Vila (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Vila (Pravljice))
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vila (Pravljice)

Tiste dni, ko so gorske vile še zahajale med dobre ljudi in jim pomagale s svetom in z dejanjem, sta v lepem prijateljstvu živeli dve sosedni hiši; pri eni so imeli sinčka, pri drugi hčerko, to hčerko so krasili prelepi dolgi zlati lasje. Otroka sta vkupe rasla, vkupe sta se učila iz iste drobne knjige in rada sta se imela. In ko sta postala večja, sta tudi vkupe gonila vsak svojo čredo na pašo.

Deklica je postajala od dne do dne lepša in lepša, pa tudi čudna sreča jo je spremljala. Pogosto je našla na paši drag kamen ali svetel biser ali zlat prstan in ljudje so govorili: »Vile so se zaverovale vanjo, vile ji nastavljajo darove.«

Neki dan se pripeti, da se deklici na paši izgubi koza. V skrbeh jo gre iskat med skalovje, tovariš pastir pa je stopil pogledat v nasprotni breg.

Sonce je pripekalo ob stenah, deklica je lezla više in više pa se je poloti neizrečena žeja. Kako se oddahne, ko zagleda pred seboj z živimi skalami ograjen prečist studenec. Sede k studencu, da se ohladi in okrepča, tačas pa ji z nasprotnega brda zadoni glas tovariša: »Ne pij, ne pij, ta studenec so ogradile vile!«

Deklica pa je bila preveč žejna in je rekla: »Kaj, če so ga! Požirka mi ne bodo zavidale!« Sklonila se je in pila. Tisti hip pa je postala vila in izginila tovarišu izpred oči.

Klical je in vekal, preiskal je vse špilje in brezna: ni je bilo! Sam je gnal obe čredi domov, sporočil je obupanim staršem hudo vest in žalovali so za deklico kakor za mrtvo.

Leta so tekla, deklice starši so umrli, mladenič pa ni mogel pozabiti zlatolase tovarišice. Ni bilo dne, da ne bi mislil nanjo.

Pa leži nekega dne na paši, na gorski ruši, pa začuje tik sebe glas, ta glas mu je bil znan in nadvse mil in drag: »Ne ženi jutri svoje črede semkaj, čarovnic bo tukaj divji ples s točo in z nevihto!«

Mladenič se je radostno ozrl, toda ni videl drugega nego prelepo zlato kito — spoznal je kito in bil je od srca vesel! »Ali si ti,« je rekel in zadrhtel, »kako mi je hudo po tebi, kje si in kaj delaš?«

»Vila sem,« je odgovoril glas, »odkar sem pila iz vilinjega studenca. Velika je moja moč in veliko moje bogastvo. Devet dežel imam, v vsaki deželi devet gradov, v vsakem gradu devet soban, v vsaki sobani devet zakladov. Nisem pa pozabila nate in ljub mi je spomin na najina vkupna mlada leta.«

Njemu so se udrle solze iz oči, pobožal in poljubil je kito in vila mu je obljubila, da se še vidita.

Sledeči dan je ubogal, kakor mu je velela, in prav je bilo; neurje in toča bi bili drugače uničili njega in čredo.

Po tistem dnevu mu je pričela vila zahajati tudi na dom. Mati njegova se ni malo čudila, ko je v ponočnih urah čula sina razgovarjati se v beli kamrici, pa ni vedela s kom. Izpraševala je sina, a nič ji ni povedal. Pa ji ni dala radovednost miru in neki večer gre gledat skozi špranjo v sinovo kamrico. Gleda pa ne vidi drugega nego lepo zlato kito. Šine ji v glavo misel, vzame škarje, hipoma odpre kamrične duri in odreže zlato kito.

Ko je bila kita odrezana, se je vili povrnila zopet človeška podoba in mati je spoznala sosedovo hčer.

Sina je iznenadila njena lepota. »Blažene oči, ki te zopet gledajo! Več te ne pustim odtod, ostani tu in bodi srečna ob moji strani!«

Vilo je za hip spreletela žalost. »Srečna? Da bi le bila! — Toda bodi! Dokler imaš zaupanje vame, ostanem pri tebi!«

Tudi mati je bila tega vesela in tiho so praznovali poroko. Na večer poroke se je čulo milo petje od visokih bregov in videle so se svetle megle na planinski tratini; bile so vile, ki so se po svoje spominjale zapustivše jih sestre. —

V hiši mladega para se je naselila sončna sreča. Sin in mati sta s prisrčno ljubeznijo gledala mlado ženo, ki je zmeraj vesela in neutrujena tekala iz shrambe v kuhinjo, iz hleva na polje, razposajeno so ji cingljali ključi ob pasu. Izvedena je bila v vsem gospodarstvu in mati in sin sta ji slepo zaupala.

