Višnjegorski janičar
| Višnjegorski janičar Zgodovinska povest Edvard Zajec |
Izdano pod vzdevkom Muljavski.
| |||||||||||||
I. poglavje.
[uredi]Poveljnika ianičarjev prineso v grad. Teklo je leto 1528. Poletna doba je bila v deželi. Žito je zorelo in čakalo srpa, a do žetve ni prišlo. Zagorele so grmade po gorah, znamenje, da je krvoločni Turčin zopet prihrumel v slovenske kraje. Ljudstvo se je komaj opomoglo od prejšnjega turškega vpada in že so zopet gorele vasi, cerkve in gradovi, gozdovi in rumeno žito po njivah. Začul se je jok in stok in kri je tekla v potokih. Kakor blisk hitro so prihrumeli Turki ter strašno opustošili vse. na kar so naleteli. Handžar je zagospodaril. Kdor je imel hišo, mu je bila vpepeljena. Kdor je imel male otroke, so mu bili poklani. Kdor je imel odrasle hčere in sinove, so mu bili odpeljani. Strašne reči so počenjali krvoločni Osmani z ujetimi kristjani. Vsepovsod so ležala razmesarjena človeška trupla. Srečen oni, ki se je pravočasno irešil v mesto, grad, goro ali šumo. Dva dni so krvoloki z ognjem in mečem divjali po Kranjskem. Tretji dan so udrii čez mejo na štajersko. A tu jih je pričakovala vojska vitezev in kmetov. Turki si niso upali napasti kristjanskih čet. Hitro so se umaknili nazaj na Kranjsko ter skozi Dolenjsko drli proti Hrvatski. Ves dan so dirjale turške čete mimo Višnje gore. Stari lev Zigismund Višnjegorski je iz svojega nekremagljivega grada z žalostnim srcem gledal nepregledne vrste mladcev in miadenk, ki so jih divji vojaki kakor živino uklenjene gnali s seboj, da jih postavijo na trg sužnjev v Stambulu. Srdito si je pulil glavo stari junak. Klel je Alaha in Mohameda ter dal ljuto streljati iz topov in pušk na vsako skupino Turkov, ki je hitela mimo. obložena s plenom. Večkrat je s svojim sinom Friderikom na čelu hlapcev tudi vdrl ven iz gradu ter na prostem napadel Turke. Na ta način jih je nemalo potolkel in rešil precej ujetnikov. A tudi sam je pri teh izpadih izgubil dokaj ljudi. Enkrat so Turki zajeli celo njega samega. Le s skrajnim junaštvom se je Frideriku posrečilo, da ga je zopet iztrgal Turkom. Bil je tudi ranjen v roko, zato se na prošnjo svojega sina ni več udeleževal izpadov. Turki so liuto naskakovali mesto in grad, a bi'l so odbiti s krvavimi glavami. Vsakikrat so pustili po par desetin mrtvih pred obzidjem. Počasi je lezlo solnce navzdol. Slednjič je vendar nastala noč, a bila je svetla kot dan; saj so okrog in okrog s plamenom goreie hiše. Psi so žalostno tulili. Grozen smrad se ie širil vsepovsod. Ognjeni zublji so švigali do neba in oblaki dima so se valili po deželi, težki in dušeči. Čez noč divji sovragi niso vznemirjali prebivalcev mesta in gradu. Stari Višnjegorski ie bil zaradi tega prepričan, da se vražjih rdečehlačarjev ni treba več bati. Zjutraj je dal odpreti grajska vrata ter s Friderikom odšel ven. da pogleda, koliko Turkov je našlo smrt pred gradom. Z njima je zapustilo grad tudi trideset hlapcev, ki so imeli nalog pokopati mrtve ljudi in konje, a ranjence odnesti h zdravniku v mesto. Vsakdo je vzel s seboj tudi orožje in ta previdnost jim je rešila življenje. Prišlo je tudi nekaj meščanov in skupno so začeli premetavati prijatelje in neprijatelje. ki so ležali kupoma v krvavih mlakah. Ranjencev so našli le malo, turškega nobenega, a tudi izmed ljudi viteza Zigismiinda le dva še nista prejela poljubi? smrti. Mrtve Turke so zvlekli skupaj in zazvenele so lopate. Zdajci se zasliši divje rjovenje. Številna konjska kopita zabobniio. Neoborožene meščane prevzameta strah in groza. Popustilo lopate ter vsi obenem planejo proti mestnim vratom. «Turki!» zarjo ve mladi Višnjegorski. Proti gradu drvi turška konjenica, dve sto janičarjev z golimi sabljam* v rokah. Kakor bi trenil so bežeči meščani poteptani od njih konj. Niti eden se ni rešil. Mestna vrata se gromko zaloputnejo. Tudi viteza Višnjegorska se s hlapci vred spustita v dir proti odprtim grajskim vratom, a brzi janičarski konji jih bliskoma dohite. Zadnji hlapci so hipoma poteptani. Prednji se obrnejo, izdero meče ter začnejo udrihati po Turkih. «Pogum, fantje!« zagrmi vitez Zigismund. ki je prvi potegnil meč iz nožnice. «Dokažite, da ste junaki! Le krepko po opankarjih! Udri'. Bij!« «Smrt nevernikom!» krikne Frideriki se požene naprej in udari z mečem najbližjega konja, ki se hipoma zgrudi ter pokoplje jezdeca pod seboj. Hlapce prevzame divji pogum in bojaželjnost. V hipu leži na tleh par Turkov s konji vred. Zdajci pridero iz gradu ostali hlapci ter se kot risi vržejo na janičarje. Pred odprtimi vratmi gradu se začne divji boj med pešci kristjani in janičarji konjeniki, ki pa se že v nasledniem trenutku izpremeni v pravcato mesarsko klanje. Grozno udarjajo meči ob sablje. Turki divje rjovejo ler kličejo svojega preroka. Človeška in konjska kri brizga na vse strani. Pretresljivo rezgetajo ranjeni konji in hropejo poginjajoči. Zdaj se zgrudi na tla kristjan, zdaj pogan, eden se zvrne raz konja, drugi pade s konjem vred. Po pobočju hriba ležijo že številna konjska in človeška trupla. A med padlimi se preriva krvav vozel živih. Stari Višnjegorski se je bojeval v najhujšem metežu. Z nečloveškimi udarci je pobijal Turke s konji vred. Poleg njega je silni Friderik pobijal janičarje. Minulo je dest minut, odkar se ie pričel boj. Že blizu sto janičarjev je s konji vred ležalo v krvi na tleh. Tudi hlapcev je mnogo padlo. Le še štirideset jih suka meče. toda vsi so že izmučeni, janičarji vedno silneiše pritiskajo nanje. Hipoma hlarci zaorijo od veselja ter se s podvojeno močjo vržejo ria janičarje. Med Turki nastane mahoma zmeda. Od zadaj jih je napadla in jela sekati četa meščanov, ki je baš ob pravem času pridrla iz mesta hlapcem na pomoč. Turkom ni več rešitve. Silna Višnjegorčana brez preneiianja sekata okoli sebe ter upihujeta luč življenja janičar ju za janičarjem. Njuna ogromna meča neumorno koljeta turške glave. Janičarji se strahoma umikajo pred to silno dvojico, katere se ne prime nobena sablja. Friderik plane k nositelju konjskega repa ter mu razkolje glavo. Stari Višnjegorski se vrže proti konju, na katerem sedi poveljnik janičarjev. mlad temnopolt aga. Turek se vzpne v stremenih in zamahne z sabljo proti starčevi glavi, a vitez mu jo izbije, kakor bi trenil, ter rani poveljnika v roko. Hoče ga usmrtiti, a tedaj aga vzpodbode svojega konja. Žival se divje vzpne na zadnje noge in bi gotovo podrla starca, da ni tedaj priskočil Friderik. Z močno roko zgrabi mladenič za povodce ter obdrži konja. Nato bliskoma dvigne svoj dolgi meč in sune z njim ago v prsa. Janičar omahne in pade raz konja, katerega obvlada mladi vitez s svojo železno desnico. «Oče. ta konj bo moi!» zakliče Friderik in miri besnečo žival. «N'a njem bom hodil lovit in sekat Turčine.« «Imej ga!« odvrne stari Višnjegovrski ter se vrže še na onih par janičarjev. ki so se še borili, obkoljeni od hlapcev in meščanov. Zaman so Turki zaganjali konje v ta krog. zaman so skušali predreti in se rešiti z brzim begom. Njihovo število kopni bolj In bolj. Zdaj se eden, zdaj drugi zvrne raz konja mrtev ali ranjen. Kar iih še sedi v sedlih, se branijo le še slabo. Mladi Višnjegorski je lastnoročno odpeljal aginega konja v grajski hlev. Zadovoljno je motril lepega vranca. Bil ie to visokonog arabec najčistejše pasme. S povešeno glavo je stopal za njim in tožno rezgetal. Ko je spravil konja v hlev, se je Friderik takoj vrnil na bojišče. Boj je bil že končan. Vsi Turki so bili pobiti in zdaj so razdraženi meščani pobijali še ranjene. Nekaj hlapcev je lovilo janičarske konje, drugi so pobirali dragocenejše turško orožje, ter ga nosili v grajsko orožarno. Stari Višnjegorski le. naslonjen na svoj dolgi meč. mirno gledal to početje. Ko ga Friderik opazi, naglo pristopi h njemu in reče: «Oče, čuj, poveljnik janičarjev je le lahko ranjen. Naj ga morda odneso v grad. Ako ozdravi, nam lahko še koristi!« «Prav imaš sin.» odvrne stari vitez, «morda je sin kakšnega bega ali celo naše ter ga lahko zamenjamo za več naših vitezov. « Mladenič odhiti. Pravkar je hotel neki meščan preklati glavo tudi mlademu agi. ki je ležal nezavesten med mrtvimi janičarji lahko ranjen v prsa in roko. a tedaj ie priskočil mladi Višnjegorski in odbil meščanov meč. Postavil se je pred njega in za vpil: «Ta Turek ie moj jetnik!« Meščani začno nejevoljno mrmrati in rož- Ijati z orožjem. Gotovo bi nastal prepir, da ni tedaj prihitel stari Višnjegorski ter zaklicai z močnim glasom: «Ču^e. možje! Ali ne bi b<lo nespametno, ako bi tega Turka umorili? On je gotovo plemenitega rodu, kakor se vidi po obleki. Lahko dobimo zanj veliko odkupnino v denarju, ki se bc razdelil med vas meščane višnjegorske. Ali ga pa zamenjamo za vaše sinove, očete ali brate, ki ječe v težkem turškem robstvu. Jaz hočem skrbeti, da nam ne uide. dokler ne dospe odkupnina zanj. Ta janičarski častnik 'e 'ast nas vseh. zato ga ie z vašim privoljenjem dam odnesti v svoj grad * Vsi so bili zadovoljni s predlogom viteza Zigismunda ter se leli iazhajati. Vsak je vzel s seboj kakšno turško stvar, ta jatagan, oni samokres, tretji sabljo. Kmalu so se zopet vrnili ter jeli odnašati v mesto mrtve in ranjene meščane in hlapce. Nato so začeli pokopavati turške mrtvece. Stari Vlšnjegorski je dal nekatera povelja in odšel v grad. Vitez Friderik je ostal. Ko ie bil pokop končan, je dal prinesti ncsilnico. Nanjo so položili nezavestnega ago
- ier ga odnesli v grad. Tu je bilo vse pokoncu,
ko je dospela nqsiln5ca na dvorišče. Pritekle so dekle in služabniki, kajti vsak je hotel videti ranjenega poveljnika janičarjev. Bilo je zdaj prvi, da je živ Turek prišel v nezmag-
- ljivi grad.
