Vida

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vida
Zofka Kveder
Spisala Kopriva.
Izdano: Edinost 24/221b–224b, 226b, 227b, 228b; 1899
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Oh kako grozno je, dolgočasno v teh hribih«, je zdihnila mlada Vrhovska učiteljica v poštni pisarni svoji prijateljici Vidi.

Temni lasje so obrobljali ne baš lep, a interesanten obrazek in dvoje oči se je iskrilo pod čelom, enako temnih, velicih, strastnih. — Mala gibčna postavica, prijeten glas — taka je bila Vrhovska učiteljica, gospica Berta Bavdekova.

Opirala se je s komolci na ograjo, ki je delila poštno sobo v dva dela — za stranke in za opraviteljico, Vido Jelovškovo.

»Oh kako je dolgčas«, je vzdihnila še enkrat in zazdehala.

»Oh Vida, jaz umrem v tem zakotju samega dolzegn časa«.

»Pa kaj čitaj«, ji je odvrnila plavolasa, modrooka Vida, hiteča pritiskavati uradni pečat na pisma, ki so ležala na mizi. »Vrhpolje — Obrern«, kolikrat že je pritisnila te znake tu v mali kraški vasi! — — —

»A čitam naj«, je zevala Berta, »kaj neki, prosim te! Saj čitam, da me oči skelé; zdaj sem se pa tudi že naveličala tistih pustili novel in dolzih romanov v »Universal-Bibliotek««.

»Pa čitaj kaj slovenskega, posodim ti, če hočeš Govekarjeve "O te ženske«; mogoče, da te bo zanimalo. — Predvčerajnjem sem dobila knjigo, a sem jo že prečitala. Veš, nekako čudno mi je bilo, ko sem čitala tiste novelice o nas — tako pol res, pol ne!«

»No, daj — kedaj odpraviš pošto? —«

»Kake tri četrti ure me moraš že še počakati, če hočeš, da pojdem potem malo s teboj gori v šolo.« —

»Oh, naj bo no, daj mi sem knjigo, čitala bom tačas«.

In čitala je. Stol je primaknila k mali železni pečici in preobračala list za listom. Zdaj ji je lahek smeh igral krog usten, zdaj so se ji jezno zablisknile oči; včasih je celo malo zacepetala z nogo ali nakrat skočila kvišku, da je Vida, sklepajoča dnevne račune, morala vedno od kraja začenjati šteli.

Pečica je prijetno razgrevala sobo in velika svetilnica, viseča sredi stropa, je zadostno razsvitljala mali prostor. Vida je še vedno računala, pisala in razrejevala pisma in zaboje. Zunaj je butala burja ob okno, a Berta je še vedno obračala liste.

»Gotova sem«, je vskliknila konečno Vida ter veselo poklicala postiljona, ki je razne zaboje, košare in zavitke odnesel na poštni voz, a Vida je stopala za njim z vrečicama z denarnimi in priporočenimi pismi v rokah — bilo je dokaj opravila s pošto, ker je bila lesna in druga trgovina v tem kraju jako razvita. —

Skoro se je Vida vrnila v sobo, kjer je Berta že odložila knjigo in nemirno stopicala po sobi.

»No, Berta, ti je še dolgčas?«

»Dolgčas ne, a jezim se, jezim se prav pošteno na tega Govekarja, ki ti piše, češ: »take-le ste! Eto vam ogledala!« in človek niti ne more reči, da ni res, kar piše — uh, tako me jezi!« —

»Le ne jezi se preveč! Tako v našem, kakor možkem spolu je izjem«. —

»O saj to mu nič ne zamerjam, da nas ne povzdiguje v tretja nebesa. Naj nas le opisuje tako-le lahkomišljene in navihane! A ne preveč! Take naj nas opisuje, kakor nas je večina, a ne, kakoršne so le izjeme. Moj Bog, saj ženske bi bile res prave revice dandanes, da nas je sama naivnost«.

