Vigilija cesarjevega slavnostnega dne

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vigilija cesarjevega slavnostnega dne
-pt-
Izdano: Slovenec 43/190 (21. 8. 1915), 1–2 .
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»V vezilo, cesar, sprejmi mojo kri,
iz dna srca Ti radost jad darujem.
Zakladov nimam, da Ti jih žrtvujem;
naj dobra volja jih nadomesti!
Nebrojni plamen v čast Ti sveti se,
topov se gromkih proži v strel nešteto,
a meni le srce je za Te vneto,
dokler drhti in polje: »Vzemi me!« 

Grozovito grmenje se razlega po pogorji. Sovražne baterije obsipajo s tisočerimi, desettisočerimi šrapneli in granatami naše postojanke. Zaman je bil ves napor dvanajstih tednov, da bi si osvojili naše utrdbe, da bi zasedli naše postojanke. Zaman so bili vsi strogi ukazi, vsa obetanja, zaman vse žrtve. Niti za ped niso prišli dalje.

A danes je druga, danes morajo dalje za vsako ceno. Danes morajo prisiliti v predajo Gorico, danes si morajo prisvojiti mostišče, še danes morajo obvladati doberdobsko planoto, morajo napredovati znamenito, če ne dodobra vzeti Krn. Danes morajo doseči vseh teh uspehov, morajo, zakaj jutri je — — rojstni dan našega monarha in radi bi mu privoščili izdatnega vezila ...

Zato ves ta napor, zato ta peklenski ogenj iz topov, zato nevihte krogel, ki premikajo vrhunce, potresajo pobočje, podirajo skale, posipajo jarke, udirajo prepade. A zaman, zaman! Neomajne so ostale v rokah našim vse postojanke. Z neštetimi izgubami se je moral umakniti sovražnik krvavih glav.

Mrak je legel po pogorju. Sovražni ogenj je potihnil, posamezni streli le so se čuli še iz daljave.

Naporno je prilezel iz jarka mlad mož in sedel napol ležé na skalo. Z roko je tiščal robec na levo plat pod srcem. Majhna rana le je bila, po kateri je vrela na dan vroča srčna kri, dragocen življenjski sok. Oko je strmelo v dalje, tja k zatonu, kjer se je žaril še zadnji pas za zatonelim soncem, ki ga ne bode videl več, misli pa so mu bile daleč tam doma, misli že nejasne, zmedene ... misli umirajočega junaka ...

Globoko doli pod njim so se posvetile lučke. Nehote se je ozrlo po njih mrko oko. Iz dola je donesel veter pritajen zvonov glas, prav od daleč je zvenel, prav od daleč in tako znan, tako znan, kakor njegov domači zvon ...

Nasmehnil se je, za hip ga je poživilo to zvonenje, za hip mu razjasnilo misli.

»Da, da, mili cesar, jutri je Tvoj rojstni dan. Moji tovariši Ti pripravljajo v čast skromno razsvetljavo. Moj dom Ti zvoni pozdrave ...

A jaz? Jaz sem dokončal, dokončal ... Še hip, še hip! ...«

S trudno roko je dvignil proti nebu s krvjo, z vročo srčno krvjo prepojeni robec in pošepetal:

»V vezilo, cesar, sprejmi mojo kri!«

Roka je omahnila, glava se sklonila nazaj, junaška duša je odplula tja, kjer ni več bojev in ran.

V dolu pa je zarjul strel iz možnarja v pogrebnico junaku in v slavje vladarju, za katerega je dal življenje ...

*

Vrh slemena sloni ubožna koča. Stara mamka v nji je sama, sama že od tedaj, ko sta ji lani odšla v vojno sinova, ki sta jo živila. Teža let in skrbi ji je uklonila život, razorala obraz, posivela lase ...