II. poglavje.
[uredi]Soproga viteza Zigismunda. Ko je stari Višnjegorski dospel v grad, se najprej preoblekel, odložil oklep in meč ter Si izmil kri iz rok in obraza. Nato je zapustil jsobo ter se napotil v rornje prostore stolpa. jObstal je pred vratmi iz belega lesa. 1 Staremu junaku, ki je skoro celo življenje [prebil na granici v bojnem viharju, je zdajci jjiemirno udarilo srce v prsih. Za temi vrati b'e živelo njemu najdražje bitje, njegova mlada soproga krasna črnooka Helena. On jo je Iju- ®il, a ona njega ne. Bila je vedno mrzla kakor Bed proti njemu. Eno leto je že poročen z njo, |a še nikdar mu ni ponudila svojih ustnic v pojJjub, niti enkrat ni smel orestopiti praga njene spalnice. To ga je bolelo, a vendar jo ni iprenehal ljubiti. Svoje prve žene, matere Friderika, ni nikdar tako ljubil. Ta Helenina cerravnodušnost ga je strašno zapekla. Zaradi nje se je zadnje leto tolikokrat klal s Turki. Ženina hladnost ga je podila iz domačega gradu v krajino, kjer reka Una neprestano žene krvave valove, kjer se koljejo kristjani in pogani iz noči v zoro, iz zore v noč. Koliko divjih pohodov je to leto napravil v družbi slavnega Kacijanarja v Bosno in druge turške pašalike, kolikokrat je stavil glavo na tehtnico, koliko trpel v turškem robstvu — vse to zaradi Helene, svoje žene. Ona ga ni nikdar pogledala z ljubeznivim očesom; bil ji je toliko kakor najnižji grajski hlapec. Ko je odhajal na boj, ni jokala za njim, niti roke mu ni dala v slovo. Ko se je vrnil, mu ni prihitela nasproti, se nI veselila njegove vrnitve. Niti najmanj se ni zmenila za rane, ki jih ie prinesel iz boja. Vzdihnil je vitez Zigismund. Nato je rahlo potrkal. Začuje se zvonek ženski glas. Starec odpre vrata in vstopi. Bil je v majhni razkošno opremljeni sobi. Pri odprtem oknu stoji krasna žena v svileni obleki. Zdaj se počasi obrne, mrzlo pogleda vstopivšega s svojimi velikimi črnimi očmi in reče hladno: «Vi ste, gospod. Mislila sem, da ste še na bojišču. Videla sem, kako ste pobijali Turčine. Junak ste, gospod. Tu moja roka. Dovolim vam, da mi jo poljubite!« Ponudila mu je svojo majhno nežno roko in stari vitez jo je obsul z gorečimi poljubi. Koprneče je pogledal lepi ženi v oči ter šep - nil: «Ti sladka, oboževana!* Mahoma ga je prevzelo koprnenje po tem divnem telesu. Stegnil je roke, hoteč objeti Heleno, a mlada žena Je brzo stopila nazaj ter zaklicala ostro: «Gospod, ne prekoračite meje dostojnosti! Ne dovolim, da bi se me dotaknili!* «Samo en poljub mi dajte, gospa!* je prosil vitez Zigismund. Helena mu je molče obrnila hrbet ter začela gledati skozi okno. Na obrazu se ji je pojavil zloben izraz. Višnjegorski je povesil glavo in rekel z žalostnim glasom: «Helena, kako ste kruti! Saj ste vendar moja žena. Zakaj ste vedno tako odurni proti meni? Zakaj me ne ljubite, Helena?* Visoka vitka žena se je zdajci naglo obrnila in rekla s tihim razburjenim glasom: «Gospod, vi hočete vedeti, zakaj vas ne ljubim? To vam lahko razložim. Vi ste me takorekoč kupili od mojega očeta, obubožanega plemiča. Po sili sem postala vaša žena in vi zahtevate, naj vas ljubim. Kupili ste sicer moje telo, a mojega srca ne. Zato moje srce ne bo nikdar vaše. Nisem vas ljubila kot deklica, nerada sem vam sledila pred oltar. Kako naj vas sedaj ljubim kot žena?* Oči lepe žene so se svetile v čudnem ognju. Razvnela se je. Ponosno zravnana ^e stala pred vitezom Zigismundom, obraz ji ie bil bled, a iz njenih zagonetnih oči so sršele strele v starca. Višnjegorski je v nemi bolesti povešal glavo. Nastal je molk. Helena se je zopet obrnila k oknu in se zagledala nekam ven. Tako je preteklo več minut. Hipoma se mlada žena okrene proti vitezu Zigismund«; ter zakliče: «Gospod. pravkar nesejo hlapci nekoga v nosilnici. Mogoče kakšnega meščana?* «Nikogar izmed meščanov, pač pa turškega poveljnika, katerega je moj sin ranil*, je odvrnil starec čemerno. «Ostal bo moj jetnik, dokler ne ozdravi, potem ga bom zamenjal za naše ljudi. Ker je še nezavesten, so ga morali prinesti. Mogoče ga želite videti?« «Da, kajti še nikdar nisem videla Turka od blizu. Grem dol!« odvrne Helena živahne in skoči proti vratom. »Spremiti vas hočem!« odvrne vitez Zigismund. Helena ga ne sliši. Kakor srna odskaklja po hodniku in dol po stopnicah. Ko ie dospela na dvorišče, je bila nosilnica z ianičarjem že tam. Hlapci so jo postavili na tla in mahoma je bilo vse grajsko osebje zbrano okoli ranjenega age. Toda ko služabniki zapazijo gospo Višnjegorsko, se naglo razkrope. le par hlapcev ostane pri nosilnici. Helena se naglo približa in radovedno pogleda v lepi bledi obraz mladega age. Zdajci se Helena zdrzne, njene oči strastno vzplamtijo. Neko čudno čustvo ji prešine telo. Srce ji ie začelo utripati s podvojeno močjo in močno je zardela. Njene oči se ne morejo odtrgati od obraza nezavestnega ianičarja. Zdajci se ji izvije vzdih iz ust. Čutila je mlada žena, da bo postal lepi Turek usodepolen za njo. Tedaj se je približal nosilnici mladi Višnjegorski. velik, lep in junaški. Ponosno je pozdravil svojo mačeho. Gospa Helena se je obrnila k njemu ter rekla hlastno: «Gospod, ta Turek ne sme priti v ječo. Zelo ie ranjen, zato naj dobi sobo in postelj, kakor se spodobi. Prepovem vam grdo ravnati s tem ubogim mladeničem.« Friderik skomigne z rameni in odvrne mrzlo: «V ječo ta Osman ne bo prišel, dokler ne okreva, a v posebno udobnost in luksus tudi ne.» «Bomo videli!« zakliče Helena strastno: «Prosim, dovolite mi, da vzamem ranjenega Turka v svojo oskrbo. Dovolite, da mu obvežem rane. da ga lečim in skrbim zanj, dokler ne okreva!« Vitez Zigismund namrši obrvi in reče nejevoljno: «To vendar ni delo za vas, gospa. Žena viteza Višnjegorskega naj bi stregla in lečila rane ujetemu Turčinu? To bi vendar bilo v sramoto vam in meni.« «Storite mi uslugo, gospod moj. Prepustite tega Turka mojim rokam!« je prosila lepa žena ter tako prisrčno pogledala viteza Zigismunda, da se ji starec ni mogel več ustavljati. «Naj bo torej«, je rekel slednjič. »Vzemite janičarja v svoje varstvo ter skrbite, da kmalu okreva. Dečko se zdaj ne bo mogel pritoževati.« «Mladenič se mi smili, zato sem se toliko zavzela zanj. A še neki drug namen imam,* odvrne gospa Helena in hrabro laže dalje: «Sklenila sem namreč, da moram iz tega Turčina napraviti dobrega kristjana.« Stari vitez se nasmeje in vzklikne: »Težko se vam to posreči, gospa, kajti mohamedanci so vražje trdoglavi. Prej bi železo izpremenil v sir, kakor Turčina odvrnil od korana. Poskusite! Želim vam, da bi imeli mnogo uspeha. Toda varujte se. da vi ne postanete Turkinja, kajti naš aga je lep dečko.» Gospa Helena se je naredila, kakor da ni slišala zadnjih besed. Obrnila se je proti hlapcem in velela glasno: «Odnesite Turka v mojo spalnico ter ga položite na mojo postelj!« Friderik se je glasno zasmejal, krepko pljunil in odšel. Vitez Zigismund je zardel od jeze in kriknil: «Gospa, kaj mislite? Turku vendar ne boste prepustili svoje spalnice.« Helena ga je prezirljivo pogledala in skomignila z rameni. Stari Višnjegorski je zaklel in odšel. Podal se je v svojo sobo, si velel prinesti vina ter jel piti, a srce se mu je krčilo v kruti bolesti. «Sramota, grozna siamota. Celo prekletemu Turku je dovolila vstop v svojo spalnico, kamor on sam, njen mož, ni smel nikdar stopiti.