»Ha, ha, kako si se razgrela. Pojdi no! Pisatelj je po mojih mislih nedolžen; dogodilo in dogaja se to čisto lahko, kar piše; da bi pa tako mislil ali da bi smatral ženske sploh vse takimi, kakoršne jih slika v nekaterih svojih novelicah, je pač brezzmisel in sleherni razsodni čitatelj bo upošteval tudi to in uvaževal. Sicer pa piše izvrstno in ugaja tudi meni, da-si sem tudi ženska. Nekaj smo celó na boljem s to knjižico. Možki, ako bo čital te novelice, bo brezdvomno nas ženske opazoval ostreje, nego inače in bode bolj vedel razločevati zlato od svinca, kar bo nam le v korist in ne v škodo!«

Berta se je malo nasmehnila, saj Vida sploh ni imela navade toliko govoriti o kaki stvari, a vendar si je mislila: Skoro, da ima prav Vida.

***

In zopet je bila na pošti Berta Bavdek, Vrhovska učiteljica.

Danes ji ni bil dolg čas. Smejala se je, mencala roki, in zopet smejala.

»Oj ti Vida, daj, napravivi! O to ti bo izvrstno, jaz se že kar veselim. — Daj no, daj, zabavali se bovi, smejali, o to bo krasno!«

Glej Berta, bodi pametna, jaz res ne morem. Premisli, če izve Henrik, kaj bi dejal?!«

»A beži, kaj naj bi dejal - nič! Lepo te prosim, kaj pa je to, če si privoščivi par veselih uric? Saj tako ni nič tukaj. Človek bi kmalu splesnoval iz same puščobe. Kar ti je še inteligence dve uri na okolo, ima že vsaki svojih petdeset na plečih in družice so jim še bolj puste, nego oni sami. Tisti Mirko Milčič bi že bil, tisti Mirko izpod Klanca pa ti je, kakor štor v gozdu; niti odkriti se ne zna pošteno«. — Tako je pregovarjala Berta Vido.

»Oh Berta, jaz si res ne upam«.

»Pojdi, pojdi, misliš, da je Henrik res tako nespameten, da bi se jezil na te, če spiševi tako nedolžno anonco in jo pošljevi v »Narod«? — Saj bi se niti ne vedelo, da je od tu; jaz pišem kaki prijateljici, pa nam ona preskrbi vse potrebno!«

»Napravi, če že le hočeš, pa jaz ne pišem niti enega pisma, naj se jih oglasi še toliko«.

»Saj ti ne bo treba, vsem pišem jaz«, je hitela Berta, vzela kos papirja in napisala: »Dve gospici, jedna plavo- druga črnolaska, želiti vstopiti v korispondenco z izobraženim, duhovitim gospodom. — Smoter dopisovanja bo seveda le zabava. Pisma naj se naslovijo pod št 10 ali 20, poste restante Ljubljana.

»O to bo fino, kar veselim se že!« in kar vzela je iz Vidinega predala pismen papir in pisala »Narodu«, da se anonca natisne, in prijateljici, da bo preskrbovala pisma.

Vido je malo skrbelo. Bila je nevesta sodnega pristava in bala se je, da Henriku ne bi bilo kaj prav. Pa ko jo je Berta zagotovljala, da ne bo imela nikacih neprilik zbok tega, umirila se je.

Berta je hitro zgotovila pismi. Pogovarjali ste si še nekaj časa o tem in bližni veselici, ki jo priredi Vrhovska podružnica sv. Cirila in Metoda.

»Dolgčas bo, pa pridem vendar«, je dejala Berta in pripovedovala Vidi, da bo nagovarjala načelnika, da se priredi šaljiva tombola. »Smehu bo nekaj, ljudem bo ugajalo, jaz pa kupim srečke«.

***

Minilo je par dni. Vida je bila sama v poštni sobi. Stranke so ravno odšle. Prišle so po pisma takoj ob devetih, ko prikaja pošta. Hitro je prebrala drobno a gosto pisano pisemce rožnatega papirja, došlo od Henrika. Pisal ji je vesele novice. Razmere so se mu poboljšale in ako Bog da, pride v pustu po njo v Vrbovje.

