Vijolice: Pesmi za mladost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vijolice: pesmi za mladost
Luiza Pesjak
Spisano: Doris Vidic
Izdano: 1889
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


.

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Vijolice: Pesmi za mladost
Tebi posvečujem liste,
Mož pošteni, blagi Ti!
Liste, ki dokaz ljubezni
Naj za "male" so "ljudi".
Najsvetejša je usadil
Čustva Tebi v dušo Bog:
Domoljubje nesebično
In ljubezen do otrok.
Vedno za mladost si skrbel,
V sladko si veselje štel,
Ko si poti ji uglajal,
Do uspeha jo privel.
Moč bistril si ji očesno
Um razvnemal in posluh,
Da je čula in spoznala,
Kar izbran ustvarja duh.
Blagoslov iz srdec tisoč
Plava milo nad Teboj,
Vzprejmi še kot povračilo
Dar oskromni, prosti moj!

V LJUBLJANI na veliko nedeljo 1889. leta.

Vsebina

Predslovje[uredi]

Otroci, na vrtec, vijolic je čas!
Najlepših vam hočem nabirati jaz.
Cvetlice krasnejše imajo drugod,
V gredicah izbrane bleste se ondod;
Visoko dvigujo ponosne glave,
Ljudje se jim čude, gorko jih slave:
Za moje rastline, ubogi njih cvet
Nikoli ni vprašal, ni menil se svet;
Pohlevne vijolice so od nekdaj,
Zakaj bi ne bile prezirane zdaj ?
A vender se ž njimi ponašati smem
Ter tiho in skrivno vam, ljubčki, povem,
Da v srci so rastli cvetovi vsi ti ,
Od tamkaj sem njihove vzela kali,
Da sem jih na prostor vsadila svetal,
Ki jim se na vrtci je nežnem odbral;
Da cvet zalivala sem z roso zvesto,
Kateri preblagi izvor je oko;
Da vedno skrbeča pazila sem nanj,
Gojila ga s hrano vonjivih le sanj;
Da solnca prosila sem čistih nebes,
Naj vsako ogreje zelenih peres
Ter vdahne življenja vijolicam moč,
Da slano morilno prebodo i noč;
Da trud moj o vas mi je vedno legak,
Da čut uživala sem rajsko-sladak.
Ko svetil se vam je obrazek vesel,
Ko novo cvetlico je gledati jel.
Zdaj v kitico združen vijolic je broj,
Od mislij mu sladkih sem tkala ovoj:
Ni čudo, če v rožnati luči žari:
Pred duhom mislečim ste bivali — vi!
In kar najgorkejših želja jaz gojim,
S cvetlicami, dragi, zdaj vam jih svetim!
To kitico nate, izbirajte cvet,
Ki srečo povekša mladostnih vam let:
Iz duše iz zveste poljublja vas vsak,
Ker žive ljubezni do vas mi je znak:
Naj slednji se vašega prime srca,
Saj veste, da bil je i v srci doma;
A pazite nanj mi, proseča želim,
Kadar pod vijolic gredico zaspim!


OBRAZI IZ PRIRODE[uredi]

Zjutraj.[uredi]

Na listnato vzglavje po noči naslanja
Cvetlica se lepa in dremlje sladko;
V mehkotni blazini se ptičici sanja,
Ko trudno za krili potisne glavo.
Pri materi detece ljubko zaspava,
Obličje podprto na nežne roke,
In zvezde in luna in nebna višava
Nad cvetjem, otrokom in ptičem bede.


Nebeške umirajo luči blesteče,
Ko jasno v izhodu se zopet dani:
Prebujajo ptičje se družbe žgoleče
In cvetje odpira preljube oči.
A dete? — Oj, dete še vedno počiva,
Obličje podprto na nežne roke.


In solnca ga mladega luč prijazniva
Osvitlja, poljube deleč mu tople.
Zdaj kvišku poskoči in reče premilo:
"Oj, matka, ni res, da me rada imaš.
Ker sem tako zgodaj se že prebudilo -
Moliva le hitro sedaj "Oče naš!"


Zvečera.[uredi]

Molitev drobne ptičke
Večerno zdaj pojo:
Cvetličice pobožno
Povešajo glavo.


K počitku se pripravlja
Dobrava in ravan,
Na nebu luna plava,
Večer je lep, miran.


Zvone okrog zvonovi,
Da misli in srce
Opomni se ljubezni,
Ki čuje vrh zemlje.


To čas je, dete milo!
Da sna se veseliš,
Da nagneš, kakor cvetje
Glavico, in zaspiš.

Zvonček.[uredi]

Prijetnega že Cvetja prikazal se je broj
In zemljo pokrivale so barve, luč in soj.
Zdaj sneg še bil ustvarjen, nekazna, gola stvar.
Naj barvo si izbere, dovoli mu Vladar.


In sneg se je napotil, da hale bi iskal
Ter barve je po vrsti zavzet občudoval.
Obleko rože divne imel bi bil prerad:
"V nji vem, bi jaz prekosil čarobno še pomlad".


Zavidal za obleko je lilije čiste,
Od solnčnice si želel odeje presvetle.
Potonike opravo z veseljem bi izbral,
"Najlepši sem", je mislil, „ko ves bi rdeč sijal".


V oči ga zbadal silno je tulipan goreč.
Odet v kraljevi bager, ponosno se noseč.
Vijolici dejal je: "Ti sinje krilo daj!"
Bršljinovo zahteval "zeleno suknjo vsaj!"


Toda zaman cvetlicam se bližal siromak,
"Kaj vender si izmisli", so dele "ta prosjak",
"Nesrečen sem kot veter, brezbarvno ki divja,
In ki zato počitka na zemlji ne pozna".


Tako je sneg zdaj tožil, svetle solze točeč,
In zvončku srce drobno s pritožbami mečeč.
Pohlevno cvetje reče: "Slab plašček le imam,
Če ni preslab, na, vzemi, voljan ga tebi dam".


In sneg si prehvaležen je beli plašček vzel,
Obesil ga čez rame in dalje šel vesel.
A danes še ga nosi, ker čist je in mehak,
In bolj mu je po volji še kakor drugi vsak.


A cvetju sneg prisegel tačas je vedni črt,
Z močjo ledeno svojo napravljajoč mu smrt;
Prijatelj je le njemu, le njemu on je mil,
Kateri mehkočutno je barvo mu daril.


Zatorej prizvonkljati le zvonček sme samo,
Četudi sneg pokriva se plaščem še zemljo.
Prijazno se odmiče cvetlici drobni zdaj,
Ki sama pokazala ljubezen mu nekdaj.

Skoraj![uredi]

"Kje so cvetlice ljube?"
V zemlji počivajo, spe;
Gorka odeja jih krije,
Brani viharju, ki vije.


"Kje li so ptičice zdaj?"
V daljni zletele so kraj,
Kjer zeleneče so veje,
Tamkaj jih solnčece greje.


"Kam so otroci prešli?"
V sobi so blizu peči:
Često ubožcem se toži
Bridko po ptici in roži.


Ko vzdrami se svet,
Pomladnje ogret:
Rode se cvetlice,
Da hitro glavice
Na dan pomole,
Prijazna očesca
Odpro in peresca
Ter v zrak zadehte.


In deva premila
Pošilja vabila
Čez morsko ravan.
Da ptičic krdelo
Pripoje veselo
Na kraj mu poznan.


Naproti otroci
Ji širijo roci,
Vriskaje glasno:
Pozimske iz ječe
Hite hrepeneče
Na polje cvetno.


In solnčnati logi,
Vsi polni v okrogi
Nedolžnih ljudij
In ptičjega petja
In mladega cvetja
In rajskih so dnij!

Prvo cvetje.[uredi]

Saj bedim! — Je li mogoče
Kar se zgodilo nocoj?
Niso sanje li cvetoče,
Kakor duh jih sanja moj?


Ne! resnica je premila,
Okence presrečno ti!
Pomlad mimo je hodila,
Tukaj nje pozdrav leži.


Dobro došlo, cvetje belo,
Čakala sem te željno,
Gledi, k tebi zdaj pripelo
Ptic krdelo je ljubo.


In nebeški žarki zlati
Skozi drevje se bleste,
Sem, kjer gosti mi krilati
V krogi cvetja žvrgole.


Žarkov jeden je — oj, sreče!
Meni v srce pot našel,
Da mi pesmi glas hvaleče
Čvrsto v njem je zazvenel.

Idila.[uredi]

Vijolica spira si z roso oči,
Da biser srebrn se ji v vsakem blesti.
Marjetica poleg vabeče se smeje
Orehu košatemu, čegar se veje
Pokrivajo s cvetjem, da svež se in zal
Dehteč povzdviguje iz travnatih tal.
A sredi drevesa vse polno gibanja,
Ropota živahnega in lepetanja:
Iz vrabčjega gnezda prihaja ta šum
Ker notri ščepiri štrlinec se kum!

Velikonočna pesem.[uredi]

Na dan, na dan, kar kod cveteva,
Kar v zimskem snu še omedleva!
Na dan, vijolica dehteča,
In tudi zvonček beloglav
Ter jaglec, resa z lesk viseča,
Cvetovi drevja in goščav!
Na dan, na dan čarobno mladoletje!
Na dan, veskresno te obuja petje!


Skorjanec vriska na višavi
In tisoč glasov po dobravi;
Sumeče reke in potoki,
Na vedrem nebu solnčni žar,
Planine strme, svet široki,
Čuteča vsaka živa stvar
Oznanja, da oblast ljubezni mile
Močnejša je od temne smrtne sile.


Na dan, kar je molitev svetih,
Kar v prsih pesmij je prevnetih!
Na dan duhovi vsi potrti,
Iz žalosti se spet budeč;
Razpelo glejte, grob odprti;
Pretakajte solze, hvaleč!
Vam odkupljenje bilo je storjeno
Ter vam na zemlji vse je prerojeno!


A ve, cvetlice zornolike,
Ve nežnosti, veselju slike!
Vi vsi, o kterih posvečeni
Človeški Sin dejal nekdaj:
"Nedolžnim ne branite k meni,
Ker njihov je nebeški raj"
Vi srce svoje Njemu izročite,
Moleč kleče veliko noč slavite'.

Pomladanje jutro na vodi.[uredi]

Bega ob veslu
Čolniček legak,
Voda ga nese
Kot lastovko zrak.


Veter od juga
Meglice topi,
Solnce se zlato
V valovih svetli.


Jasno obnebje
Zeleno polje,
Čudes tisoč je
Okoli vode.


Novemu novi
Krasote se zbor,
Lepšemu lepši
Umiče prizor.


Tu o bregovih
Vonjava cvetov,
Daleč tam glave
Planinskih vrhov.


Cerkvice bele
Tu niže od zad
Gledajo s hriba
Na kočo, na grad.
Mesto prijazno
In gozd in vasi,
Brzo gibanje
Okretnih ljudij.


V čolnu otročje
Vriskanje glasno —
Mlado življenje.
Kako si lepo!

Prvega majnika dan.[uredi]

"Majnika prvi je dan! — Otroci, le venkaj
na plano,
Zora vas vabi blesteč! hitro, praznujmo sedaj
Milega ljubca prihod, ki vsi smo po njem hrepeneli,
Ko nam ledena je noč trla ubogo telo".
Pomladi skoro objem vzprejema obitelj prijazno,
Trosi povsodi na pot sladko vonjivi ji cvet.
Sape igrajo dehteč se, v mislih cvetočih nasmiha
Mlade se zemlje obraz; gleda jo sinje nebo,
Biserov svetlih morje daruje ji danes dobrotno:
Majniku mora na čast tkati obleko si ž njim.
Potniki naši molče korakajo s holma v dolino,
Divne prirode je čar vstavljal pogovoru glas.
Dete v naročaji, glej, z ročicami ploska veselo,
Ono še zase ne ve, kakor v zavesti si ni
Ptiček, ki tamkaje v vzduh pojoč se vzdviguje
radostno:
A neizmerna sladkost bitja prešinja oba;
Ko se privadil pogled nadzemeljsko - lepih prizorov,
Ko je kipelo srce vžitkov in blazih čutil:
Sili beseda na član, in drugemu drugi po svoje
Riše utisek živo, ki ga je najbolj razvnel.
Večjemu dečku potem na misli je zopet rastlinstvo,
S trudoljubivo roko seže po delu dekle.
Mlajši ji bratec gradi okoli in cerkvice kaže.
Hribe in vrhe planin, ki obiskal bi jih rad.
Njiju sestrica gredoč po bujnem ozira se cvetji.
Nikdar od nje ne beži psiček, oprezni čuvaj.
Ali tam doli kjer log se senčen in lep razprostira,
Kjer med drevesi vabeč čisti izvor klokota,
Tam vtaborili so se, pripekalo silno že solnce,
Dobro utrujencem del sator je gost in hladan,
Mati prinesli s seboj skrbeča krepil so okusnih:
Maslo surovo in kruh, to se prileglo je vsem!
Glej, tudi gnjati so vsem odrezali v slasten poboljšek,
Oj, in pogače na vrli lep in izdaten še kos!
Vrelca tekoče srebro napoj jim je bilo izboren,
Pili zdravijco so ž njim: "majnik, naj zlati živi!"
Radosti, sreče sladke ni bilo ni konca ni kraja,
S šalo vrstil se je smeh, z igro na travniku ples.
Detece nagne sedaj glavičico ljubo k počitku,
Mati zaziblje ga v sen z glasom premilim pojoč:


Cvetne je dobe
Priljubljeni dan,
Pisani vrti
Zelena ravan.