« Tisti dan gospe Helene ni bilo več videti. Hlapci so si šepetali, da umiva in obvezuje janičarjeve rane. Nobene dekle ni poklicala, vse je odpravila sama. Smeha in zabavljanja ni bil one konca ne kraja. Večerjala sta mladi in stari Višnjegorski sama. Helene ni bilo. čeprav' jo je šla služabnica klicat. Molče sta jedla oče in sin, šele proti koncu je izpregovoril Friderik s porogljivim naglasom: »Čudim se, kako da je postala tvoja gospa soproga nenadoma tako usmiljena in blaga, da se celo za pasjeglavca tako briga. Prepustila mu je svojo postelj, mu lastnoročno slekla obleko in ga spravila pod odejo, mu sama izmila rane ter jih obvezala. Ko si ležal ti ranjen, je ni bilo niti blizu. Morda se je zaljubila v lepega ago ter jo bo potem, ko mu zakrpa ranjeno kožo. popihala z njim tja do! v globoko Turčijo, kjer bo postala njegova žena in mu rodila par lepih sinov, ki bodo, ko dorasejo. gotovo prišli obiskat mene in tebe.« «Molči!» je zarjul stari Višnjegorski in tako silno udaril s pestjo po mizi. da so poskočili vrči in krožniki. «Rečem pa,» je nadaljeval s hripavim glasom, «ako bi se Helena zaljubila v tega Turka in zbežala z njim. grem takoj za njo četudi v zadnji kotiček Azije ter jo zakoljem na tistem mestu, kjer jo najdem. Tako Krista in krvi njegove!«
III. poglavje.
[uredi]V spalnici gospe Helene. Danilo se je. V spalnici go^pe Višnjegorske ie bil prižgan velik svečnik. Na mehki postelji z baldahinom ie ležal mladi lepi aga. še vedno v nezavesti. Rane njegove so bile skrbno izmite in obvezane. Ob postelji sedi v naslanjaču gospa Helena, si s polno, do ramen golo roko podpira svojo krasno glavo ter nepremično zre v obraz mladega Turka. Kako krasen je ta mladec še zdaj. ko je bled in brez zavesti, kako lep mora biti šele, kadar nima zaprtih oči, ko hodi in se smeje. Bog ve. kakšne so njegove oči. gotovo take, katerih pogled seže ženski v dno srca. Hrepeneče je čakala, kdaj bo odprl oči. Kdo ve, ali se bo mogla sporazumeti z njim. Govorila je hrvaško in tudi nekoliko madžarsko, morda jo bo Turek razumet V njej se je izvršil čuden preobrat. Hipoma je začutila, da ljubi tega janičarskega vodjo z vsem ognjem svojega mladega srca, a starega svojega soproga da sovraži in zat. ičuje. Položila je roko na svoje erudi, na divje utripajoče srce ter šepnila: «Tiho, tiho. srce, umiri se! Nihče ne sme zvedeti za tvojo tajnost!« Tedaj je aga rahlo zastokal in zmaknil z roko. \ stala je ter se sklonila čezenj. Popravila mu je odejo in mu obrisala potni obraz. Hipoma jo je zgrabila neka sla. Sklonila se
- e čisto k njegovi glavi ter ga strastno pol
ubria na ustnice. «Ljubim te. čeprav si pogan!« je šepnila. «Drag si mi postal takoj, ko sem te videla. S teboj zbežim na Turško in ostanem v tvojem haremu. Lepa sem, gotovo me boš ljubil * Sedla je nazaj v naslanjač ter se zagledali rekam v kot. Mahoma je začela govoriti ?anjavo: «Že neštetokrat sem slišala govoril, da ljubezen vzplamti v stotinki sekunde — da ljubezen, ki hipoma zagori, nikdar več ne ugasne. A tega nisem verjela do včeraj, ko sem uzrla obraz tega mladca.« Zunaj se čujejo koraki. Vstopila je služab • n:ca, noseča zajtrk. Ker je bila l ična, se gospa Helena ni branila jedi. Naglo je použila jed in siiižabnica je odnesla posodo. Kmalu nato ie prijel mladi Višnjegorski. Premotril je ago in zopet odšel, ne da bi izpregovoril s svojo mačeho. Ko so se vrata zaprla za njim, se ie gospa Helena oddahnila. Minilo ie več časa. Zunaj je nastal že velik dan. Helena se je dvignila ter ugasnila sveče na lestencu. Ko se je vrnila k p^Mji. je opazila, da se mladi aga zaveda. Začel ie urneie sopsti in bledi obraz mu je jel polagoma rdeti. Zdajci se je zganil in odprl oči, začel ie gledati okoli sebe. dokler se niso njegove plava oči srečale s črnimi očmi Helene. Mlada žena je zardela tako zelo, da se ie zdelo, kakor bi ji vsa kri šinila v glavo. Nehote je povesila oči in stala ob postelji vsa zmedena. Aga jo je motril z občudujočim pogledom in njegove oči so se čudno iskrile. Hotel se ie dvigniti. Vzpel se je na komolce, a tedaj ga je zabolela rana na prsih. Zavrtelo se mu je v glavi. Kriknil je bolestno ter omahnil na stran. Padel bi bil na tla. da ga ni Helena prestregla s svojimi rokami. Ljubeznivo ga je objela in rahio položila nazaj na blazine. «Bodite mirni, prijatelj!« je rekla Piisrčno v madžarskem jeziku. «Gibanje vam lahko povzroči krvavenje ran. Ali vas zelo boli? Me razumete?« Aga je prikimal in nato rekel s slabim glasom v najčistejši madžarščini: «Kaj se je zgodilo z menoj? Ne morem se spomniti. Vidim, da nisem v domači kuli. Čutim, da sem ranjen, obvezan. Kje se nahajam? Kdo si ti. devojka? Kje ie moj oče?« > Helena se nasmehne in odgovori z mehkim glasom: «Gospod. vi niste sedaj v domačem kraju. Ali se ne spominjate, da ste odšli na vojno v deželo kristjanov?« Turek je zaprl oči. Gotovo je zb'ral misli. «Alah!» je vzkliknil zdajci. «Sedai se spominjam. Zaostal sem za glavno četo. Boril sem se pred veliko kulo. Tam me je ranil enermlad vitez. Kaj je bilo dalje, ne vem. Gotovo sem ujetnik.® «Da, ujetnik ste, gospod.« reče Helena ljubeznivo. «a ne bojte se, vaše ujetništvo ne bo težko.» Mladi Turek zastrmi v veliko podobo Križanega, ki visi na steni, a hipoma se okrene proti Heleni ter šepne slabotno: «Daj mi piti lepa deklica! Zelo mi je slabo. Ako nimaš drugega, mi daj vina, čeprav mi je kot muslimanu nedovoljeno, Dil ga bom. Prosim te!» Helena skoči k bližnji mizici, na kateri je stal vrč z vinom. Vzame ga in nastavi agi na ustnice. Turek je pil hlastno, v dolgih poŽirkih. Videti je bilo, da ga je močna pijača izdatno okrepčala. «Alah!» vzklikne s čvrstejšim glasom. »Nikdar bi ne verjel, da neverniška pijača lahko tako okrepi človeka. Še nikoli nisem pil vina, pijače nevernih. Upam, da mi Alah ne bo zameril, ker sem j?a pil danes. Mogoče me niti videl ni, ko sem pil. saj pravijo nekateri naši derviši, da ie Alah že star in da venomer dremlje. Mašalah. Zelo dobra je ta neverniška pijača, čeprav ie šejtanov izdelek Oživila mi je kri in vrnila moči. Lepo se ti zahvalim za njo. d'vna devojka!» S toplo hvaležnostjo je motril Heleno. Mahoma je potegnil njeno roko k sebi. si jo položil na ustnice ter jo pričel goreče poljubovati. Ni mu branila. Občutila je nieskončno slast in prisrčno je gleda'a mlademu agi v oči. Krčevito je stiskal Turek njeno roko v svoji. Z neizmerno poželjivostjo je strmel v bujno ženo. Helena se mu je zdajci dražestno nasmehnila in rekla naivno: «Čemu me tako gledate, gospod? Ali niste še nikdar videli mlade ženske?« «Alah! Videl sem jih mnogo; Turkinje. Arabke, Perzijke, a take, kakor si ti. še nisem videl. Mašalah. Ti si divna. ti si čarobna!« le govoril aga strastno. «Tvoje oči so krasnejše od zvezd. Mašalah. Niti božanska Aiša. žena Alahova, ni tako zala, kakor si ti. Hotel bi, da bi bila moja. A povej mi, kdo me ie spravil semkaj v to sobo. To ni selamlik, ampak harem, soba bul. Mogoče je to tvoja spalnica Da. Ti si prepustila svojo postelj meni. tujcu, dušmanu. Veliko srce ti bije v prsih. Gotovo si mi ti obvezala rane.» «Storila sem le svojo dolžnost, kajti naša vera zapoveduje oomagati tudi sovražniku.« odvrne lepa žena nekam v zadregi ter zardi do las. «Ali si ti gospodanca v tej kuli?« poizveduje Turek. «Ne. Gospodar tukaj ie vitez Zigismund, plemeniti Gall. katerega nazivajo Višnjegorskega «, pojasnuje Hebna. «Alah herim!« se začudi Turek. «Torej sem ujetnik leva iz Višnje gore! O njem se govori do Stambula. Naši askerji trepečejo pred njim. To je silen strah pravovernih. Njegov meč je pokončal že nešteto prerokovih sinov. Ali si ti njegova hčerka?