Vida je bila vesela. Kako tudi ne! Nekaj časa je sedela tako brezmiselno, brezdelno, kakor v sladkem snu, a potem pa se je zganila saj je imela še toliko dela!

In zopet je razvrščala pisma in pisala v velike knjige. — Hkratu se je spomnila nečesa.

»Pogledati moram«, je rekla, vzela številko »Naroda« iz enega izmed mnozih malih oddelkov in je iskala zadaj, kjer so anonce.

»Aha je že! Radovedna sem, če je ravno tako, kakor je napravila Berta?« Iskala je malo med papirjem in res je dobila kos konceptnega papirja.

»Da, ravno tako je! O ta Berta!«

Zdajci je nekdo potrkal.

»Svobodno!«

V sobo je stopil v lovsko opravo oblečen, srednje velik mlad mož, črnih las, malih brk in zagorele kože — Mirko Milčič, posestnik lepe domačije ondi pod Klancem in zajedno gozdar kneza Auersperga.

Vida je zardela, kajti imela je ravno njegov »Narod« v roki.

»Oprostite, pogledala sem, če je kaj novega.«

»O prosim, prosim gospica, veselilo bi me le, če bi se hoteli vselej poslužiti časnika, saj jaz tako bolj pozno prihajam na pošto.«

»Prosim — bom tako svobodna včasih. — Tu dve priporočeni pismi, nakaznica, tu pismo na gozdarski urad — prosim tu nakaznica — izvolite podpisati!«

»No, danes imam pa precej« — je odvrnil in podpisoval recepise. Vrnivši jej le-te, je zagledal ondi na Vidini mizi kos konceptnega papirja z veliko, trdno pisavo: »Dve gospici, jedna plavo — druga« — dobro se je videlo, pa ne, — saj ni radoveden!

Pogledal je proč. Vida je ravno vpisovala nakaznico v poštno knjigo, — in on naj bi ne pogledal, kaj je?!

»Dve gospici, jedna plavo-, druga črnolaska, želiti vstopiti z izobraženim, duhovitim gospodom v korespondenco.

Smoter dopisovanja je seveda le zabava. — Pisma naj se naslovijo pod št. 10 ali 20 poste restante, Ljubljana.«

»A — a«, skoro, da se ni začudil na glas; -— pa ne, tiho mora biti, Vida bi drugače vedela, da je bil indiskreten.

»Prosim, gospod Milčič, pet, deset, petnajst, dvajset, petindvajset. — Je prav?«

»Da, gospica«, spravil je denar, poklonil se in odšel.

»Kaj neki pomenja oni mistični list v poštni pisarni? Če se ne motim, je to pisava Vrhovske učiteljice«, je mislil mej potjo Mirko Milčič. Ko pa je prišel domov, je pozabil stvar. Na dvorišču je imel nekaj delavcev; žagali so drva, pa mu je pravil eden njih, da je zjutraj, ko je šel semkaj, gori v gozdu zapazil volčji sled.

To ni bilo ravno kaj posebno nenavadnega, njega pa je vendar zanimala ta novica.

Pogledal je na uro — poludesete — lahko še pride do poludne domov.

Pa je šel gori v gozd na Jelenov vrh, kjer je zapazil, kakor je dejal oni delavec, volčjo sled.

Mrzlo je bilo, a Milčič je čvrsto stopal gori v hrib in ni ga mrazilo.

Zopet mu je prišel na misel oni list papirja z Bertino pisavo.

»Radoveden sem«, je govoril sam sebi, »fletno dekle ta Berta Bavdek, Vrhovska učiteljica. Samo preveč ponosna je, a jaz nimam navade klanjati se.«

Na vrhu je bil. Res je kmalu našel sled; stopinje v snegu so se dobro poznale.

»Čakaj, te že dobim«, je dejal in zopet pozabil Berto in oni list v poštni pisarni.

Pregledoval je še nekaj časa okolico in potem odšel zadovoljen.

