Vila Rastimila
| Vila Rastimila Olga Gutman |
| |||||||
Po rojstvu mlade vile Rastimile so njene sestre prenesle zibko z njo v kristalni grad. Mlada vila je spala tri dni in tri noči, če sploh lahko tako rečemo, saj na planetu, kjer je dežela Polne lune, ni ne dneva in ne noči. Obstaja le pot od niča do rojstva. In ta pot je bila za mlado vilo dolga in jo je utrudila. Tretji dan po naših merilih časa se je pretegnila v zibki, si malo razgibala roke in noge in si pomela oči. Nato se je usedla in noge spustila čez rob zibke. Malo je posedela in nato stopila na tla, na preprogo; stkano iz najmehkejše zelene trave in iz najbolj dehtečih cvetov. Zravnala se je in se še enkrat pretegnila. V tem trenutku pa so po vsem gradu zazvonili srebrni zvončki in sporočili, da se je vila Rastimila prebudila iz spanja novorojenčka. Prihitela je sojenica in mlado vilo ogrnila s srajco v barvi jutranje zarje.
"Tako, Rastimila. Rodila si se, kot je bilo napovedano, vstala si in odrasla. Taka sta življenje in usoda vsake vile. Sedaj je pred tabo večnost. Kaj boš storila najprej?"
Vila Rastimila je malo pomislila, potem pa je odgovorila z glasom, ki je bil lepši od najlepše melodije:
"Šla bom na Zemljo. Tam bom še najbolj koristna. Številne vrste rastlin propadajo. Enako mnogim živalskim vrstam ne kaže nič dobrega. Tudi človek, če bo ravnal tako kot sedaj, ne bo mogel dolgo živeti na svojem planetu. Z onesnaženjem sam sebi jamo koplje."
"Kaj pa lahko storiš sama? Mlada si, neizkušena in sama proti vsem."
"Nič ne maraj, botra Sojenica. Nisem tako šibka, kot si misliš. Močna sem kot toplota sonca, iz katere sem rojena, hitra in vztrajna kot voda, v katere kaplji sem začeta, saj ti takoj spolzi med prsti, če jo le malo zajameš, pa najsi je še tako tesno zaprta v dlan. In ne pozabi, vila sem in s čarobno močjo si bom lahko pričarala mnogo pomočnikov. Ti sama si mi dala ime Rastimila. Torej vse kar raste in je živo, vse to je z menoj. Nisem sama, ne. Mnogo nas je," je sklenila Rastimila, plosknila z dlanmi in pred kristalnim gradom se je ustavila vetrovna kočija. Vanjo so bili vpreženi štirje zelenci: Jug, Vzhodnik, Zahodnik in Sever. Rastimila je stopila v kočijo in že so potegnili proti Zemlji.
Točno opolnoči po našem času je vila Rastimila prispela na Zemljo. Ustavila se je tam, kjer so najlepši kraji, najlepša polja, najlepše gore, jezera in morje, v naši deželi. Njeni konji zelenci so se ustavili v najlepšem gozdu, ki je bil odet v nežno pomladansko zelenilo in prežet z vonjem mladega rastja. Ko je stopila iz kočije na mehki gozdni mah, so se ji vsa drevesa priklonila v pozdrav. Zapele so ji vse ptice in vse živali so jo prišle pozdravit: nočne in dnevne. Naprej je stopila plaha srna in spregovorila:
"Skrajni čas je, da si prišla Dolgo smo že čakali nate. Pomagaj nam in človeku, da ne bo uničil sebe, narave in s tem tudi nas. Samo kako boš zmogla? Videti si tako slabotna."
"Tudi ti veljaš za plaho. Pa si kljub temu zbrala pogum, da si povedala, kar ti je ležalo na srcu. Jaz pa sem vila. Moja moč je čarovna. Če ne bom zmogla sama, si bom pričarala mnogo drobnih pomočnikov. Majhni bodo, toda močni, vztrajni in složni."
Vila Rastimila je dvignila kazalec levice, na katerem se je bleščal zlat obroček z velikim zelenim kamnom v sredini. Pihnila je v kazalec in naenkrat je stala pred njo množica drobnih škratov. Bili so različno veliki in oblečeni v obleke različnih barv.
"Tu smo. Tvoji smo, Rastimila. Mi, cvetni škrati, smo prišli na tvoj klic. Kaj želiš?"
"Hvala vam, prijatelji, da ste prišli tako hitro. Poskrbeli bomo najprej za rastline. Z njih bomo odstranili vso umazanijo, ki bi jih sicer uničila in ki jo človek nepremišljeno pušča za seboj. Stali bomo ob strani tudi živalim in človeku. Vsako noč polne lune pa se zberemo pod tem košatim hrastom. Poročali ml boste, kaj ste delali in doživeli. Sedaj pa pojdite vsak v svoj cvet, ki bo vaš dom!"
Cvetni škrati so odšli. Vila pa se je vzpela po srebrnem luninem žarku na najvišjo goro. Sprehodila se je od prvega do sedmega jezera. Za njo je vzniknilo cvetje, ki ne raste nikjer drugje po svetu, pred njo pa so hodili gamsi in kozorogi z Zlatorogom na čelu. Nad njo je plavala melodija prebujajočega se jutra in nekje daleč spodaj v gozdu je zapel divji petelin svojo svatbeno pesem. Škarjevci, kavke in celo planinski orel so ji s krili delali senco, da je ne bi osmodili sončni žarki. Ko je prišla do previsne skale, preko katere je padal slap v globino soteske in se je skril v pravkar vzhajajočem soncu, je tlesknila z rokami in pihnila v kazalec. V tem trenutku je sredi sedmega jezera zrasel gradič. Bil je prozoren od temeljev do strehe in ravno dovolj velik za domovanje vile Rastimile.
"To bo moj dom," je rekla in se vrnila k sedmemu jezeru na krilih jutranje sape.
Ta grad še danes stoji sredi sedmega jezera. Vidim ga jaz, vidiš ga ti in vsi, ki imajo radi pravljice. Ne vidijo pa ga izletniki in ljudje, ki ne marajo pravljic. Zanje je neviden, saj je prozoren.