Vinogradnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vinogradnica: Izvirna povest
Izdano: Slovenski narod 16. januar (5/6), 1–3; 18. januar (5/7), 1–3, 1872.
Viri: dLib 6, 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nova maša v Šent-Petru.

Bilo je oznanjeno, da bode na praznik Marijinega rojstva v Št. Petru nova maša. Sin premožnega posestnika Boštjana Bohača je dospel do česti, ktero je njemu, posebno pa sebi dolgo in srčno želela rodovina. Duhovnika v žlahti imeti je za mnogo slovensko rodovino še vedno največja želja in tudi cela fara si v čast šteje, ako postane kteri njenih rojakov služabnik cerkve in altarja. Tako je bilo tudi pri Bohačevih in v Št. peterski fari. Ponosno je oče hodil s svojim sinom že cel mesec vabit žlahto, duhovnike in druge, ktere bi bil on ali njegov sin gospod rad pri najlepši slovesnosti svoje hiše videl. Lanjsko jesen ni zarad nove maše prodal Bohač ne kapljice vina, kterega je precej pridelaval, in ženske so že spomladi začele spravljati jajce. Dale so valit vsaki kuri, ktera je kokljala in tako je bilo do jeseni vse okolo hiše polno kur, kapunov in piščet. Prase iz Bohačevega hleva ni to leto nobeno prišlo v prodaj, tudi tele je vsako doma ostalo.

Tako je bilo vse pripravljeno za veliko pojedino pri novi maši. Zadnji teden pred slovesnim dnevom je prišel mesar v hišo in poklal pitano živad. Oče in sin pa sta se vedno okolo vozila in vabila. Dva dni pred Marijinim rojstvom je priromal hišnik škofovega semenišča in začel z dekleti okinčevati cerkev, hišo, pot iz hiše v cerkev in posebno pa kozolec, pod kterim ima obed biti. Bohačev kozolec je stal na majhnem gričku nekoliko od hiše, od hiše do kozolca se je svet polagoma, skoraj neznatno vzdigoval in delal tik pred kozolcem ravninico tako veliko, da je dolg senen voz tam lahko stal brez zavora. Šlo je zdaj za to, kozolec premeniti v dvorano. Bohačev hlapec je zabil na vsaki strani blizu štanta štiri vrste kolja v zemljo, srednji dve vrsti ste bili za kak čevelj višji, ko obe zunanji in sicer zato, ker imajo deske, ktere je na srednje kolje pribil, biti za mizo, zunanje pa za klopi. Ko hlapec to zgotovi, pripne semeniški hišnik po obeh dolgih mizah prte, pogladi klopi in reče koncem hlapcu, naj mu pomaga, neko mizo iz hiše nesti. To sta postavila počrez na od hiše bolj oddaljenem koncu kozolca. Namenjena je za »gospode«. Potem sta kozolčeve štante zautala zunaj z gabrovjem, znotraj pa so jih dekleta okinčala z venci tako, da ni pod kozolcem bilo nič lesenega videti. Cerkev so tudi vso ovenčali. Nad vratmi, tudi nad vhodom na pokopališče je napravil semeniški hišnik primerne slovesne reke in obesil tablico s takim rekom tudi nad vhod pod kozolec. Fantje so postavili blizo cerkve in Bohačeve hiše velikanske maje, male obelene smrekice in gabri pa so stali kot špalir od Bohačeve hiše noter do cerkve.