Zakasnil se je; dekla, zajemajoča vodo pri studencu, mu je opazila takoj, da je kosilo že vse postano.

»Nič ne dé«, je rekel in vstopil v hišo.

Bilo je to prijazno, lepo poslopje, na samem, a vendar v lepi legi.

Že dolgo let je, kar so se Milčičevi nastanili tu. Mirkota tedaj še ni bilo na svetu. Stari Milčič je bil prijazen mož; rada ga je imela vsa soseščina in vsakdo se je tudi še zdaj, ko ga je že krila hladna zemlja, rad spominjal njegovega plemenitega značaja.

Mati Mirkova je še živela; bila je slaba ženica, a dobrega, blagega srca. Nosila se je pol gosposko in z vsakim rada govorila o tem in onem.

Mirka je imela zeló rada. Prej, ko je še študiral, je vselej komaj čakala, kedaj se vrne zopet na počitnice, a sedaj, ko je Mirko dovršil gozdarsko akademijo v Gradcu in se je stalno vrnil domov, bila je vsa srečna.

Čakala je že mati Mirka in ko je vstopil, obesil puško v kot in se odkril, bila je že miza pogrnjena. Sedla sta in prijazno pogovarjaje uživala jed.

Po kosilu pa je Mirko odšel gori v sobico, legel na počivalnik, sesukal cigareto in segel po »Narodu« na mizi.

Dim cigarete se je v malih, povečajočih se kolobarčkih vzdigal proti stropu, pod katerim so viseli razni rogovi in lovske slike v rezljanih lesenih okvirih. Sobica je imela prikupljivo podobo z svojo temno, priprosto a komodno in prijazno opravo. Ondi pri oknu je stala s temno-zelenim suknom prevlečena pisalna miza, v kotu lepa omara s steklenimi vratmi, skozi katere so gledale lepo vezene knjige, a zraven jen a maličnem stojalcu našopan jastreb jezno upiral pred-se stekleno oko.

Skoro, da se je Mirka lotil zaspanec. Vesti v časniku ga niso prav posebno zanimale; uvodni članek je razpravljal stare stvari, a niti v »Dnevnih novicah« ni bilo ničesar, kar bi moglo vzdramiti Mirka.

Že je vrgel zadnjo cigareto od sebe in zganil list, ko se mu je ustavilo oko na debelo tiskani anonci.

»Dve gospici«, hm, kaj je neki to?

Vzravnal se je in jel čitati z novo pozornostjo. Da, tu je stalo črno na belem:

»Dve gospici, jedna plavo- druga črnolaska želiti vstopiti z izobraženim duhovitim gospodom v korespondenco.

Smoter dopisovanja je seveda le zabava. — Pisma naj se naslovijo pot št. 10 ali 20 poste restante Ljubljana« — prav do besedice tako, kakor na onem kosu konceptnega papirja, ki ga je videl danes zjutraj na pošti. —

»A-a-a glejte glejte, dobro, da sem bil zjutraj na pošti v Vrbovju. O saj vem, kedo je to napravil, učiteljica Berta, ni kdo drugi«.

Seveda pišem, pišem takoj — o to bo gaudium, jaz jo bom poznal, a ona ne bo vedela, da je nje dopisovalec ta pusti neokretni Mirko Milčič izpod Klanca.

O te ženske! saj pravim: poznati se jih mora! Kako grozno resna je bila, ko sem se zadanjič sešel z njo na pošti!

Ha, ha, poznati jo hočem, kaka je! Oni dan sem čital v Gabrščekovi salonski knjižici tiste Govekarjeve »O te ženske«, pa me je kar nekaj zaščebetalo. To mora biti prav interesantno, tak študij ženskih bitij, posebno te Berte.

»O to bo nekaj finega!« in hitel je iskati papir po mizi.

»No, pa ne smem pisati z svojo navadno pisavo. Z Vido sti dobri, pa bi me znala izdati!«

»No, tako, to bo menda dobro«, je rekel čez precej časa. Se enkrat je prebral z elegantno stoječo pisavo pisani list, ga kuvertiral, naslovil: »št. 20 poste restante Ljubljana« in zalepil ovitek.

