sobi, daleč od hrupa sveta, vlada slovesno ozračje.
Na mizi, pogrnjeni z belim damastom, gorijo sveče. lz strun odprtega pianina
se izliva stara, sentimentalna melodija, ki skozi spuščene žaluzije, obrobljene
z rumenkastjo lučjo, ihti odo v bakrastem zlatu. Na licih deklice, z barvo sinje
ptice, žari pritajen smeh in oči se ji bleščijo od velike sreče. Sijoči žad na
vitkem vratu omamlja, da se Amor, ves vesel in razigran kot še nikoli prej,
naslaja ob pogledu nanjo. Prizor, domač, je vtisnjen vame.
20
[uredi]Zagledam se v gručo vneto čebljajočih žensk, ki na neki jasi, na obronku vasi,
obirajo robide. Vidijo me, da grem čez gozdni ovinek, vendar mirno klepetajo
naprej, in glasovi jim pojejo, kakor da so moški kje v bližini in da se šalijo z
njimi. Obstojim in, naslonjena na nizko drevo, prisluhnem: kot da gibanje
in silovitost njihovih glasov, črpajočih iz neizpraznjenih vrčev mladosti, z
vabilnimi klici barva čas, ki še pride.
21
[uredi]Na samotnem kraju med kamnito pregrajo in nasadom oljk, na križišču znanih
poti, obstanem in se zazrem v nebo. Od zahoda se kot jata ptic vali rjuhasta
kopica oblakov. V soju rumenega popoldanskega sonca daleč v daljavi ponosno
kipijo kvišku zidovi, ograje in visoka, vitka drevesa. Jata lastovic leti na jug kot
siva, v sinji svetlobi plahutajoča ruta. Vse je, kakor v izsanjanem gaju, ulito v
ubrano celoto.
22
[uredi]Dan je lep, čeprav piha. Sapa ni mrzla, pihlja čez ravnino samo kot hladen dih
z morja. Le v grmovju šumi in težke iglaste krošnje dreves se majejo. Pri vsakem
sunku vetra se obračajo, upogibajo veje in menjavajo rjavo srebrnkasto in
temno zeleno barvo. Borovci s svojim večnim menjavanjem senc in svetlobe,
barve in oblik, glasov in skrivnosti pregovarjajo s svojimi obljubami, narahlo
šelestijo in nikoli ne nehajo dajati upanja.
23
[uredi]Ljudje se stekajo z vseh strani, hitijo po pobočju hriba in po klancu navzdol
v široko ravnino. Za njihovimi hrbti je sonce in pred njimi zlata in zelena
dolina. Vroča sapa pihlja navzgor proti njim in z njo vroči vonji po zrelem
sadju, ki ga nosijo. V laseh, rjavkastih od prahu, se jim iskrijo bledo rumeni
žarki in njihova porjavela lica žarijo od veselja. Brez misli stopam za množico,
da bi v motni svetlobi zgodnjega jutra zajela obraze ljudi in obrise stvari, ki
jih radostijo.
24
[uredi]lz bledega zelenila oljčnih nasadov, na robovih gričev, se pogled vleče na
rodovitno zemljo in na ravne vrste dreves s krepkimi debli in bogato
obloženimi, zrelimi sadeži. Na drugi strani zaliva se razgrinja razgibana
pokrajina, pisana kakor odeja iz krp in čez in čez posuta s samotnimi hišami,
z vasmi in zaselki. Od nikoder ni nobenega glasu. Nema prisotnost vesolja
miru, obdanega z zeleno senco pokošenih polj vasi, se ob zori zdi kot eno
samo, čisto valovanje podob, ki vre iz oči.
Koncert za violino
[uredi]Pod visokim bronastim kipom, sredi vzpenjajočih stopnic, negibno in vendar
v svoji notanjosti valujoče morje obrazov posluša Bachov koncert: odmev
razsežnosti časa se zdi kot navdih. Stopim iz sence hiš, stoječih tesno druga
ob drugi, in živa svetloba nad staromestnim trgom malone zaslepi spev.
largo
[uredi]I.