Že dolgo ni čula ničesar o sinovih. Mlajši ji je pač pisal pred nekaj meseci in ji poslal majhno cesarjevo podobo, o starejšem je čula le toliko, da je ujet tam daleč na Ruskem in da ga ne bo domov, dokler ne bode vojske konec, Bog zna kdaj.

Pismo mlajšega in cesarjevo podobo je skrbno čuvala. Le-to je dela v kot nad mizo pod razpelo in če je ob petkih prižgala lučko nad razpelom, se je tudi podoba svetila v lepem sijaju. Seveda, odkar se je po vojni podražilo olje, lučke ni mogla prižfati več vsak petek, prenesla je to navado sedaj le na velike praznike.

In jutri bode tak velik praznik. V nedeljo je čula v cerkvi, da so ukazali milostni škof, naj se praznuje letos posebno sijajno praznik cesarjevega rojstnega dne. Na predvečer zvone naj vsi zvonovi po vseh cerkvah in bogato ali skromno naj se razsvetlijo vsi domovi.

Zato je ženica pripravljala lučko in čakala mraka, da jo prižge.

Vtem je pristokal na vrh stari poštni sel, ki je raznašal pisma po gorah. Tudi v koči se je ustavil.

Prinesel je mamki poštno vest o mlajšem. A žalostna je bila ta vest, tako žalostna, da je padla starki iz rok svetilnica in se je razlilo po tleh dragoceno olje ... Sama pa se je opotekla na klop k peči.

V koči je ostalo temno ta večer, temno pred razpelom in cesarjevo podobo v kotu. Pred obema je klečala sloka ženica, saj je vedela tudi v temi, kje so njene svetinje. Tiho si je brisala solze in molila, vroče molila ...

»Iz dna srca Ti radost, jaz darujem,« ji je kipelo iz potrte duše in veljalo je obema: Bogu in cesarju.

Od cerkve v dolu so zveneli zvonovi cesarsko slavje in lili potrti materi v srce udane tolažbe ...

*

Po mestu se je pripravljal sijajen cvetlični dan. Povodom cesarjevega rojstnega dne se je zbral odbor, ki bo nabiral okolo meščanov po ulicah doneske v podporo vdovam in sirotam padlih junakov in v nakup darov za vojake na bojnem polju. Za vsak dar bode dobil darovalec cvetko in si jo pripel v znak slavnosti.

Nebroj cvetk bode treba, prirodnih in umeteljnih. A kje naj bi bilo v tem času prirodnih, da bi zadostovale!

V mestni dvorani so bile na predvečer nakopičene pred cesarjevim kipom; pripravljene so čakale dražestnih prodajalk.

Tudi frater Lenart, samostanski vratar je čital o pripravah. Tudi on bi pripomogel rad s svojim darom; ves vnet je bil, da se baš s cvetkami hoče doseči tako lep namen. In cvetkam je bil prijatelj nad vse.

A kupiti si jih v dobrodelni namen ne bode mogel. S čim; saj redovnik nima denarja! In drugače, kako naj pripomore?

Ha, dobra misel mu je šinila v glavo. Vzel je košaro,oklestil po vrtu vsa stebla najlepših cvetov, napolnil z njimi košek, zadel ga in odnesel v mestno hišo.

Šel je s svojim bremenom po stopnicah, nihče ga ni ustavljal. Prispel je pred dvorano, nihče ga ni vprašal, česa išče. Ogledoval se je, trkal na vrata, nihče se mu ni oglasil. Naposled jih je odprl, nihče ga ni zavrnil.

Pred njim se je razprostrla sijajna dvorana. V ozadju je stala zala podoba cesarjeva in pred njo po mizah so ležale grmade cvetk.

Pogumno je stopil dalje, postavil na mizo še svoj košek, nasmehnil se proti kipu in dejal polglasno: »Zakladov nimam, da Ti jih žrtvujem, naj dobra volja jih nadomesti!«

In odšel je zadovoljen, da se bo dobil denar v dobre namene tudi za njegov dar, za njegove ljube drage cvetke.