Prišel je čas žetve. Žito je bogato obrodilo in klasje je komaj čakalo srpa.

Mladi mož je sedel na klopi pred hišo in zamišljen zrl čez široko rumeno polje.

»Kaj te tare, ljubi mož?« ga vpraša ženica.

»Skrbi me,« ji odgovori, »kdaj pod streho spravimo ta blagoslov, da ne zamudimo vremena. Sami smo, žanjic ni dobiti, kdaj bomo kos temu delu!« Ona pa ga je veselo dvignila s klopice in se zasukala z njim: »Nič ne skrbi, idi v klet in natoči tri vrče najboljšega vina!« In stekla je v kuhinjo in mesila, gnetla, mazala, zavijala, pekla in napekla tri lepe pogače.

Storila se je noč, mož je šel leč, žena pa je skrivaj znosila vino in pogače na njivo.

Izšel je mesec, z gora dol so priplavale svetle meglice in na njivi se je pričelo živahno življenje. Zapeli so srpi, vmes se je čulo bodro klepanje in lahna govorica, srebrn smeh sta skrivnostno spremljala delo. In ko je zjutraj navsezgodaj mož vstal in s srpom se odpravil na polje, glej, vse je bilo že požeto in vezano v snope — prijazne gorske vile so opravile delo.

Tako jim je minevalo prvo leto v radosti in zadovoljstvu in zgodi se, da se srečnemu paru rodi sinček. Mož ga je bil močno vesel, ni se ga mogel nagledati, ves dan bi se sukal okoli njega. Mlada mati pa je bila tiha in mož je zapazil in zelo se je čudil, da ona ne deli njegovega veselja — s pritajenimi vzdihi in prikrivanimi solzami je gledala dete. Mislil je, morebiti je bolna, in le še bolj ji je stregel.

A neki dan, ko sta bila stara mati in sin oba na polju, je nenadoma odšla z detetom, nikdo je ni videl kam. Šele proti večeru se je vrnila, bila je zopet vesela kakor prejšnje čase, toda vrnila se je brez otroka! Na vprašanje stare matere in moža po otroku je odgovorila: »Ne vprašujta, več ga ne bosta videla! Bodita brez skrbi, dobro mu je, zaupajta meni!« Drugega odgovora ni bilo dobiti od nje.

Stara mati je mrmrala in postrani gledala snaho, mož pa je bil žalosten in ljubezen bi se mu začela hladiti, da mu ni pogled v čisto, jasno, pošteno ženino oko begal vse dvome in sumnje. Navzlic pikrim besedam matere je še naprej zaupal ženinim svetom in obneslo se mu je.

Zgodilo se je, da mu je ukazala saditi grah doli v rebri. Mati mu je branila, češ kaj boš sadil, ko leži še sneg tri čevlje visok! Ali on je ubogal ženo, zasadil grah v rebri na sneg in res, tisto leto je pridelal toliko graha, da ni vedel kam z njim.

Tako se je iztekalo drugo leto in mlada žena zopet povije dete, prelepo deklico. Kako je bil deklice vesel presrečni oče! Natihoma pa se mu prične zbujati skrb, da se ne zgodi tudi s tem detetom tako kakor s prvim, zakaj tudi to dete je mlada mati k sebi jemala in previjala s prikritimi vzdihi in z mokrimi pogledi. In on in mati sta sklenila, da je ne pustita z otrokom z doma, in brižno sta gledala nanjo.

Toda neko noč, ko sta oba spala, je mlada žena na tihem vstala, odšla je z otrokom, nikdo ni videl kam, in zopet se je vrnila brez njega. Kazala se je veselo; kje je pustila dete, ni marala povedati: »Ne bosta ga več videla,« je rekla, »pa ne skrbita zanj, dobro mu je, zaupajta meni!«

Moža sta se lotevala srd in obup, vendar ga je proseči, mili pogled žene še vezal nanjo.

Tašča pa se je prekrižala in rekla: »Čarovnica je, umorila je tega in prvega otroka ali pa je oba nesla hudobi, zastonj ji hudoba ni pomagala pri setvi in žetvi. Več ne ostanem z njo pod eno streho!« In ker sinu ni dalo srce, da bi spodil ljubljeno ženo, je mati pobrala svoje stvari in se preselila v drugo vas.