Pletite vence,
Vijole rasto,
Pojte, saj tudi
Vsi ptiči pojo.
Plešite v krogi,
Prekrasen je kraj,
Glejte, na zemlji
Že našli ste raj;


V njem vaše srce
Najlepši je cvet —
Da ga viharni
Osul ne bi svet!


Na Duhovo.[uredi]

(Evgeniji. E.)

Moj Bog! ki nekdaj si v plamenih
Duha učencem daroval,
Bogastva svojega le iskro
Da zdaj dekletcu bi poslal,
Ki vse pohlevno pred Teboj
Denes Te moli tu z menoj:
Presrečna, blaga mi po zemlji hodi,
In Ti jo vedno z duhom Svojim vodi!


Jagodov cvet in solnčni žarki.[uredi]

Poletna doba solnčna ogrevala je svet,
Ko se nakanil k vodi mlad jagodov je cvet;
Noge mu v skoku nese nizdolu gorski pot,
Iz vode lice belo že vidi si od tod.


Postopi malo bliže, svetlejši tam je kraj:
Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj?
Okroglih lic v zrcalu sladko se veseli,
Na čelu šopek rmeni krasoten se mu zdi.


"Uče, da ogledalo ne laže se nikdar,
In če je to resnica, kako sem lepa stvar!"
Od vseh stranij se gleda, pripogneno stoječ
Ter zadovoljen kima, sam sebi se čudeč.


Gorje! prelepa vila, ki ni je videl prej,
Sedi na oni strani pod bukvo senčnih vej,
Povzdvigne prst šaljivo in reče mu tako:
"Sam sebi se čuditi, ne vem, če je lepo!"


Cvet jagodov se zgane, všibe se mu noge,
A listi beli z glave v trepetu mu lete;
Kar hitro more, smukne v grmičevje temno,
In sram ga je, in v srci kako mu je hudo!
To vide solnčni žarki in z neba naopik
Spuste se vanj v goščavo grmovja in mladik;
Zaman se odmikaje, ne ve, ni kod ni kam,
Ko njih plamen ga kara : "Prepozno te je sram!"


Bagrena rdečica obraz mu pali bled.
Da kar oči poveša osramočeni cvet,
In ko za žarkom žarek mladost mu je odžgal,
Pripogne glavo sladko v zeleni plašč do tal.


In v jagodah spomin se nikdar ne zamori,
Da one cvet so gizdav poprejšnje bile dni:
Obličje zagorelo prikriva vsaka še,
Ker solnčnega pogleda še vedno sram jih je.


Svoboda.[uredi]

Riba po jezeri plava,
V zraki se ptica glasi.
"Riba, kaj iščeš v globini,
V vzduhu kaj ptica mi ti?"


"Svobode zlate svetloba
Kliče me gori v nebo:
Svoboda v čistih valovih
Nosi me vodi na dno.""

Poletje.[uredi]

Sladki otroci, veseli bodite,
Ven iz ozidja hitite sedaj!
Vse so zastave poletja razvite,
Ž njimi olepšan najbednejši kraj.


Krasne med klasjem so zlatim cvetlice:
Mak in plavica in kokolj brdak:
V vence spleteno o bregih vodice
Cvetje, katero spomina je znak.


Kosi pojo, oživljaje dobravo.
Krepko vzdviguje skorjanec svoj glas,
Hrosti brenče in metulji nad travo,
K rožam hite in marjeticam v vas.


Plaha, da nihče ji blizu ne more,
Jedna se ptica glasi brez miru,
Skriva med drevje se v temne prostore
Ter nagajivo tam kliče: "kuku!"
Vidite nežne ovčice prebele! —
Pisana trava deliti jim lepo:
Ali — oj, čudo! iz paše vzletele
Gori so , gori na sinje nebo.


Runo leskače se kodraste čede,
Tamkaj srebrno in žarko blesti:
Solnce zahaja in lune svit blede
Ovcam meglenim domov zdaj veli.


Mračno, tihotno je, vender zelena
Ozka za plotom še temna ni pot,
Z iskrami živimi vsa razsvetljena,
Migetajoč ki smejo se povsod.


Iskrice ljube mi, svetle kresnice!
Zvezdam jednake ste milih nebes:
Sevajte jasno na vse nam stezice,
Z bleskom spet stari praznujete kres!


Janez krstnik.[uredi]

Mladenič ven iz mesta se obrne,
Drzoten v golo odhiti puščavo;
Na ostri kamen tam poklada glavo,
In z runom krepke ude si ogrne.


Preprost je um, oko njegovo jasno
Ter k zemlji posvetna ga slast ne veže;
Da rod bi svoj otel pogubne teže,
Ljudem pokoro oznanjuje glasno.


Ko misli, tam sloneč na trdi skali,
V svetlobi vzre podobo rajsko-milo,
Da vsi so udje v njem zatrepetali.
"Sin božji, vender jagnje si v krotkosti,
Z nebes prišel za naših grehov silo;
Nevreden hlapec tvoje sem visosti!"

Jesenska pesem[uredi]

Slava, jesen ti, preljubljeni čas,
Vzprejmi pozdrave, vriskanje od nas!
Štrk je že letel čez širo morje,
Kamor vsi pevci krilati beže:
Listja oplenjeno že je drevo,
Steblo podlesek dviguje golo:
Vender življenje, mogočno kipeč,
V trsovih žilah še bije goreč:
Vender sedaj preveseli smo mi —
Grozdjiče, oh, kako sladko si ti!


Slava, jesen ti , preljubljeni čas,
Vzprejmi pozdrave, vriskanje od nas!
Tam iz vinograda nesemo sad,
V solnci dozorel leskače se zlat:
Da bi ne bila nosača krepka,
Ne bi ga vzdvigniti mogla oba!
Bratci, sestrice! stopite okrog,
Grozdje zobljite jeseni iz rok!
Naj se zdravijce vesele glase,
Kakeršnim srca nas sama uče:
Prvo napijaj tovarišu vsak,
Vsak iz nas bodi junak, poštenjak;
Vzkliknimo v drugo: živi naj jih Bog,
Kar jih je skrbnih o sreči otrok;
Tretji napoj iz globine srca
Naj domovini predragi velja!


Dežek.[uredi]

(Po hrvaškem)

Padaj, dežek, dobri dežek.
Padaj, kamor ti je drago,
A ne padaj mi na grobje,
Kjer mi dete spava blago.


Sredi grobja prost je križec
In pred križcem grobič mili,
Tam leži moj otročiček,
Spava v snežnobeli svili.


Padal bodeš v mlado travo,
Z nje v žemljico razgorelo.
Iz zemlje na dete milo,
Halico kropil mu belo.


"Padal bodem v mlado travo,
Z nje v žemljico razgorelo,
Iz zemlje na dete milo,
Halico kropil mu belo.


Otročička močil bodem.
Kadar pride mladoletje,
V prah zdrobim telesce nežno
In raztrosim ga na cvetje!"

Na dan vernih duš.[uredi]

Z belim trakom sem ovila
Venec presen in cvetan,
Da ga nesem na grobišče
S svečico denašnji dan.
Morebiti mi počiva
Kakšen otročiček tam,
Ki nihče ga tu ni ljubil,
Ki siroten žil je sam:
Ki ni sklepal drobnih rok,
Da bi molil: "Tvoj sem, Bog!"


Sveti, sveti z zlatim bleskom
Lučica pohlevna ti,
Na gomili, pod katero
Sladka stvarca mirno spi.
Vi pa, cveti venca mladi,
Kličite v grobek teman,
Da jo imam s srca rada,
Nanjo mislim sleharn dan.
Dejte ji , naj srečna bodi
Ondu, kjer je zdaj doma,
Kjer so v druščino vzprejeli.
Vsi jo angelji Boga!


Čudno.[uredi]

Sneg naletava v vrtincih
In kako mrzlo je, hu!
Zajček, poskoči le hitro,
Strešice išči domu!


Zajček uboga, nabere
Maha med potom skrbno,
Ž njim vse razpoke zapazi
V izbici svoji gosto.


Jedva je zajček v zavetji,
V gozdu odmeval je strel,
Zgrudi na tla se ubožec:
Strah ga je silen prevzel.


"Oh, da poginiti moram,
Mlada in nežna še stvar,
Že je po meni — ne vidim
Šume več ljube nikdar!"


Puške umolknejo lovčje,
Mrak se razgrinja že siv,
"Čudno", de zajček, "saj skoro
Mislil bi, da sem še živ!"

Kdo je to?[uredi]

Poznaš li , deček moj, moža,
ki v roki palico ima?
držeč jo trdno noč in dan
A ki se ne postavlja v bran,
Ko divjih paglavcev se broj,
V srditi ž njim nagneta boj?
Ubožec velik mož je ta,
Ki tepsti, tekati ne zna,
Ki smrtnobled v obrazi
Živi samo ob mrazi,
Pretakajoč bridke solze,
Kadar se drugi vesele:
Kadar poljubov svojih žar
Pritiska zemlji nebni car.
Nu, imenuj moža mi zdaj,
Dokler, dokler — ne pojde v kraj!


Oče, otroka usliši![uredi]

Umolknili so zunaj ptiči,
Po dolih, brdih sneg leži:
Nikjer jim gorke ni odeje,
Ki v mrzli zimi jih segreje,
Nikogar, ki za njih skrbi.
Ptičice ljube, uboge!


Izginile so vse cvetlice,
Povsodi iščem jih zaman,
Odkar je zima nastopila
In jih nemilo položila
Pod belim prtom v grob teman.
Ljubljenke moje, cvetlice !


In slišal sem, da mojih bratov
Nekteri tudi zdaj trpe:
Da zapuščenim, samohranim
Ter ljuto od ljudij pregnanim
Uboga srca krvave.
Bratje predragi, nesrečni!


Naročaj materin presladki
V zavetje ljubljeno imam,
Da glasno od radosti vriskam,
Kadar sladko se vanje stiskam,
Kadar na gorkem se igram.
Mati, oj, zlata, jedina!


In dete krasno, kakor zora,
Najlepše izmed vseh dreves
Iz raja meni je poslalo,
Nebrojno lučij mu prižgalo,
Ki, kakor zvezdice z nebes,
V slavo bleste se božično!


Srce veselo mi trepeče,
Vsa duša sili mi v oči,
V nebeškem svitu gledam cvetje
In angeljsko poslušam petje,
Ki v mir pozemeljske ljudi,
V mir jih budi in ljubezen!
Ročici pred drevesom sklepljem,
Pošiljam prošnjo do Boga,
Da milost njega vsemu svetu
Na pomoč pride v novem letu,
Da konec bilo bi solza.
Oče, otroka usliši!


Sirota na sveti večer.[uredi]

S čudom nas objemlje svojim
Veličastna sveta noč,
Zemeljsko prešinja stvarstvo
Njena neizmerna moč.


Pozdravljaje jo poslavlja
Z zvezdno glorijo nebo,
Razsvetljena nji je v hvalo
Vsaka bajtica lepo.


