Vilinska krava in čudežni kabliček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vilinska krava in čudežni kabliček
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VILINSKA KRAVA IN ČUDEŽNI KABLIČEK


Nad Semičem je gora Smuk. Na Smuku je nekoč bil grad, v gradu pa graščak, ki je bil zloben ko sam vrag. Imel je vsega na pretek, a bil je lakomnež, da mu ni bilo nikoli dovolj, kar so mu tlačani za desetino nosili na grajski dvor.

Ta graščaik je imel hlapca, ki je bil betežen in star. Vso mladost je pustil v gradu, vse moči mu je izpil lakomni graščak. Ali ko je bil hlapec mlad, je delal pridno kakor ura. Kakor se le-ta nikoli ne ustavi, tako se tudi hlapec ni nikoli ustavil v svojem delu. Vzrtajal je zgodaj, še prej ko sonce, in trdo delal do pozne noči. Graščak je hlapca hranil, ga oblačil in mu kupova! tobak. Toda ko je hlapec ostarel, ko so mu opešale moči, je lakomni graščak dejal:

»Dokler si delal, si lahko tudi jedel iz moje sklede. Zdaj si star in mator, delati ne moreš več, a ješč si vavek še ko gladni volk. Vedi pa, da brez dela ni pri meni jela ...«

Tako je dejal in starega hlapca nagnal iz gradu. Starec je ob graščakovi surovosti onemel. Vroče solze so mu spolzele iz starih oči in mu omočile sivo brado. V grmu za grajskim obzidjem si je urezal popotno palico in se napotil v daljni svet – beračit ... Bil je sam ko Bog brez brata! Nikogar ni imel, da bi se v revi in nesreči obrnil nanj, samo žalost mu je ostala v izjokanih očeh.

»Domača gora — najbolj zelena!« pravijo Belokrajinci. Na¬potil se je proti Gorjancem, kjer se je bil rodil in preživel deška leta. Toda uhitela ga je noč in moral je nočiti sredi gorjanskih gozdov. Legel je pod staro bukev in zaspal.

Proti jutru, ko se je rodilo sonce, ga je zbudilo prekrasno dekliško petje. Vstal je in se napotil za pesmijo. Potihoma je prišel do samotne jase, kjer so gorjanske vile plesale kolo in pele, da je odmevalo od Svete Gere.

Takrat je iznenada od nasprotne strani planil volk med vile. Preplašene devojke so se razbežale in utonile v jutranji meglici, le najmlajša vila, lepa kakor zvezda jutranjica, je zaostala. In nanjo bi planil sivi volk, da ga ni stari grajski hlapec uhitel. Skočil je nad gladnega sivca in ga z gorjačo pobil na tla.

»Življenje si mi rešil!« je zdajci spregovorila gorjanska vila. »Očetu bom povedala, nagradil te bo v zahvalo. Povej, kaj hočeš za plačilo!«

»Od boja nima nikdo loja!« je dejal hlapce, ki je bil lačen in ubog. »Rad bi, da bi imel takšno kravo, ki bi me hranila s svojim mlekom.«

Kar je želel, to je dobil! Vila je zapiskala na srebrno svirel in prišel je iz temnega gozda sam vilinski kralj, za njim pa je pohlevno caparila velika temnosiva krava.

Gorjanska vila je zapela:


»Čada, krava vilinska,

daj mi mleka poln kabliček,

poln kabliček in še kaj,

dokler ne rečem: ,Dosti zdaj'!«


In glej! V kabliček, ki ga je podstavil kravi sam vilinski kralj, je krava dala toliko mleka, da so se ga do sitega napili: vila, hlapec in vilinski kralj. Mleko bi še in še teklo v kabliček, da ni vila zapela:


»Čada, krava čudežna,

zadosti mleka dala si,

zdaj pasi se in odpočij!«


Takrat je kravi prenehalo teči mleko. Zamukala je in pričela muliti mlado, sočno travo.

Potlej sta vilinski kralj in njegova hčerka izginila. In hlapec je ostal sam z vilinsko kravo in čudežnim kabličkom. Oprtil si je kabliček, krava pa je šla za njim, kamor koli je šel.

Zdaj mu ni bilo sila skrbeti, kaj bo jedel in kaj bo pil. Kadar koli je bil lačen ali žejen, je zapel čarobno pesem in krava mu je dala mleka, kolikor je poželel. Če pa si je zaželel kaj drugega, je stopil v vas h kmetici, ki je imela polno kajžo dečarije, mleka pa niti kapljice, in ji podaril poln kabliček mleka. Ona pa mu je postregla z jedačo, ki si jo je zaželel.

Pa je zaznal za vilinsko kravo in čudežni kabliček lakomni smuški graščaik. Poslal je mlade hlapce v dolino in jim velel, naj starega hlapca ujamejo in s kravo in kabličkom vred v grad priženejo.

Hlapci so izvršili graščakov ukaz. Prignali so vilinsko kravo in hlapca s čudežnim kabličkom v grad. Tamkaj je moral stari hlapec povedati graščaku čarobno pesem, na katero krava daje mleko. Nato je graščak nagnal hlapca v črno noč, kravo in kabliček pa mu je odvzel.

Komaj je graščak ostal sam, je pograbil čudežni kabliček in se napotil v grajski hlev k vilinski kravi. Tamkaj je zapel:


»Čada, krava vilinska,

daj mi mleka poln kabliček,

poln kabliček in še kaj,

dokler ne rečem: ,Dosti zdaj`!«


In glej! Krava je dala poln kabliček mleka. Ko pa je pričelo mleko že teči preko roba in se razlivati po tleh, bi moral graščak zapeti pesem:


»Čada, krava čudežna,

zadosti mleka dala si,

zdaj pasi se in odpočij!«


Toda te pesmi ni znal, ker mu je stari hlapec ni bil povedal. Mleko je teklo še in še, graščak pa je pričel suvati kravo v vamp in kričati:

»Dosti, krava! Dosti!« .

Toda te besede niso bile prave in krava je dajala mleko kar naprej. Kmalu je bilo mleka v hlevu toliko, da je pričel graščak broditi po njem. Ko pa je mlečna povodenj že tako narasla, da mu je mleko segalo do ust, ga je goltal in pil, misleč, da bo mleko sproti popil. Toda zmotil se je. Mleka je bilo končno tudi za lakomnega graščaka preveč. In utonil je v njem.

Ko je bilo mleka v hlevu že toliko, da je mlečna povodenj raznesla hlevska vrata, je vilinska krava odšla iz hleva in se napotila v dolino. Tamkaj jo je našal stari smuški hlapec. Odvedel jo je v svojo kočo in živel z njo srečno in zadovoljno vse dotlej, dokler ni umrl.

Po njegovi smrti pa je vilinska krava izginila neznanokam. Belokrajinci jo še danes iščejo. Srečen bo tisti, ki jo bo našel!