[uredi]V ogledalu neba se zrcali neskončnost. Ležeš na hrbet v mokro travo in
opazuješ, kako potuje rožnat oblak v vijoličen somrak. Potem z mislijo, počasi,
še enkrat obideš prizor. Končnost se odmika v daljavo. Od znotraj prihaja
zvok violine. Hiteč za zvokom, za odmevom tega zvoka, prispeš zadihan, ves
moker od rose.
II.
[uredi]S toplim nemirom rok božaš, kot boža otrok grad iz sipine, vzpetine moje
razprte golote. Z žejnim vonjem lepote polagaš na željni obok telesa poti,
kamor greva objeta, pod brezmejnim lokom drevesa, velikim kot sinja
ljubezen dneva. Vseh dni.
III.
[uredi]Soj medene lune sledi poti jezika, ki sredi obale okuša sok s svile kot cipresa
vitkega telesa. Sledi zvezd sredi kožne jase, okopane v sladkosti vročice, se
izgubljene v kipenju lastnih vzdihov križajo na razprti dlani noči. Zaprem oči,
vse v meni ščemi in utripa. Tema odhaja in zora gori v svetlobo dozorele
strasti.
IV.
[uredi]Na postelji, še topli od ljubljenja, ostaja z meglico zaspanega sonca izslikan
odtis. Vdihavam vonj iz rjuhe pomečkane, kjer si le malo prej iz ikebane
mojega telesa odpoljubil pesmi, prej še neprebrane. Skozi lino noči se zlati
odhajajoča mesečina in z njo svoj zapis, Selena, luna, obsijana s svetlobo
karmina
andante
[uredi]I.
[uredi]V prahu sipkega peska sva pustila goli obris utripov srca, z vitkimi prsti zarisan
napis za nevidne bogove neba. Vetrovi, skriti pod krili ptic, podijo kopaste
oblake, lebdeče nad širnim zalivom. Ob glasovih milih strun južnih vetrov, z
zlatilom osončnenih jader, vodiš belo barko v pristan. Splivkana voda pomirja,
boža.
II.
[uredi]Z okusom srebrne pene valov zori jutro na belih svilenih prevlekah soli, ki
jih še ni spral dež z odprtega morja. S slutnjo sladkosti svitanja se selim v
resničnost z vrhov najvišjih slasti, kjer drhtijo sanje. Tvoja koža diši po bakreni
zagorelosti, ki se ogreje v pohotnosti vod. Odpiram in zapiram se, školjka, na
poroznih policah, s katerih se morje umika in se vrača nanje.
III.
[uredi]GIas neznanih morskih ptic, ki reže zatišje spečega morja, vabi v čarne privide,
skrite za robom obzorja. Pred zarjo, ki sine, srkam vase magične meje slasti,
ovite med nevidne čeri nebeških polj, ki jih prekriva presojna, drhteča tančica
jutranje rose. Na oltar drobnih prsi z vihravo slo kot Eol, bog vetrov, daruješ
orošeno telo.
IV.
[uredi]Katedralo z dvema zvonikoma in majhnimi starinskimi stolpiči, dvigajočimi se
z ostrimi konicami proti oblakom, in baročne linije niš okoli nje, barva
rdečkast nadih. Tvoj dih, ki je usoda, zaspi ob mojem vratu, izčrpan in sladko
utrujen. Le vrišč angelskih glasov, napolnjen s poželenjem, še vznemirja tiho
noč.
allegro vivo
[uredi]I.
[uredi]Zvok neujemljive domišljije nagovarja z nagajivim bliščem in sijajem. Po kotih
terase, na bambusovih prečnikih, so posejani redki in skrivnostno dišeči
cvetovi divje azaleje. Dih svežine preveva resast škrlat pravljične preje in prsi
prešinja velika, nedopovedljivo lepa sreča. Sredi njenih valujočih glasov se
zdim kot posoda, ki jo z grozdjem polniš, Bakhus, da me piješ sladko, da me
mamiš.
II.
[uredi]Kot krhko vazo iz porcelana me krasiš s cvetjem besed in mi čute pretresaš
kot burja, ki plane v ječeče bore otoka. Srčni utrip si, rdeča mana, drget, ki me
oživlja, vznemirjenje, ki ude razvezuje. Vihar si, ki polje v meni. Kri. In roka, ki
po boku polzi. Na obokih ruševin z Mane zarana stoka galeb od užitka.
III.