Petje, luč in cvet povsodi,
Mladih smrečic duh krepak,
Drobna srčeca trepeča,
Ginjen dober človek vsak.
Iz zvonika lin zvonovi
Milo se v nebo glase,
Božjo čast v višini večno,
Mir ljudem oznanjuje.


Roki željno kvišku dvigam,
Tebe molim, Božič moj!
Če sirota tudi vboga,
Vender sem rejenec tvoj.


Mati ljuba mi umrla.
Oče ločil se sveta,
Smrt nemila meni vzela
Oh, prerano je oba!


A ljubezen tvoja greje
Bolj še kakor solnčni žar,
In pod krilom njenim varnim
Sem jaz tudi srečna stvar.


Saj pri tujcih očetnjavo,
Svetli Božič, si mi dal
Ter usmiljenja plamene
V dušah blagih zame vžgal.


Glej, kako srce goreče
Od hvaležnosti kipi:
Daj, dobrotnikom, daj milim
Blagoslov svoj, Božič, ti!

Povračilo[uredi]

Z ledeno sapo sever žene
Otrplost doli na ravan,
Premrle gore, prej zelene,
Pod snegom svet je zakopan.


A dete vender, dete krasno
Po njem hodilo je sedaj,
Ostaveljši domovje jasno
Za zemeljski pretemni kraj.


In obrnilo se je v hosto,
Ki v težkem zimskem spanji spi,
Kjer pod snežno odejo gosto
Le jelovina še bedi.


Lepo je smrečije zeleno
Z dreves temnečih bralo tam,
Z nebrojem lučic razsvetljeno
Prineslo v gorko sobo vam.
Nebo se vam je odpiralo
In sijal rajski zor v obraz,
Ko prečarobno lesketalo
Drevo božično je na vas.


To dete božje vi molite,
Njegov pogled je ves krotak,
Iz njega roke darovite
Poklon je prinesen vam drag.


Ljubezen za ljubezen dajte.
Srce naj bode vam oltar,
Hvaležni nanje pokladajte
Za povračilo svoj mu dar!


Ta dar ob vsakem novem letu
Naj se stotero pomnoži,
Da v rajskem vam njegovem cvetu
Stoteri plod se zarodi.


IZ OTROČJEGA ŽIVLJENJA[uredi]

Mojster - računar[uredi]

Blaže, okrogli pekov sinek
Sedel jede je pred vežo
Ter radoval se mlečne kaše,
Ko župnik pridejo mimo.


Gospod obstanejo čestiti
In Blaž lepo odkrije se.
"Bog vzprimi te, si li kaj priden?"
""Sem, ali jed je vroča še!""
"Kako z učenjem gre, ker jutri
Končate šole, se mi zdi?"
""Izkušnja, ta, duhovni oče,
Prav nič ne dela mi skrbi.""
"Kako v računstvu napreduješ?"
""Računati jaz najbolj znam.""
"Kaj res? No, Blaže moj učeni,
Nalogico ti precej dam.


Čuj, jeden krajcar in še jaden,
Kaj misliš, koliko je to?"
Namuzne Blažek se ves zmočen,
Povesi v krožnik nem oko.


"No, jeden krajcar pa še jeden?"
""Račun ta reši zlahka se,
Ej, jeden krajcar pa še jeden — —
Zdaj vem — to jedna žemlja je!""


Dekletce v dvorani[uredi]

Veselje! dvorana odprta stoji,
Skakaje se Barica vanjo spusti.


A kaj tam ugleda? Oj, čudo sladko,
Naproti hiti ji dekletce lepo!


Zavzeta obstane: kar ona stori,
Posnemati vredno dekletcu se zdi.
Počasi pomiče sedaj se, a glej!
Počasi i stopa dekletce naprej.


Jednake rasti je, in istih je let,
Nje krilice belo kot jabolčen cvet.


I kodrici zlati ji padajo vznak
Ter vanje vpleten je vijolčasti trak.


Od radosti Barici vtriplje srce,
Družice želela si davno je že!


In punico pisano vrže na tla.
Saj ima družico ter srečna je vsa!


Razvneta zavriskati hoče glasno,
A "dobro mi došla!" šepeče samo.


In k nji se nagiblje: "te rada imam,
Prav rada, zatorej poljubek ti dam!"


A hipno prijazni otrok je ves plah,
In srčece groza poprime in strah:


Družice preljube obraz je leden,
Ter gosto zakriva ovoj ga meglen!


Jokaje se Barica naglo zbeži:
Dekletca v dvorani zelo se boji!

Očala[uredi]

(Po francoskem)

Rad s črkami se časih
Vrbanek je igral,
A žalibog nobene
Ni vender še poznal.
In neki dan po zimi.
Ko sam doma je bil.
Ni vedel kaj početi.
Da prej bi čas minil.
"Kako so ure dolge!"
Vzdihuje naš Vrban,
"Igrati in igrati
Ni moči mi ves dan.
Vojščaki in konjiči
Prestari so mi vsi,
In teh podob nobena
Mi že povšeči ni.
Aha! — to bode nekaj!"
Zdaj vzkliknil je vesel
In sredi iz omare
Najlepšo knjigo vzel.
"Pregledal bodem malo,
Da mi preide čas —
Te bukve, iz katerih
Mi babica na glas
Sinoči brala bajke
Prečudne in krasne,
Kjer Palčeki in Vile
Zapored se vrste.
Odprta je že knjiga —
A kdo bi umel to?
Le belo je in črno,
T o vender ni lepo!
"Oh, res, kako sem bebast,
Očal saj nimam še!
Saj babici je tudi
Brez njih v meglici vse."
In hitro jih poišče
Ter z rutico čisto
Veliki stari stekli
Osnaži preskrbno.
Ponosno jih pritisne
Na mali nos Vrban
In gleda in še gleda,
A vender vse zaman.
O bajkah čarodelnih
Ni najti mu sledu,
In stran na stran obrača
Srdito brez miru.
Zdaj mati stopi v sobo
In njo prisili smeh,
Ko vidi dete svoje
Z orožjem na očeh! —
"Kar babici pomaga,"
Mu deje preljubo,
"To , dragi moj Vrbanek,
Za tvoje ni oko.
Podvizati se moraš,
Da skoraj bodeš bral,
Da brez očal zasije
Zaklad ti knjig svetal."

Po poti[uredi]

"Le tišči se mene, da moker ne boš
Ter varuj košare, moj pridni Ambrož!
Da veter ne vzame ti knjige drobne
In zvezka, kjer pisal si a-b-c-d e.


Ne stopaj mi, Anica, vedno na noge.
Saj vidiš, da dosti že imam nadloge.
Po Tinetu ti se oziraš — zakaj?
Na cesto glej rajši preplavljeno zdaj!
Povedala bodem, počakaj, že mami,
Da tu pod dežnikom ti nisi šel z nami!"


""Pod takšnim satorom ne skrivam se jaz,
Naj dež me premoči, naj žuga mi mraz.
Slovenec sem trden, ne deček mehak
In hraber jaz bodem cesarski vojščak.
To čast bode zame in radost in sreča,
Ko bode vihrala zastava sloveča.
Ko švigal iz puške žareči, oj! blisek,
Med trombami glasil se srčnosti vrisek!—
Li slišali niste, kar danes smo brali
V učilnici, kaj? — Gotovo ste spali!""


"Nikakor ne! — Vender dovolj je o tem,
Obleke je škoda, ti znova povem"
""Oj , sestra preskrbna mi, Marta, nikari
Ne brigaj tako se za plašček moj stari!
Da bivaš na suhem in varnem le ti,
Ki mirno živela do konca boš dnij


Pri vas je kaj druzega, kajti čepeli
Vsi trije pri peči le bodete, jeli
Ter pili, in kmetiški vedno ljudje
Držali se strehe domače gorke.""


"Ha, ha!" se Ambrožek zdaj mali oglasi,
"Čuj, Tine, kako se pač motiš ti časi!
Preskočiti hočem domači ta plot
In ako ne cesar, bom velik gospod!"

Mala vodonoša[uredi]

"Hajd, pojdiva hitro k vodnjaku oba,
Pomoči ni treba, saj sva že krepka!


Podvizaj se, Manica, teci lepo,
Hvalili te bodejo mati zelo".


Ko vrč na koritu pred žlebom drži,
Dekletce se smeje in srečno se zdi!


Posoda je polna — ""pretežka je, oj,
Odnesti ne morem je, bratec ti moj!""


"A nesti jo moraš domov vender ti,
Saj veš, da to delo za moškega ni".


In malo pomišlja petletni Andrej
Ter "moder sem", pravi, "no, mala, poglej!"


Od kitic napravi ji svitek mehak
In skrbno postavi nanj vrček težak.


"Po konci se drži, ne majaj z glavo,
Krepko mi korači — eh, saj ni težko!"


Dekletce se vzpenja, napira moči,
In komaj in komaj solze zadrži.


A nič ne pomaga, zaman je, gorje,
Natočeni vrček ji pade z glave.


Pokvarjen predpasnik in krilce lepo,
In čeveljčki novi, oj, kakšno je to?


Okopana miška je Manica, glej:
""Le čakaj, le čakaj, poredni Andrej!


Zakaj, li zakaj, oj, po vodo sem šla —
Oh, oh, da pri mami doma bi bila!""


Rožica[uredi]

Očetov praznovali
So pred Božičem god;
Prišel je ljubih znancev
In žlahte žlahtni rod.
Najprej so gospodarju
Stiskali vsi roke,
Voščeči: Bog usliši
Njegove mu želje.
In on se je zahvalil
Presrečen in vesel —
Seveda se drugače
Nositi mož ni smel.
Potem so med pokloni
Posedli k mizi vsi,
In z vincem zamočili
Ukusne so jedi.
Očetu sedel blizu
Starejši je otrok,
S posebno slastjo jedel
In pil malinov sok.
Dekletce je vam bilo
Prijazno in lepo:
Kako jo ljubi oče
To "rožico" mlado!
In k njemu zdaj se nagne,
Skrivnostno mu pove,
Da so zaprta vrata
Zelodčeka ji že;
Da danes res odpreti
Ne mogla bi jih več,
Ko vhoda bi prosila
Najboljša tudi reč.
A zdajci stari sluga
Prinese — o moj Bog,
Kar strah me izpreleta,
Ker padel je iz rok
Zdaj Rožici kozarček
In ona le strmi
Na čudo od sladkorja,
Ki tu pred njo stoji!
Omamno jo prevzame
Prekrasne torte čar,
Saj svoje dni jednake
Ni videla nikdar.
Očetov kar počiva
Na Rožici pogled,
Smehljaje opazuje
Obrazek nje zavzet.
In miluje ji reče:
"Oh, škoda, škoda le,
Da so zaprta vrata
Zelodčeka ti že:
In škoda, da odpreti
Ne moreš res jih več,
Sicer bi kaj prilegla
Ukusna se ti reč".
Zdaj Roža se zardela
Šaljivo nasmehlja,
In tiho in skrivnostno
Ljubo zašepeta :
"Oj, atek moj preljubi,
Oj, s torto bi že šlo,
Boš videl, da jo spravim
Se skoz — ključanico!"


Tehten izrek[uredi]

"Oj, Vidka, glej ročici
Kakovi tvoji sta!
Na vrti nisi bila,
Iz sobice ne šla.


Kdaj s takima rokama
Me videla si še?"
""Jaz, mati ne, nikoli,
A — babica Vas je!""


Nepričakovani piruhi[uredi]

V mladoletnem
Tednu cvetnem
Mačico pozdravlja vsak,
Ki je skrita
In zavita
V svoj kožušek pregorak.
Minka mala
Radovala
Tudi stvarce se mlade,
A združila,
V venec vila
Drobni vejici je nje:
Ovijale,
Svit dajale
Kakor lep okvir cvetan
Bi sladkosti,
Oj, radosti!
Jutri na vstajenja dan.
Glej, medena
Draga njena
Že povitica stoji
Vencu v sredi.
In besedi
Čud ustavlja zdaj moči!
Minka vneta
In zavzeta
Delo svoje zre molčeč,
Ker hvalili
Ter čudili
Starši so se mu ljubeč.
"Čas je spati",
Deje mati,
"Dušica mi, lehko noč!"
Minka mala
Je zaspala
V zlatih sanjah se smijoč.
Jedva jasna
Zora krasna
Vzplava kvišku vrb gora,
Ko že vstane,
V sobo plane,
Kjer je sreča nje srca.
A strmeča
In boječa
Tam na pragi obstoji:
Iz okvira
Vanjo vpira
Pogled bistrih se očij!
Kaj zgodilo
Se je bilo
Čudo! — ali možno je
Da medeni
Dragi njeni
Zaklad bi oživljal se?
Ne, izginil
Je in minil,
Ni ga tira ni sledu,
Sama rjava
Mačja glava
Venkaj gleda iz cvetu!
Minka mala
Je jokala,
Tožno bilo je srce;
"Oh", vzdihuje
In žaluje,
"Kje povitica si, kje?"