*

Bogat trgovec je pozval že zjutraj v svoji pisarni kontor prokurista. Kratek je bil njegov ukaz.

Gospod prokurist, jutri je petinosemdesetletnica cesarjeva in naše tvrdke. »Dajte primerno prirediti izložno okno, nič naj ne bode predragega, nič presijajnega. Zvečer razsvetlite sijajno, izplačajte vsem mojim ljudem dvojno mesečnino. Jutri ostane naša trgovina zaprta, ob dveh pa prosim vse na obed. Zdravi!«

Osupel je stal prokurist pred gospodarjem. Le nekaj zmedenih besed je jecljal v zahvalo.

A pred oknom je stalo zvečer občudovaje vse mesto. Nič ni bilo predragega, nič presijajnega, da ne bi bilo našlo mesta v odičenje casarske sohe, ki je plavala v morju svetlobe in sijaja ...

»Baharija,« je ugovarjal pred oknom konkurent, manj soliden, manj pošten, tudi bogat, a skop in grabežljiv. »Ali ni moje okno mnogo lepše; priprosto je, a mnogo lepše!«

Sam je hvalil izložbo, kakor po navadi svoje slabo blago. Gledavci pa so naglo odhajali mimo, zaničljivo so se posmehovali:

»Hm, papir, sem papir!« 

*

Potihnil je zvon Zdrave Marije. Hip pozneje so se oglasili vsi ostali in ubrano znanili, da se pričenja slavje, redko slavje, v času resnem, vrloburnem, vrlopomembnem, v času valovitem, v času največjem svetovne zgodovine ...

Mrak je odel mesto in prirodo. A le za malo časa. Po vsih oknih so se prikazale luči, svetle, pisane, nebrojene, premagale so temo, razsvetlile ozračje, odele v morje svetlobe poslopja in trge, drevje in nasade, gradove in koče, zvonike in mostove, pomnike in grobove ...

Po ulicah in cestah pa se je premikala množica, praznično oblečena, resnobnih obrazov, s slavnostnim čustvom v srcu.

Saj je veljalo Njemu, vladarju prejasnemu, očetu dobremu, ljubljenemu.

Med slavnostni šum pa se je glasilo zvonenje ubranih zvonov, godba slovesnih glasov in zdaleč grmenje bučečih topov, glasovi brona litega, valjanega in kovanega.

Daleč za ostalo množico je stopal samoten par: mož in žena. On bolehen, ona polna skrbi. Njiju obleka ni bila bogata, njiju hoja ne ponosita, skromna, ponižna.

Pribežnika sta bila, dva onih nesrečnikov, ki sta morala na ukaz ogrožene domovine ostaviti dom in imetek in morala v tuji svet na tujo milost.

Preštela sta zadnje bore, premalo je bilo, da bi so mogla kupiti kaj sveč v razsvetljavo. Bilo bi jih dosti, a trgovec, s katerim je imel on v tem času posla tukaj in v tujini, da bi se preživel, ga je opeharil, dočim je izrabil pomoto v trgovskem računu. Tako ga je opravil ob ves zaslužek in ob trud šestih tednov, bogatin siromaka, lakomnik nesrečnika.

On je seveda razsvetlil sijajno. Kako ne bi, saj je dobil pol več zastonj.

Pomilovaje se je oziral revež po sijajnih oknih. Bog, ki vidiš in veš, da sem razsvetlil tudi jaz, saj sem res plačal mnogo mnogo teh sveč ... mu je tožila duša. In potrt je nameril z ženo korake domov, za njim, daleč za njim je igrala godba cesarsko himno ...

Doma je pokleknil, v cesarjevo podobo uprl oči. Iz dna srca mu je zakipela prošnja:

»Nebrojni plamen v čast Ti sveti se, topov se gromkih proži v strel nešteto, a meni le srce je za Te vneto, dokler drhti in polje: Vzemi je!«