Bilo je vse pripravljeno, ko so dan pred Marijinim rojstvom zvonovi v Št. Petru slovesno večernice zazvonili. Št. peterski mežnar je naprosil tri fante, ki so znali drobro »trijančiti«, naj zvonijo pri slovesnosti, rekoč da jim pijače ne bode manjkalo. Prišlo je že nekaj svatov in veselo pregledovalo priprave in poslušalo lepo zvonjenje, ktero je močen strel spremljal. Med došlimi je bilo največ bogoslovcev vrstnikov Bohačevega Jerneja, med njimi Dragotin Govednik in France Hribovec, ktera pa še letos nista bila blagoslovljena. Ti trije imenovani so stali, ko je večenice zvonil, na pokopališči pri cerkvi in pregledovali grobne spominke. Kar zagledajo, da se po cesti dva voza proti Št. Petru peljata, ktera vozita, kakor se jim je dozdevalo goste iz mesta, kjer je Jernej Bohač latinske šole študiral. Niso dolgo gledali ko se vzdignete na zadnjem vozu dve ročici in mahate z belimi robci pozdrav. Sedaj spozna naša trojica prišlece, gre jim po cesti nasproti in kmalu so bili vkup. Bila je rodovina novomašnikovega strica, gospoda Mihaela Zagradnika, sodnijskega uradnika. Na prvem vozu je sedel rodovinin oče, visokoraščen lep mož kakih 50 let, njegova še precej čedna soproga in najmlajša hči Ida. Na drugem vozu ste se pa pripeljali večji hčeri: Zefa in Tereza. Naši trije mladi možje pozdravijo prišlece na prvem vozu in Jernej Bohač se precej spusti v natančen pogovor o rodovinskih stvareh z gospodom Zagradnikom in njegovo gospo, med tem ko sta njegova vrstnika stopila k drugemu vozu in potem vsi v farovž, kjer je bilo zanje prenočišče pripravljeno. Tu so se v kratkem času ločili, ker so deklice rekle, pa bi se še rade nekaj za jutre pripravile. Zgovorjeno je bilo, da se snidejo še le drugi dan pred opravilom v farovžu, kjer se bodo vsi svatje zbrali in od tod šli v slovesnem sprevodu v cerkev.

Dan nove maše nastopi. Že ob prvem svitu so naprošeni fantje začeli streljati in lepo so trijančili zornice in zbudili iz spanja naše mestne goste in jih z prijetnim lahnim zvonjenjem zopet zazibali v spanec. Ko se zdani, že začno ljudje od vseh strani prihajati in po končanem zjutranjem opravilu, ktero so fajmošter imeli, bila je vsa ves polna tujcev. Med tem pa so se vozili tudi svatje in ob pol desetih je zvonenje naznanjalo, da gredo gospod novomašnik in svatje v farovž. Tu je bilo že poprej mnogo študentov se zbralo v spodnji sobi ter čakalo, da pridejo dekleta in jim dajo pušeljce in jih tako med svate uvrste. Sedaj so bile že tudi Zagradnikove deklice opravljane in prišle so z »družicami« v spodnjo sobo pušeljce delit. Zagradnikova Zefa izbere najlepšega izmed pripravljenih in ga pripne z milim smehljanjem bogoslovcu Govedniku na prsi, njena sestra Tereza pa je isto storila bogoslovcu Hribovcu. Potem so dobili vsi nazoči študentje, bogoslovci, vseučiliščniki in gimnazijalci »pušeljce«. Vsi so bili že pripravljeni in deklice so že spravile ostale pušeljce, ko še prisopiha velik, suh, pa moško in drzno gledajoč mladenič v sobo. Nekteri izmed družbe ga pozdravijo in Govednik prosi gospodičino Zefo, naj mu da en pušeljc, pa ona nobenega več nema. Druge so one, ki so jim ostali, že spravile v škatlje, ni jim bilo zato, da bi zopet jih ven jemale in prišlec, gimnazijalec Vojteh Vrabič, bil bi ostal morebiti brez pušeljca, ko bi ne bila stopila Zagradnikova Ida k njemu in mu z dostojnim priklonom ponudila njej še ostali pušeljc, za kterega se ji je zahvalil s tem, da ji je hotel med zahvalnimi besedami krasno ročico, ktero je med pripenjanjem pušeljca z veselim začudenjem opazoval, poljubiti, česar pa Ida ni pustila rekoč da takih reči ni navajena.