V "skalicah"[uredi]

Tu v Skalicah radujem
Igranju se valov,
Bedeč sanjaje — priča
Povodnih sem godov.
Nad vrbami trepeče
Že poludnevni žar,
Vsa zemlja v zlatu plava,
Ker solnce zdaj je car.
Globoko pripogiblje
Medleče se drevo.
Izteza list in veje
V tolmun hladan željno.
Vrsta valov popotnih.
Veselo žuboreč,
Pozdravlja ga prijazno.
Odtod v morje hiteč.
Metulj na trstu vitkem,
Zibaje sam se, spi.
In roj mušic nebrojnih
Ob njem se v krog vrti.
Postrva blagorodna
Tam pisana vesla,
Med ribami obrača
Ponosna se gospa.
Menjiček bistrogledi,
Najvrlejši plavač,
Potaplja se in skriva
Ter kaže se glumač.
Ubogi kmetje kleni
Od ščuke v beg hite,
In luska se jim bela
Svetlika iz vode.
V presladkem pladnovanji
Počiva v plašči hrost,
Na veji, kjer pripognen
Do vode grm je gost.
Od jedi oddihuje
In menih se težav,
A ponj usoda bridka
Poseže iz nižav.
Tatica, bistra ščuka,
Pobrala ga je v plen:
Kako je to zaslužil
Ta mož, ki ves je len?
Soparno je! — Valovi
Na tiho žubore,
Nad potok že tenčico
Razvešajo megle.
Metulja s trsta naglo
Posmukne skrivna moč,
In muhe okrog njega
Brenče mu: "lehko noč!"
A kje sem ? — Poleg Sore?
Morda sem bil zaspal?
Ni tukaj li me zibal
V predivne sanje val?
Rusalke* sem jaz videl,
Njih petje čul in smeh,
Ob vodi njih plesove
Po mokrih gledal tleh.
In zopet slišim pesem,
Odmeva temni les;
To niso bile sanje,
Pojo Rusalke res!
Mameči vi glasovi!
Očaran k vam hitim,
Da v harmonijo vašo
Od blizu se vtopim.
Grmovje v stran odganem
In pomolim obraz:
Rusalke cvetolike
Oj, vidim, vidim vas!
A ne! — Rusalke niso
Te deklice mlade,
To vrle so Ločanke,
Ki rake tod love.
  • Rusalke so izmišljene poganske boginje starih Slovanov, živeče v

lesovih in vodah.


Potovanje po zraku[uredi]

Evo, čoln po novem zdelan.
Štiri noge v zrak moli,
Spodaj mizi je podoben,
Če pogled me ne slepi.
Na vrvicah zanj privezan
Ves napihnen je balon:
"Ta nas od zemlje privzdvigne",
Bratcem reče zdaj Anton.
Poln čolnič in ves prostorček
Že je prenatlačen res;
Vender Hektor, zvesti psiček,
Sede zdaj široko vmes.
A potrebno je, da pride
Tudi Srečkov ljubi konj,
Lep lesen je, na kolescih.
In brez njega vse zastonj!
Vsi brodniki so nemirni,
Skok in vrisk je semtertja;
"Pazi, pazi, da Andrejčka
Ne prevrneš mi na tla!"
Ivko, najstarejši bratec,
Čopast si klobuk je vzel
In popotno še čez pleči
Lepo torbico pripel.
Tudi ima — kaj ga ne bi? —
Od popirja daljnogled,
Da na tanko vse pregleda,
Kar mu pride kje na met.
Ivko poje, Hektor laje,
Srečko je smehu ves poln,
Tonček z bičem trdno poka,
Čvrsto v zrak poganja čoln.
Srečen pot, družina mlada!
Plavaj z Bogom v daljni svet;
Zdaj uživaš dni najlepše,
Dni otročjih zlatih let!


Bratec in sestrica[uredi]

Lenčico ljubim, sestrico sladko,
Vse kar je moje, vesel delim ž njo.
"Lepšega deteta videl ni svet",
Materi skrivno dejal je naš ded.
Oj, in razumna je, to vam povem,
Z njo se povsodi pokazati smem.
Stara dve leti in meseca dva,
Čujte! do dvajset že brojiti zna.
"Oče naš" moli kot angeljček zlat,
V petji strnad ne doseza je mlad.
Nje sem voditelj, petletni dečak,
Bil, ko storila je prvi korak.
Letos že v "kolu" okrog jo vrtim,
da mi ne pade, jo trdno držim;
A če se zvrneva venderle vznak,
— Časih nevkreten prečudno je tlak —
Smeh le nastaja, za skokom nov skok,
Lenčica moja je hraber otrok;
Redko doslej so mi tekle solze,
Kamo li zdaj, ko dorastel sem že!


MIško[uredi]

(Svobodno po hrvaškem)

Dečka nekdaj svet poznal.
Miško ga imenoval,
Ki dušica bil je blaga,
Ljuba vsem ljudem in draga.
Mater vzame smrt mu rana.
In sirota samohrana
Brez sestrice je in ate.
Leto zvršil je deveto,
In ko stopil je v deseto,
Bil dijak on v prvi šoli
Ter nadmodril kogar koli:
Dobro znal je čitat', pisat',
Moliti in malo risat',
Kakor detca i vi znate.
A po smrti svoje mame
On premišljevati jame:
Kaj ubožcu mi početi,
Če od gladi nehčem vmreti?
Hčem li prosit kruha iti,
Materi v sramoto biti?
Tega mi srce ne more!
In k učitelju priteče,
Svojo željo mu izreče:
Da voljan je dlje hoditi
V šolo, pridno se učiti,
Da hče lekcije dajati,
Za mezdo poučevati,
Najti sebi sam podpore.
Učenik, možak dobroten,
Siromaku blagohoten,
Pregovoril je z županom,
Da njegovim bi drobljanom
Miško uk dajal v pisanji,
Risanji, molitvi, branji,
In pri njem bi bil na hrani.
Takim potom on učitelj
Bil in vrli odgojitelj,
A dijaci njega mali
Skoro čitati so znali.
In seznanili se s svetom;
Leto Miško je za letom
Srečen bival pri župani.
Jako dobro je študiral
In licejo absolviral:
V pridnosti se ni okršil.
Ko je pravoslovje zvršil,
Zatorej brez vse težave
Stopil v službo je postave
Med uradniške pisarje.
Ondu Miško sodeč blag
Bil je vsakemu predrag,
Vsakemu je sodil pravo,
S tem si dobil čast in slavo
In potem le časa malo
Po novinah vseh je stalo,
On deželni da glavar je.
Kaj pravite, gospoda moja,
Ni deček ta li vreden čuda,
On, ki je sam si bil pomagal,
Ne bal se dela, bal ne truda?
A staviti bi jaz hotela.
Med Vami da so njemu drugi,
Podobni Mišku že v sedanji,
In bolj v bodoči še zaslugi.
Zatorej danes pevka Vaša
Čestita Vam, prihodnjim sodcem,
Predsednikom, poslancem, učenjakom,
A čujte! domoljubnim le možakom!


Naprej - nazaj[uredi]

"Z vijolico jaglec prišel je iz tal,
Ker petje skorjančje nam brezen je dal.
Pozimski zdaj z Bogom zapor preteman!
Iz njega hitimo na čisto ravan!
Poglejte, nad nami prisrčni strnad
Pojoč oznanjuje dehtečo pomlad.
Petero se zbralo nas vkup je ljudij,
In to se krdelo junaško mi zdi.
Igrajmo se vojske, tecimo na boj,
Na dva se razdelka odredi ves roj!
A treba je prej vam z mastjo in ščetjo
Napisati brke in črno brado.
In tega se dela ne branil bi jaz,
Da naglo prestvarim na vsakem obraz.
Najprvo Bojanu! Ni res li brdak?
Zastavo dviguje bradati junak!
Pod nosom Grozdanko naj zdaj okadim
Ter dimast na čelu ji križ naredim.
Ciril, ti , ne stresaj mi vedno glave,
Ker tebi je treba najprvo brade!
Ti vojvoda bodeš obračal vse nas,
A to se ne more, če gol je obraz.
Nu, dobro! Stecimo, kdor more poprej,
A prvo vsi vkupe zapojmo "Naprej!"
"Naprej zastava Slave,
Na boj junaška kri!"
"Se znamenja pes ni jedini dobil;
Miruj mi! Ti z nami se bodeš boril!"
Žival nepotrebne se brani česti,
Zalaje nevšečno, skakaje zbeži.
Deklički in dečki "stoj, Grivec!" kriče,
Na vrat vsi, na nos vsi za njim se spuste.
Dospeli tekaje v sosedov so vrt,
Tam beli na travi do prta se prt.
Nanagloma vojske viharni korak
Pohodil je platno in travnik mehak.
A zdaj se junakom zagradil je pot,
Ki v zmagi pridrli so hrabro do tod.
Soseda z lopato pred njimi stoji,
Namahne srdita, na nje zakriči.
"Naprej" jim umolkne, poprime jih strah,
"Nazaj" se obrne sovražnik ves plah!

Čudo[uredi]

Blagota s Samom skozi okno
Na vodo gleda govoreč,
Ko scurkoma je ploha sula
Nizdolu iz megla šumeč.
Mehurci so se tam vozili,
Krožeči v jezeru lehno;
Z resnobnim licem bratec Samo
Učil Blagoto je ljubo:
"Kar se spominjam, deževalo
Kot danes ni nikoli še,
Sicer namače dež le travo,
A zdaj še voda mokra je!" —

Dolga pripovedka v kratkih verzih[uredi]

Uvod in prvo poglavje

Pogledite mi Tončka!
Ni res li čvrst dečak?
Ob štirih svojih letih
Kakov je korenjak!
A vender, vender tudi
Že bil je nemočan,
O praznicih minulih
Bil malo je — bolan.
(Izreči tu mi prave
Besede se ne zdi,
Ker , strašnega imena,
Grdo v uho zveni!)
Nu, bilo je v nedeljo,
In Tonček sam doma,
K večernici je mati
In sestra Jela šla.
Popreje naročila
Še dekli je zvesto,
Da pazi na otroka
Skrbljivo in lepo.
Pa s posli je težava
Saj veste, ako ne.
To mater povprašajte,
In začudite se.
Izimek od pravila
Vse svoje zemske dni
Prijazna Mina stara
Nikakor bila ni.
In jedva je stopila
Iz sobe nje gospa,
Ko niti dekla mogla
Ni biti že doma.
Pripravila na naglem
Za malico je vse,
Po vodo hitro stekla,
Ker se mudilo je.
In res je šla po vodo,
Nikamor ne drugam.
A kaj je ona mogla,
Če bile tudi tam
Prijateljice nje so
Jezične in modre,
Katerim ni braniti.
Ko umno govore.
Katerih poslušati
Potrebno je, strmeč,
In semtertja besedo
Jim vpletati, kroteč?
Beseda, voda teče
Ter urica in dve
Izgineta, da človek,
Kako li, sam ne ve!