« «Njegova žena sem», je odgovorila Helena s prikritim gnevom. «Žena! Alah. Zavidam ga, kajti radost ie imeti tako ženo, kakor si ti. Ali ga ljubiš?* «Ne! Sovražim in zaničujem ga!» odvrne Helena strastno. Turek jo je pozorno premotril in rekel: «Prisegel bi. da si še devica?« «Devica sem!« vzklikne lepa žena. «Še se me ni nobeden moški dotaknil. Svojega moža nisem še nikoli poljubila, odkar sva poročena.« «Alah. Mlada bula si in gotovo ti je težko živeti brez ljubezni ob stiani zasovraženega starca. Moida ljubiš drugega?« poizveduje aga predrzno. «Uganili ste, gospod«, odvrne Helena. «Ali me morda obsojate zaradi tega?« «Kaj še«, se nasmehne aga. «Hotel bi biti tvoj ljubček, lepa bula. Povej mi. zakaj si tako zaupljiva proti meni. Tujec sem in vendar mi zaupaš svoje najintimnejše skrivnosti. Saj vsakomur vendar ne pripoveduješ, da si nezvesta svojemu možu?« «Ne», odvrne Helena in zardi. «Še sama ne vem, zakaj sem tako odkrita proti vam. Priznavam da ste mi simpatični.« Te besede ie izgovorila s čudnim poudarkom in njene oči so se potopile v agine. Prisrčno ji je aga stisnil roko in Helena mu je stisk vrnila. V njenih očeh je vzplamtel ogenj strasti. Aga je to opazil in droben usmev mu je spreletel ustnice. «Ta krasna neverniška bula bo moja«, je pomislil nekam škodoželjno. Sklenil je. da si jo mora pridobiti. Ko ozdravi, bo z njeno pomočjo pobegnil in tudi njo odvedel s seboi. Da bi ga le vitez Zigismund ne zaklenil v kakšno luknjo, ko se mu zacelijo rane. Zamislil se je. «0 čem razmišljate, gospod musliman?« ga nagovori Helena. «0 svoji usodi. Povej mi. cvetka kristjanov, kaj'bo tvoj soprog storil z menoj. Ali me hoče imeti za sužnja?« «Namerava te zamenjati za naše ljudi.« «Alah. To bo lahko storil!« vzklikne aga.
- «Le naj sporoči očetu mojemu. On ima mnogo,
mnogo kristjanov v svoji ječi. V zameno zame jih bo dal deset, ne Ie enega. Višnjegorski niti ne sluti, kdo je njegov jetnik. Toda odkupnina zame ne bo prišla tako kmalu. Rane moje se bodo mnogo prej zacelile.« «Kaj za to. Moj gost boste. Sedela bova v "cvetličnjaku ter se razgovarjala. Govorili mi boste o Stambulu, o sultanu Solimanu, o lepoti in mogočnosti Islama.« Aga se je rahlo nasmehnil in rekel: «Mašalah! To bi bilo v resnici krasno, kajti vedno sem rad posedal med cvetlicami. A dvomim, da bi bilo to mogoče. Jok! Vitez Zigismund. tvoj soprog, ne bo dovolil, da bi se hodil v cvetličnjak razgovarjat s teboj. Jok! Gotovo me bo imel pod ključem, dokler ne dospe odkupnina zame.« «Ni se vam treba bati, da pridete v ječo. Porok sem vam, gospod, da se boste smeli svobodno kretati oo gradu!« je zaklicala Helena z odločnim glasom. «Hočem vas vzeti y svoje varstvo!». «Alah kako plemenita si. cvetlica mojega srca!« je vzkliknil aga ter spoštljivo poljubil njeno roko. «Povej mi, kako te zovejo?« «Helena.» «Alah. He-le-na. To ni lepo ime. Raie te hočem imenovati Sirah Djula. Roža. To ie pravo ime zate. Ali dovoliš, da te tako zovem?« «Rada«. se nasmehne Helena. «A kako naj jaz imenujem vas?« «Se!im mi reci. Toda prosim te, ne vikaj me! Reci mi ti! Bodiva prijatelja! Hočeš, Sirah Djula?« «Z veseljem. Selim. Tu moja roka!« Krepko sta ci stisnila roke ter se spogledala. Razumela sta se. Zdajci je Helena odskočila od postelje in namignila a'gi. naj molči. Na hodniku se čujejo težki koraki. Vrata so se odprla in v spalnico je stopil vitez Zigismund zlovoljnega obraza. «No, kako je z vašim ranjencem, gospa?« se je obrnil mrko k Heleni. «Pravkar se je zavedel, gospod«, je odvrnila, umikajoča oči. «Labko govorite z njim. Grem. da mu pripravim nekaj jedi. Saj dovolite? « Ne da bi čakala odgovora, je odšla iz sobe. Višnjegorski je pristopil k postelji. Mladi aga ga je motril s strahom in spoštovanjem. Zigismund je pozdravil ranjenca v turškem jeziku: «Upam, da se ne počutiš slabo?« «Alahu in tebi hvala. Bolečin ne čutim, je odvrnil aga. «Ti si gotovo vitez Zigismund Višnjegorski?« «Mašalah. Tvoja soproga, effendi. ie angel! « reče aga z vnemo. .«Nobena druga kristjanska žena bi ne hotela zavezati -ane meni. Turku, ter mi prepustiti svoio ocsteli za ležišče.« Višnjegorski se vgrizne v ustnice ter reče s hripavim glasom: »Govoriva o tvoji usodi. Ti si zdaj moj jetnik. Mol namen ie zamenjati te za enega kristjana. Ali si dovolj plemenit in ali je tolikšno tvoje dostojanstvo da smem zahtevati zate enega naših vitezov?« «Zame dobiš lahko ne enega, temveč dvajset kristianskih vitezov!« zakliče ianičarski poveljnik ter nadaljuje ošabno: «Jaz sem Selim aga Jahija Ogli. sin smederevskega paše Mehmedbega!« Višnjegorski se je priklonil in tekel: «Prej ko mogoče odpošljem sla v smedervski pašaluk k tvojemu očetu. Ali ima Mehmedbeg kaj plemenitih kristjanov v svoji oblastj?« «Ima jih, effendi. Vse polno sužnjev kristjanov mrgoli okrog njegove kule. Upam pa. effendi, da ti mene ne boš vrgel v ječo ter me mučil, ampak viteško ravnal z menoj?« «Ne boj se, Selim aga«. odvrne vitez Zigismund. «Le vi, Turki, mučite ujetnike, a mi, kristjani, ne. Pustil ti bom svobodo, seveda se boš moral zakleti na koran in preroka, da ne boš. skušal pobegniti.« «Ze zdaj se ti kolnem na koran in svetS Kabo v Meki. da brez tvoje vednosti ne bom stopil ven iz tvoje ku!e!» zakliče aga Nato je vitez Zigismund odše'. Selim je ostal sam. Zvit smehljaj mu je spači: ustnice. Pljunil je proti vratom in zamrmral: «Le verjemi moji prisegi, a vedi, da Selim aga ne bo dolgo tvoj jetnik. Zbežal ti bom ob prvi priliki ter odvedel s seboj tvojo bulo. ki jo bom vrgel na ulico, KO se it bom nasitil * • Tedaj je vstopi a Helena, noseča na srebrni tasi peciva in sladščic. Aga se ie takoj lotil jedi ter se izkazal velikega junaKa v iem poslu. Potem je začel praviti mladi ženi razne nesramne anekdote. He.ena je cedla na rob postelje in ga poslušala brez s-ama. Zmotil ju ie vstop mladega Višnjegorskega. Gospa He'ena ie takoj odšla iz sobe. Friderik, ki ie tudi govoril turško, se ie krnalu zapletel s Selim ago v živahen razgovor Fokazalo se je. da ie mladi Turčin zeio izob-ažen. Govorila sta o bojnih in verskih stvareh in Selim se e izražal tako pametno ter kazal za vse toliko razumevanja, da se mu ie Friderik kar čudil. Ločila sta se prav prijateljsko in mladi aga ie izrazil željo, da bi ga veselilo, ako bi Friderik še prišel k njemu. «Zelo vrl dečko ta Seiim aga» je rekel Friderik drugega dne pri zajtrku ter nadaljeval z nekim obžalovanjem: «Kako škoua. da ni ta mladec Kristjan. Lahko bi postala najboljša prijatelja.« «Ej. to se še lahko zgodi. Morda ga bo gospa Helena nagovorila, da se da krstiti in pokaže figo Alahu«, odgovori stari Višnjegorski z rahlo senčico ironije v glasu. «fiog ve, kako klepije njegovo trdo muslimansko dušo. Saj vidiš, niti na izpregled je ni več.» Friderik se je nekam zaničljivo namrdnil in rekel: «Zdi se mi. da se gospa Helena ne bo posebno trudila, spraviti to Alahovo ovčico v Kristusov hlev.» «Tudi meni se dozdeva, da se ie iz povsem drugega vzroka toliko zavzela za tega vražjega ianičarja*. zarenči starec iezno «Kakor vse kaže, se ie naravnost zagledala v njega. Niti za trenutek ga noče pustiti samega. Se celo jed ji mora;o nositi tja. To vsekakor nekaj pomeni!* «Bogami, resnica je to», reče mladi. «Včeraj, ko sem prišel tia. je sedela vaša gospa soproga na robu postelje ter klepetala s Turčinom tako prisrčno, kakor da je najmanj njen brat.* Obraz starega viteza se je nabral v iezne gube.
