Vintgar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vintgar
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6801.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako gigantska je bilà ta sila,
ki tod si je utrla v skale tok!
Klesala so jih leta brez števila
in silna dleta mojstrov skritih rok.
Kot bele čipke čez baržun razpete,
se peni voda prek poraslih skal;
ko se umirí, v gladini so zajete
smaragdne barve čiste kot kristal.
Iz kotla, ki je vdolben v gladko skalo,
kjer voda v večnem krogu se vrti,
kar je usodno v te globine palo,
ne reši več iz vodne se pasti.
Ko pada v slapu v biserih stoterih,
ki jih razsipno naokrog prši
v miljonih kapelj, v jutrih in večerih,
bobnenje hrupno se ne umiri.
Nikdar? Brez konca? Strašno to merilo!
Nem obstrmi, zroč na božansko silo …
A iznenada,
ko k višku se ozreš v neba obok,
iznad prepada
orjaški spenja se nad tabo lok:
podoba veka,
ko meri s stvarstvom roka se človeka …
Ko v padcu se izbiča in izpeni
in te iz dalje le še spremlja šum,
se poteši in v rádostni izmeni
ti kaže v toku svojem nov izum:
v pokojni vodi, tihi kot da spava,
nad belim peskom ribica zaplava …
In spet naprej, naprej skozi ožine
po spolzkem kamenju navzdol zavije,
dokler se ne sprosti mrakov temine
v ubranem ritmu čiste harmonije.
Na trate, ki že sonce jih obseva
odvrže še poslednjo mračno tugo,
ko v lahnem ritmu vale si ogreva
in žuboreč zaliva novo strugo …


Opombe urednice[uredi]

  1. Vintgar v: Alenka Župančič, O Vintgarju Vere Albreht (Ob 120-letnici rojstva Vere Albreht), Gorjanc, 2015, št. 67, str. 13. http://www.gorje.si/documents/gorje/dokumenti/GORJANC/2015/Gorjanc_67_okt.pdf.