Mlada zakonca sta ostala sama v svoji hišici in polagoma, polagoma se je pričel zopet vračati mir v moževo srce. —

Toda njegovi materi ni dalo molčati in tako se je pričela širiti med ljudmi govorica o bogokletnih čarovnijah in o zapravljenih otrocih in ta govorica je slednjič prišla na ušesa gosposki. Gosposka se je govorice oprijela, pričela je na tihem povpraševati in zasliševati, in kar se ji je znosilo, je bilo res tako čudno, nezaslišano in grozovito, da je ukazala biričem: »Mlado ženo je zapreti in postaviti pred krvavo sodbo, sumna je čarodejstva in umora svojih rodnih otrok!«

One večere, ko se je mladi ženi skrito že pletla ta usoda, je prihajalo neznano klicanje z gora. Preplašena je poslušala tajne glasove in mož jo je čul, ko je zamišljena rekla sama zase: »Ne uidem ne, ne morem, zgodi se karkoli!« Vprašal jo je vznemirjen, kaj pomeni klicanje z gore in kaj pomenijo njene besede, prosila ga je pa, naj se ne huduje, ker mu vilinskih tajnosti ne more izdati.

Ničesar še ni slutil mož, ko pridejo biriči, da jo vzemo. Ona pa si je dala zvezati roke brez ugovora, kakor da jih je pričakovala, od strašnega iznenadenja potrtega moža pa je potolažila, da pride skoraj njena nedolžnost na dan, naj ji le zaupa. —

Postavili so jo pred krvavo sodbo. Toda tudi sodnikom navzlic grožnjam in mukam ni marala razodeti, kam je dala otročiča. Tako se sodba ni mogla drugače skleniti, kakor da so jo spoznali za čarovnico in za morilko in jo obsodili v smrt na goreči grmadi.

Mirna in vdana je sprejela sodbo. Le eno je še prosila. »Obeta se mi dete,« je rekla, »odložite mi smrt, da ga pričakam, saj je nedolžno!«

Sodniki so morali ustreči tej zadnji prošnji.

Ko je prišel čas, je dobila v ječi dete, sinčka, še lepši je bil, kakor sta bili prejšnji dve deteti. In glej čuda, tega deteta mati ni bila žalostna, ampak nadvse vesela, in straže so jo čule peti in se smejati.

Približal se ji je zadnji dan. Poslali so po moža, da prevzame otroka. Prihitel je, in ko sta bila z ženo sama v ječi, mu je prijazno otrla solze iz oči in je rekla: »Nikar ne žaluj! Glej, tu imaš sinčka, v veselje ti bo in v ponos in v podporo starih let! In zdaj, ko so moje ure štete, zdaj mi je tudi odvezan jezik, da ti smem povedati, kaj se je zgodilo z onima dvema najinima otročičema. Vile več vidimo, vile več vemo kakor navadni ljudje, to je nam v blagor, pa tudi v gorje! Ko sem držala prvega sinčka v naročju, se mi je pred očmi razgrnila njegova bodočnost in v svojo grozo sem videla, da postane ropar in morilec! In drugemu detetu, deklici, je bilo usojeno, da se potepe z doma, zapravi svoje poštenje in h koncu zapade rablju! Kako naj sem bila vesela nesrečnih teh otrok! Zato sem oba odnesla v goro k sestram vilam, tam živita drugo, srečnejše življenje. Razodeti pa ti nisem smela teh vilinskih skrivnosti, ako sem hotela še dalje bivati ob tvoji strani. Zdaj, ko vse veš, se morava ločiti! Idiva!«

Spustila je svoje zlate lase, ki so ji bili zrasli v stari krasoti, in ogrnili so jo do tal. Odprla so se pred njo vrata, šla sta z možem mimo straž iz grada in straže so videle le njega z detetom, ne pa nje.

Tako sta šla čez trg, že je stala grmada in srečala sta rablja, ki je v puščico pobiral darove: »Le dajajte, le skladajte, da za svete maše bo!« Nikdo je ni videl, le sončni žarek se je igral okoli moža z detetom.

Zunaj zidu, onkraj mostu sta se ločila — izginila je v gore.

Mož se je žalosten in obenem potolažen sam vrnil z ljubim sinčkom domov. Čul pa je še mnogo noči izgubljeno svojo ženo, ko je prihajala k detetu in je pri njem bedela do zore. Videl pa je ni nikdar več. Vendar ji je ostal zvest do smrti in ni se več ženil.