Vilkovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vilkovo
Anton Žakelj
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V zidanim gradiču na Vilkôvim
je prešerno stal Martin Sapjeha,
mnogoslavni, svitli knez Kozminski;
nužno se je silil v smeh perliznjen.
Nužno čêlo gerbasto je gladil,
nužno sladkih besedí iskal je,
de prijazno bi se pogovarjal
z beloglavim Vilkovskim gospodam.
Prav prijazno ga tolkljá po rami;
pravi šlahčič mu, in pan ga zôve,
in kar več še, serčni, mili oče.
„Tirjaj le, kar hočeš, vse ti dal bom.
Zarotim per Materi se Božji,
ki čast'mo jo Lehi v Čenstohovim,
de ti dal bom vse, kar boš poželel!
Srebra in zlata bom dal na kupe,
polne sode vina z Madžarije;
čevljev vezenih, kožuhov pestrih,
in še šarca, slišiš, konja – šarca,
ki je blisk mu brat, in ki mu para
ti ne najdeš po Ukrajni daljni;
vse to dam ti, če prodaš Vilkovo!
Vsa pokrajna tù okrog je moja,
dvajset ur in več še na okoli;
sam ta vertič, ta peščica gnoja,
to Vilkovo ne, – naj čert ga vzame!
Svobodno bi dirjal rad za zajcam,
lov lovil rad, kamor nebo seže,
kar oko od tukaj ga obsine.
Vediti nič nočem za mejnike,
za mejnike stare, mahovite; –
bratec, daj Vilkovo meni v prodaj“.

Reče to, pomigne hajdukama,
ki povsod sta ga pospremljevala;
ropotaje s sabljo gresta bližej,
vsak nju nese po dvé težki mošnji,
vsak rožljá s presvitlo srebernino,
vsak izsuje na kamnito mizo
samih belih zlatov nov'ga kova,
z manjši mošnje siplje pa rumenih,
ki na nje je vdarjena Devica,
Mati Božja z Jezčikam v naročji,
pestovaje ga na desni roki.
In veselo takajo se z mize,
tje po hiši, po vsih kotih temnih
novi zlatje beli in rumeni;
pa Sapjeha pravi vès perliznjen:
„Bratec, če prodaš Vilkovo meni,
dam to srebro in zlato vse tebi!“

Zmaja Vilkovski z glavo obrito;
na tla gleda, vihajoč si berke,
herkne, in nasmeja se po sili;
vkloni se ponižno, ter Sapjehu
kušne rob pestro obšite suknje,
kjer naj nižje tal se dotikuje,
s plahim glasam pravi: „Knez Sapjeha,
oj gospod milostni, spravi zlate;
reci v težke mošnje spet jih djati,
reci spet v Kozmín domú jih nesti, –
nikomur ne prodaj ni Vilkovo.
Sim dobil ga po očetu svojim,
on po dedu, ded pa po pradedu,
rodni dom nam je, nam ž njega primek,
ž njega zovemo se mi Vilkovski.
V cerkvi naši so nas vse kerstili,
v cerkvi naši so nas poročili,
v cerkvi naši žene pokopali,
poleg žen otroke so zagrebli;
in v to cerkev pojdem sam počivat,
kdaj mi solnca božja luč ugasne. –
Knez milostni, spravi svoje zlate,
svitle zlate bele in rumene.“

Do kerví se vgrizne knez Sapjeha,
temno čêlo se mu v gerbe zgerbi,
kakor meglica v oblak neurni;
huda jeza mu krog ust zabliskne,
kakor strele svit ob hudi uri;
nič ne reče, le z glavo pokíma,
da peró na kučmi se zamaja.
In oberne se, ter z hiše stopi.

Željno zbirata hajduka zlate,
željno premeteta temne kote,
ki po njih so zlatje b'li razsuti;
skerbno jima Vilkovski pomaga.

Bla Velíka noč je, god vstajenja,
god vstajenja našiga Gospoda,
god vstajenja našiga iz greha;
pop je v cerkvi jéd bil blagoslovil,
brošč požegnal in ž njim tolste gnjati,
želčo je poškropil bil in vino,
de velikonočno jagnje vžilo
bi se z blagoslovam svete cerkve.
In v Kozminu stal na grajskih durih
je sam svitli knez, Martin Sapjeha.
Z motnim smeham gledal je na množco
žlahnih gostov, kak se v dvore rine.
Glasno jih od delječ pozdravljuje,
glasno se povabljencov raduje;
k sebi kliče plahiga ptujinca,
serce dela z rahlo mu besedo.
Vsaciga serčnó na ramo kušne,
kušne tudi pana Vilkovskiga,
ki Vilkovega ne dá mu v prodaj.
Brat ga zove in še ljubid sosed;
ga prijazno kara, de vabniku
pervimu ni vsal se in ne druz'mu,
de je tretjiga še le poslušal,
in tak storil knezu čast in slavo.