Šli so v cerkev. Vrabič je stopil v cerkvi na tak kraj, da je lahko gledal v darovalko pušeljca, ktera mu je postajala vedno bolj všeč. Bila je še le v petnajstem letu, pa že lepo zraščena. Denes si je bogate in dolge plave lase v lepe kose zvila in oblekla rudeče oblačilo, med tem ko ste njeni sestri bili: Tereza bela, Zefa modra in tako so predstavljale vse tri slovensko trobojnico. Krasne, modre oči, so gledale izpod Idinega čela, nežna polt je krasila lice in top nosek ter nek zabavljiv potez okolo ust je delal Ido res zanimljivo. Pred mašo je bila pridiga, v kteri je govornik postavil pred oči novomešniku težek stan, ki si ga je izvolil. Rekel mu je, da za druge študente postane življenje po koncu študij veselo, za bogoslovca ne. On se je odrekel posvetnemu veselju, njegovo veselje ima biti edino samo božja služba in božja čast. Besede so mlademu novomešniku v srce segle in goste solze se mu vlijo po licu. Tudi svatom se užali in po večjem vsem so jele solze v očeh igrati. Zagradnikove deklice pa si skrijejo obraze in Ida se naslone na mater, pri kteri je sedela, ter si briše solzice, ki so ko biseri tekli po njenem licu. Lasje so se pri tej priliki vsuli na materine prsi in pokazali krasni tilnik. Rad bi bil Vojteh Vrabič iz Idinega obraza solzice s poljubi posušil, pa sklenil je za vsako ceno iskati pri veselici po božji službi prilike, govoriti z Ido.

Po pridigi je daroval s trepetajočimi rokami Jernej Bohač prvokrat Večnemu nekrvavo daritev. Pevci izmed bogoslovcev so peli Miklošičevo mašo, ktera je ljudem popolnoma novo petje v cerkvi bila in po povzdigovanji so zapeli: Govednik, izvrsten tenor, Hribovec, bas, in še dva druga čveterospevno pesem:

»Upaj srce v žalosti,

Večno ne trpi trpljenje,
Upaj, Upaj!
Nad zvezdami Bog živi,

Nikdar te ne zapusti!«

Vidno je utolažila ta pesem prej žalostnega novomešnika in proti koncu maše je mnogo bolj pogumno in odločno odpeval. Tudi svatom se je srce pomirilo in vsi so na licu kazali večjo mirnost, tako tudi Ida.

Božja služba je pri kraji in v dolgem slovesnem sprevodu gredo vsi povabljeni iz cerkve med špalirjem na Bohačev dom, iz cerkvenega stolpa se sliši trijančenje in strel poka po dolinici. Pridejo pod slovesno okinčani kozolec in za ceremonijarja izbrani bogoslovec razposadi goste. Zadaj k mizi je posadil novomešnika, njegovega očeta — mati je že mrtva — duhovnike in nektere odlične goste, med njimi župana in gospoda Zagradnika z rodovino. Za oni dolgi dve mizi na vsaki strani kozolca pa so se morali usesti na eno stran kmečki gostje, na drugo pa študentje, in najbližje častne mize pevci; pri vhodu pod kozolec so dobili godci svoj prostor. Po nekterih jedilih, ustane domači fajmošter in napije na zdravje in čast novomešnika in njegovega očeta, pevci zapojo zdravico, poslavljeni novomešnik odgovori z napitnico in pozdravom na vse goste, potem je bil čas za popoldanjšnjo božjo službo, ktero je šel novomešnik z dvema bogoslovcema opravljat; in ko nazaj pride, prosili so ga za dovoljenje, da bi se smeli na prostoru pred kozolcem razveseljevati. On dovoli vesel, godci zaigrajo in kmalu je bil ves prostor pred kozolcem s sukajočimi se pari napolnjen. Govednik je plesal z Zagradnikovo Zefo, Hribovec z njeno sestro Terezo in vsak bogoslovec in študent in kmečki gost, ki je znal plesati, se je začel s kako plesalko vrteti. Vojteh Vrabič gleda Ido, s kom bode šla plesat, rad bi bil sam jo prosil, pa ni znal Terpsihorine umetnosti. Zadnjič izve, da tudi Ida ne pleše in toraj gre k njej, ji ponudi roko in jo pelja ven k plesišču, kjer sta začela pogovor, kakoršen je navaden, kadar se dva prvokrat snideta.