[uredi]Vsako jutro znova vzide sonce skozi tvoje od sle v tanke reže priprte oči, iz
katerih zeleno vre vse, kar me opaja. Vedrina si, smeh, ki škreblja po bleščavi
zob sredi poletja. Ujeta v trepet tvojih rok, v vsak tvoj zamaknjen pogled in
pod zaprtimi vekami v niz podob sem, kor otrok, nemirna v pričakovanju:
kot igriva galeba sva, ki ne iščeva zavetja pod prostranim obokom neba.
IV.
[uredi]Potopljena v oranžno sončavo, zamaknjena v ekstazi, otrpla v vonju, ki se
skozi pore plazi, se nad penečim se valom morja loviva s pogledi. V očeh, ki
vidijo vse, tudi na videz najnepomembnejše podrobnosti, je vsak dotik
svečana podoba, ki jo s prsti mehko izpisuješ po koži. Takrat so v zraku, ki
ima barvo in vonj tvoje polti, večeri podobni biserni roži.
piano
[uredi]I.
[uredi]Pročelja ljubkih hiš in kupole cerkvice, obrnjene proti vzhodu in osvetljene
z jutranjo zarjo, barva harmonski akord, rahel in nežen kot prvi poljub.
Nemirna svetloba se spušča iz ozkih oken visoko nad oboki in objema
pozlate na baročnih okvirjih prelepih slik. Na oltarju visi podoba neba, ki ga
pokriva deviška barva, svetla kot žarek v željnih očeh. Iz velikih orgel lije lilast
slap melodij, ki drhti v razkošju obljub.
II.
[uredi]Bronast zven zvonov lebdi v mraku. S paleto občutkov, vpletenih v svilo dolgih,
svetlih las, me razvajaš do tančin, globoko, v dno vesolja. Dvigujeva se na krilih
te lebdeče melodije: ko slediš premenam v hiši moje duše, se vse tvoje bitje
vanjo prelije. Krošnje dreves pojejo v večernem zraku.
III.
[uredi]Čarobna podoba žarečih odbleskov se blešči od mokrote. V neustavljivem
ritmu letiva više in više, do vratu potopljena v neulovljiv odmev potujočih
valov. Spodaj se peni tenko speta mesečina. Čisto z vrha odplavam lahno in
počasi kot peresce z neba.
IV.
[uredi]Ob oknu, kjer slutim globino večera, trepetajo krila nočnega metulja, na
katerih so izvezena bleščeča očesa. V kotu oči se rosi milina. V tvojem naročju
ljubljena kot violina, vzdignjena v vrh zvezdne ceste, na pobočju beline neba
le s krili lebdim, angel, brez telesa.
Vrtovi sonca
[uredi]Milina sap se razpenja nad vrhovi sončnih vzpetin, ko, veter, v razkošju
rdečih spiral v neskončnem zaporedju vse bolj gladiš nedra globin. Med
brenčanjem čebel se zbujam kot voljna pokrajina, okrašena s smehom
vodovja in z vonjem valujočih žitnih polj tega ognjenega poletja.
1
[uredi]V naselju modrih oken na pročeljih nizkih hiš raste cvetni nasad. Z vonji
modrih cvetov, ki so posebno plemeniti, se ne more primerjati noben drug
duh. V njem je toliko reči, o katerih misli lahko premišljujejo: z opojem
njihovega vonja prideš čisto drugače v stik s seboj. Sproščena neresničnost, ki
jo sem in tja nosi z močjo resničnosti, večje od vsega drugega, izgine: v modrih
vrtovih sonca je sanjava resničnost tako resnična, da bi ne mogla biti bolj.
2
[uredi]Sapa nosi z morja prijeten hlad in sladki vonj pomarančnih cvetov. Sedim na
vrtni terasi in gledam, kako se na škrlatno modrem nebesnem svodu druga za
drugo prižigajo zvezde, ki me s čarobno močjo uročijo: v sanjah, ki postanejo
resničnost, se besede razpršijo in misli utelesijo. Od nekod znotraj se oglašajo
kitare in violine in njihovi zvoki oživijo nemo noč.
