Vhod v Trento
← Tri breze ... | Vhod v Trento (Človek in noč) Miran Jarc |
|
Takrat so utihnile ptice,
ko je okamenela te zemlje velika volja,
vzbočena v togo gorovje.
Sonce jekleno odmeva od skalovja v skalovje ...
Tu je onemela upornost vesolja
v molčečnost ostró ...
Človek,
kot da je sunkovito obstal
sredi višav
svojega pogona
v kristalni bliščavici vsemirskih planjav
pod širjavo nebosklona,
zre tisočletno ...
Ne dajo viharji spominom zeleneti,
misli drobijo se v pesek in prah,
čas se razteka v prosojen blišč ...
Oglata vtelešena večnost strmi ...
Ali preži uspavana ogromna zver,
gorje za naš mir,
če se prebudi.
(— morda jo najrahlejši človeški glas prebudi —).
Ali je igrača ogromna,
ki se je za zabavo prikotalila.
(morda se otroku zasmeji,
čistó, srebrno bi se pošalila.)
Brezdomna goličava,
vseširjava zaokrožene vodoravnosti in navpičnosti ...
O, človek, ki se poženeš v ta večni mir!