Na to pelje svate v svoje dvore,
in vsim vošči praznike vesele,
vsakimu dá prh in kupo žganja,
ter veselo vpije: „Jejte, pite!
Dolgi, medli post je že per kraji,
ki slabil je nam želodec z oljem
celih sedem dolgočasnih tednov,
jejte, pite, vi gospodje žlahni,
in popravite kar vso zamudo!“

K mizi rinejo se Lehi žlahni,
vsak poséže po kristalno kupo,
polno vina z daljne Madžarije;
čverstvo pijejo na zdravje knezu,
ki povabil jih je na veselje.
In vsak verže kupico tje v steno,
naj bi usta več jih ne skrunile,
kar iž njih so knezu zdravje pili.
Ponosito se jim knez zahvali
za zdravico in za čast storjeno.
In spet pijejo na zdravje knezu
kupice spet veržejo tje v steno.
Da zvenčeč črepine krog letijo.
In kosílo se zmení jim v juž'no,
k južini peržgó pa sveč voščenih,
ko v večerjo se je b'la zmenila;
in ko sveče b'le so dogorele,
kličejo spet svate na kosílo.

Vedno gré okrog po mizi néža,
néža s čistiga srebra kovana,
ki derží dve meri in dve mer'ci;
vedno sosed na soseda vpije:
„Bratec pij, že spet si tí na versti!“
Kdor le kolikaj se piti brani,
mu prešerni knez nogé objame,
sili, prosi ga, se nič ne bati,
varvati kar nič ne draz'ga vina,
draz'ga vina z daljne Madžarije.
Prosi tudi Vilkovskiga pana,
naj bi se gostil tù vse tri dneve,
skoz ves god Gospodnjiga vstajenja.
Néžno ga kušuje v sive berke,
večno bratovščino mu obéta;
ah in starček mora slušat' kneza,
svoj'ga ponositiga gospoda.

To je b'lo pač radostno življenje,
oj življenje prav po šegi Lehov!
Bobni in trobente tam na léci,
diplje in pa gosli tam za durmi,
vedno drugo vino žejnim gerlam.
Vsim od vina se žarijo lica,
vsim od vina se očí iskrijo.
Tamkej znanec znaniga objemlje,
tukaj brati ptujic se s ptujincam.
Tamkej troje krega se in kolne,
tukej bijeta se dva na sablje,
kakor da peršla sta nad Moskalja.
Vina jima dajo v novo spravo,
v vinu vtone nju kervava jeza.
Tamkej v kotu, pa na vidu jasnim,
toži mladi šlahčič zvezdi-devki
svoje britkoserčne bolečine,
ker tak svitla je, kot božje solnce,
pa tak hladna, kakor mesečina.
Blizo nju se zbral je velik venec
ostarelih rožic, sivih mamic;
vsaka v šlahčiča in v devko gleda;
vsaka se nasmehne zaničljivo,
in šeptaje druga drugi pravi:
„Kakšin špot, vasvati tak očitno!“
Ta in una pa na tihim zdihne:
„Sim vasvala pač, al ne na skrivnim“.
Vendar le mladost sedanjo toži:
„Kakšin špot, vasvati tak očitno!“
Zadoné spet bobni in trobente,
oglasé se diplje spet in gosli,
in spet dajo vina žejnim svatam.
To je b'lo spet radostno življenje,
oj življenje prav po šehi Lehov!
Knez Sapjeha ni bil skop nikoli,
on je Leh še stare korenine.
K sebi kliče pana Vilkovskiga;
ga objame, kušne ga na ramo,
kušne ga še v sivodlake berke,
ter mu rêče: „Bratec, ljubi sosed!
Stori zdaj, kar je še naše šege;
ti naj starji si tù med nami“.

In Vilkovski se do tal perklone,
pa izuje mladi knež'nji čevelj,
ter nalije ga do verha z vinam,
z drazim vinam z daljne Madžarije,
in izpije knež'nji ga na zdravje.
In vsi svatje ukajo veselo,
in vsi svatje pijejo iz čevlja,
in vse hvali kneza in knežinjo,
ki sta gostoljuba prav po Leško.