3
[uredi]Morje je moje ogledalo. V njem ogledujem svet. Okenca revnih domovanj
obmorskih vasi z nekaj cvetlicami na polici so obrnjena na glavo. Zvoniki in
pisani vrtovi tudi. In zvedava okna, ki kukajo v svet, kjer se dogaja toliko
nerazumljivega. In tudi ti, ki stojiš nad menoj, lep kot Apolon. Spustim
kamen v mirno gladino, da vzvalovi.
4
[uredi]Dolge, mehke roke valov gladijo vodno gladino kot voljno kožo. Valovi so
gladki kot od olivnega olja svetleči se udi, ki jih božajo. Nešteti morski valovi
vabijo, da me poneso, kamor pač nosijo valovi: samo naprej, nikoli nazaj.
Potujejo čez vsa morja sveta, lepe dolgolase Nereide, vnukinje Oceana. Zakaj
ne grem z njimi zarana? Kaj čakam, da pride? Moji razprti lasje lebdijo na
površini, z valovi pojejo in plešejo z delfini.
5
[uredi]Z roso, ki prenočuje na tvojih bisernih vekah, Danica, zvezda, ki vstajaš z
jutrom, se dan umiva. Odeta v svojo najljubšo, s čipkami tisočerih poljubov
zvezeno obleko, bleščiš kot dekletce gladke srebrne polti. Z lasmi, počesanimi
nazaj v dolg, navzdol viseč rep, povezan z belim trakom, se tvoja podoba,
izslikana na siju belega, svetlega platna neba, zdi še bolj živa.
6
[uredi]Morje buči brez konca in kraja, svetla noč postaja še svetlejša. Zrelost neba se
prebuja na postelji vetra: če ljubiš, zmoreš vse ovire na poti potrpljenja in
hrepenenja, Alkiona, hči boga vetrov, žena sina Danice. Otroci vetra in
jutranjega sonca, spremenjeni v ptice najdaljšega dneva in najdaljšega
poželenja, v slepi sreči skozi kristalno presojen zrak preletavajo vse oceane.
7
[uredi]Z modrino morja in mlečnostjo bele meglice se stapljam, ko grem po prstan
z belim ahatom. Stopnice v kristalno palačo, prebivališče podob, vtisnjenih v
sanje, so strme in neskončne. Pramen svetlobe, ki prodira iz nje, pada na tvoj
obraz. Oči, kakor da prodirajo v bistvo stvari, ki so okoli njih, imaš odprte. V
teh odprtih očeh je silna globina in blesk, da bi se lahko potopila vanje.
Globoko vdihnem in zaznam, da se misli prebujajo, in da gredo dalje skozi
valovito gladkost pokrajine.
8
[uredi]Počasi, z odprtimi očmi, prisanjaš na prag steklenih vrat in pogledaš ven, se
drobno nasmehneš, ne rečeš nič, le oči se ti nežno sladko in sočno iskrijo, in
krhke roke iz porcelana ti zdrknejo z bokov kobaltne modrine. Svet se kopa
v popoldanski luči plamenečih zubljev in nebo se belo peni, Nimfa, modra
morska deklica na steni modrega mesta sredi sončnih vrtov, in silen val
ljubezni te zgane, da odplavaš v prostrane morske globine.
9
[uredi]Deklica, gola kakor jutro in obrnjena proti soncu, si ogleduje vodnjak sredi
cvetočega vrta, ga obilno napolni do roba, da teče preko polkrožnih robov,
nato si umije vitki roki in z mlačno vodo še obraz. Z mokrimi prsti si poteguje
skoz dolge, svetle lase in se ozira naokoli. Nato z razširjenimi rokami zapleše,
pleše hitro, hitreje, še hitreje, kot bi se učila leteti tako visoko, da ji nihče ne
bi mogel pristriči peruti.
10
[uredi]Daljava, zastrta z meglico, in pokrajina, daleč stran od časa, je čedalje bolj
mehka in tiha. Z odprto, staro pravljično knjigo pred seboj se, utrujena od
poti, sprašujem, koliko časa potrebujem, da pridem do blagega cilja svojega
potovanja v vrtove kraljevskih palač z vonjem po sladkem opoju lepega
premišljevanja. Na ozadju, zunanj sveta, nastaja spokojna slika.
