Vila in malina
| Vila in malina Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Mali gozdni vili je bilo dolgčas. Spreletavala se je nad gozdnimi jasami, pa ni našla tam nič zanimivega. Ogledovala se je v studencu, ki je izviral pod prastarim drevesom, pa se ji je zdelo, da je nekam bleda, in je nejevoljno odlebdela naprej. Malo je manjkalo, da se ni nasmolila ob smreki, ko je hotela od blizu pogledati neko gosenico. Mimogrede je vtaknila nosek v cvet gozdne lilije, pa ji njegov vonj ni preveč ugajal.
»Kakšen način pa je to, da imaš črn cvetni prah,« je zajezikala nad lilijo. »Poglej, zdaj sem gotovo vsa črna po nosu!« »Prava reč,« jo je zafrknila lilija in še više dvignila svoj živo rdeči cvet, »zdaj se barva tvojega nosu vsaj ujema s tvojimi podplati! Ha, vila praviš, da si, pa imaš umazane podplate! Mar bi se umila, namesto da kritiziraš moj cvetni prah!« Vila si je pogledala nožice. Res, drobni podplati so bili umazani. Spet je odfrfotala k studencu in si umila noge in nos v mrzli vodi.
»Da more biti tako mrzel,« je zagodrnjala v studenec. »Še prehladila se bom! Zdaj zdaj bom kihnila! Ti boš pa kriv!«
»Večkrat bi se morala umivati,« ji je zabrusil studenec, »pa bi bila utrjena proti mrazu. Kakšna vila pa si, da se umivaš samo vsake kvatre? Poglej, kako si mi skalila vodo! Še škratje ne puščajo take nesnage.«
»Kako si drzneš!« se je razburila vila, vsa zardela, kajti studenec je govoril resnico.
»Resnica oči kolje,« je nadaljeval studenec. »Misliš, da mi je vseeno, če hodijo srne k meni pit čisto ali umazano vodo? Kakšna vila neki si mi ti! Packa, ne pa vila!«
Vila je od togote planila v jok in šinila stran. Letela je prek vrhov stoletnih smrek, prek hrastov, bukovja in javorov in ves čas godrnjala. Namenjena je bila nekam daleč, kjer je menila, da je nihče ne pozna. Šele na strmi poseki se je ustavila, sedla na trhel štor in si vsa zasopla oddihovala.
Tedaj se je v mahu pod njo nekaj rdeče zasvetlikalo. Pogledala je natančneje: bila je velika, žametno rdeča, ravno prav zrela malina. To jo je v hipu spravilo v dobro voljo. Vse vile imajo maline neznansko rade, tale tukaj pa je bila povrh vsega prva letošnja malina! Pa tako lepa, dišeča, mmm!
Vila se je spustila na tla in poskušala malino odkotaliti v kakšen skrit kotiček, kjer bi si jo lahko v miru privoščila. Malina je bila težka, vila pa prav majcene sorte, tako da se je kar pošteno zadihala, preden jo je odkotalila proti gosti praproti za kake tri vilinske metre – kar pa ni veliko. Kar preračunajte: en vilinski meter je štiri in tričetrt goseničjih pedicev, en pedic je pa komaj nič celih sedem mišjega sežnja, skratka, vila se je odločila, da se bo lotila slastnega sadeža kar tam, kjer je bila. Komaj je prvikrat ugriznila, pa je za njo zarohnelo in zakrehalo:
»Kaj pa ti počneš z mojo malino?«
Vila je kar otrpnila od strahu. Komaj se je upala ozreti. Vanjo je strmel togotni ježev smrček.
»To je moja malina!« je sitnaril jež. »Takoj mi jo vrni! Spravil sem jo semkaj na sonce, da še malce pozori – na, pa mi jo že hočejo ukrasti. Alo, sem z njo, drugače te pobodem, da boš vsa črna!«
Vila se je žalostno umaknila, sedla pod praprot in položila glavico na kolena. Jež je prijel malino in jo hotel odnesti – kar na lepem pa je zagrmel za njegovim hrbtom jazbec:
»Tat! Kradljivec! Uzmovič! Mojo malino mi hoče ukrasti! Sem te zasačil, kaj? Ti, prav ti si mi jo posmuknil z mahovnate blazine, kamor sem jo položil, da se ohladi od sonca! Takoj mi jo vrni!«
Jež je prestrašeno odskočil, se zvil v klobčič in se odkotalil.
Jazbec je pograbil malino in jo hotel odnesti. Pa se je na vsem lepem za njim zadrla šoja, da mu je kar kri zledenela v žilah: »A, tako, tukaj je moja malina, ki sem jo dala na kamen, da se osuši od rose. Ti bom že dala krasti! Takoj mi jo vrni, drugače pokličem svojega moža in svake in svakinje pa strice in tete in bratrance in taščo in tasta, pa ti izkljujemo oči! Si slišal, ti lopov? Malino sem!«
Jazbec se je tako divje grožnje ustrašil, popustil je malino in pobegnil v jazbino. Šoja se je zadovoljno nasmehnila, narahlo prijela malino s kljunom in hotela odleteti, a glej, že jo je podlasica zgrabila za vrat.
»Takoj spusti tole malino,« je zasikala. »Ha, jaz jo nastavim za vabo miši, ti bi jo pa kar pozobala, kaj? Spusti, takoj!« Komaj živa od strahu je šoja razprla kljun, da je malina zdrknila iz njega in se zakotalila po mahu. Podlasica se je začela smukati po tleh, da bi našla izgubljeno poslastico, šoja pa je glasno vrešče odletela. Še od daleč se je slišalo njeno vpitje: »Za vrat me je držala, zadnja ura mi je bila, drage moje, za las sem ji ušla! Pomislite, pa zaradi ene same maline, zaradi ene same ...«
Podlasica je iskala in iskala izgubljeno malino – nazadnje pa je odnehala in slabe volje odšla po svojih podlasičjih potih. In kam se je odkotalila malina? Ravno pod praprot, kjer je mala vila kuhala mulo, ravno pred njenimi nožicami se je ustavila, češ – tu me imaš!
Vili se je kar samo smejalo, ko se je lotila slastnega sadeža. Do mraka je zobala malino, pa je še ni mogla do kraja pojesti. Vsa rdeča od malinovega soka po obrazu, nosu in rokah se je vrnila domov, v splet dišečega kovačnika. Tam se je sladko zleknila v najmehkejši cvet in zaspano poslušala mehko oglašanje čuka, brnenje nočnih metuljev in veščcev, rahlo pokljanje cvetov, ki so jih zapirale gozdne rože ...
Sladak dremež jo je prevzel. Za hip je pomislila, da je od nog do glave pomazana z malinovim sokom in da bi bilo morebiti prav, ko bi se pred spanjem umila, kajti vila bi morala nekaj dati nase, kot se reče ... »Ampak kaj bi to,« si je rekla in se še udobneje zleknila. »Saj se lahko umijem jutri ... Ali pa pojutrišnjem ... Ali pa naslednji teden ... Ali pa sploh ne.«