Hitro je spisal še jedno pismo z svojo navadno karakteristično pisavo, vzel ono pismo in oboje staknil v veči zavitek, napravil naslov na prijatelja v Ljubljani in sam nesel pismo v Vrhovje.

Vida pa se je čudila ono popoludne, da je prišel Milčič v enem dnevu dvakrat na pošto — saj to ni bila sicer njegova navada. Še bolj pa jo je iznenadilo, da je bilo tisto pismo, ki ga je prinesel in rekomandiral tako težko, da je morala prilepiti nanj štiri znamke po pet krajcarjev ...

Veselica podružnice sv. Cirila in Metoda v Vrhovju se je danes vršila. — Bilo je lepo število udeležencev, nekaj domače inteligence, gospod župnik, nadučitelj, učiteljica Berta, poštar z svojo soprogo in Vido Milčič, dva trgovca in tudi tujih gostov. Tudi dokaj priprostih Vrhovcev stare korenike z žuljastimi rokami a poštenim slovenskim srcem se je zbralo.

Po nagovoru načelnikovem se je začelo zborovanje in volitev predsednika, tajnika in blagajnika mali podružnici. Kmalo so završili s tem; izvolili so se zopet vsi oni, ki so že prej opravljali ta posel.

Prispevali so mej tem še vedno novi gostje, nekaj učiteljev iz soseščine in kar je še druzih tacih bolj omikanih ljudij na deželi, katerim narod in narodna zavest ni deveta briga.

Po kratkem odmoru je stopila Vida, poštna upraviteljica, na mal oder in deklamovala Gregorčičevo »V pepelnični noči« v veliko veselje vsem poslušalcem.

Bila je res lepa v priprosti beli obleki z rudečico navdušenja na licih. In ko je zadnje vrstice:

 "Le vstani borni narod moj,
Do danes v prah teptan, —
Pepelni dan ni dan več tvoj
— Tvoj je vstajenja dan!"

zaključila s povzdignenim trepetajočim, glasom, zagrmel je po vsej sobi gromoviti »Živio! Živel narod! Živela domovina!«

Vida pa je ginena stala gori na odru in sama klicala z drugimi: »Živel narod! Živela domovina!« -

In zopet so se ponovili klici glasno in navdušeno, da je odmevalo iz sob tja v tiho mirno zimsko noč: »Živeli Slovenci! Živele Slovenke!«

Vršila se je še šaljiva tombola, katero je vodila učiteljica Berta Bavdek, a zatem je vse poselo krog miz.

Povočerjal je vsakdo nekaj, a potem so se vrstile napitnice, govori drug za druzim. Vse je bilo veselo, dobre volje.

Milčič je sedel poleg Berte, dvoril jej, nagajal in se smejal; ona pa je upirala vanj svoje temne oči, da mu je prihajalo vroče; včasih so se jej zabliskale tako malo jezno, užaljeno, a vendar dražestno — a Milčiču so tako ugajale te žive, ognjene, ostre, mile oči ... —

Ravno je mlad učitelj iz soseščine dvignil kupico in v krepkih besedah napíl tudi nežnemu spolu — vrlim Slovenkam!

Zazvenele so kupice in »Živele, živele!« je klicala družba.

Berta pa je ustala in se zahvalila za napitnico. Vse je zrlo v njo; žarele so jej oči, a iz ust so jej donele besede polne ognja, navdušenja:

»Da, tudi žene nismo zadnje, ne — tudi nam bije srce za mili naš narod. — V marsikaki zagorski koči sedeva dan na dan stara babica pri peči, unuki se tarejo krog nje in slušajo njene povesti, pravljice, a ona jim rada pripoveduje o zlatih činih naših pradedov, neti jim ljubezen do rodne zemlje, srd in mrženje do tlačiteljev našega malega a krepkega naroda.