11
[uredi]Na purpurnem pobočju sedi mlado dekle, samo sredi čarobne divjine. Nekaj
trenutkov se smehlja, si gre s prsti skozi valovite lase in tiho zapoje. In njen
glas je tako mehak, tako poln ljubezni, da se nevidno, uročeno oko kot žarek,
ki sine z neba, vzdiguje nad njo. Zasuče glavo in usta se ji majčkeno odpro.
Cvetlični slap kot mavrična mana pada z vrtov nebesne krajine. Pogleda dol,
po svojih rokah, sklenjenih v krilu. Dva cvetova ležita kot dva zaljubljenca v
njenem naročju.
12
[uredi]Kvadratna hiša iz klesanih kamnov, povezanih z morskim peskom, je od zunaj
velika in pregledna, široka in vabljiva, z vrtom v sredini, ki je prav tako vabljiv
in širok, velik in pregleden. V njej živijo ljudje, ki se ravnajo po pravilih
geometrije in jih niti navidez ne premami napoj iz vodnjaka, ne oster, a blag
opoj rožmarina, ne intimna melisa. Nič ni lepšega od tako razporejenega vrta,
da vidiš samo ravne poti.
13
[uredi]Iz ozke ulice se na glavni trg belega mesta vali gosta množica ljudi, ki jim od
napete radosti vznesena lica sijejo od vlage. Nenadoma obstanejo in se drug ob
drugem tiho zagledajo proti svetlečemu vzhodu, ki se z ravnino opečnatih
streh staplja v sončni dotik. Prizor, ki ga je občudovalo že toliko zaljubljenih
parov, jih navda s spokojnostjo, in voda na obrazih se jim počasi suši. Na čelu
sprevoda igrajo godci na gosli s počasnimi, enakomernimi gibi najčistejših
oblik in v njihov napev je, z odmevom v daljavi, odeta nevesta.
14
[uredi]Po pobočjih ob vznožju gora se skrivajo majhni vrtovi sredi lesenih hišk iz
rdečega lesa. Ženske, ne mlade, ne stare, kot da sta mladost in starost enako
daleč od njih, se vrtijo okoli podnetenih ognjev izpod rebrastih streh. Na
polnih, čutnih ustnicah, ki se v zvezdni noči vlažno lesketajo, pleše odsev
razsipnih plamenov in škrlatni smeh. V očeh, ki gledajo z daljnim hrepenenjem,
se riše podoba gor in vijolična svetloba, ki prihaja čeznje kot izsanjan vzdih.
15
[uredi]Sredi čipkastih streh malih hiš stoji vrt, ki je srečen kraj, in sredi srečnega vrta
rajski vodnjak, z izklesanimi stebri podprt kot blodnjak iz vzpenjajočih plezalk
in cvetočega češmina. Mlada mati se v njem igra s padajočimi curki, ki
odskakujejo od kristalne površine. Vsa mokra se vrti in pleše in pleše v odsevu
zrcalne jasnine: od las ji kaplja in voda se ji v kapljicah nabira na razgaljenih
ramenih. Ob hitrih ljubkostih njenih premikov se otroci, ki so ves čas ob njej,
ne dajo motiti sredi tišine. Raj. Nič drugega ne obstaja.
16
[uredi]Nobena druga resnica ni bolj važna od tiste, ki jo najdeš na vrtu tišine. Tam
je ljubezen z barvo skrilavca in slast rdečega maka, in sok dobre volje, ki ga,
najboljšega, privoščiš tudi drugim. V tišini jadrajo čuti in se polni duša, v njej
govorijo ladje in ptice in ribe, deklice morja, in tudi ljudje, ki vsak dan nemo
hodijo mimo. V tihoti poje pesem, ki se venomer znova selim iz nje, in
življenje, ki prihaja z neba in se tja vrača. Ko zvezde postavijo obroč okoli nje
in osvetljujejo noč, je v tej tišini prostor za vse. Samo prisluhniti je treba.
17
[uredi]Utrinki svetlih zvezd padajo v jutro, ko pošiljaš svoj dih z obzorja, in valovi
tvojih las se zibljejo na gugalnici, ki nikdar ne neha nihati, Tetida, morska
boginja. Lahkotno, s plesočimi koraki, stopaš sem in tja okoli prozornih zrcal,
razgaljena in ljubka v odsevu lebdečega svita. Ladje tvojih bokov, umitih v
majhnih skrivnostih modrih obal, z barvo koral izginjajo v brezkončni daljavi,
tja, kjer pod medlečimi kolobarji ugašajoče noči spreminjaš podobo morja.