IV. poglavje.
[uredi]Prevarala ie moža. Prišla ie vest. da so se Turki vrnili nazaj v Bosno. Ljudstvo je zdaj začelo zapuščat', skrivališča in tabore ter se vrnilo na pogorišča svojih domov. Iz gradu je odjezdi! oskrbnik Nikola. Vitez Zigismund ga 'e pcslal v Turčijo. Oskrbnik .e bil star, izkušen mož. zato je Višnjegorski izbral njega. Nikolova naloga je bila. jezditi v Smederevo in se tam dogovoriti s pašo Mehmedom glede odkupnine za ujetega Selima. Stari Višnjegorski je postajal od dne do dne čemernejši. Nestrpno je pričakoval oskrbnikovega povratka, kajti Selim mu je postal trn v peti in rad bi se ga znebil čim prej. Toda tekel ie teden za tednom, a iz Turčije ni bilo ne oskrbnika ne glasu od njega. Minila sta dva meseca. .V tem času so se rane Selima polagoma zacelile. Helena mu ie ves čas skrbno stregla ter se po cele dneve ni ganila od njega. Le kadar sta prišla gledat ranjenca mladi ali stari Višnjegorski. se ie umaknila iz sobe z revoljo v srcu. S Friderikom je mladi Turek rad občeval, a ne taKo z vitezom Zigismundom, kajti starec je bil proti njemu vedno redkobeseden in osoren ter mu ob vsaki priliki dal čutiti, da je njegov jetnik. Vitez Zigismund je že od prvega dne gojil ljubosumnost orot" Selimu. Videl ie, ka^o mu Helena ljubeznivo streže, kako ie rada v njegovi bližini, dočim se njega naravnost ogiblje. Vse to mu ie kupičilo v srcu sovraštvo do lepega Turka. Tisočkrat se ie ookesal, ker je dal Selimu viteško besedo, da se bo smel, ko ozdravi, svobodno kretati po gradu. Vendar vitez Zigismund ni očitno pokazal svojega sovraštva. Delal se ie. kakor da mu
- e Turek deveta briga. Pustil mu e svobodo,
kakor je obljubil. Gradu Selim sicer ni smel zapustiti, a po notranjosti je smel hoditi. Kjer se mu je zljubilo. Na videz se ni nihče posebno zmenil za Turka, v resnici so pa strogo pazili na vsak njegov korak. Takoj, ko je mogel vstati, ie Selim zapustil sobo. Zdaj se je izprehajal po dvorišču ali posedal v cvetličnjaku. Hlapcem in služinčadi. zlasti ženskam, se ie kmalu prikupil, kaiti bil je ljubeznivega značaja in imel je za vsakega prijazno besedo. S Friderikom sta postala prijatelja. Najrajši se ie lepi aga mudil v krasnem cvetličnjaku. Kadar se je nahajal tamKaj, ie gotovo prišla tudi Helena v cvetličnjak. Potem sta se pomaknila za kakšen grm in PO cele ure presedela v ljubeznivem kramljanju. Mlada žena je od Jne do dne strastneje ljubila Selima; v njem je videla svoj ideal in srce .10 je neprenehoma vleklo k njemu. Bila je strastna in vročekrvna, vrhu tega še mlada, in ni se mogla premagati, da ne bi odšla tja, kjer se je nahajal njen ijubček. Včasih je po ves dan ostajala na njegovi strani ter mu ljubeznivo razkazovala razne znamenitosti gradu, ne meneča se za temne in srdite poglede viteza Zigismunda in njegovega sina. Tudi agi je bila očividno najljubša Helenina dražba, kar Frideriku ni bilo po godu. Mladenič je vselej jezno zaškripal z zobmi, kadar je videl svojo lepo mačeho poleg Selima. Videl je, kako nesramežljivo se Helena obnaša proti Turku, in najraje bi jo udaril. Strogo ie obsojal njeno ravnanje ter jo zaničeva1. Tudi hlapci so prezirali gospo Heleno, kajti vsem se je zdelo grdo, da ona kot omožena žena tako gleda za drugim moškim, in to celo za nejevernikom. Selim je kmalu postal znamenita osebnost. Od blizu in daleč so ga hodili gledat vitezi in plemiči s svojimi ženami, hčerkami in sinovi, kajti glas, da ima vitez Višnjegorski v svojem gradu ujetega vodjo janičarjev, se je razširil po vsem Kranjskem in vsak si je hotel na lastne oči ogledati tega višn.iegorskega janičarja, kakor so ga splošno nazivali. Vsakomur, ki ga je videl, se je prikupil lepi in vljudni mladenič. Stari Višnjegorski je trpel peklenske muke ljubosumnosti. Mnogokrat se je tiho splazil v cvetličnjak. kadar sta se nahajala tam tudi Helena in Selim. Toda ugotoviti ni mogel ničesar takega, kar bi rotrdilo, da njegova žena |jubi Turka, da vara moža. Helena je namreč opazila, da je zalezovana od moža. Povedala je to tudi Selimu ter ga prosila, naj je ne tika, kadar sta v cvetličnjaku. Zdaj sta se začela nekoliko ogibati drug drugega in Helena ni več hodila v cvetličnjak, ako se je aga nahajal tamkaj. Odslej sta se čez dan le redkokdaj videla, a zato sta marsikatero noč preživela skupaj. Vsako drugo noč je potrkala na vrata njegove sobe. Zunaj na hodniku ie stala Heleni zvesta strežnica Ana ter stražila. Sicer Helena do sedai še ni razkrila svojega srca, vendar Selimu ni bilo neznano, da ga lepa žena ljubi. Mladi in stari Višnjegorski sta nehala paziti, videča, da Selim le sam poseda v cvetličnjaku. Oba sta bila zdaj prepričana, da sta po krivici sumničila Heleno., Vitezu Zigisrr. undu se je odvalilo težko breme raz srca. Polastilo se ga ie neko radostno razpoloženje in njegovo obnašanje proti Selimu se je oredrugačilo. Zdaj je postal z ago prijazen in mu dovolil celo, da je smel včasih v spremstvu Friderika zapustiti grad. Na oskrbnika Nikolo je stari Višnjegorski povsem pozabil, to pač zato, ker mu je postal Selim ljubši. Tako sta zopet minila dva meseca. Helena je izvrstno igrala svojo vlogo, da vitezu Zirismr. ndu niti na misel ni prišlo, da je spalnica njegove žene vsako drugo noč prazna. Vse te dni je bila Helena izredno ljubezniva z vitezom Zigismundom ter ga je večkrat celo poljubila. Starec ie bil blažen. Zadnje dni je naša četvorica, stari Višnjegorski, Helena. Friderik lin Selim, skoraj neprenehoma tičala skupaj in se veselila. Da se niso zabavali v gradu, ?o jezdili ven, in lepi aga se je povsod izkazal za kavalirja. Helena je začela skoro vsako noč prihajati k Selimu. Tesno skupaj sta sedela na divanu, jedla sladčice in kazala fige staremu oslu, kakor sta imenovala viteza Zigismunda. Ko sta neke noči zopet sedela skupaj v medlo razsvetljeni sobi, naslonjena drug ob dru?e?a, je zdajci rekel Selim z resnim poudarkom: «Lahko mi Verjameš, cvetlica mojega srca, da bi že pobegnil, ako bi ne bilo tebe. Edino tvoje nebeške oči me zadržujejo. A zdai. verjemi mi, ne morem več strpeti. Meni ni več obstanka tu. Domotožje se me loteva in ušel bom. Odkupnine zame ne bo, a mene vleče srce v svebodo. Toda sam ne poidem, tudi ti moraš z menoj, ako ne zlepa, pa s silo. Ti moraš z menoj, kajti brez tebe meni ni življenja. « Strastno .ie govoril te besede, nato je ob^el krasno ženo poleg sebe in pokril njene d; hi eče ustnice z vročimi poljubi. Helena se ni branila. Mirno je slonela na aginih prsih in s slastjo uživala njegove poljube. «Hočeš biti moja?