Dogajajo se sicer žalostni slučaji, da se katera izmej nas, zapeljana od sovražnika, sramuje našega rodu, našega jezika, a bodisi, v obče smo in bomo Slovenke vedno navdušene rodoljubkinje, ljubimo in ljubile bomo narod, iz katerega smo izišle, v katerem živimo, jezik, ki nam je prvi udarjal v uho. Tebi pa mila, draga slovenska domovina, kličem v imenu tvojih hčera: »Živi, razevitaj se, ti narod naš, vztrajaj, ne vdaj se! Nas ne bo več, a ti boš stal, stal trden, neomajan!«

Skoro so ji stopile solze v oči, Milčič je gle-dal v njo in srce mu je bílo vroče in nemirno ... Ustal je, krepko stisnil Berti roko in se poslovil.

Čudili so se njegovemu odhodu, a on je stopal po škripajočem snegu v jasni mesečini proti domu.

»Moral sem iti, srce mi je plalo, o najraje bi jo bil zaprosil kar tamkaj pred vsemi ljudmi: Berta, bodi moja! — Pa ne — ne, saj ne vem, ne bi me li odbila, ne bi se-li obrnila od mene.«

Hitro je korakal; kmalu je bil doma. Staro mater njegovo je njegov prihod malo iznenadil — saj še ni bilo niti polnoč. Bila pa je prav za prav vesela, da ji ne bo treba čakati dlje časa na sina. Vzela je ključ, zaklenila vežna vrata, a potem stopala z lučjo za Mirkom v gorenje sobe.

»Tako Mirko, lahko noč«, je dejala mati, prižgala luč in odšla.

»Lahko noč mati«, je še zaklical za njo, a spat ni šel. Še dolgo je bdel in pisal obširno pismo »št. 20, poste restante, Ljubljana«.

Tudi Berta še ni šla spat ono noč, ko je z učiteljem in njega soprogo prišla domov.

Pisala je zdaj že šesto pismo svojemu neznanemu dopisovalcu pod šifro »Slovenec« v Ljubljano.

»O to Vam povem, ta naš gozdar me prav jezi, prav pošteno me jezi. — Pa saj Vam še nisem pisala o njem: ako želite, Vam ga s tem predstavim. Evo: srednjevelike postave, vitek, širokih pleč, temnih las, oči in polti, živega temperamenta, tak je ta naš gozdar, nad katerim se jaz jezim, odkar mi je prvič stopil pred oči. Prav za prav nimam ravno posebnega povoda jeziti se nanj, ker se kar nič ne klanja, niti ne siplje s tistimi običnimi frazami okolo sebe, pa jezi me vendar. Vedite namreč, da o nas ženskih nima nič Bog zna kako vzvišenih nazorov, niti tega nam ne priznava, da bi bile jednake z možkimi. — O, možki so vsi bolji, pametneji, nego me ženske, ki po njegovih mislih napredujemo samo v umetnosti — varanja možkih! — Kaj ne, galanten ni ta naš gospod gozdar! Jaz se res jezim nanj, no, pa ukljub vsemu mi vendar malo ugaja, pa samo zato, ker je tako odkritosrčen. Z menoj občuje nekako čudno, zdaj kakor dober prijatelj, zdaj kakor velik sovražnik vsega, kar je žensko, torej tudi moj, drugič pa je uljufen, še celo malce dvorljiv — no, pravim Vam, prav interesanten je, pa jezim se vendar-le nanj, čeravno sama ne vem prav, zakaj!«

***

V začetku januvarja je bilo — res, krasen zimski dan. Nebo čisto ko ribje oko, zrak mrzel a svež in veder in solnce v vsem svitu — bil je res lep dan. Vrhovski otroci so skakali pred hišami, kepali se, premetavali in kričali — saj je bil četrtek.

Tudi Berto je vleklo venkaj na plano. Vzela je malo gorko kodrasto čepico, dala jo na glavo, oblekla gorki jopič in odšla. Doli v vasi se je oglasila še malo pri Vidi, a zatem krenila skozi vas proti gozdu.