18
[uredi]Najlepši časi, ki so kdaj zajeli svet, so mladi, čudoviti in preprosti. Takrat
čričkova pesem sladko zveni v ušesih in vrela kri polje v mladih telesih. In
zreli časi, najbolj pogosti, z nogami strastnega prižema in čistimi rokami, ki s
pozlačenimi prsti igrajo voljne melodije po milih strunah Parnasa. ln tudi stari
časi, lagodni in prijetni, ki prinašajo duši mir kot v nebesih. V vrtovih časa,
kot vesolje širokih, kot morje globokih.
19
[uredi]Ovita v tanek batistast pled obkrožaš moj svet, majhen kot zlata ura, na
kateri je pripet amulet v obliki levinje. In tisočeri poljubi kot modro cvetoči
poganjki lebdijo na prostranstu tvojih opojnih vrtov. In tvoje neslišne stopinje,
lahkotne in hitre, s tančico svetlečih barv drsijo po mavričnem polju neba.
Vzemi me v svoje okrilje, Iris, krilata poslanka bogov.
20
[uredi]Po belem, klesanem tlaku pridem domov, v mraku, ko leže na zemljo vijoličen
prah, presojen in lahen kot dih, in se zdi, kakor da vlada povsod zunaj hrupna
tihota. Prekrita s tančico vznesenih glasov, na otoku, ki ga obdaja prepih
morskih vetrov, zavijem med trsje, poiščem skrito kotanjo in ležem vanjo, med
brstje. S prodniki, ki jih v spanju lahkotno gladim, so grajeni okrogli hodniki
kamnitih vrtov.
21
[uredi]Zvezde se prebujajo in se kot srebrne pahljače razraščajo na vse strani. Dolga
obleka iz srebrnkasto sive svile, tanke in hladne zaradi pozne vročine,
v valovanju vetra plapolaje ovija svežino, ki se dviguje z ledij kraljice tvojega
imena. Stegnjene roke izpod dolgih rokavov hočejo pograbiti živost barv z
ladij, ki, okrašene s pisanimi lučmi, tonejo v daljino. Ljubezen na ustnicah
šepeta besede in val za valom, z neizrekljivo naslado, prekriva tvoj vzburjen
glas, primešan mojemu glasu. Večer, zamaknjen, počiva na vrtu objetih teles.
22
[uredi]Ob zori se dvigam, bajna ptica, kot izvir tvojih voda. Z odprtimi očmi, kamor
je blesknil nemir vzhajajočega dne, sanjam o razkošju rdečega, Feniks, o
sončni deželi, kjer se drobne zlate pomaranče pobliskujejo v spreminjajoči
svetlobi na stenah kristalnih palač. Vsa moja bit in vsak stih, ki ga odstira zven
tvojih besed je z barvo cinobra vpisan vanje. V parku pahljačastih palm, v
veličastnem škrlatu poletja.
23
[uredi]Izza dišečega zelenila mirte, sredi grmov na kvadratnem dvorišču svetlo
obarvanih hiš raste zlato drevo, katerega deblo je tako široko, da stopim vanj.
Prestopim meje časa, Afrodita z vencem na glavi, in z večno obnavljajočo
svetlobo dosežem živost življenja: samo moje srce, ki je moj lastni bog, je vest,
ki me vodi in mi ukazuje, neodvisno bitje višje biti, ki prebiva v mojem telesu.
24
[uredi]Po sredi vsega tega sončnega, cvetočega življenja hodiš, bosonoga, Izis, boginja
boginj. Mehko žametno polt in lesk svojih oči, podoben siju dragega kamna,
prekrit z razkošno tančico nasmeha, ponujaš v poljub. Čisto od blizu, v plamenu
rožnatega ognja, se zdi tvoja lepota v sončnem vrtu še bolj očarljiva, in preproga,
stkana iz rožnih obljub, še bolj sijoča in omamna. Z odmevom žara na licih
hodim po sledi tvojih stopinj.
Trg cipres
[uredi]štiri sonca
sem postavila na štiri strani neba
štiri reke
štiri srca
ogenj
[uredi]I.