« ji je šepnil Selim v uho. «Pusti svojega starega moža. Ljubi mene in pobegni z menoj!« Krčevito se ga je oklenila in šepnila: «Ljubim te, Selim! Tvoja sem in s teboj pojdem. kamor hočeš!« «Ko bodo postale noči zope* temne In ne bo meseca, tedaj pobegneš z menoj in boš moja žena!« V. DOglavje. UsodeDolni udarec. Gospa Helena ie sedela ored ogromnim beneškim zrcalom ter motrila v steklu svoje okrogle, kakor alabaster bele rame. in oolne prsi. Bila je v tanki globoko izrezani nočni obleki, ki je le slabo zakrivala njeno čarobno telo. Za rjenim hrttom je stala služaonica Ana ter razDletala njene krasne dolge lase. Mahoma se je Helena obrnila in rekla: »Dovolj je česanja. Idi sedaj DO ono leno dišeče olje ki sem ga včeraj kuoila od Žida, ter ml ga zlii na lase!« Služabnica stoni k stenski omarici ter vzame iz nje majhno, umetniško izdelano vazo, Dolno najfinejšega olja za lase. A ^daici se ji Dosodica izmuzne iz roke ter Dade na ti? kjer se razbije. Na Dreorogi nastane velik madež in vsa soba se napolni z omamljivim voniem. Ana obstoji kakor okamenela. Oosoa Helena jezno krikne Bliskoma vstane, skoči k služabnici ter jo dvakrat močno udari s pestjo po obrazu. Služabnica Drebledi. v očeh ji potuhnjeno zažari ličesar dobrega obetajoč plamen toda ne reče ničesar. Skloni se ter jame oobirati čeoinie. Ves čas j o Helena brutalno ošteva in Dsuje vsa divja od jeze. Nien zvonki razdraženi glas je čuti celo na dvorišče. Ana molči. Ko pobere razsuto vazo, odnese čeninje iz sobe. Na hodniku obstoji, dvigne nest, škrtne z zobmi in sikre: «Pomnila boš. vlačuga, kdaj si me udarila. Maščevala se bom.« Helenina jeza je kmalu minila. Zdaj ji ie bilo žal, da je udarila zvesto služabnico. P o - znala je Ano in vedela, da je zelo maščevalne narave. Lahko jo ovadi vitezu Zigismundu kot Drešestnico. Mlada žena se je stresla. Sklenila je dati služabnici zadoščenje. Ko se je Ana vrnila, se i? ie začela dobrikati, io pro • sila ooroščenja ter ji izročila mošnjiček zlatnikov. Ana ga ie vzela, Doljubila Heleni roko in rekla ponižno: «Kako bi se drznila jeziti se na vašo milost, jaz uboga sužnja! Ako sem dobila udarec, sem ga Dač zaslužila.« «Torej sva prijateljici kakor Drej», je rekla Helena Drijazno. «Prav tako, vaša milost«, je odvrnila Ana potuhnjeno ter sklonila glavo, da ni Helena opazila sovražnega bleska njenih oči. Nato je Dričela Ana znova spletati gosoo Višnjegorsko. Ljubeznivo se ie razgovarjala s Heleno, ki niti ni slutila, kako divji srd se kuha v srcu njene .služabnice. Helena je Ani zaupala brezDogojno. Razkrila ji je vse svoje tajnosti in tako je Ana vedela, da gospa Višnjegorska ljubi lenega Turka in da namerava z njim Dobegniti. Helena se je kaj rada razgovarjala z njo o Selimu. Tudi danes je naDeljala Dogovor na mladega ago. «Ko ne bo meseca tedaj Dobegneva«, ie tiho govorila. «A tudi ti, Ana. boš morala z nama. Tebe, zvesta duša. hočem imeti poleg sebe. Saj boš šla z nama, kajne? A kaj misliš. Ana, ali se bo nama beg Dosrečil? Boiim se, da bodo nastale kakšne ovire. Mogoče naiu bo kdo opazil, ko bova odhajala skozi podzemski hodnik. Lahko naju zaloti sam Višnjegorski ali pa njegov sin. «Ne, ne! Obadva bosta tisto noč. ko boste zapuščali grad, gotovo že trdno SDala.« «Naj umreta!« je siknila Helena. Nato ie vzdihnila in rekla: «Naj mi stoji na strani Bog ali hudič, samo da bi se posrečilo!« «Gotovo se bo, vaša milost. Ni se vam treba bati«, je odgovorila služabnica preDričevalno, dočim si ie mislila: «Lahko si Dre- Dričana, vlačuga, da bosta tisto Dolnoč. v kateri jo nameravata Dobrisati. oba trohnela v. ječi, ti in tvoj mohamedanček.« Čez trenutek je vorašala: «Ali misli mi-* Iostljiva tudi nocoi obiskati Selima?« «Da. Ob polnoči bodi pripravljena!« se nasmehne gospa Višnjegorska. «Hej. Ana. kaj misliš, da bi naredil moj starec z menoj, ako bi zvedel, da hodim vsako noč k Selimu?« «Bogme! Vitez Zigismund bi vas dal oretepsti z bičem in vreči v Dodzemlje k o o i - ganam!« «Misliš? No. uoam. da starec ne b o nikdar zvedel za moje nočne oohode.« Izdajalka. VI. DOglavje. V svoji spalnici je sedel vitez Zigismund, naslanjal sivo glavo ob roko in sanjavo strmel v debelo svečo, ki je gorela na mizi. zataknjena v majhen zlat svečnik. Mislil je stari junak na svoje bojne tovariše. žive in mrtve, s katerimi se je bojeval proti Turkom. Spominjal se je zlasti na hrabrega Ivana Kocijanarja. S Kocijanarjem ga je vezala tesna vez prijateljstva. Ljubila sta se kot brata. Nemalokrat sta skupaj prelivala turško kri. nemalokrat sta rešila drug drugemu življenje. Kolikokrat sta napravila divje pohode v turško ozemlje, kjer sta brezobzirno vračala divjim Osmanom nemilo za nedrago. Celih pet let sta prebila' na granici, vzajemno podpirala drug drugega, se dan za dnem udeleževala bojev, napadov, izpadov, pokoljev, pogonov, a čestokrat sta morala tudi bežati pred Turki. Ej. da. lepo je bilo. Konji so rezgetali. prapori vihrali, rožljali meči in sablje, grmele puške, tekla je kri kristjanska in poganska. Tolkla sta s Kacijanarjem Turke ter širila med njimi strah in grozo. Nasmehnil se je vitez Zigismurd pri teh njemu tako ljubih spominih. Hipoma se je okrenil. Vrata za njegovim hrbtom so se odprla in v sobo je naglo smuknila ženska. Vitez je skočil na noge. Kaj išče ta ženska zdaj ob polnoči v njegovi sobi? «Kdo si?» je zagrmel. «Vaša milost naj mi oprosti mojo predrznost », odgovori ženska z zamolklim glasom, naglo pristopi k mizi in si odgrne zagrinjalo. Višnjegorski stopi osupnien nazaj: «Ti si. Ana? Kaj hočeš?» Ana odgovori brez strahu in oklevanja. «Milostl.iivi gospod: vaša soproga vas vara. Ona je prešestnica. Ljubi Selim ago in namerava pobegniti z njim. Skoro vsako noč zahaja k njemu.» Na viteza Zigismunda so te hladno izgovorjene besede napravile silen vtis. Sesedel se je v naslanjač in njegov obraz je smrtno obledel. Zdajci je planil kvišku kakor ranjena zver. zgrabil služabnico za roko ter zahropel: «Zenska, ali je resnica, kar govoriš ?» «Prisegam, da je resnica!« ie dvignila Ana tri prste. Oči Višnjegorskega se izbuliio. Zgrabil se je za glavo in začel begati po sobi. Divji bes je vrel v njegovem srcu. «Kje dobim tvojo gospo?« je vprašal s hripavim glasom in snel raz stene težak pasji bič. «V sobi Selim age», odgovori služabnica. «Milostljivi gospod se lahko na lastne oči prepriča, da je gospa Helena nečistnica.* Rekši se služabnica obrne in hip nato je ni bilo več v sobi. Stari vitez je obstal sredi sobe. zamahnil z bičem v roki in zaškripal: «Gorje vama!*