Naši kmetje se pri plesu na vso moč ženejo in toraj tudi najmočnejši ne more z eno plesalko dolgo zdržati. Drugače sta delala Govednik, Hribovec in drugi bogoslovci in študentje. Govednik je počasi po taktu se sukal, včasi tudi samo stopal, zraven pa vedno govoril s plesalko. Kmalu naslone ona svojo glavo na ramo svojega plesalca, on jo bolj k sebi pritisne, srce je bilo na srcu in ko sta priplesala nekoliko dalje od gledalcev stoječih pri vhodu pod kozolec, storil je Govednik nekterekrati po besedah Borisa Mirana:

»Glej tako okoli pasa

Mi pokladamo roko,
In na usta mi dekletom

Usta stiskamo — tako!«

Hribovec je tudi sladko govoril svoji plesalki Terezi, vendar ga je ona v dostojnih mejah držala in ni se mu tako udala, ko njena sestra Govedniku. Drugi pari, kterih en del je kak bogoslovec ali študent, so tudi vedno govorili bolj ali manj prijazno, kakor so dotični bili eden drugemu po godu; samo da so drugi plesalci razen Govednika in Hribovca, plesalke menjavali, ona dva pa sta plesala s svojima tako dolgo, da so godci nehali. Potem pa je peljal vsak svojo plesalko galantno na prejšnji sedež, ji delal hlad s pahljavcem in jo dalje s svojimi govori kratkočasil. Vojteh Vrabič pelja tudi Ido na njen sedež, drugi se usedejo k tem in Ida nadaljuje svojo pripoved o razmerah v svoji rodovini, ktere je zunaj že pričela Vrabiču razlagati v odgovor na njegovo kratko razjasnjenje o sebi, o svojem domu in svojih študijah. Rekla je, da ima razen teh dveh sester, ktere tu vidi, doma še brate, kteri so pa še majhni. »Imeli so — pravi dalje — kakor veste, pretečeno leto za instruktorja Martina Kovana, sedaj pa bodejo dobili novega v osebi nekega Janeza Lesjaka. To je prava sirota, nam se vsem tako smili. Doma je na Dolenjskem in je študiral gimnazijo deloma v Novem mestu, deloma v Ljubljani. Njegovi stariši so revni in moral se je sam vzdrževati vsa leta svojih šol. Dovršil je sedmo šolo, naveličal se truda na svetu in šel k Servitom v nek tirolski klošter. Tam pa tudi ni našel zadovoljnosti in šel je beračujoč iz Tirolskega domu ter v našem mestu izvedel, da moj oče išče pisarja. Ves raztrgan in zanemarjen pride enkrat k njemu v pisarnico in ga prosi za službo. Oče mu jo obljubi in mu reče, naj gre k naši materi, tam bode dobil jesti. »Med tem pridem jaz domu, je rekel oče, in tam bodeva več govorila.« Lesjak je prišel k nam in skoraj ustrašili smo se ga, tak je bil. Luknjast klobuk, raztrgano suknjo in hlače, črno srajco in vso votlo obutev je imel, zraven lase in brado, vse razmršeno. Obraz pa je bil všečno ustvarjen in toliko bolj smo obžalovali, da je tako zdelan. Pokazal je materi list, kterega mu je oče dal. Na to mi reče mati, naj mu prinesem vina, kruha in en kos plečeta, kterega smo ravno pri rokah imeli. To sem mu dala, potem pa smo šli vsi ven, da bi ga ne motili siromaka pri jedi. Čez nekaj časa sem šla jaz nazaj v sobo in kmalu je prišel oče domu. Zdaj je pravil ginljivo svojo povest in zbudil očetovo in moje usmiljenje. Ker je oče izvedel od njega, da je študiral sedem gimnazijalnih razredov, ga praša, ali bi ne hotel prevzeti instruiranje dečkov in sam naprej študirati. Veselo pritrdi in oče mu potem reče, naj gre h krojaču, čevljarju in klobučarju ter se na njegov račun obleče. Srajce pa smo mu izmed očetovih dale. Tako je zopet postal dostojen človek in sedaj se pripravlja na vstop v osmo šolo s Kovanom. Kaže se pridnega in umnega in nam vsem je žal, da je bil tako nesrečen. S Kovanom in Lesjakom se sedaj kratkočasimo s sestrama. Zefa je tako vedno sitna, ker nobeden po njo ne pride, Tereza pa mene vedno krega, da se ne obnašam prav in tako mi je res všeč, da se je naša druščina nekoliko premenila.« —

Med tem sta Govednik in Hribovec vedno srčniše s svojima družicama govorila in tudi med drugimi bogoslovci in študenti na eni in deklicami na drugi strani so se začeli pogovori, kteri so se zdeli Vrabiču da dalje segajo, ko samo v vsakdanje reči. Zato je po nekem prenehljaju, ki je nastal po končani pripovedi Ide, rekel svoji sosedi: »Meni ne more nikakor po godu biti vedenje bogoslovcev denes. Ako se človek kakemu stanu posveti, naj bode njemu z vso dušo vdan in naj ne ravna tako nasproti dolžnostim svojim, ko ti gospodje.« Pri tem se je ozrl na Govednika in Hribovca.