Tak pirujejo tri dneve svatje,
dve nočí pijejo v belih dvorih,
tretji dan zvečer se poslovijo;
ta zasede konja omahvaje,
un se dremajoč usede v pričko,
in njih radost se še z dalje sliši,
sliši dolgo se še njih ukanje.
Tudi van Vilkovski se odpravlja;
skerbno ga Sapjeha perderžuje,
prosi ga, naj še šer njem ostane,
de še ž njim saj mer'co vina spije;
pa ne dá se vderžati Vilkovski.
Žene ga sercé domú v Vilkovo,
tje kjer v cekrvi sinki spé in žena,
kamor misli iti sam počivat,
kdar mu solnca božja luč ugasne.

Noč je, in dremaje pan Vilkovski
kima z belo glavo v svoji prički,
pa konjiči grejo v urnim diru
tje po mehkim pesku skoz sosnovje
prot domači, zaželeni štali;
kar kočjaž nategne vajet terdno,
konje vstavi in očí si mane,
tiho moli, pa na glas zakolne.
Pan se prebudi: „No, kaj je neki?
Fant zašeč si, ti neumna trapa!
Molči, z bičem te bom pota 'zučil!“
Fant prestrašen Vilkovskimu pravi:
„Pan, to ni nikoli po pravici!
Sam poglej. Le-tù je staro znamnje
in Razpet presveta v starim znamnji,
ki tvoj ded je sèmkaj je postavil,
ker ga Bog je čudno bil obvarval
tam pod lipo, ko je va-njo trešlo;
sto korakov je od tod Vilkovo,
in kot res še svojo dušo ljubim,
staro zmanje vidim jaz in lipo,
Vilkoviga pa nikjer ne vidim!“

Splašen skoči stari pan iz pričke;
urno verže kožuh tje in kučmo;
tje v temo zíjá, pa nič ne vidi,
lučice ni viditi v Vilkovim;
le zvezde na nebesi berlijo;
tje v noč sluša, pa le nič ne sliši,
vse je tiho, in še sove spijo,
le sam bor šeptá, majaje verhe.
Teče daljej starček prot Vilkovim;
ah, al kjer je vas Vilkovo stala,
je zdaj njiva rahlo razorana,
je zdaj njiva gladko zabranana,
ni je hiše več in ne gradiča,
tudi ni sledú od cerkve drage,
ki v nji spali sinki so in žena,
ki v nji mislil je kdej sam počivat',
kdaj mu solnca božja luč ugasne.
Pan zavpije: „Jezus in Marija,
in vsi naši sveti pomočniki,
ki častí vas Leški ljud pobožno,
pomagajte! Al sim neki znorel?!“

In germovje se plašno zaziblje,
sivi starci pridejo iz dračja,
blede žene, majhni otročiči,
ki se tresejo gladú in mraza,
in možje se drenjajo krog pana,
ki sam trese žalosti se strašne.
Radi bi možje razlož'li panu
vso nesrečo, ki jih je zadela,
pa jim branijo debele solze,
kapljajoč jim na bradate lica;
in sprašvati mora jih Vilkovski:
„Bratje moji, in sosedje dragi,
pomagajte, in povejte meni:
Kam prešla sta grad in vas Vilkovo?“

Praviti mu jamejo stokaje:
Peršlo v vašo vas je sto kozakov,
ki poslal jih je Martin Sapjeha.
Razvalili so tvoj grad kamnitni,
nam poderli hiše so leséne,
razkopali našo lepo cerkev.
Naše čede so v Kozmin odgnali,
nas pa v jarme vpregli, z bičem bíli,
de smo mogli vasne tla 'zorati,
pa sami so v brazde sol sejali.
Še žené so vpregli, kruto tepli,
da vsejano sol so zabranale.
Zraven pa so se še posmehvali,
češ, da kar bo s take setve zrastlo,
se poželo bo brez kôs in serpov;
sveršili še le nocoj so delo.
To so b'li pač prazniki veseli!
Naj bi slišal bil otroke naše,
kak so reve trepetaje vpili,
serce bi ti počlo b'lo po sredi!

Tiho gleda pan Vilkovski pred-se,
tiho briše si s pestjó solzice,
ki z očí mu kapljajo na brado,
kakor vinske jagode v muljavo;
tiho zdihne: „Ah, uboga vas ti!
Mili dom, in sveta veža božja!
Ah in grobje mojih milih ranjcih!“

Tak maščval se je Martin Sapjeha,
knez Kozminski nad Vilkovskim panam
v dneh Polon'je jasne in svobodne:
Ko svoj kralj je bil vsak knez na Leškim,
ko svoj knez je bil vsak prosti šlahčič,
pravi kralj pa vsih stanov podložnik. –
In ni b'lo nikogar po vsim Leškim,
de kaznil bi bil to hudobijo!