VII. poglavje.
[uredi]Drama ob polnoči. Stopil je iz sobe ter odšel dalje po temnem hodniku. Hodil je tiho in previdno, da bi ne povzročil ropota: hotel ju je presenetiti. Zdajci obstane. Nahajal se je pred sobo Selim age. Skozi ključavnico sije luč. sliši se pritajeno govorjenje in smeh. Vitez se skloni h ključavnici in pogleda skozi luknjo. Na divanu ie sedela njegova žena le v spodnji obleki, a zraven nje Turek. Objemljeta se in poljubujeta. govorita in se smejeta. Vitezu Zigismundu je zavrela kri. Stopil je nazaj in se tako silovito zaletel v vrata, da so padla iz tečajev. Planil je v sobo. Zadonel Je krik groze. Selim aga ie planil na noge. dočim je Helena kakor okamenela obsedela na svojem mestu ter z očmi, izbuljenimi od groze, strmela v Višnjegorskega. «Pes turški!« je zarjovel starec. »Zapeljal si mi ženo, oskrunil mojo čast. Tu imaš. lopov!* Z dvignjenim bičem je skočil proti iznenadeni dvojici. Helena je kriknila. Bliskoma je skočila kvišku, se postavila pred ago in ga zakrila s svojim telesom, a v njeni roki se je zasvetil samokres, ki ie grozeče uprl svoje votlo oko v starega viteza. «Nazaj. gospod!* je viknila lepa žena in zrla v starca ko divja mačka. «Ako se drznete udariti moža, ki ga ljubim, vas ustrelim!* «Nečistnica!» je zarjul Višnjegorski ter jO tako silno sunil v prsa, da je odletela in se onesvestila. Nato je stari vitez zavihtel bič nad Selimovo glavo. Zažvižgal je po zraku ter mu padel na obraz, da je glasno zazvenelo po sobi. Mahoma se je poiavila na Selimovem licu dolga rdeča črta. kri se mu ie vlila po bradi. Turek je izustil krepko psovko ter se ko pobesnel bik zaletel v Višnjegorskega. Starec je škrtnil z zobmi in znova dvignil bič, toda aga se je umaknil udarcu z veveričio urnostjo ter se od strani pognal v viteza, ea zgrabil za zapestje, mu s silnim sunkom potegnil bič iz roke ter ga zagnal v kot. Nato je bliskoma stegnil svoje mišičaste roke in zgrabil starca za vrat. Višnjegorski je izbulil oči. Tud' njegove roke so zgrabile in stisnile. Jela sta se prerijvati. Bila sta oba orjaških mišic in silne moči, katero je gnev še podvojil. Zdajci je Selim mahoma izpustil starčev vrat, stisnil je pesti in tako silovito treščil Višnjegorskega v želodčno stran, da je omahnil in padel na hrbet. Toda njegove roke niso izpustile Selimovega vratu in tako sta se oba zvalila na tla. Zopet je aga zgrabil Višnjegorskega za vrat ter ga stiskal. Njegov prijem je bil tako silen, da je starčev obraz postal višnjevo rdeč. Spoznal je. da bo čez par minut mrtev, ako se mu ne posreči izviti svojega vratu iz železnega prijema Selimovih rok. Izpustil je Selimov vrat ter pričel z obema rokama besno suvati in tolči, kamor je mogel. Od desne in leve je obdeloval Turka. Zaman. Selimovi prsti niso popustili. Zgrabil ga je za roke ter jih na razne načine skušal odtrgati od sebe; nagibal jih je ter stiskal, da so pokale kosti, toda Selimove roke niso popustile. Mladi Turčin je bil sicer izmučen, opraskan, krvav, vendar ni izpustil, vedno silnejše je stiskal vrat Višnjegorskega in nohti so se mu zarili globoko v meso. Kakor dvoje pobesnelih zveri sta se kotalila in premetavala po sobi, škrtala in renčala. Oba sta bila že izčrpana, vendar nista odnehala, toda moč viteza Zigismunda ie pešala od hipa do hipa. Le s skrajnim naporom svojih zadnjih sil se je trudil, da bi se izvil iz Selimovih rok. Ze se ga ie jela polaščati omotica. «Smrt tebi. umreti moraš». mu je hropel aga v obraz in niegove oči so žarele v živalski krvoločnosti. «Čeprav poginem tudi jaz. a tudi ti ne boš več živel.* Ker je bil vitez Zigismund že prileten, bi bil kljub svoji moči vendar podlegel atletski sili mladega Turčina, katerega mišice niso odpovedale tako hitro, ako bi se mu hipoma ne rodila rešilna misel. Napel je do skrajnosti že pojemajoče sile svojih mišic in res se mu je posrečilo dobiti Selima pod sebe. Hipoma je porinil svojo roko med sključene SeJ'~"we ter silovito nakrenil. Aga je bolestno kriknil in njegova desna roka je izpustila ter omahnila kakor mrtva. Višnjegorski se je zdaj z lahkoto oprostil tudi druge roke in hotel ustati. A tedaj se ga je Selim bliskoma oklenil z obema rokama ter ga potegnil k sebi. Besno so se njegovi zobje zasadili v starčev vrat. Hotel mu je pregrizniti žilo. Višnjegorski je kriknil od bolečine in srda. Z obema rokama ie zgrabil Selima za vrat ter ga stisnil, da je aga mahoma počrnel V obraz. Njegovi zobje so se razklenili in popustili. Zdaj ga je Višnjegorski izpustil. Selim je zaklel in zopet hlastnil z zobmi proti starčevemu grlu. a Višnjegorski ga je prehitel. Bliskoma ga je popadel za čop las vrhu glave, dvignil njegovo glavo visoko od tal ter treščil po sobi. Turek je pridušeno zastokal, se stresel in obležal nepremično kot kamen. Iz ust in nosa mu je začela curljati kri.
VIII. poglavje.
[uredi]Obsojena na smrt. Višnjegorski je skočil na noge. Sunil je ago z nogo ter zarenčal srdito: «Najraje bi ti zdrobil glavo, lopov, toda nočem si umazati rok s tvojo smrdljivo krvjo. Hipna smrt bi bila premajhna kazen zate. Vrgel te bom v podzemsko ječo, kjer boš poginil od gladu in žeje, ako te prej ne požro podgane.® «A kaj naj napravim s teboj, nečistnica, da bi te kaznoval po zasluženju. Vse žene, ki so se rodile v slavni rodovini Višnjegorskih, in vse one, ki so se primožile v našo rodovino, so živele zgledno in pošteno do smrti, le ti edina si poteptala čast in poštenje našega rodu. Prokleta naj bo ura, ko si prvič prestopila prag doma Višnjegorskih.» Približal se je Heleni, ki je še vedno ležala nezavestna na tleh. Poleg nje je ležal samokres. Vitez Zigismund je trenutek opazoval njen bledi obraz. Mahoma ga je popadel besen naval jeze, škrtnil je z zobmi, pobral samokres in pomeril. Ze je položil prst na petelina, a tedaj mu je roka omahnila. «Škoda krogle zate. Pred smrtjo moraš trpeti, moraš občutiti vse muke pogubljenih. Umrla boš počasne, strašne smrti od žeje in lakote kakor tvoj ljubček. Tudi ti prideš v, podzemsko kraljestvo podgan.» Vtaknil je samokres za pas in hotel oditi, a tedaj je opazil, da se Heleni vrača zavest. Hipoma se je vzdramila in odprla oči. Nekaj sekund je brezizrazno strmela v srditi obraz viteza Zigismunda, potem je njeno bledo lice pokrila globoka rdečica. Skočila je na noge, a tedaj je njen pogled obstal na brezgibnem truplu sredi sobe. Njen obraz je grozno prebledel ter se spačil. Blazen ogenj ji ie zažarel v očeh. Dve, tri sekunde je strmela v okrvavljeni obraz Selim age, nato se je stresla. Sunkoma se je obrnila proti Višnjegorskemu in kriknila: «Prok!eti, ubil si mesa. katerega ljubim zato pogini tudi ti!» (Konec.) Bliskoma je skočila proti vitezu Zigismundu ter mu v trenutku potegnila samokres izza pasa. Nato je odskočila, dvignila orožje, pomerila in sprožila. Toda krogla ni zadela cilja. Ko se je zablfskalo in počilo, se je stari Višnjegorski bliskoma sklonil. Krogla mu je Švignila nad glavo ter se zarila v steno na nasprotni strani. Višnjegorski je skočil k Heleni ter ji izvil samokres iz rok. V divji iezi bi ji gotovo zdrobil glavo, toda mlada žena se je zgrudila na kolena in kriknila v smrtnem strahu: «Oospod. usmiljenje! Ne usmrtite me!« Vitezu Zigismundu je omahnila roka. Pogleda! je Heleno z očmi, polnimi zaničevanja, in rekel s trdim mrzlim glasom: . «Ne bom te ubil. vlačuga, ker si nočem omadeževati svojih rok. Toda smrti ne odideš. Orešila si, zato se moraš tudi pokoriti. Pljuvala si na mojo čast in pošteno ime. omadeževala si grb naše rodovine, zato ne morem imeti s teboj usmiljenja. Vse vezi med menoj in teboj so pretrgane. Od danes nisi več moja žena.