Vihar (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vihar
Bojan
Izdano: Slovenski narod 28. december 1907 (40/300), 1
Viri: dlib 300
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil sem na deželi in se veliko vozil in hodil okoli. Vedno sem hrepenel po deželi in moja vroča želja je bila, da preživim enkrat celo leto zunaj sredi narave. To mojo željo je netil še pogled, ki sem ga imel iz šolskega okna na Pohorje in vinske gorice, le­žeče mu nasproti. Kako je moja mlada duša hrepenela ven na prosto, tja v šumeči ponosni les, ki se je kopal v morju opojne soinčne luči, in tjavgorice, kjer se je rodilo v trtah mlado življenje, da so gledale smehljajoč in trepetajoč v tajni nepoznati moči navzdol na zeleno plan in valoveče polje, ki ga je božaj poreden pihljaj ljubkih vetrov! Bilo nas je tedaj v šolskih klopeh vse polno mladih nadebudnih poetov z bogato, hrepenečo dušo, in v dolgih pustih urah so izlivali svoja čuvstva na papir v blestečih, ponosnih verzih, polnil, pomladnega razpoloženja in nemiru.

Moja želja se je izpolnila. Majhen prijazen trg je bilo moje bivališče. Ali moj dom je bila vsa široširna zemlja, poljane in logi in dobrave in loke ob srebrnih potokih.

Videl sem, kako je prihajala v deželo pomlad, vsa razposajena in zmagepolna, kako je zavladalo poletje z bučnimi viharji in vročimi dnovi, ko je trepetal vzduh v razbeljenih valovih nad poljem, kako je prikorakala potiho in nevidno otožna jesen s svojim zlatim zorenjem žit in rumenjem lesov in kako se je pritihotapila bela zima z, dolgimi večeri polnimi prelestnih bajk, in ko se je zunaj oglasil zvonki cin cin urnih sani, božečih po snežni cesti naprej in naprej v blestečo plan.

Oj kako je vse to lepo in nikdar se srce ne napije te krasote! Peljali smo se nekoč v neko bližnjo vas in obiskal sem tam neko gospodično, svojo dobro znanko. Zgodnja pomlad je bila. Iz okna njene sobe je bil odprt pogled na polje in na griče okrog. Videlo se je, kako je zelenela plan, kako so blestele prve bukve v jasnem zelenju. Vrbe ob potoku so zakipele navzgor in cvetele. Čez naravo je šel dih južnih sap in budil in poljubljal mladike, da so odprle popke in vzbrstele. Ni se bilo mogoče ustavljali tem vro­čim, sladkim poljubom, vse je zakipelo in oživelo. Iz zemlje pa je vstajal in duhtel nasičen duh plodnih, razoranih njiv. Pod nebom so plavali veliki, težki oblaki, prihajali od obzorja, pluli jadrno preko neba in izginili, in zopet je bilo za trenotek nebo čisto in neizmerno modro, a zopet so prispeli drugi in ponavljali svoj ples, a zopet so jih razgnali jaki vetrovi.

Nebo in zemlja in vzduh so bili v drhtečem nemiru in presnavljanju in ta nemir se je polaščal tudi človeka in mu vzbujal notranje moči in silne nagone ...

Vsa njena soba je bila v cvetju. V vazah so stale mačice, prve hčerke pomladi. Povsod jih je bilo polno teh mehkih mačic. Na oknih so cvetele ro­že, a med njimi je ena najbolj blestela, velika in ponosna v svoji nedostopni deviški krasoti.

Na okna se je zaganjal pomladni vihar, trkale so mladike vrtnih dreves, trkala je vesna s srebrnimi prsti. Odprite srca, ljudje božji!

Podala mi je toplo roko. Vsa je bila razgreta v obraz in iz oči ji je sijal nemiren ogenj.