Drugo in najdaljše poglavje

Tačas, ko Mina stara.
Zavita vsa v dolžnost,
Zabave klevetljive
Srebala je sladkost,
Igral se Tonček čvrsti
In bil zelo vesel
Ter pesemce slovenske
Glasno je peti jel.
Konjiča zdaj napreže
In teka z njim okrog,
"Tra, tra! tra, tra!" zatrobi
Krepko v leseni rog.
In vselej razjezi se,
Ko zvrne se konjič:
"Pogledi, maček črni,
Kako je konj za nič!
Ti tekaš, naglo skačeš:
Kjer hočeš, obstojiš,
Znaš drgniti in gosti,
Podgano, miš loviš;
Zakaj li baš zelenko
Brezumna je žival?
Kako sem nagovarjal,
Kako sem ga nažgal,
Da pridno bi mi delal.
Besedo slušajoč,
Ko vadim ga in vadim,
Proseč in jokajoč:
Zaman se revež trudim!
A kaj li bode to?
Iz druge mi sobane
Diši sem kaj sladko!
Pogledati je treba,
In zvedeti takoj. —
Podvizaj mi se, maček,
In ti, konjič, z menoj!
Ho, ho! kaj sem opazil?
Presrečne mi oči!
Vsa miza obložena
Z najboljšimi jedmi!
Povitice medene
Namazane gosto,
Povojene klobase,
Narezane tenko;
In v sredi jagnje belo,
To čudo je sveta!
Od presnega je masla,
In še oči ima!
Tod piruhi okoli,
A tam olupki so
Ter hren, rdeče gnjati,
Opisane z mastjo.
Vse zdi se mi preslastno,
A jaz ne iztrpim,
Dokler od vsake stvarce
Trohe ne založim!"
Z drobtinico kolača
Za mizo Tonček šel,
In skoraj tamkaj v slast je
Klobaso celo snel.
"Kako se je prilegla!
A žejen sem zelo,
Ker bilo je preslano
Povojeno meso.
Tu kapljice ni vode:
A pivo tam stoji. —
Pogostoma sem slišal,
Da pivo dobro ni.
A kaj, ko bi zamižal,
Izpil na naglem vse,
Da čutiti ne bode,
Kakovo pivo je?
Pe! — to ni dobro bilo!
Res pivo je strašno!
Oči sem bil zatisnil,
A vender je grenko!
Zdaj, maček, tebe vabim,
Da tudi kaj poješ:
A kadar se nakosiš,
Dobodeš piva, veš!
Ne, tega vender nehčeš,
In modra si, žival!
Laskavec, ti, kaj drgneš?
Zadosti sem ti dal.
Na konček še klobase,
Ne bodeš se kesal! -
Kako se opotekam,
Da kar na nos bi pal!
Tecimo zdaj k igračam,
Poslednji je že čas!
In kdo hitreje skače,
Ti, maček, ali jaz?
Ne morem - noga težka
Po glavi mi šumi.
Vse obratno se suče,
Stol z mizo v ples hiti.
Zelenko preneumni!
Kam ti tako letiš?
Ostani z manoj, mače!
Povej, če ne besniš?
Haha! to res je čudno;
Zdaj se zibljo i tla —
Tako jaz nisem videl
Nikdar še, hahaha!
Orodje, miza, stoli,
Nad manoj hišni strop
Začel, haha! plesati,
Leteti je v kalop!
To je zatorej — kajti —
Zelenko stoj — in — ti"
Vse tiho je po sobi,
Bolniček trdno spi.

Poslednje poglavje

Spal vedno še je Tonček,
A legel že je mrak.
In maček tam pladnuje.
Konjič je zvrnen vznak.
Čuj, Jelica se meni.
Ž njo mati govori.
Naproti njima Mina
Iz kuhinje hiti.
"Kako je bilo, Mina?
Vse v redu li doma?"
""Oj, tega ne skrbite:
Saj veste, nu, gospa!""
"Kaj Tončka ni na oči?"
""Kako je bil glasan!
Ni tega, kar prepeval
Čvrsto je: "hej, Slovan!""
Vse tiho v prvi sobi,
Povsod vse brez glasu —
Nikdar nikjer o Tončku
Ni tira ni sledu!
Tja v zadnjo izbo mati
Hiti sedaj skrbeč —
Pred njo na tlaku golem
Leži nje sinek speč!
"Vse križem je na mizi! —
A kdo je pivo pil?
O Mina, duša lena.'
Kje moj je Tonček bil?
Moj Tonček, ljubi Tonček!
""Kaj mati! — Ni še dan?""
"Ne, noč šele nastaje". —
""Zaspan sem in — bo1an!""
"Bolan si, Tonček dragi?
Povej mi, kaj ti je?"
""Nu , mati, lačen nisem,
A žeja, žeja me !""
"Hčeš piva?" vpraša mati
Šaljivo se smeje:
""Ne piva, to ni dobro,
Daj malo mi vode.
Oj, sladka je vodica;
Kako sem je vesel!
Od samega veselja
Ne vem, kaj bi počel!""
"Moj ljubljenec prisrčni!"
""No, vidite gospa,
Ni bilo res li dobro,
Da sem po vodo šla?""


Gospodinja Rezka[uredi]

Danes je opravila,
Da kam z glavo ne vem;
Pol urice počiti
Ne morem i ne smem.
V metilnici zdaj metem;
To delo ni lehko —
A presno maslo hočem,
Da se stori lepo.
Ivanka, čakaj malo:
Kaj tamkaj delaš ti?
Nerodna, žlico ližeš.
To snažen posel ni!
Moj Lovrenček, tvoj bratec,
Drugačen je dečak;
On smetano si meša,
Kot kakšen star možak.
Nikoli ne pritakne
Pokrite se jedi,
Ni slad... Zelo me roka
Od delanja boli.
Zatorej si zaslužil
Tropinj maslenih je,
Da ž njimi okoristi
Na pragu drevi se.
Rdečka, dober večer!
Kaj v me roge moliš?
Napasla si se v lazu,
A zdaj si v hlev želiš.
Ne kloči jezna, koklja!
Na gredi spat pojdi:
Nad piščeta preljuba
Peruti razgeni!
Kaj meni preubogi
Skrbi se nakopa,
Če matere ni drage,
Očeta ni doma!
Oh, vedela bi rada,
Kako bi šle stvari,
Da Rezka jaz bi modra
Ne bila njiju hči?


Bratec[uredi]

Čuj, detece joče in joče glasno,
Prepeva mu pesemce mati sladko.
A Dragica vrže igračo na stran:
"Od kodi ta mali otrok je poslan?-
""Od angeljev! Bog je med njimi izbral,
Poslal ga na zemljo, za bratca ti dal"".
In radostno vzklikne dekletce: "A res?
Potem je moj bratec prišel iz nebes?
Od tamkaj, kjer zreti nam bode Boga,
Kjer sveta Devica je mila doma;
Kjer nikdar ni zime, le majnik cvetoč,
Kjer tudi presrečna jaz bodem nekoč!
Zdaj vem, oj, zakaj tu v zibeli leži
To dete, zakaj ga v nebesih več ni!"
In materi hčerka šepeče v uho:
"Tam gori jokalo jim je prehudo!"


Ded in babica[uredi]

(Pustna šala)

Sinoči hteli biti
Otroci so ljudje,
Vsi preveseli "pusta"
In zadnjega mu dne.
Drobljanci vsake vrste,
Od tod in tam doma,
Držali se pri plesu,
Kakor gospod, gospa.
In Mirko, vseh najmlajši,
Domače hiše sin,
Izmislil si veselja
Poseben je način.
Ukral se je z družico
Po stolbi v dedov hram,
Razgrajajoč po svoje
Vse preobrnil tam.
Dekletce ga umeje
V pomoč mu pribiti,
Predale ž njim premeta
In vse, kar v njih tiči.
Že star je kožuh najden
Ter "bambus" okovan,
Klobuk, ovratnik dedov,
Prišlo je vse na dan:
Ogrinjalo, ki lepše
Vseh pisanih je rut,
In babičin klobuk ž njim,
S peresi ves obsut;
Ter njene rokavice,
Prostorne in mehke.
"Jaz vanje vsa bi zlezla
Od tal do vrh glave!"
""Ne bodi mi preprosta!
Čemu se šališ zdaj,
Ko praznim ni igračam
Primeren čas ni kraj?
Ogrni rajša ruto,
Klobuk na glavo dej,
Da babici preljubi
Podobna, bodeš prej!
Podvizaj se ter gledi,
Kako počenjam jaz:
Poprej bil vnuk sem Mirko,
Zdaj dedov sem obraz!""
"Takoj, takoj, prijatelj!
Kar moči je, hitim,
A pazi, da v ti sili
Glave ne izgubim.
Oh — torbice ne vidim,
Ni sladkih v nji stvarij!"
""Oj, Zorica, ti slepa!
Kaj nimaš li očij?
Od roke k tlom ti visi,
A kar se zdi, to je,
Da z jedercem presladkim
Seznanila si se!""
"Jaz nisem sama rada,
Zato se ne huduj:
A idiva zdaj k plesu,
Že vabi godba, čuj!"
""Pod pazduho me primi,
Na desno stopi stran!
Ti bodi žena moja,
Jaz mož tvoj spoštovan!""
Ko stopita v dvorano,
Brezkončen tam je smeh,
Nagledati otrokom
Ni moči se obeh.
S slovesnimi koraki,
Zavedna si česti,
Prikimata ozbiljno
V priklon na vse strani.
"Oj, Zorica in Mirko,
Kako sta zdaj brdka,
V ti pustni preobleki
Izvrstna res oba!"
""Kaj čujem! — Preobleka?
Kako se moti svet!
Ne vidite, otroci,
Da dragi svoj sem ded?
In ta mi je soproga:
Kje Zora je, ne vem.
A "kolo" se pričenja,
Prositi li Vas smem?""
Ded vljudno se prikloni
Pred babico do tal
Ter nje obrazek njemu
Sladko se je smijal.
Ponosno in veselo,
Po konci se držeč,
Ženico mož poprime
Z njo v "kolo" se vrteč.
A kaj se je zgodilo?
To res je prehudo!
Pero se mi upira
Popisati vse to!
Najrajša bi molčala,
A tega spet ne smem,
Čitatelj bi se žalil,
In kaj storim potem?
No, bodisi, če tudi
Ta posel je težak:
Sočutljiv naj posluša,
Kdor prav- je poštenjak!
Nesrečni kožuh dolgi
Ter palica z glavo.
In ruta vseh najlepša.
In torba pod roko.
Klobuk širokoglavi,
Kdo njemu bil bi kos? -
Ovratnik dedov bridki.
Drezaje v drobni nos:
Oh, vse je pripomoglo,
Da spet grmel je smeh,
A starček in starica —
Ležala sta na tleh!

Pri zibeli.[uredi]

(Pesem kraljice Viktorije)

Rahlo vzduh pihljaj večerni,
Mir objemi, morje te!
Ker na svilni mu blazini
Zdaj počiva moje vse.
Sladko dete, pri zibeli
O kraljici več ne vem,
V srci svojem samo čutim,
Da tu mati biti smem.
Kaj so Indije zakladi
Proti tebi, ljubec moj!
Kaj ponosna mi je krona,
Ko primerjam jo s teboj!
Sladko dete, pri zibeli
O kraljici več ne vem,
V srci svojem samo čutim,
Da tu mati biti smem.
Ni britanska leoparda,
Ni prestola vse zlato,
Varovali te ne bodo,
Če ne čuva te nebo.
Pošlji, pošlji, Bog visoki
Angeljev mi svojih bran,
Da nad angelcem bedeli
Skrbno bodo noč in dan.
Kadar molim, nisem žena
Jaz kraljevskega rodu,
Sem sopruga le in mati
Ki vzdihujem iz prahu:
Pošlji, pošlji, Bog visoki,
Angeljev mi svojih bran,
Da nad angelcem bedeli
Skrbno bodo noč in dan.

Pripovedka[uredi]

Čuli bodete, otroci moji,
Kar se nekdaj zgodilo po boji,
Kar takrat poskusilo pero
Moje je popisati zvesto.
Naslov pripovedka ta
"Ranjeni vojščak" ima.


"Vojske plamen grozni je na novo vnet,
V rako izpremenjen lep zapadni svet;
Polkov vrste dolge proti si stoje,
S strelom govoreče, topi vmes grme.
Divje in nemilo brata niči brat —
Meč sovražni žanje svoj krvavi sad.