[uredi]Plameni pomarančaste barve ližejo odprta polkna na oknih skozi razpoke
balkonov in mečejo migljajoče odseve na ravne vrste cipres okrog trga. Ogenj
kot kri, ki bedi v moji zavesti, gori v štiri smeri. Še nikoli ni bil zmagovit žar
sonca na morskih razorih tako velik,tako zlat in tako mogočen.
II.
[uredi]Ob vznožju zlatolistega skrila se zaustavi čas in v rdečih sobah naslade so
ležišča polna darov. V prazniku plamena dišiš po temno rumenih cvetovih, po
nestrpnosti rožnatega ognjišča in z ognjem poželenja polagaš usodo v zlato
posodo mojega telesa. Divji plamen si v svojem zubljastem blišču, ki se zaganja
navzgor, sonce, ki je visoko in vroče in od blizu upira svoje žarke na morsko
pokrajino: v odsevu tvojega obraza, nad gladino, vidim svoj obraz.
III.
[uredi]V tvojem glasu je čudežna moč, izvir bistva, vzdignjen visoko k meni. Veličina,
spremenjena v dvojno, trojno, tisočkratno doživetje, prekriva noč, ki se
razpenja nad oceani in pripoveduje svojo ognjeno svetlobo. Bela ladja,
ljubezen z okusom po morju, drsi ob robovih sanj v neizmemo širjavo s tvojo
podobo ožarjenih vod. V hiši lepih besed še svetlo gorijo plameni.
IV.
[uredi]Veter se lovi v velika bela jadra in velika jata galebov se podi za njimi. K soncu
plujejo, k tebi, beli galebi. In moje oči postanejo oči tisočev, moje srce utripa
v ritmu niihovih src, moje roke se premikajo z njihovimi krili in moj dih
postane del čarne meglice, po kateri se vzdigujejo više in više. In veter se, sredi
praznične tišine, lovi v velika bela jadra njihovih kril, v bleščeče, slutene višine.
voda
[uredi]I.
[uredi]Biserne ribe švigajo iz sivo modre globočine in v izsanjani svetlobi izginjajo
med vodnimi mehurčki. Mirovanje in gibanje zrele polnosti se pozibava gor
in dol. Na pol zastrta podoba vznika v gibljiv odmev, ki obleži v nežnem
vonju jasmina. Na ožarjeni plaži si parčki z razgretih ustnic brišejo mivko in
sol. V parku, na vrhu kamnitih stopnic, zazrt v razburkan spev mojih oči,
šepetaš vzvalovan od strasti.
II.
[uredi]V svetišče sladkosti pričakovanja plujem, ladja, po odprem morju tvojega
telesa. Glasovi sinjih ptic, kakor prebujeni iz začarane omame, se ob odtoku
plime izgubljajo v valujočem šumenju in legajo na žuborečo posteljo obalnega
peska. Valovi se napenjajo in si utirajo pot v modro votlino pod visokimi
arkadami velike stene sredi deviškega morja, na otoku, lepšem od sanj. Skozi
tanko odprtino sije na gladino biserna modrina, ki jo drhte darujem.
III.
[uredi]Morje sem, ki tečeš vame nad krajem, kjer linije oddaljenih obal prehajajo v
visoke, ozke odprtine skal. Mogočen tok reke si, ki odlagaš v morsko naročje
svetleča semena pršečih valov. Gibanje prehaja v nihanje široke gladine. Na
temno modri površini ostaja par dolgih, lesketajočih se prog. Nad veličastjem
izliva visi čisto, prozorno nebo.
IV.
[uredi]Trenutek vznesenosti je presežen v trajanje. V postelji iz puhastih oblakov
lebdiva nad pokrajino ljubezenskih sanj. Tam v nižini morje kipi in valuje: z
roko v roki potujeva čez lesketajočo se površino, da se zdi voda še bolj temna.
Z angelsko blago potrpežljivostjo se objeta spustiva v trepetajočo svetlobo nad
rumeno obarvano steno. Skoraj srhljivo ugodje ob nečem, kar je nadčutno in
nepojmljivo, naju varuje.
zrak
[uredi]I.
