Vid nikdarsit

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vid Nikdarsit
Fran Roš
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je fant z imenom Vid. Bil je zelo len in zmeraj lačen. Zato so mu ljudje rekli Vid Nikdarsit. Vsako delo in učenje mu je že od daleč smrdelo. Rad pa je ležal, spal in jedel. Kar naprej je vpil: »O kako sem lačen! Dajte mi jesti!«

Takšnega sina so starši težko preživljali. Končno se je njegov oče domenil s krojaškim mojstrom Igličnikom, da ga bo ta sprejel v uk.

In tako je napočil dan, ko se je Vid moral posloviti od doma. Njegova dobra mati mu je čez ramo obesila torbo, polno kruha, mesa, sira in sadja. Iz oči so ji pritekle solze. Tudi Vidu je bilo hudo, ko se je s popotno palico v roki odpravil po cesti.

Mojster Igličnik se ga je razveselil in je dejal:

»Zdrav in močan si videti, fant! Lahko boš postal imeniten krojač, če me boš ubogal. Seveda boš moral biti priden.«

Toda že tretji dan je mojster zmajeval z glavo:

»Že vidim, da s teboj ne bo nič. Četrt ure potrebuješ, da vdeneš nit v iglo! Takšnega počasneža še sploh nisem videl, pa tudi takšnega požrešneža ne. Najbolje bo, če si poiščeš kakšen drug poklic.«

Tako se je Vid isti dan dalje po poti. Kmalu je začutil utrujenost in lakoto. Legel je v travo ob cesti in pojedel hleb kruha, ki mu ga je bil mojster Igličnik dal s seboj. Potem so se mu kar same od sebe zaprle oči in zaspal je.

Prebudil se je, ko je moč sonca že pojemala. Spomnil se je, da bi bil zdaj čas, da si najde prenočišče. Pospešil je korake.

Iz neke kmečke hiše je stopila drobna ženska. Voščil ji je dober večer in jo vprašal, če bi mogel prenočiti pri njej.

»Ne!« Ga je zavrnila. »Za tuje ljudi pri nas ni prostora!« Vid pa se še zmenil ni za njene besede. Stopil je v hišo in mirno sedel k mizi. Ženska, bila j eto gospodinja, mu je jezno rekla:

»Ali si gluh, ali pa nisi pri pameti? Moj mož utegne priti vsak čas in te bo nagnal. Še prebunkal te bo.« 

Ko pa se fant ni zganil, ga je le pustila sedeti pri mizi. Kmalu je vstopil gospodar, kmet z dolgimi brki.

K»do pa tamle sedi?« je vprašal.

»Ne poznam ga,« je odvrnila. »Nemara ni pri pameti. Povedala sem mu, da pri nas ne more prenočiti, a se za moje besede še zmenil ni.«

»No fant, po kaj si prišel?« je vprašal mož. »Ali iščeš delo?«

»Ne, ne!« se je branil Vid Nikdarsit. »Meni vsako delo že od daleč smrdi. Rad pa jem, spim in lenobo pasem.«

»Ali še ne veš, da se brez dela ne da živeti?«

»Bom že našel ljudi, ki mi bodo pomagali.«

»Takšnega lenuha nihče ne bo maral. Pod mojo streho ni prostora zate. Zato glej, da se pobereš od tod!«

Tedaj je gospodinja na mizo postavila skledo z juho in mesom. To je bila večerja, namenjena gospodarju.

Vidu so se zasvetile oči. Hitro je sedel k skledi in pograbil žlico. Pričel je krepko zajemati in si nositi v usta. Obema domačima je kar zmanjkovalo sape, ko sta ga gledala. Prav kmalu je do dna izpraznil zvrhano skledo in zraven pojedel še debel kos kruha.

»Večerjo si mi vzel, vsiljivec. Zdaj pa hitro odtod!« je velel kmet.

»Saj še nisem sit! Še kakšne dobre zabeljene žgance si želim in tudi klobasa bi mi še teknila.«

»Kaj vse si upaš«! se je hudoval gospodar, ko je moral zdaj večerjati kruh s kislim mlekom. »Le počakaj smrkavec!«

Medtem je gospodinja z moževe postelje odgrnila odejo.

Nenadoma pa - Kaj je storil Vid Nikdarsit! Najbrž še nikoli ni bil tako zelo uren kakor zdaj, ko je odvrgel svoje čevlje in obleko. In že je sam skočil v kmetovo posteljo in se pokril z odejo čez glavo.

Mož in žena sta ostrmela. Kaj naj bi storila? Vendar prismojenca zdaj na noč nista s silo pognala na cesto. Lahko bi jima potem zažgal kozolec ali hišo, da bi se maščeval. Kmet se je skobacal v drugo posteljo, njegova žena pa si je morala postlati na tleh.

V zgodnjem jutru sta vstala gospodar in njegova žena, oba jezna na fanta. Nista mu hotela več prizanašati. Kar takoj je kmet potegnil odejo s postelje, v kateri je Vid Nikdarsit še zmeraj trdno spal.

»Spravi se že od tod, lenoba!« je vpil, ko je fanta za noge vlekel z ležišča na tla.