Malo plašljivo so vaški dečaki snemali luknjaste klobuke in glasno pozdravljali Berto. Ona pa se je ustavljala zdaj tu, zdaj on-di, povpraševala tega in onega, zdaj zopet med tolpo otrok občudovala velicega sneženega moža.

Hiše so postajale redkeje in kmalu je tudi zadnja koča zaostala za njo. Po položni kolovozni poti je stopala nekaj časa, a ondi na razpotju zavila jo je v gozd.

Lep pogled jee v gozd z visocimi vitkimi smrekami v beli, zimski opravi. Kako se blesti to ivje in sneg se svetlika, kakor da je pala drobna demantna rosa na bela tla. In ta tišina, kako prijetno vpliva na človeškega duha! Doli iz vasi se čujejo sicer glasi, pa le nejasno; ti klici, ti zvoki se spajajo v zdaj gineč, zdaj povečajoč se šepet, ki pa nikakor ne moti miru.

Počasi je stopala Berta po ozkem potu in sneg jej je škripal pod nogami; tu pa tam se je stresel z vejice in jo posul z malimi blestečimi snežinkami, a mali svetli solnčni žarki so radovedno gledali skozi veje, slikali tu dolge, raznolike sence, poigravali se na malih ledenih svečicah, ki so visele od vej, in nagajivo poskakovali po nizkem grmičevju, debelih in trhlih štorih.

Zašumelo je nekaj — stopinje se slišijo — kdo neki je ? —

Tu ondu pri ovinku, kdo se prikazuje? — Mirko Milčič!

Skoro se ga je malo ustrašila Berta, Vrhovska učiteljica, mladega gospodarja. Ravno je mislila nanj in tu jo stal pred njo v svoji sivi, zelenopošiti lovski opravi, z malo nastran pomaknjenim klobučkom. Kako dobro se mu je podala puška in torba, pa ono drzno krivo pero za klobukom. O ta Mirko Milčič! —

»Klanjam se gospica, skoro sem mislil, da me varajo oči, ko sem vas ugledal tu v samotnem gozdu tako samo in zamišljeno«.

», gospod Milčič, kaj je tako nenavadno, če tudi jaz prihajam enkrat iz zaduhle sobe venkaj na čisti božji zrak?! — Kaj mi ne privoščite niti tega? In zasmejala se je ta Berta tako malo poredno, da so se pokazali drobni beli zobje in sta se napravili dve mali jamici na licih.

O ta Berta je vedela gotovo, da se ji podaja ta veseli nagajivi smeh.

»O gospica, res prav lepo menenje imate o meni, »da vam ne privoščim« — moj Bog, kaj res mislite, da sem tak egoist, tak zavistnik?!«

Malo je majala z glavo, a ga pogledala poredno — izzivajoče: »No, kakor da bi možki ne bili sami egoisti! Mi — in vedno — mi!« in nabrala je ustnice tako-le, skoro zaničljivo. »Menite, da ni res!?« - -

»Gospica, že zopet ta predmet, midva se morava pač vedno prepirati. — Kaj neki smo vam storili, da tako prezirno govorite o nas?«

»O nič, gospod Milčič, čisto nič, jaz niti ne govorim prezirno, kakor pravite vi, o ne, jezi me le tista vaša, ne vem, kako bi dejala, samosvest, tisti »mi«. - Me uboge ženske smo za vas tako-le bitja niže vrste; za nas mora biti pač velika sreča, če se je kdo teh »gospodov stvarstva« ponižal z svoje visočine doli v našo omejeno obzorje! Kako bi so človek no jezil!« —

»Gospica, vi ste pač preostra, mi si gotovo ne domišljavamo takih stvari, nasprotno, mi cenimo in vemo ceniti plemenito žensko in če tudi mož nadkriljuje žensko v mnozih ozirih, je to čisto naravno; moža je že priroda sama obdarila z zmžnostimi, katerih ženska nima in sramotno bi bilo za moža, da jih no bi porabljal.«

»No, saj to jo ravno, tega jaz ne priznavam, da bi možki že od narave bili odlikovani nad nas žensko! Ne govorim, kar se tiče telesne moči ali sicer — sicer! — In če res nazadujemo tudi v druzih ozirih, kdo jo kriv? — Možki! Kdo ima vpliv na šolstvo, vzgojo? — Možki, ženske skoro nič! Ženska so ovira na vso mogoče načine, da ne more postati samostojna, mej tem ko pomagajo možkemu od vseh strani! - Le glejte me, le, gospod Milčič, res je res, da ste pravi pravcati zatiralci ženskega napredka«.