»Vi ste pač nevošljivi, reče Ida; zakaj Vam ni všeč, da se moji sestri kratkočasite? In o dolžnostih duhovskega stanu se pri teh gospodih tudi še ne more govoriti.«

»Nevošljiv nisem, zavrne Vrabič, pa dostojniše ni bilo, ko bi se gospodičini sestri z vrstniki bogoslovcev, vseučiliščniki, kratkočasile.«

To so slišali tisti, o kterih je bil govor in bogoslovca Govednik in Hribovec začneta se hudovati nad človečetom, ki je še le šesto šolo dovršilo in se drzne, o bogoslovcih soditi. »To je nezaslišano!« reče Govednik.

»Le počakajte, pristavi Hribovec, vi ste v semenišču za dečke in videti hočemo, kaki boste, kadar boste v našem stanju!«

»Gospodje, vi se obračate zoper mojo osebo, kot nekompetentno za sodbo v tej stvari; pa držite se stvari same in sprevideli boste, da nisem krivo govoril!« odgovori Vrabič.

To bogoslovce še huje razjezi in menda bi bili spravili Vrabiča v stran, ko bi ne bil stopil jurist Križogorec med Govednika in Hribovca, potrkal jima na rame in rekel: »Tolažita se; naturam expellas furca, tamen usque recurret!« Nato se ogovorjena nasmehljata in počasi je družba sedela, ko poprej in se pogovarjala. Ida praša Vrabiča, kaj je gospod Križogorec po latinsko rekel.

»Rekel je, pravi Vrabič, da kar je človeku prirojeno, to naj zadušuje, kakor hoče, vendar se bode zopet pokazalo.« Hotel je Vrabič napraviti refleksijo o tej resnici, pa jurist Križogorec povabi družbo, naj gre igrat na zastave in vse je šlo zopet pred kozolec. Delili so prstane, gledali v štepih itd. dokler ni ceremonijar poklical vseh k večerji. Po večerji so šli nekteri, med njimi Govednik, Hribovec, Zefa in Tereza v sobo in so tam plesali z blazino, kar zopet Vrabiču ni bilo všeč.

O polnoči pa so se začeli odpravljati gospodje duhovniki, nepovabljeni fantje so od vseh strani pod kozolec gledali, kedaj pojdejo »družice« domu in to se je tudi kmalu zgodilo. Gospod Zagradnik pelja svojo rodovino v farovž. Komaj so tam gornjo obleko odložili, ko se zasliši pod oknom: »Noč na nebu« itd. Bili so bogoslovci pevci, kteri so že poprej dekletom povedali, da pojdejo fajmoštru pod okno pet. Govednik pa je pristavil Zefi, naj petje za se vzame, ako tudi ne bode pel, kar bi rad. Kmalu fajmošter pride doli, reče prinesti butélj in dolgo še ni bilo konca veselice za nedeljo. V pondeljek se je ponovilo vse, kakor je v nedeljo bilo, samo da so Zagradnikovi se po zajutreku peljali domu, ker je oče opraviti imel v uradu. Težko so se ločili Govednik in Zefa, Hribovec in Tereza. Prva dva sta bila, ko je Govednik še gimnazijalec bil, obljubila sebi vedno ljubezen in kar je gimnazijalec obljubil, bogoslovec ni mogel brž pozabiti. Pri Hribovcu je bila ljubezen samo na njegovi strani. Tereza je rada poslušala njegove sladke govore, pa udana je bila drugemu, zato je tudi vedno Hribovca nekoliko od sebe odvračevala. Vojtehu Vrabiču pa je bila Ida jako všeč, samo ni si upal izreči svojega nagnenja, ker mu je pripoved o prišlem tujcu in sedaj instruktorju Janezu Lesjaku velik sum vzbudila.