Dokončan za hipe je prestrašili boj,
"Zmaga!" kliče Nemec, "dan je zopet moj!"
In zmagalec srečni — zdaj samaritan —
Bliža se jetnikom, kri jim vstavlja ran.
Tamkaj med bolniki, glej, leži vojščak,
Ki se je nevstrašno bojeval junak:


Viteški mladenič ranjen je hudo,
Desna roka meču pala v plen celo.
Srčno se podvrže — hud bi bil zamud -
Skoraj je odločen pohabljeni ud.
Zdaj šele mu solze orose oči,
Padajo na roko biseri svetli;
Z vročimi poljubi krije jo sedaj:
"Oj, živil sem s tabo mater drago kdaj!
Mati, moja mati, kaj hčem zdaj s teboj?
Desne roke nima sin ubogi tvoj!"
Poleg sebe roko položi vojščak
In utihne tožni Francije junak:
A svetile večno bodo se solze,
Ki na mrtvo roko tekle so svete".
  • * *
Jelite, dušice mile,
Da oči so vam rosile,
Smili se junaški vsem trpin.
Ki bil toli je hvaležen sin;
Vem, da čutite, zakaj srce
Bolj od rane peklo ga hude:
Mater drago tudi vi ljubite
In hvaleč do smrti ji služite!

Deček in metulj[uredi]

"Moj bodeš, moj, prelepi
Metulj frčeči ti!"
In svojega se lova
Že lovec veseli.
""Ne!"" tiho odgovarja
Metulj, in vstane v zrak,
""Ne dam se ti ujeti,
zapirati ne v mrak"".
Ter kvišku do vršičev
Drevesnih sfrfoli,
Naš deček si otira
Solzice iz očij.
O beži, ti presrečni,
Po bliskovo frčiš,
In z dihom mladoletnim
Med cvetjičem živiš.
Za taboj jaz bi hitel,
A nimam jih perut!
Oh, ni mi ga veselja —
Usoda mi je trud!"
""Kaj nisem morda tudi
Jaz mučil se zaprt?
Ko nisem izleteti
Še mogel v pisan vrt?
Ne veš li, da napiral
Črvič se je hudo,
Ko bilo se mu v ječo
Zapresti je tesno?
Prebival je v temnici
Pokojen dan na dan,
Nikoli se uporen
Usodi stavil v bran.
Ker znal je vrlo dobro,
Da mu napoči zor.
In da krilat razdere
Svoj temni si zapor:
Da pomlad mu trosila
Do cveta bode cvet,
Da svoboda ga čaka —
Vesoljni čaka svet!
In čuj! tako se tudi
Še tebi dogodi,
Če bodeš verno služil
Dolžnostim svojih dnij.
Človeka v učenosti
Krilata čaka moč,
Z njo bodeš osvečaval
Nevednosti si noč;
Potem na vek svoboden
Ti bodeš, dragi moj:
Svoboda biva v znanstvu,
In v nji ves svet je tvoj!


Izgubljeni Bog[uredi]

"Oh, matka, kaj se je zgodilo —
Preljubega Boga več ni!"
Tako tožilo dete milo,
Solze mu lile iz očij.
"Podobe ni, je ni, blesteče,
Katero sem dobil za god:
Umeti moči ni nesreče,
Da je izginila od tod."
In mati išče, je tolaži
Ter kmalu konec je nadlog,
Glej, najden je zaklad najdražji,
Le-tu je izgubljeni Bog!
"Varuj ga, dušica, ti moja,
Skrbno ga drži in trdno
Ter brez prestanka in pokoja
Naj tvoje pazi nanj oko.
Ko velik bodeš, otrok zlati,
Oj, ne izgubi mi Boga,
Ker blizu ti ne bode mati,
Ki k tebi ga nazaj pelja."

Sirota[uredi]

Bo konci, deček mali!
Razvedri si obraz;
Izvijaj svoje ude
Ljudem na kratek čas.


Zatrobi, vriskaj, skači,
Naprezi vse moči,
Nasmihaj se, četudi
Oko se ti rosi.


Tovariša trpljenju
Podala ti druhal,
Da s toboj izučena
Poskuša se žival.


Ohrabri se, a naglo !
Že čakajo ljudje:
Ne vidiš li preteče
Pretežke tam roke?


Premoreš muke skoraj,
In potlej bodeš prost;
Objame trudne ude
Pokoja ti sladkost.


Kako ti dobro dene,
Ko bodeš v snu objet!
V naročaj te zaziblje
Ljubezen gorka spet.


In "mati!" zašepečeš,
"Oh, ti si res prišla!
Ljudje so ljuti rekli,
Gorje, da si mrtva"


S poljubi te pokrije,
Pritisne na srce,
In spet sladkost začuješ
Besede nje ljube.


Pri materi te novi
Detinstva čaka raj,
In zopet srečen bodeš,
Kak6r si bil nekdaj.


A zdaj po konci, deček!
Razvedri si obraz,
Četudi le prisiljen
Ljudem si v kratek čas.
Ohrabri se, da naglo
Prestopiš odru prag;
Sirota si po dnevi,
Po noči angelj blag!

OTROČJI ELEGIJI[uredi]

Mrtvi kanarček[uredi]

Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,
jedinec,
Kteremu bilo zvesto vdano je moje srce!
Ali je možno in res, da ti me ostavljaš za vselej,
Mene, ki tebe gojil, zate ljubeč sem skrbel?
Že me ne gledaš sedaj prijaznim in bistrim
očescem,
Ki mi radostno pojoč, vedno pri meni si bil,
Mene poljubljal. — Gorje! nikdar že dalje ne
bodeš
Zobal presladkih drobtin nežno iz moje roke!
Žalil me nisi nikdar, napravljal mi čisto veselje.
Ptiček, zakaj li, zakaj vsekal si rano mi to? —
V kovčeg te bel položim, postlan je z blazinico
svilno,
Nate vijoličin cvet trosim in listje mlado.
Ljubček prisrčni sladak! kanarček najlepši,
jedinec,
Zadnji pritiskam poljub zdaj ti na perje
zlato! —
Kovčeg je beli zaprt, solzan ga ponesem na vrtec.
Tamkaj izkopljem groblč, rožo na vrh zasadim:
Vedno zalival zvesto s solzami ti bodem zemljico,
Da ti izraste iz nje košat grmič in hladan.
Tvojih tovarišev zbor, ki tam udomačil se bode,
Tebi naj poje v spomin pesmi prisrčnih glasov!
Jaz te obidem vsak dan, nikdar te ne zabim,
predragi!
V mislih o tebi zaspim, v sanjah ostanem
s teboj!
Dragi kanarček ti moj! zasuta nad tabo je
zemlja —
Vzprejmi ljubezni gorke, vzprejmi nje solzno
"zdravstvuj!"

Po počitkih[uredi]

Davni, preradostni čas počitkov mi rajskih užitih!
Kaj li, zakaj si minil z naglostjo lepega sna? —
Idem naj v ječo sedaj, ko svet še okoli je krasen,
Ko blagoslove okrog vsiplje še mili nam Bog!
Drevje nagiblje do tal se, težko s sadjem obloženo,
Grozdi na trsu zore, ajda po medu dehti!
Čisto, kot ribje oko, nebo je in solnčnato vedno,
Vzduh je premil in krepak: lepši od dneva je dah.
Nitke sreberne plovo po pisanem polji širokem,
Čedo po lokah zdaj že in ob strniščih paso.
S polja po prosu zvene prijazni glasovi v razorih:
"Pet pedi! pet pedi!" zdaj tam prepelice pojo.
Ribič pogreza skrbno si mreže v potoček šumeči,.
Da bi potegnil postrv bistro iz bistrih valov.
Z gozda razlega se rog, razlega se lajanje mnogo,
Pokanje pušek, za njim srečnega lovca zavrisk.
Drobno nabira suhljad pastirček, da vkuril bi ogenj,
S polja je že izkopan slastni in ljubi korun!
Ogenj se vnema, plamen svetal plapola iz kurjave,
Duh se razširja vonjiv, k malici sladki vabeč —
Ali gorje, o gorje! v dvorani tihotni in pusti
Ubožec otožen tičim, belim si vedno glavo,
Glavo, ki polna je še spomina, iger in veselja,
Ki se vkloniti ne ve jarmu pretežkemu zdaj! —
Vrni zatorej se čas počitkov mi rajski užitih,
Ti, ki si meni minil z naglostjo lepega sna.'
Vrni se zopet skoraj s čarobo mi nedopovedno,
Nove radosti željan čakal te bom hrepeneč!


Tri sestre[uredi]

Drava mirna in živahna Soča.
Sestri bistre Save sta obe,
Vse tri hčere krasne imenitne
Drage nam slovenske so zemlje.


Razgovarjale nekdaj se sestre
— Luna plavala je vrh neba —
Ktera njih dospela bi najprva
Jutri v širi naročaj morja.


Savo so objemale in Sočo
Skoraj svetle sanje presladku,
A potuhnena začenja v daljo
Drava teči tiho in skrivno.


Prebudivši se ugleda Sava
Sestro proti morju se valeč,
Vsa srdita dere čez skalovje
In se spušča v divji tek šumeč.


Kvišku plane še živahna Soča,
Ki prekanili sta jo zaman,
Ker z močjo zažene silovito
Ona se takoj v nasprotno stran.


Skozi ozke struge tam bobneča
Ter predirajoč goram srce,
Vzpenja v temnih se duplin soteske
In napaja prva vseh morje.


Opomin[uredi]

"Vrtec" goji mi prijazno,
Zlatolasi otrok moj!
Tebi skrbno je obdelan;
Cvet in sad njegov je tvoj.


Kar ti daje, vse nabiraj
V bogat venec in sladak:
Njega se spominjal bodeš
Radosten še mož krepak.


Tu duhovi cvetov mladih
Tvoje zibljejo srce,
V neoskrunjenem jezici
K tebi divno govore.


Spremljevalci bodo tvoji,
Dokler bode grel te svet,
In do groba ne pozabiš
Blagoglasja njih besed!


TELOVADSKE PESMI[uredi]

Telovadec[uredi]

Jaz telovadec sem čvrst in vesel
Maju smijoč se do vrha popel!
Palico krožiti z jedno roko,
Valjati, suvati, sukati jo,
Težke naročnike kvišku držeč,
In kolebaje jih hitro vrteč.
To mi je radost, ponos je to moj;
Kteri li v tem se izkusi z menoj!


Jaz telovadec sem čvrst in vesel
Maju smijoč se do vrha popel!
Vrvco preskakam nazaj in na stran,
Vadim na kozi se rad in skočan:
Primem za letev in plezam na drog,
Naglo, kot ptica, leteča tja v log.
Res, telovadci! ponos je to moj;
Kteri med vami se meri z menoj:


Hej, telovadci![uredi]

Kdor telovadec je, temu se zna:
Vgibično hojo, postavo ima.
Čujte! za rana na daljni prehod
Bobna grmečega vabi ropot.
Že telovadec uvrščen stoji,
Lici žarita, oko plameni.
Trdno po taktu, vesel in srčan,
On prekorači goro in ravan.
Srce pogumno, prečvrsto telo,
Skale in jarke prehodi lehko.
Zunaj se vadi, ko ptica leteč,
Vriska in poje, življenja kipeč.
Moč mu dviguje in širi srce,
Kite čvrsti mu, roke in noge.

Prisega[uredi]

Na zemlji prekrasni lep biser svetal
Očina je, ktero sam Bog mi je dal;
Pobožno, iskreno verujem v Boga:
Očini se duša naj moja uda,
Očini v ljubezni naj se zaroti,
Da njene do smrti so moje moči!
In Ti, Vsemogoči! podaj mi krepost,
Da to bi izpolniti mogel dolžnost!


PESEMCE PO NEMŠKIH[uredi]

Krkelili[uredi]

Krkelili!
Petelinček vas budi!
Zlato solnce že ne spava,
Davno po obnebji plava,
In skorjanec se dviguje,
V zraku sebe sam raduje:
A bečela medovača
S cvetja se brenče povrača;
Jagnje belo v rosno travo
Skače z materjo v dobravo.
Kadar dan se zazori,
Na dvorišči zazvenči:
Kur glasno: krkelili!

Dragoljubec[uredi]

"Povej mi, dragoljubec moj!
Zakaj zvončat ves cvet je tvoj?"
""Majnik, kralj naš, misli priti,
Hčem mu prihod obzvoniti,
Da razlegne se v okrogu
Po goricah in po logu
Ter naproti zableste
Cvetke mu in zadiše"".

Proseče cvetlice[uredi]

Kadar cvetke noč pozdravlja,
Upogibajo glavo:
Nehote jim iz očesa
Solzni biseri teko.
In cvetlična srca mila
Kvišku plavajo, dehteč,
Divno čistega življenja
Od Očeta si proseč.