Milčiča pa to ni prav nič spravilo v zadrego, skoro da mu je celo ugajala ta gorečnost Berte. Malo se je nasmehnil, pogladil svoje črne brkice, pa se zopet nasmehnil.

Berta pa so je jezila dalje in dalje, jezila se je, ker jej Milčič ni hotel nič prigovarjati, ker jo je poslušal tako nekako, kakor se posluša jok nepotrpežljivega otroka.

»Zakaj pa se vedno jezite name, gospica« jo je vprašal čez nekaj časa.

»Na vas?« — malo je bila v zadregi, — »saj se ne jezim na vas!«

»O jaz pa vem, saj — saj sem celó videl črno na belem«. —

»Vi, kedaj?!« —

»Ali naj vam pokažem gospica« — in izvlekel je svoj bilježnik, iz njega pa izvzel list podolgastega formata, »tukaj prosim, zajedno pa dovolite, da se vam predstavim: »Slovenec«, vaš pokorni dopisovalec!« — —

Berti je skoro zmanjkalo sape, da, ono podolgasto pismo, katero je Milčič še vedno držal v roki, pisala je ona, ona sama. Zardela je, kar nakrat se jej je zdelo grozno vroče, pogledala ga je plaho, pa zopet povesila oči. —

»Gospica Berta, se res srdite na-me?«, je vprašal tako mehko, skoro nežno. —

»Ne, zakaj — ali kako vendar« je jecljala v zadregi, dvignila oči, pa jih zopet povesila. Te črne Milčičeve oči so zrle tako pazno, proseče v njo.

In kako je prišlo, kdo ve? — Kar nakrat je ležala Bertina glavica na Milčičevih prsih in on je poljubljal one male rudeče ustnice dolgo - - dolgo. Sence so se potezavale. Sneg se ni več blestel v solnčnem svitu, le vrhovi vitkih smrek so se še žarili. Milčič in ponosna Vrhovska učiteljica pa sta stopala po škripajočem snegu, roko v roki, nasmihavala se blaženo in se pogledovala vroče, kipeče.

Ondi na razpotju se je Milčič nekoliko ozrl, a zatem privil Berto in ločili sta se dve srečni srci.

***

Letošnji predpust sem dobil dve karti. Na finem papirju v elegantnem tisku se je čitalo: Henrik Povše, Vida Jelovšek, poročena.

Nisem se čudila. Vedela sem že dolgo, česa je želela moja stara znanka, plavolasa Vida. —

Toda, ali prav čitam, ali prav vidim?

Berta Bavdek, Mirko Milčič, poročena.

Moj Bog, to pač ni mogoče! — Obračam, gledam, ne ne, je že res »Vrhovlje, Ljubljana«, tu ni več dvoma.

Nasmehnila sem se. V spomin pa mi je prihajalo popoludne pred par meseci, ko je ona živa, ponosna Berta v moji navzočnosti tako ostro zabavljala čez ves možki spol.

»O pravim vam, to so sami tirani, prav vsi brez izjeme; menite-li, da je res le eden sam mej njimi, ki bi ne imel tiste možke nupihnjenosti in nadutosti?! O kaj vam pravim, niti enega ne! O jaz že nikdar ne prodam svoje svobode za tako sužnost pod možkim jarmom!«

Da, ravno tako je govorila ta Berta Bavdek, — a zdaj! — pogledala sem karto in se nasmehnila še enkrat. —

Kaj hočemo, ženske smo — ženske!