« Helena je bila bleda ko smrt. Prevzela jo fe grozna slutnja, strah ji je prešinil ude. «Kaj hočete storiti z m e n o j ? » j e za jecljala. «Dal ti bom udoben salon v podzemlju. kjer ti bodo stregle miši in podgane. Tam ostaneš, dokler se te ne usmili smrt. Da ti pa ne bo preveč dolgčas, boš dobila tovariša — svojega ljubčka Selim ago. Toda ljubimkovati ne bosta mogla, kajti verige umejo zadržati vsako nogo, vsako roko, vsako koprnenje! « Mlada žena se je zgrabila za glavo in se zgrudila na obraz. Tedaj je planil v sobo mladi Višnjegorski le površno oblečen in bos. V roki je držal samokres. Ker se je njegova spalnica nahajala v bližini, je Friderik takoj ugotovil, kje je počil strel. Bliskoma je skočil iz postelje, vrgel nase nekaj obleke in odhitel, da se prepriča, kaj se je zgodilo. Tako je prišel prvi na lice mesta, čeprav je nenadni strel alarmiral vse v gradu. «Očka, ti tukaj!« je kriknil mladenič in ni verjel svojim očem. «Gospa Helena? Kaj je z njo? Kaj se je zgodilo, kdo ie streljal? Selim aga ves okrvavljen. Ali je mrtev? Očka, kaj vse to pomeni?« Stari Višnjegorski se je zakrohotal in odgovoril s hripavim glasom: «No, ali ne razumeš, kaj pomeni, ako vidiš omoženo ženo v sobi drueega moža?« Madenič je izbulil oči. Šele zdaj mu je prišlo na um, kaj bi moglo vse to pomeniti. «Ali si našel mojo mačeho v naročju Selim age?« «Da, tako je bilo«, je odvrnil starec bolestno. «Ljubil sem Heleno, a ona me je podlo varala, blatila moio čast, delala sramoto našemu slavnemu grbu. Vsako noč je prihajala k temu psu. S tem poganom je nameravala pobegniti.« «Sramota», je kriknil Friderik. «Gotovo si jo že sodil. Ti si ustrelil njo in njega.« «Ne», je odvrnil starec mračno. Ne njemu, ne njej nisem pognal krogle v glavo. Nisem streljal jaz nanjo, ampak ona name. Hitra smrt bi bila premila kazen zanjo. Mnogo je grešila, naj se še mnogo pokori.« «Kaj nameravaš naoraviti?« je vprašal mladenič nemirno. «Očka, krut ne smeš biti. Usmrti jo, a mučiti je ne smeš. Pomisli, da je tvoja soproga.« Vitez Zigismund je mahnil z roko in rekel strastno: «Trd in neusmiljen hočem biti. č e - prav mi poči srce. Čuj sin. Od danes dalje le ta vlačuga zame mrtva in pokopana. Nimam več žene. Idi, Friderik, ter privedi par hlapcev! Saj že gredo.« Zunaj na hodniku so se začuli glasovi in številni koraki. Strel je spravil na noge vse ljudi v gradu. Hlapci so tekali sem ter tja. Vitez Zigismund je stopil na prag in poklical ljudi. Takoj je prihitelo nekoliko oboroženih mož. od katerih je eden nosil svetiljko. Opazivši vlomljena vrata in na pragu stoječega viteza so se hlapci glasno začudili. «Vi tukaj, milostljivi gospod?« je vzkliknil star služabnik. «Čuli smo strel. Ali je vaša milost streljala? « «Stopite noter!« je mrko velel stari Višnjegorski. Vsi so se zgnetli v sobo. Ko so zagledali na tleh ležati mladega osmana in nedaleč proč gospo Višnjcgorsko, so ostrmeli. Začeli so se spogledovati. Stari Višnjegorski ie pokazal na onesveščenca in velel s trdim glasom: «Spravite Turka in to žensko v podzemsko ječo ter ju priklenite, oba v eno celico, a tako, da ne bosta skupaj. Hrane ne smeta dobiti in tudi vode ne. Obsojena sta na smrt od lakote in žeje. Odncsite ju dol in pozabite na nju. Ključ njune ječe prinesite meni!»
IX. poglavje.
[uredi]Živa v grobu. Globoko nekje pod zemljo so se nahajale ječe Višnjegorskega gradu. Bili so to kameniti, vlažni, nizki in ozki štirioglati prostori brez vsake odprtine v stenah ali stropu. Nepredirna, gosta tema ie noč in dan kraljevala v teh smrdljivih luknjah, polnih nesnage in golazni. V eni teh celic ždi dvoje človeških bitij, Helena, lepa soproga viteza Zigismunda, in njen ljubček. janičarski poveljnik Selim aga. Obupen ie njun položaj. Roke in noge jima tičijo v okovih, priklenjena sta, vsak v enem kotu. Ne vidita drug drugega, čeprav se nahajata tako blizu skupaj, da čutita medsebojno dihanje na svojih licih. Že dvoje dolgih, mukepolnih dni je minilo, odkar se nahajata v tem strašnem položaju, trepečeta od mrazu, umirata od gladu, žeje in obupa. Dva dni že nista zavžila ničesar, dva dni sta že priklenjena v ta grob. Skoro ves ta čas ni prišla niti ena beseda iz njunih ust. Onemogla čepita vsak na svojem mestu. Le včasih sta se zganila, le zdaj pa zdaj so zarožljali okovi in se je slišalo srdito škripanje ter renčanje Selim age. Le včasih je vzdihnila Helena in zaplakala krčevito. Verige so napolnile prostor s svojim pošastnim zamolklim rožljaniem. A le hip, dva, in znova sta se potopila v otrplost in zopet so motili smrtno tišino le cvileči glasovi podgan. Mahoma dvigne Helena glavo in reče z ubitim glasom: «Vem. Selim, da me sovražiš, kajti no moji krivdi si prišel v ta grozen položaj. Zaradi mene boš moral umreti strašne smrti. Odpusti mi! Ljubila sem te in te še ljubim!« Zganilo se je v nasprotnem kotu. zarožljale so verige in Selimov hripavi glas je strahotno odmeval po kameniti celici. «Še vedno si mi draga in liubil te bom za vedno. Vse moje telo hrepeni po tebi. Hrepenim po tvojih poliubih. Alah. Ne trpim jaz zaradi tebe. temveč ti zaradi mene. Jaz sem bil tvoja zla usoda. Preklet naj bo oni stari pes. Grozno se bom maščeval nad njim!« Divje je škripal z zobmi in stresel na glavo starega Višnjegorskega kopico psovk in kletvic. «Radoveden sem, kako je ta prekleti starec izvohal, da zahajaš ponoči k meni!» je zarenčal srdito. «Prepričana sem. da mu ie to povedala moja strežnica Ana, ki je vse vedela«, odgovori Helena mračno. «Alah. Izdajalka bo čutila mojo jezo!« je kriknil Selim. «Ko jo dobim v roke, ji izrujem jezik in iztaknem oči!» Helena ie vzdihnila in rekla s čudno mirnim glasom: «Selim. ne misli na svobodo in maščevanje, kajti to so prazni upi. Oba sva zapisana smrti. Čez par dni bova visela na verigah mrzla in trda. Iz te luknje ne prideva več. tukaj je najin grob!« «Neumnost to, kar govoriš!« je zaklical Selim strahoma in nadaljeval nekam hlastno; «Upam. da ne bo še konca najinega življenja. Mlada sva še in Azrael. angel smrti, nama bo prizanesel. Pogum! Alah ie gospodar čez najino življenie. Preko noči se mnogo izpremeni. Mogoče nam" še današnji dan prinese rešitev.« «Ha. ne opajai se z upi. Selim!» zakliče mlada žena bolestno. «Za naiu ni rešitve. Višnjegorski naju ne bo pomilostil. Njegovo srce ie iz železa!« «Mogoče dospeio ljudje moieea očeta Mehmedbega ter me odkupiio. Potem boš tudi ti rešena. Vrnil bi se ponoči, ko bi že vsi spali in te otel ter odvedel s seboj. Gotovo te osvobodim, srce moje. Upai kakor jaz, da bo kmalu konec trpljenja. Še nama bo sijalo solnce!« Grenko, prisiljeno se je nasmejala in vzdihnila tožno: 1 , »To so prazne sanie. Selim.« «Upam na rešitev!« vzklikne Turek strastno. «Dvomim. Končno je pa vendar mogoče, da ti, Selitn, utečeš smrti ter se rešiš iz te grobnice!« je odvrnila Helena bridko. «Ako bo tvoj oče poslal odkupnino in ako bo dospela, dokler boš še živ, potem si ti v resnici otet, Višnjegorski bi te gotovo izpustil, toda zame ni več rešitve. Poznam svojega moža.» «Ako pridem jaz na svobodo, potem si rešena tudi ti!» «Pozabil bi name.« «Ne, prisegam ti!» Umolknila sta. Šele čez dolgo se je spet oglasila Helena: «Mogoče ne bo tvoj oče nikdar zvedel, kje trohnijo tvoje kosti. Selim!» je zaklicala z obupnim glasom. «Kaj govoriš! Saj je tvoj mož poslal sela k mojemu očetu v Smederevo!« «Tega sela je bržkore zalotila smrt kje na potu, sicer bi morala odkupnina že zdavnaj dospeti. Minilo je že več mesecev, odkar je sel zapustil grad!« «Upaj!« je odgovoril Turek s trepetajočim glasom. «Mogoče prispe odkupnina še danes, mogoče jutri.« «AIi pa šele tedaj, ko bo od najinih teles ostalo le še par kosti!« je vzkliknila Helena ter začela plakati divje, strastno. Čez bledo lice so ji polzele solze in kapale na mrzlo železo, ki se je tesno oklepalo njenih rok. r * Selimu je omahnila glava na prsi. P " * * * Takšna je zgodba o višnjegorskem janičarju. Ali sta gospa Višnjegorska in janičarski poveljnik v resnici umrla gladu in žeje v podzemeljski celici? To se za gotovo ne more trditi. Videl ju ni nihče več.