Jagodica[uredi]

V dehteči šumi jagodica stala,
"Oj, pridi pome", dečku je dejala,
"Rdeča lica čvrsto mi žare".
A deček mladi ni prišel,
In jagodo je polž ujel,
Ujel do smrti jo, gorje!
Ko deček zopet v šumo zajde,
Zeleno le nje krilce najde,
In njega zaboli srce.

Kaj kdo ima[uredi]

"Poslopje ima polžek zalo,
Gorak kožušek miše malo,
Metuljček ima dve peruti,
Letečega se vrabec čuti;
A kaj ti imaš, dete milo?
""Obutal imam, oblačilo,
Očeta, mater, sem veselo —
Oh, kaj sem od Boga prejelo!""

Lastavica[uredi]

"Povej mi, o ptičica, kaj brez miru
Preletuješ mimo dreves in zidu?
Zakaj li obračaš nemirno oči?
Kaj v srcu te drobnem teži in skrbi?"


""Vesela sem, nisem otožna žival,
A lačni mladiči so, gola druhal,
Zatorej ne vprašaj, ne vstavljaj me ti
Mladičem za južino že se mudi!""

Veverica in nevihta[uredi]

Huhu! kako nevihta mi srepo
Razgrajaš! — Vratca ta zaprem skrbno
Ter druga odmašim na oni strani;
Kdo tamkaj mi uiti brani?
Kaj res ? — Zaprimo tudi ta takoj:
A ti nevihta burna, zunaj stoj!


Nevihta rjove in buči,
A veverica ne drhti,
Lepa se stiska v mah zavita,
Dežju in toči dobro skrita.
Nevihta zunaj je divjala,
A ona oreh je glodala.

Kako se zaspi?[uredi]

Rad vedel bi, kako zaspim?
V blazino vem, da se tiščim
Ter mislim: "treba je paziti zdaj!"
A predno spet odprem oči,
Na vzhodu tam se že dani —
Sen bil je tu, a šel je v kraj.


Ljudij sem vprašal drugih že,
Molčali so o tem ljudje!
Zatorej menim, da na sveti
Premnozih ni stvarij umeti,
Ker jaz še zdaj ne vem, ne znam
Ni tega, kar počenjam sam!

Jelenček[uredi]

Jelenček se je izprehajal,
Vesel se šalil in igral.
Živalcam je povsod ugajal,
Zabavati jih dobro znal.
Za lipo zadaj tam dehtečo
S pesom je paznim lovec stal,
Ustrelil s puško, smrt nosečo,
Na preubogo je žival.


Jelenček že ne poskakuje,
Nožica skli ga noč in dan:
A kadar ptičje petje čuje,
Brž v travo leže ves solzan.


SRČNI GLASOVI[uredi]

Moja molitev[uredi]

Oče visoki, Gospod presvetal,
Ti, ki bleskoto ozvezdju si dal,
Ti, ki si nebu in zemlji Vladar,
Tebi uboga jaz bližam se stvar!
Sliši, usliši, kar v prahu klečeč
Drznem prositi se, Tebe moleč!
Daj mi, Vsevladni, da luč ne stemi,
K i razsvetljuje mi um in oči;
Duh hrepeneči, prosvete željan,
V Tvojem naj znanji mi bode miran!
Hčerke, ki meni so jutranji hlad,
Ki so mi to, kar je zemlji pomlad,
Milo podpiraj, nad njimi Ti čuj,
Kadar mi kličejo solzne: "zdravstvuj!"
Drži nad njimi dobrotno roko!
Daj mi, naj srce mi vedno kipi,
Vedno od vsega, kar Tebe česti,
In pesmotvorni mu ogenj podaj,
V kterem le tlelo je meni dozdaj,
V njem, da moj glas bi slaviti začel,
Kar se zatirati svet je razvnel:
Sladko očino, predragi svoj rod
Daj mi povzdvigniti, večni Gospod!
Daj, da dolžnosti jaz svoje spoznam,
Volji se Tvoji ponižna udam.
Srečno vriskaje in tožno trpeč
Naj se klonim Ti, v ljubezni goreč.
S tvojo podporo zaščiti me Ti.
Kadar poslednji mi boj zagrozi,
Kadar pobegne telesna mi moč,
Grobna pred manoj razgrne se noč,
Daj, da iz nje probudi me na dan
Z gromom pohlevnim ukaz Tvoj močan:
Tja me pokliči, kjer mine gorje.
Kjer so življenje vse sanje svetle,
Rajske kjer sreče kipeči izvor,
Kjer zaželeni je najden uzor,
Ondu, kjer s Tvojo krasoto prevzet
Duh poveličan preslavlja Te vnet,
Ondu, kjer večni kraljuješ Ti čas.
Tam naj hvaleča Tvoj gledam obraz!

Domovino ljubim[uredi]

Domovino ljubim! naj glasno povem.
Domovino ljubim s srcem svojim vsem!
Ljubim jo od nekedaj, odkar v življenji
Misliti jaz znam, spominjati se vem,
In odkar o nji očetove besede
Solze izvabile mojim so očem:
Ljubim jo goreče, kar milino njeno,
Kar težke nezgode njene vse umem.
Domovino ljubim, ko bridkost me tare
In ko čutim radosti sladak objem:
Ljubi jo vsa duša moja, akotudi
Mnogim željam le slabo ustrezam s tem.
Domovino ljubim, če na glas ji pojem
Ali ji pozdrav pošiljam tih in nem:
Ljubim jo navdušena v tihotnem domu
In ko v hrupni svet med ljudi tuje grem:
Bodem jo tako ljubila, dokler zemlje,
Dokler solnca še se veseliti smem!

Slovenskemu jeziku[uredi]

Izvor si ti kreposti, materin mi jezik,
Bogat izvor soglasju, materin mi jezik!
V izvoru tem kipiš po blagorodni žili,
Grmiš v ponosno reko, materin mi jezik!
Igravšim se ob strugi tvoji nas učili
Valovi tvoj so glas, ti materin mi jezik!
Iz zrcala, od koder prvič utrnili
Kristali so se tebi, materin mi jezik!
V oči trepečejo še zdaj nam v luči mili
Prečisti žarki tvoji, materin mi jezik!
Ki v govor naj bi naš do konca dnij svetili,
Nazaj sijali v tebe, materin mi jezik!
Odsuni tuje vse, kar so ti primesili
Skrunitelji pozneje, materin mi jezik!
Oprosti zlobnikom, ki radi bi tajili
Zaklad tvoj neizmerni, materin mi jezik!
Cesarji grškega so stola govorili
V besedah tvojih nekdaj, materin mi jezik!
Zdaj tujca z novim bojem v svojo čast prisili
V krasoti dušnih plodov, materin mi jezik!

Ni moči[uredi]

Ne! ostaviti ni moči
Očetnjave mi sveta,
Naj ponuja tudi stvarstvo.
Kar najlepšega ima.
Naj se širi čudovito
Zemeljski tam daljni krog,
Mali moj dom vender čudo
Večje še je božjih rok.
Naj sijajnega tam krasa
Najti meje ni očem,
Domovina kakor zvezda
Svetla je nad bleskom tem.
Ne! pogrešati ni moči
Vas, premilih mi glasov,
Ki ste srcu, kar spomladi
Prvi dih mu je cvetov.
Kaj zvenečih vseh jezikov
Zemskih mi ponosni zbor,
Govorica domovine
Zame je soglasja vzor!
Ne, ni moči! — tu povsodi
Prostor me pozdravlja znan.
Kitico spominov sladkih
Berem sebi dan na dan.
In med njimi najsvetejše,
Ki s solzami jih rosim.
Kakor nadeje nebeške
Po grobovih jaz sadim.
Z vsem, kar duhu je predrago,
Na domovje je oprt,
Trgati od njega mene,
To bi moja bila smrt.
Tukaj, kjer življenje cvelo
Neizrečno mi lepo,
Kjer srce mi slast in togo
Uživalo je gorko:
Tukaj, tukaj, kjer je tekla
Zibel ljubih mi otrok,
Tukaj žiti in umreti
Veličastni daj mi Bog!

"Spankaj mi, dete[uredi]

Daj mi ročice, o dete bolno,
Da jih ogrejem s poljubi lepo:
Čelo ti vroče in lica hladim,
Lajšati vse bolečine želim.
Zibel naj tebi so moje roke,
Vzglavje naj bode ti moje srce.
Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,
Zdravo da bodeš, kot prej si bilo!


Sanjaj se tebi o zvezdah neba,
Nočnih cvetlicah z bliščobo zlata,
Ki jih nam travnik in vrt porodi,
Čista vodica med njimi šumi!
Angeljci naj se igrajo s teboj,
Saj si jim bratec, o ljubljenček moj!
Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,
Matere svoje najslajše blago!


Kadar se ljubček mi bodeš smehljal,
Luči in cveta se spet radoval;
Kadar mi sreča otare solze,
In mi zavriska veselo srce:
Skleneš ljubo mi ročice tačas,
Stvarniku hvalo pojeva na glas.
Spankaj, o spankaj mi, dete sladko,
Milostno čuvaj nad tabo nebo!

Babica[uredi]

Vnučka ima babica kaj rada,
Z zvesto ga ljubeznijo zaklada.
Vedno v mislih on pred njo stoji—
Naj ga tudi videla še ni!
O kako bi glasno zavriskala,
Hvalo milemu Bogu dajala,
Kadar nje v naročaj bi vesel
Vnuček, oj, pritekel, jo objel!


Ločiti se ž njim bi ji ne bilo
Moči, ko oko bi zrla milo,
Ustec smeh in kodrice zlate,
Čula glas besede mu sladke.


Izumela v kratek čas nemudno
Bajko bi mu ali basen čudno,
To poslušal vnuček bi skrbno,
Vanjo se zamikal preljubo!


Ko bi mlade ptičice zapele,
Rože in vijole zopet cvele,
Tja v zeleno bi dobravo šla
Zvnučkom svojim srečna babica.


In metuljev bi smijoč lovila,
Med poljubi rožic vkup nosila.
Solnčni čas bi njima bil cvetan
Velik praznik od Boga poslan.


To bi Žitje bilo rajsko - blago,
Babici neizrečeno drago,
Smrti bi branilo se srce,
Bila skoraj bi v nebesih že!


Ko cvetlice v polji vse zaspale,
In snežinke v vzduhn bi plesale,
Nežnosti naklanjal bi razgret
Vnuček mislij ji nedolžnih cvet.


Nekega večera pa nosila
Praznična oba bi oblačila,
V hiši smrečji vonj dehtel krepak,
Zunaj čul se glas zvonov sladak.


"Božič zdaj drevesce ti napravlja,
Z lučicami ga, z darmi poslavlja!"
Divno-srečno se smijo oči:
""Kaj li v sobi poleg tu šumi?""


Srčece glasneje mu utriplje
In naproti svit se že usiplje,
""Zvonček poje! — oj, hitiva tja —
Glejte lučic, zlata babica!""


"Grem, že grem, moj" — — a zakaj li sanje,
Hrepenenje , želje te vsakdanje?
Kje od juga mi je sever še!
Tu sem jaz in tam moj ljubec je.

Proti severu[uredi]

O nikari ne v dežele jasne
Tja, kjer solnčno se blesti zlato,
Kjer z vonjavo svojo rože krasne
In naranče vzduh polne sladko.


Kjer na vsaki veji zeleneči
Čuje se preljubih ptičev glas,
Ptičev, ki pripluli hrepeneči
V čudoviti log svetal so v vas.


Ne! — a tja, le tja sreč veleva,
Kjer puščavi je podoben svet,
Tja, kjer tožen prt snežen odeva
Davno, davno že premrli cvet.


Tja, kjer čuti pesmi ni nobene.
Kjer buči nevihta čez ravan,
V spone svoje vklepajoč ledene
Goli dob in smrečji gozd teman.
Kajti, kaj so cveti mi bogati.
Petje, solnce, stvarstva vsega čar
Proti tebi, vnučec moj ti zlati.
Ki te zrla nisem še nikdar!