»Prihajam iz viharja v zavetje, gospodična. Vihar je zunaj, a tu pri vas bo udobno in tiho.« 

Prav, da ste prišli, prijatelj; ravno v takih trenutkih ste mi najbolj dobrodošli, vi, ki ste bili vedno nekaj poeta. Ali motite se, če mislite najti v moji sobici mir in tišino. Vihar se je zanesel vanjo, zanesel se je v moje srce. Ali ljubite vihar, posebno takle pomladni vihar?«

Videl sem njen nemir in trepet.

»Da, vedno ljubim tak vihar, bogvedi zakaj. Spominjam se še živo nazaj, kako je pridrvel z gor z otlim bu­čanjem in se je vlegel na plan, pripogibal drevje na tla in kako je imel hrastov les ž njim ljut boj. Tedaj smo leteli ven razoglavi in razgaljeni in letali okrog divji in besni kakor vihar sam in kričali, kakor bi ga hoteli prevpiti. In pozneje smo ljubili viharje iz svojih mladih pesniških duš, bil nam je to izraz moči in brezobzirnosti, po kateri smo hrepeneli iz tesnih spon, da razpnemo svoje peroti od obzorja do obzorja; bil vam je to izraz velikega, mogočnega življenja, kjer človek izkusi vse, vso bol in radost, se napije najhujše teme in žarkih dni, kjer se prosto in svobodno razživi ...

Vihar se je zaganjal vedno silneje na okna, vedno silneje so trkale mladike, vedno glasneje je trkala pomlad s srebrnimi prsti ...

»To je ravno, kar sem čutila in hotela vprašati. In to je, kar prihaja v takih-le dneh nad mene in prinaša nemir v moje srce in ogenj v moje oči. Vi ljubite vihar in se mu udajate, živite v njem, kakor vihar sam se vržete v življenje in se napijete luči in teme in silne radosti in bolesti, in se razživite.

Jaz ljubim vihar, in vihar buči in besni v meni, kipi v meni mlada moč, a udati se ji ne smem, se ji ne morem. — Nikdar se ne razživim. In v srcu je hudo, kakor kes je v njem nad zamujenim minulim. Buči v meni vihar in trka na moja okna, bučal je in trkal leta in leta in je vzel seboj vso lepo ognjevito mladost. »Mladi časi, neužiti krasi« ...

In ravno ob takih-le pomladnih viharnih dneh se najbolj vzbudi silno hrepenenje po življenju, po mogoč­nem, viharnem. Poglejte skozi okno, poglejte tam polje, kako kipi in zeleni, kako brste bukve in cveto vrbe. Pod nebom pa vetrovi, topli in s pregrešnimi, sladkimi poljubi. Oj to je hrstenje, vedno novo, vedno rodeče, nikdar mirujoče ...« 

»Ali gospodična, vse bo še pri­šlo ...«

Nič ne bo več prišlo. Prišlo bo le poletje, pusto in deževno, prišla bo jesen, otožna in tiha, in v mojem srcu se bo o takih-le dneh zbudil žalosten spomin in kes ...«

Zunaj je bil vedno vihar, in črni oblaki so pripluli od juga, težki in dežja polni.

Gospodična je bila vsa razburjena in razgreta, vlažen ogenj ji je švigal iz solznih oči. In z drhtečo roko sem jo prijel, prijel čez pas, in jo stisnil silno, da so se zožile mehke grudi. Vse njeno telo je gorelo ...

Tedaj pa se je zagnal vihar s silno močjo in jezo na okno, ga odprl in razbil šipe, prevrgel mačice v vazah in velika ponosna roža, nedostopna v svoji deviški krasoti, je pala na ulico, se strla in oškropila v globokem blatu.

Gospodična je gledala strme in brez besed, potem je zakrila obraz in silno zajokala ...

Peljali smo se domov. Vihar je utihnil, storila se je noč in dežilo je v gostih curkih. Potoki so narasli in glasno šumeli. Meni pa je bilo tesno in hudo, in vedno mi je bila pred očmi roža, lepa in nedostopna, ki jo je vrgel vihar v blato jo strl in oškropil ...