Zdaj šele je zaspanec odprl oči in je vprašal:

»Kaj pa je?«

»Poberi svoje stvari in izgini! Drugače pojdem po bi, da ti posvetim z njim, če me ne boš ubogal!«

Vid Nikdarsit se je ustrašil biča, zato je pohitel. Bil je v sami srajci in spodnjih hlačah. Pograbil je svoj suknjič, hlače, čevlje, klobuk, torbo in popotno palico. Pobegnil je iz hiše, da bi se šele zunaj oblekel in obul. Sam sebi se je smilil tako zelo, da so mu grenke solze zalile oči.

Počasi je šel po cesti in pričel je ugibati:

»Kaj bo, če mi nihče ne bo hotel dati jesti? Kaj je vendar bolje: Delati ali jesti? Nič delati in nič jesti? Kaj naj storim?«

Truden se je usedel na kamen ob cesti, da bi vse to premislil.

Kmalu so se po cesti približali trije veliki vozovi, ki so jih vlekli konji. Na vozeh je sedelo več kmečkih ljudi.

»Zakaj bi le hodil peš, če se lahko peljem?« se je razveselil fant.

Ljudje so mu prikimali, da sme prisesti. Potegnili so ga na voz.

Kam pa to? ga je vprašal fant, ki je držal vajeti.

»Z doma so me poslali po svetu delo iskat,« je odgovoril.

»Potem pa se kar nam pridruži! V gozdu bomo grabili listje za steljo. Če nam boš pomagal, ti bomo dali tudi jesti.«

»Pa poskusim,« je dejal Vid in bilo mu je všeč, da mu ni bilo treba več hoditi peš. Videl je na vozu več grabelj, vil in mrež pa tudi dva jerbasa jedi in pijače. »Kakor nalašč, da se bom spet lahko najedel.«

Vozovi so s ceste zavili v gozd in se ustavili pod hribom.

Ljudje so si vzeli grablje, Vid pa se je zleknil po tleh.

»Kaj pa ti, fant? Ali nam ne boš pomagal grabiti?« so ga vprašali.

»Pri nas je takšna navada, da najprej počivamo in šele potem delamo,« si je izmislil izgovor in že so se mu zaprle oči.

Čez tri ure se je zbudil in je pogledal okrog sebe. V bližini so sedeli tisti, ki se je z njimi pripeljal v gozd, in južnali.

»Tudi jaz sem lačen,« je zavzdihnil Vid in se jim pridružil.

»Če si delal, boš lahko tudi jedel,« mu je dejal star kmet.

»Pri nas je takšna navada, da najprej jemo in se okrepimo, potem šele delamo,« se je branil.

»To je prečudna navada. A če nam boš po južni zares pomagal, si le vzemi tudi ti!«

Vid Nikdarsit si je pridno nosil v usta kose kruha in mesa. Hlastno je požiral in nazadnje je pil še jabolčnik.

Ljudje so vstali, da bi delali dalje. Fant pa si je z roko obrisal mastna usta in je še kar naprej mirno sedel.

»Pa ti, fant?« ga je začudeno pogledala krepka kmetica.

»Pri nas imamo takšno navado, da po jedi vselej počivamo.«

»Iz katerega kraja pa si?«

»Iz lene vasi sem,« se je ponorčeval.

»Saj se ti to vidi, čeprav za to vas še nisem slišal,« je rekel kmet. »Tam gotovo še ne poznate pregovora: Kdor ne dela, naj ne je!«

»Pri nas pravimo le malo drugače: Kdor ne dela, naj vsaj je!«

»Hudo pametni ste pri vas, pri nas pa so drugačne navade. Glej, vozil si se z nami, jedel in pil si z nami, delal pa ne bi z nami? Pa še norčeval bi se iz nas, ki delamo? Hej, naženimo lenuha! Naj spozna naše navade!«

Ljudje so z grabljami in vilami obstopili Vida. Vid Nikdarsit je ves zlezel vase, tako se je prestrašil. Pognal se je v beg in tekel, kolikor so ga nesle noge. Ko se je ustavil, da bi legel pod grm, so ga pošteno pekli podplati.

»Morebiti pa so ti ljudje vendarle imeli prav,« je premišljeval. »Vozil sem se z njimi in jedel, delal pa nisem.«

Komaj in komaj se je pred večernim mrakom privlekel do delavnice mojstra Igličnika. Milo ga je prosil:

»Oh, vzemite me nazaj v uk! Poskusite še enkrat z menoj! Rad bom delal z iglo in nitjo. Tudi jedel ne bom več toliko.«

Fant je bil poslej zares priden in mojster je bil zadovoljen z njim. Trebuh mu je nekoliko upadel, zato je bil zdaj lahko uren in pazljiv. Izučil se bo obrti in nekoč bo gotovo še mojster.

Seveda mu ljudje nič več ne pravijo Vid Nikdarsit. Dali so mu drugačno ime: Vid Vdeninit. In zdaj se iz delavnice mojstra Igličnika večkrat sliši vesela pesem:

Bil se Nikdarsit,

Zdaj sem Vdeninit,

iglo sučem spretno,

hitro in podjetno

in pri delu svojem

tudi rad zapojem...