Najprisrčnejši otrok[uredi]

Kako je v presvetih nebesih lepo!
Svetlobe se božje naslaja oko;
V cvetlicah, ki zlate po vrtih dehte,
V otročje so angeljci zbrani igre.
Nekdaj k igrajočim pristopil je Bog,
In radosten, sredi nebeških otrok,
Krilatca krotkosti premile dobil:
Prijaznejši, ljubši vseh drugih je bil.
A On, ki na zemeljske nikdar ljudi,
Mogoč in dobroten, pozabil še ni,
Krilatcu nedolžnemu rekel je zdaj:
"Ostavi, moj ljubeč, presveti naš raj!
Jaz mater na zemlji preblaženo znam,
Nje rokama v skrb te ljubečo podam;
Oznani ji, kakšno je čaka nebo,
Veselje, tešilo ji bodi sladko!"
Na pot se krilatec odpravljal takoj,
A dom še poprej si ogledal je svoj.
Kako se okrog je oziral svetlo,
Kako se iz raja odtrgal težko!
Tedaj čudovitih prijel se očes
Za vselej je kosec mu sinjih nebes.
Ko jemlje slovo po nebeških vrteh,
Cvetlice na jok se držijo po tleh;
Na usta in lici mu rože hite,
Da vedno bi tamkaje bile cvetne.
Izkoplje se v rosi ter bel, kakor dan,
Z nebeško svetlobo stoji obsijan:
Poljubi ga Bog še in blagoslovi —
Otrok najprisrčnejši k zemlji zleti!
Hčerka mi hčere, oj, Lilica ti,
Bodo kdaj zrle te moje oči !

Moji zvezdici[uredi]

Na nebo pogledam rada,
Ko mračiti se prične
In megleni se, zavidno
Tamkaj sator razprostre.


A še rajša o tem časi
Ogledujem neki stan,
Ko čez okna se poveša
Zagrinjal molčeča bran.


Vem, da gori za oblaki
Tisoč lučij lesketa,
In da tu za zagrinjali
Svit mi zvezd se dveh iskra.


Toda zame vsa svetloba
Na obnebji ne blesti
Toli krasno, kakor v hiši
Vnučka mojega oči.

Neobičen red[uredi]

Ptiči pevski razido se
Na jesen tja v južni svet,
A od tamkaj povrno se
Zopet k nam v pomladnji cvet.


To je vedel Plinij slavni,
Znal je tudi Cuvier,
A ta nauk starodavni
Trdijo še zdaj ljudje.


Ni izimka še nobeden
Učenjak o tem sledil;
Ali meni ptiček jeden
Sam s seboj ga je učil.


On ima pravila druga:
V letu je blažil naš kraj,
Na jesen je zletel z juga;
Severcem prepeva zdaj.

Pojoča roža[uredi]

Pojočo rožo vem uzorno-krasno,
S pomladnimi odeto vsemi čari:
Nebeški ogenj lice njeno žari,
Izbrala je umeteljnost si jasno!


Za sladko srečo se ne meni časno.
Umika nje vabeči se prevari:
Gorje in slast, ki v srcih nam vihari,
Izliva le si v pesem divno-glasno.


In množica, ki gorke solze toči,
Ker ganeno je srce ji zavzeto,
Uklanja nepremagani se moči.


A njeno bitje, vse ponižno, vneto,
Živi le muzam, upajoče vanje,
In svoje dovršuje sveto zvanje.

Na pokopališči[uredi]

Od boli malo ne mrjem,
Ko grob njegov, otožna zrem,
In v veli travi tam klečim,
Grob bridko s solzami rosim,
Da zmočeno je cvetje nanj —
Najrajšii bi jaz legla vanj!


In drobno lučico prižgem,
Moliti, oj, moliti hčem,
Postavlja volji duh se v bran,
Obupu, togi v plen je dan:
Premišljam in vprašujem se,
Kako li sem na sveti še ? —


Pogled k višini dvigam svoj
Ter hipno duh zvedri se moj,
Ker milo smeje se nebo,
Čisto je, sinje in lepo,
Kakor sijale so oči,
Kakeršnih več na zemlji ni!


Krotkejše silno je gorje,
Ojači tožno se srce,
Ljubezni večne čuti moč,
Ki temno v dan prestvarja noč
Pomiloščena čujem zdaj
Besedo, ki mi kaže raj!


Tešimo jo šepeče zrak
In na gomili cvet sladak,
Vse stvarstvo vzklika jo željno
A vriskajoč svetlo nebo;
Besedi svidenje je glas
In v njem živim ter upam jaz!

Tolažba[uredi]

Ljubezen večno v groba je temine
Človeštvo nekdaj skrbno položilo.
Zaprlo s težkim kamenom gomilo
V strahoti, da iz rakve ne izgine.


A vender tretji dan še jedva mine.
Ko vidi že prikazen rajsko-milo,
Premagujočo smrti hudo silo
Iz grobne vzdvigovati se globine. —


Slovesnost tako milo nam praznuje
Srce, kadar v spominu se živeče
Prikaže, kar zagreblo je tožeče.


Ljubezni svoje znova se raduje
In trepetaje jo sedaj pozdravlja,
Saj glorija trpljenja jo poslavlja!

Vedno hvalo[uredi]

Čula sem, da milost prejme
Duša ta iz božjih rok,
Kteri videti On daje
Stvarstva čudoviti krog.


Ljubljenci! pomiloščeno
Imenujte mene zdaj;
Čudes zrla sem nebrojnih,
Gledala na zemlji — raj!


Prehodila sem, presrečna,
Velekrasni vrt cvetan,
Ki najlepši je na sveti,
Ki Italija je zvan.


V njem čudile so prirodi
Blažene se mi oči,
Naslajale so mi s čarom
Umetninske jih stvari.


Zrla sem potapljajoče
Solnce v sinje se morje:
Luna, zvezde so trosile
Vanje bisere zlate.


Odkrivala je lepota
Čudovitih se jezer,
Kjer mi je oko ustavljal,
Očaroval blesk stoter.


Pozdravljala sem otoke.
Večna je na njih pomlad.
Večno jih pokriva cvetje
In iz njega gleda sad.


Bivala sem v prosti Švici,
Vzduh vživala nje goni,
Vpričo Gotarda snežnika
Preslavljala sem Boga.


In blaženstvo! petje tudi
Poslušala sem sladko.
Ono petje, ki vzdviguje
Željno srce mi v nebo! —


Ni li res, da hvalo dolžna
Vzglašati sem Njemu jaz,
Njemu, ki mi dal užiti
Ta nebeško - srečni čas?


Pozor, otroci[uredi]

Hčem postaviti, otroci,
Vam Slovena pred oči,
Njega, ki vrstnika najti
Zlahka mu med nami ni.


Mož izvoljeni navdušen
Um rojakom je bistril.
Rod spoznavati sladkoto
Svojih glasov je učil.


Skrbno čistil, umno gladil
Sleharno je nam besed,
Pod rokama je narastal
Diven mu za cvetom cvet.


ln Sloveniji odičil
Milo s cvetjem je glavo,
Da zavzete rodne sestre
Gledale so čudo to.


A ponižen, nesebičen
Učenik nam vsem je bil,
Znanstva večne on zaklade
Rad z rojaki je delil.


On je zvezda bil blesteča,
Ki ne vtrne se nikdar,
Dokler bode rod slovenski
Pesništva prešinjal čar.


Petja njega je soglasje
Onih zlatih strun odmev,
Ki v nebeški visočini
Spremlja angeljski jih spev. —


Resno bilo mu je lice
In veličesten pogled,
Čislal je samo pravico,
Nje iskal jedino sled.


Toda sinjega očesa
Svit prijazno zasijal,
Ko nedolžnost je ugledal,
Nji v veselje cvetje bral.


Ti mladost, bila mu sreča,
Nadovita mu pomlad,
Htel razsipati nad tabo
Žitja plodnega je sad.


Mislil je na vas, otroci,
Mož preblagi sleharn dan.
Mislil še na vas v ljubezni,
Ko je smrtno bil bolan.


Nikdo pogovarjal z vami
V takem se jezici ni,
Ki šumel je kakor vrelec,
Ko iz skale čist kipi.


Čitajoč zvesto prejmite
Blagoslov njega besed
In branite jih v spominu
V dobi resni moških let.


Oj, utisnite si v srce,
Kar Nam blago je srce
Njega dalo, ki na zemlji
Bilo — Levstik mu ime!


Drago nam ime, katero,
Od veselja se solzeč,
Zapisala mati Slava
V knjigo častno je ljubeč.

Zakaj li[uredi]

Za nami še listje požene dobrava,
Za nami še ondu zveni slavčji glas;
Za nami svetlejša se dvigne še Slava,
Bolj svet še osupne ponosni nje kras.


A srcu, ki zanjo od nekdaj je vžgano,
Ki mater mu ljubi in hvali gorko:
Zakaj temu srcu li vnetemu dano
Življenje je kratko in jedno samo?

O Milanovi smrti[uredi]

Napolnjen je pot
Potočnic povsod
Ob vodah po pisanem logi;
Njih cvet se modro,
Kot čisto nebo,
Nasmehuje meni — ubogi!


Oči tako dveh
Veseli nasmeh
S prijazno me čaral je silo;
Da, oni sta res
Lepoto nebes
Kazali že tukaj premilo.


A njima gorje,
Ki žge mi srce,
Neznano je v solzni dolini:
Očij se teh zdaj
Raduje že raj —
Moj ljubljenec biva v višini! —


Tja mimo je šlo
To dete drago
Nekdaj, oj, na mater sloneče:
Nasmehnil pogled
Njegov se — in sled
Shranilo je cvetje ljubeče.

V spomin Antona Janežiča[uredi]

Nebo gori z večernim žarom,
Široki svet je vrt cvetoč,
Za stražo mu visoke gore,
Od vekov ga obimajoč,
Ljudje, veseli te krasote,
Vse božje vredni so dobrote.


Med njimi preprost mož, pohleven
Obraza milega, krotak;
Oko njegovo je ljubezen,
Ljubezen je nasmeh mu vsak.
Nje žarki so i name pali,
Kar v srci tlelo je, razžgali!


On, posvečen ves domoljubju,
Budljivo mi roko je dal,
On, kteri nam je vsem naklonil
Zaklad nesmrten in svetal;
Solze veselja sem točila,
Globoko se pred njim vpognila.


Od tamkaj cesta me odvedla,
Izginil mi prelepi raj,
A domoljuben sem prinesla
Plamen s seboj v domači kraj;
Moleč, da v pesmih bi gorelo,
Kar v srci mi je oživelo.


A onega večerja zarja
In korotanskih pas gora,
Cvetoči svet, ljudje veseli,
Podoba krotkega moža,
Denes še pred menoj je živa,
V hvaležni duši mi prebiva!

Belopeški jezeri[uredi]

Kako te šume zeleneče
Hlape dišavno in hladno;
Kako li solnčno in modreče
Nad njimi kroži se nebo!


Klokotal viri, skal otroci,
V napoj vabeč, mimo begoč,
Nizdol gredo, nizdol potoci,
V poskoku pen se igrajoč.


Potujem , slušam razmišljaje;
Lehko mi, čilo je srce,
Kot preneseno v blazne kraje
S perotjo naglo od zemlje.


Glej, skozi smrečje mrakovito
Prizor neznan zalesketa:
Z nižin zrcalnih čudovito
Odseva v me obraz neba.


Jezero je nedvigovano,
Prečist smaragd, zelen, svetal,
Jezero v dragi kamen dano
Obleki gorovitih tal.


V molčanji sladkem vse miruje,
Sladko priroda sama spi;
Le božji dih iz vej se čuje,
Tihoten s travami šumi.


Nad se po tesnem, strmem poti
Na strme vzpenjam se vrhe,
Da strah mi skoraj srce moti,
Ustavlja sapo in noge:


Kar čudo večje v zrak zašije.
Utrne svit se iz lesov;
V iskrah se zlatih mi odkrije
Jezero drugo — prizor nov!


A tam? — Kedo demantno glavo
Po konci nosi drzovit?
Kedo, opasan v zelenjavo,
Snežen drži na prsih ščit?


Kako veselje to oznanim?
Tam z veličastvom obliščan,
V dotik očem očarovanim
Stoluje Mangart velikan!


Radostna duša v meni vriska:
"Nebeško - lep si, dragi dom!"
Z gore v doli nazaj pritiska
Besede te odmevni grom.

V slovo[uredi]

Prazen list še vidim tukaj —
Kaj vijole so pošle?
Htela okrasiti ž njimi
Knjige te sem liste vse.


Mesto njih pozdrave sladke,
Kakeršnih srce goji.
Vam napišem tu in prosim :
Vračajte jih srčno, vi! —