[uredi]Večerna zarja ugaša z zahodnimi gorami in pozni veter veje iz doline zaradi
vzdigujočega se, podnevi segretega zraka. Stojim tiho, pri miru, in uživam
večemo spokojnost kot v pesmih, ki jih znam na pamet. Mrak se prelije v
temo in zvezde se prikažejo na nebu, iskreče s srebrnimi žarki, in nebo je
kakor žamet. V prstih imam občutek, kakor da hočejo poželjivo za nečim seči,
in v rokah, kot da bi rade poletele skozi zrak.
II.
[uredi]V brezvetrju, kakor da tone sapa s soncem, je morje gladko kot zrcalo. Ko se
čas ustavi, me ni strah letenja. Ljudje obstojijo in gledajo, kako me nese mimo
in v njihovih dušah se polnijo grozdi ljubezni in so čedalje večji, bolj sladki
in zreli. Duh po grozdju se gosti v pokrajini in škropi zlate gore.
III.
[uredi]Na vzhodu se vzpenjajo v nebo vrhovi in varujejo dolino pred odprtim
morjem. Po stezah, ki vodijo tja gor, se pneš s sončnimi žarki, ki objemajo
svet in odpirajo vrata navznoter, ne da bi jih zapirali za seboj. S prijetnim
šumenjem vetra se naseliš vame. Omamljena od vonjav, ki jih nosiš s seboj,
se spustiva v dišečo kopel in srkava rožni napoj.
IV.
[uredi]Južni vetrovi na visokem obrežju s poletno silovitostjo dramijo sokove v
figovcih. Zrak je bel in lahkoten, da so kamnite hiše na nabrežju veselo krhke.
Tako je, kot bi še nikoli prej ne videla v bolj svečanem siju trepetati zraka,
ki migota nad polkrožno obalo, in kakor da se tvoje majhno mesto, posejano
vzdolž zaliva, nikoli ni tako svetlo in praznično blesketalo.
zemlja
[uredi]I.
[uredi]Pod prozomim ogrinjalom pozne popoldanske meglice se svetlikajo cvetovi
granatovcev in v dehtečem razkošju že obljubljajo obilico sladkih rdečih
sadežev. Lahno, kot bi se ne dotikala zemeljskih tal, se korak za korakom
pomikam naprej po beli cesti, ki je kakor nikoli do konca prehojena vez
pričakovanja: hodim po tej poti, ki pelje skozi čute in dušo in brez katere ni
mogoče živeti. Rože cvetijo naokoli z modrimi in belimi cvetki kakor modra
znamenja.
II.
[uredi]Zaslišim glas, globlji od vseh drugih glasov, ki me kliče. Po razsvetljeni lestvi z
neba se spuščam na trdna zemeljska tla in ves svet naokoli žari v čarobnem siju
luči. Pod dotiki košatih krošenj dreves, upognjenih pod težo najbolj slastnih
sadežev, čutim, kako v meni raste ogenj in kako koža slastno vpija zrak. In spet
vdihujem sapo z duhom po zemlji, ki se, vsa sijoča pod pripekajočim soncem,
omamno vzdiguje s svežih polj.
IlI.
[uredi]Hodiš in hodiš po dobri temni prsti, čutiš vlažno zemljo pod svojimi nogami
in vdihavaš vonj, ki vstaja iz nje. Čutiš, kako se globoka brazda zemlje obrača
in kako reže vanjo plug, da postaja mehka kakor rjav sladkor, a še vedno
drhteča od vlage. Ljubiš jo in jo drobiš v rodovitno plast. Ko pride noč in
zaide veliko rdeče sonce, ki je ves dan žgalo, utrujen ležeš nanjo in zaspiš
in življenje se ti iz mene, zemlje, preliva po telesu.
IV.
[uredi]Ko bova stara in čudežno lepa, boš legel k meni na topla kamnita tla in
podprl glavo z roko. Zastrmel se boš v moje speče obličje, ki se bo smehljalo
spokojno kakor v najbolj radostnih dneh. Kak trenutek boš ležal čisto tiho,
da bi se ovedel, ali morda ne sanjaš: lahen veter bo v presojnih dlaneh
prinašal odmev oddaljenega senčnega zatočišča nesmrtnih, dišečih cipres. Tja
bo tiho prodiral isti jasen in mlad, nežno blag smeh.